Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit

Kadar se namenim v tuje mesto - na izlet ali kako drugače, prav rada preberem kakšno literarno delo, ki je za ta kraj značilno ali pa se v tem kraju dogaja. Konec meseca januarja je bilo takšno mesto Köln.

Veliko internetnih strani kölnskih knjigarn mi je za to priložnost vedno znova predlagalo zgodovinski roman Franka Schätzinga, Tod und Teufel. Priporočilo je razumljivo, saj je roman napisal domačin - Kölnčan. Knjiga je njegov prvenec in je postala velika nemška in tudi širše evropska uspešnica. Na svojem kindlu sem že začela brati brezplačne začetne strani romana, ko me je prešinilo, da je pravzaprav izredno neokusno, da se lotevam neke tuje knjige, ko imamo vendar slovenski roman, v katerem nastopajo osebe, ki si ničesar ne želijo tako zelo kot tega, da bi videle Köln. In ta knjiga je dobra. Dobila je celo kresnika. Kaj zato, če sem jo že enkrat prebrala.

Kölnska katedrala
(vir: h. arhiv)

Slovenci imamo za Köln svoje ime - Kelmorajn, kar je malce presenetljivo. Razumljivo je, da smo slovensko poimenovali nam bližnja tuja mesta, s katerimi smo bili vso zgodovino pomembno povezani - Dunaj na primer; teže pa je razumeti, da je slovensko ime dobil tudi daljni, res daljni Köln. A Slovenci smo že od 14. stoletja dalje tesno povezani tudi s tem severnonemškim mestom.

Več stoletij so se namreč slovenski romarji vsako sedmo leto odpravili na sveto pot v Kelmorajn. Želeli so videti in začutiti svetost relikvij Svetih treh kraljev, ki jih hranijo v Kölnu. 

Romarji so se na pot odpravili zgodaj spomladi. V zgodnjem poletju so ponavadi prispeli na svoj cilj. Včasih so svojo pot nadaljevali še v Aachen - prestolnico Karla Velikega (ki ima tudi slovensko ime - Cahen) in si tam ogledali še nekaj relikvij. Najslavnejše relikvije tega mesta so Svete tkanine - Marijina porodna srajca in Jezusove plenice.

Romanje je potekalo organizirano. Vodil ga je romarski vojvoda, ki je bil odgovoren za potek romanja in tudi za romarje same. Romarji so imeli blagoslov ljubljanskega knezoškofa in vse potrebne dokumente za romanje. V mestih, skozi katere so potovali, so jih (ponavadi) prijazno in gostoljubno sprejeli, čeprav niso povsem točno vedeli odkod prihajajo in so jih označevali za Ogre.

Romanja so bila občasno povezana tudi z neprimernim vedenjem romarjev. Če moški in ženske potujejo skupaj, prenočujejo v priložnostnih prenočiščih eden ob drugem, kaj hitro pride do pripetljajev, ki svetim ciljem romanja niso v čast;) Slovenski romarji so občasno tudi izrabili gostoljubnost nemških mest in se vedli neprimerno - se pretepali z domačini in razbijali krčme. Tudi zaradi takšnih dogodkov so romanja v Kelmorajn konec 18. stoletja prepovedali.
Eno zadnjih slovenskih romanj v Kelmorajn opisuje Drago Jančar v svojem romanu Katarina, pav in jezuit.

Leto 1756. Slovenski romarji se po sedmih letih ponovno odpravljajo na pot v Kelmorajn. Med njimi je tudi Katarina Poljanec - nekaj manj kot 30 let stara, neporočena hči oskrbnika posestev v Dobravi. Nemirna je. Nima več obstanka v očetovi hiši. Nepotešena je - tako in drugače. Ponoči jo obiskujejo "prijazni hudiči, ki se je dotikajo natančno tako, kakor hoče sama, čeprav proti njeni volji". Poleg erotičnih sanj jo ves čas preganjajo tudi misli na fresko iz cerkve sv. Nikolaja na Visokem, kjer je naslikana Luxurija. Na tej sliki je razvratnost prikazana v obliki mlade, lepe, gole ženske, ki z eno nogo stoji na vratu moškega, kači ju grizeta v prsi, hudič pa vleče v  peklensko brezno.
Katarina za svoj notranji mir nujno potrebuje moškega.
Kmalu ga tudi najde. To se zgodi že takoj za tem, ko romarji prečkajo Karavanke in prenočujejo ob tabornih ognjih v okolici Beljaka. "In tedaj je zagledala oči, ki so spremljale njen prihod, ki so jo nepremično gledale, ko je obstala ob ognju, s plemeneče obsijanim obrazom. Bil je moški, starejši od nje, pri ognju je stal v srajci z zavihanimi rokavi, obut je bil v popotne škornje, [...] Za hip predolgo ga je opazovala, morala je pogledati v tiste oči, ki so jo gledale, za hip predolgo je gledala vanje."
Ob tem moškem se Katarina izpolni in pomiri. Ve, kaj si želi. Preostanek življenja želi preživeti skupaj z njim na Dobravi.

A vse skupaj seveda ni tako preprosto. Simon Lovrenc ni običajen romar. Je bivši jezuit, ki je zaradi dogodkov v Paragvaju, kjer je bil misijonar, zaprosil za izključitev iz Družbe Jezusove. Od takrat dalje tudi on ne najde svojega miru. Spomini na nasilne dogodke v misijonu Sveta Ana ga ne pustijo pri miru. Z zaobljubo ponižnosti, ki jo je dal ob sprejemu med jezuite, je imel vedno težave. Poleg tega se redu ni pridružil s povsem čistimi nameni. Bolj kot služenje Bogu je imel pri vstopu med duhovništvo v mislih potovanja v tuje dežele - v okviru misijonarskega dela sicer. Ko Simon sreča Katarino, se vse skupaj še dodatno zaplete in njegovi notranji boji se okrepijo.

Janez Ljubljanski: Luxuria
Cerkev sv Nikolaja, Visoko pod Kureščkom
(vir:NGS)

Poleg Katarine in jezuita pa imamo tudi pava. To je stotnik Franc Henrik Windisch. Vzdevek pav si je zaslužil s svojim arogantnim in nadutim vedenjem. S Katarino se poznata, saj je njegov stric lastnik posestev, katerih oskrbnik je Katarinin oče. Katarina je bila vrsto let zaljubljena vanj, a Windisch se zanjo ni preveč zmenil. Tudi pav se odpravi v nemške dežele, a ne na romanje v Kelmorajn kot ostala dva naslovna junaka, ampak na vojskovanje s Prusi. Vojna se tragično konča, to že lahko rečemo.
Med svojim potovanjem po Nemškem se Windisch sreča s Katarino. Ob njem se Katarina spremeni v Luxurijo. Potrdi se mnenje, ki se bolj ali manj odkrito vleče preko celotne knjige -  da so ženske razvratne, pohotne in nestanovitne. Stotnik Windisch Katarini s sabljo dviguje krilo in ona mu to dovoli.

Stil pisanja je tipično "jančarjevski", kar je po mojem mnenju velika odlika knjige. Stavki so dolgi cele odstavke, določene besedne zveze se rade ponavljajo, a vse to je zelo dobrodošlo, saj se na ta način v romanu vzpostavlja posebno ozračje, ki je za vsebino knjige zelo primerno. Dragu Jančarju je s svojim načinom pisanja uspelo obuditi duh 18.stoletja. Značilnosti modernega racionalizma se mešajo z vraževernostjo; stroga religiozna zadržanost se izmenjuje s svobodno razpuščenostjo. Vse je razkošno in bohotno - zelo baročno. 

Prijetno me je presenetilo tudi to, da Drago Jančar mestoma piše izredno šaljivo in hudomušno. Tega do sedaj nekako še nisem zapazila. Šali se na primer iz knezoškofovega tajnika, ki vedno poliva kavo - a s to svojo šaljivostjo nikoli ni žaljiv ali nesramen, pač pa zelo pronicljiv.

Roman Draga Jančarja Katarina, pav in jezuit je odlična freska življenja Slovencev v 18.stoletju. Zelo živo je predstavljen potek romanj z opisi mnogih povsem konkretnih organizacijskih prijemov - na primer, kako in kdaj med romanjem opravljati potrebo; kako preplezati gore na meji med Koroško in Solnograško - preko prelaza Katschberg prav gotovo ne, to mi je bilo ob tokratni vožnji proti Salzburgu, ob kateri sem bila bolj pozorna kot običajno, vsekakor zelo jasno.

K živobarvni pestrosti v poteku romanja pripomorejo tudi čudovito poustvarjeni posebneži, ki jih je pisatelj spretno vključil v romarski sprevod. Najizvirnejša sta Magdalenka - izredno debela, zato pa skoraj sveta ženska, ki ima videnja in zaradi njih noč in dan stoka ali pa se smeji, in stari oče Tobija s Ptuja - neprekosljivi pripovedovalec zgodb, "ki nekoliko laže, ampak z dobrimi nameni".

V knjigi me je malce motilo le to, kako je bila predstavljena Katarina. Konec koncev ženske le nismo samo pet prstov pohote (razuzdan pogled, potni dotik, umazana stvar, ki izžge čisto srce, slinavi poljubi, smrdljivi greh razvrata) ali pa - na drugi strani, poosebljeno usmiljenje in da za svojo izpolnitev ne potrebujemo (vedno in nujno) moškega. Toda razumem tudi to, da se je pisatelju moškega spola težko povsem vživeti v žensko in iti preko vseh (svojih moških) predsodkov in klišejev.

Preko vsebine romana lahko potegnemo vzporednice med življenjem Slovencev v 18. in 21. stoletju. Jasno je, da ljudje ostajamo ves čas bolj ali manj enaki, ne glede na to, v katerem zgodovinskem obdobju živimo. Arogantneži in naduteži so bili takrat in so danes. Ambiciozni kleriki, ki so jim posvetne stvari pomembnejše od vere v Boga, tudi. Je pa prijetno pripomniti, da smo v 18. stoletju Slovenci živeli v podobni politični ureditvi, kot živimo danes - takrat v Svetem rimskem cesarstvu, danes v Evropski uniji - in ob romanju v Kelmorajn ne takrat in ne danes ni potrebno prestopati mej. Ali kazati potnih listov. Vsaj za zdaj še ne. Ob tem se velja zamisliti in se boriti, da tako tudi ostane.

★★★★★

Drago Jančar
(vir: Delo.si, foto: Jože Suhadolnik)

Jančar, Drago

Katarina, pav in jezuit
Slovenska matica, 2000
472 strani
ISBN 961-213-076-0

============================================================

Kmalu na hermioninem blogu še utrinek s potovanja:

• Po Katarininih sledeh v Kölnu