torek, 21. julij 2020

Amélie Nothomb: Eine heitere Wehmut

Zanimivo, o čem vse je mogoče pisati. Lahko bi si mislili, da je Amélie Nothomb o Japonski napisala že vse, kar ji je ležalo na srcu. O svojem otroštvu - natančneje, o prvih petih letih življenja, ki jih je preživela tam, je pisala v romanu Metafizika cevi. O grozljivi izkušnji zaposlitve v enem od velikih japonskih podjetij je pisala v knjigi S strahospoštovanjem, o svojem japonskem zaročencu pa v knjigi - v nemškem prevodu z naslovom Der japanische Verlobte
No, tu je nova knjiga o njej tako ljubi deželi.


Nastala je ob priložnosti, ko se je Amélie Nothomb - zdaj nekaj čez 40 let stara in že slavna belgijska pisateljica, po šestnajstih letih ponovno vrnila na Japonsko, da bi naredila nekakšno romarsko pot po stopinjah, ki jih je pred leti pustila v tej deželi. Spremljala jo je ekipa francoske javne televizije, ki naj bi ob tem posnela tudi dokumentarni film.

Za naslov knjige je uporabila japonsko besedo natsukashi, ki pomeni nekaj takega kot vesela otožnost. Opisuje trenutek, ko se v naši zavesti pojavi kakšen lep spomin, ki nas še posebno razveseli. Je nekaj drugega kot nostalgija. Proustove magdalenice - tako v knjigi Eine heitere Wehmut, so bolj natsukashi kot nostalgija.

Z veselo otožnostjo se pisateljica potem sprehaja po krajih in mestih, kjer je v preteklosti živela, se srečuje z ljudmi, ki jih je poznala in se spominja svojega življenja na Japonskem. 
Najbolj ganljivo, a obenem tudi najbolj težko, je srečanje z varuško, ki je skrbela zanjo v prvih letih življenja. Gospa je stara, že nekoliko dementna in živi sama v enem od socialnih stanovanj, zapuščena od svojih otrok. Žalostno.

Bralec - in tudi pisateljica sama, sta pa vendar najbolj vznemirjena ob pričakovanju njenega srečanja z bivšim zaročencem. Srečanje je prisrčno, a zadržano - kakor je to ponavadi v takšnih primerih. 
Z Rinrijem se odpravita na eno izmed tokijskih pokopališč, kjer sta nekoč, stara enaindvajset let, preživela celo noč - ležala sta na enem od grobov in skozi cvetoče veje češenj gledala v nebo.

Japonska se je v času od njenega zadnjega obiska precej spremenila. Če ne drugega se ji je pripetila Fukušima. Področje, ki ga je leta 2011 uničil tsunami, je bi edini kraj, ki ga je Amélie Nothomb med svojim romanjem obiskala in ni bil kraj, kjer bi že kdaj prej bila. 
V času, ko je bila v Evropi, pa je Japonska doživela še več drugih naravnih katastrof. Potres v Kobeju leta 1995 je uničil hišo, v kateri je stanovala družina Nothomb. Edina stvar, ki je ostala od nje in se jo je Amelie še spominjala, so bile kanalizacijske cevi. Zanimivo, vrtec pa, ki ga je obiskovala (in sovražila do dna srca), je ostal bolj ali manj nepoškodovan in nespremenjen.

Eine heitere Wehmut je lahkotna in kratkočasna avtobiografska zgodba pri bralcih zelo priljubljene pisateljice, ki še vedno piše zanimivo, šaljivo ter ganljivo in to o stvareh, o katerih se zdi, da je že vse napisala. 
Obvezno branje za vse ljubitelje Amélie Nothomb, ki pa morajo preden vzamejo v roke ta roman nujno prebrati vsaj njeno Metafiziko cevi, S strahospoštovanjem in Japonskega zaročenca.

★★★★☆

Ni komentarjev:

Objava komentarja

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)