Dve noveli Stefana Zweiga

Število žrtev nacizma je nemogoče določiti. Lahko seštejemo vse vojake, ki so padli v boju med drugo svetovno vojno in prištejemo vse žrtve iz koncentracijskih taborišč - dobili bomo velikansko številko, a to še zdaleč ne bodo vsi, ki so preminuli pod Hitlerjevim režimom. Mnogi so trpeli in dotrpeli posredno. Med njimi je bilo veliko umetnikov. Njihovo trpljenje je lahko razumeti; precej težje pa je dojeti njihov obup in izgubo vsakega upanja v novo življenje.

Pisala sem že o ekspresionističnem slikarju Ernstu Ludwigu Kirchnerju (1880-1938), ki je bil globoko prizadet, ker je Hitler njegova umetniška dela označil za degenerirana. Umaknil se je v Davos  v Švici in tam dosegel nov vrhunec v svojem umetniškem ustvarjanju - nič mu ni manjkalo, bi lahko rekli, vendar ne... Vzel si je življenje, ker se je bal, da bo Hitler v svojem okupacijskem pohodu preko Evrope vkorakal tudi v Švico.

Dunajski pisatelj Stefan Zweig (1881-1942) mu je bil sorodna duša. Sin bogatega judovskega tovarnarja je še pravi čas pobegnil pred nacizmom, najprej v Veliko Britanijo, nato pa preko New Yorka v Brazilijo. Povsod so ga z veseljem sprejeli, saj je bil že od dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja svetovno priznan - najbolj bran, v nemškem jeziku pišoč pisatelj. Finančno je bil več kot dobro preskrbljen, poročen z mlado ženo, ki ga je občudovala, v zelo dobrih odnosih s svojo prvo ženo, vendar ne... Tudi on, razočaran nad tem, v katero smer gre svet, je naredil samomor.

Umetniki so občutljive duše. Ne morejo vsi reči tako, kot je odvrnil Thomas Mann, ko so ga v azilu, v Združenih državah Amerike, vprašali, če kaj pogreša domovino Nemčijo. Rekel je: Where I am, there is Germany.

Stefan Zweig se za razliko od Thomasa Manna v Novem svetu ni dobro počutil. Pogrešal je Evropo in trpel z ljudmi, ki so ostali tam. Kako je bilo s tem, si lahko ogledate v odličnem filmu Vor der Morgenröte (s slovenskim naslovom Slovo od Evrope). Po delih Stefana Zweiga pa je bil navdihnjen in njemu hkrati tudi posvečen enkraten film Grand Budapest hotel.

Novela o šahu

Stefan Zweig je manj kot leto dni pred svojo smrtjo napisal Novelo o šahu. Dogaja se na krovu ladje, ki med drugo svetovno vojno pljuje iz New Yorka v Buenos Aires. Na krovu sta poleg prvosebnega pripovedovalca med drugim tudi trenutni svetovni prvak v šahu, Mirko Čentovič, in dunajski intelektualec, dr. B., ki beži pred nacizmom. Popolnoma različni osebi sta - tako po poreklu kot po razgledanosti in intelektu. 

Svetovni prvak je hladen in preračunljiv, ozko specializiran samo na igranje šaha, sicer pa usmiljena vredna, skoraj zaostala oseba. Je pa Čentovič zaradi hitro in lahko doseženega uspeha ter bogastva nadut in ošaben. 

Ali se ni pravzaprav prekleto lahko imeti za velikega človeka, če te ne bremeni niti najmanjša slutnja, da so sploh kdaj živeli neki Rembrandt, Beethoven, neki Dante in Napoleon? se sprašuje eden od potnikov na ladji.

Dr. B. pa je nasprotno - izobražen, splošno razgledan, zna se izražati, čuteč je in skromen. Na Dunaju so ga zaradi njegovega prepričanja in pacifizma nacisti mučili - pa ne tako, da bi ga tepli ali strpali v koncentracijsko taborišče. Mučenje je bilo bolj prefinjeno; zaprli so ga v hotelsko sobo, kjer ni bilo ničesar, kar bi hranilo njegovo domišljijo (nobene knjige:), kjer je bil popolnoma izoliran od zunanjega sveta. 

In ta dva, tako različna človeka, sta na krovu ladje, ki je plula proti južni Ameriki, odigrala partijo kraljevske igre, šaha. To je menda edina igra na svetu, kjer naključje ne igra nobene vloge. Njen potek in izid je odvisen le od možganskih sposobnosti obeh igralcev. Izid partije bo imel velik simbolen pomen. Ali bo zmagala poosebitev evropskega humanizma (dr. B.) ali pa nečloveški stvarni aparat neobčutljive grobosti (M. Čentovič), ki lahko predstavlja le neizprosno zlo nacizma?

Pomenljivo.

Neznankino pismo

Kaže, da je Stefan Zweig v svojih leposlovnih delih prav rad drugega proti drugemu postavljal povsem različne osebe. Kakor sta si različna igralca šaha iz Novele o šahu, tako sta si različna tudi pisatelj R. in neznana ženska iz novele Neznankino pismo. Drobna knjižica s to novelo je spomenik čisti in globoki, zvesti in večni ljubezni, ki daje vse in v zameno ne zahteva ničesar. Prosi le za drobno pozornost in spomin. S svojo tragičnostjo bi bila lahko kičasta in banalna, pa ni.

Novela je eno samo pismo, ki ga je neznanka napisala pisatelju R. na svoji smrtni postelji. V njem opisuje svoje življenje, ki je bilo od rane mladosti skoz in skoz prepojeno z ljubeznijo do njega. On pa te ljubezni - kaj ljubezni, tudi dekleta samega, še opazil ni. Pač, vedel je za dekle, ki je živelo nasproti njegovega stanovanja, vedel je za mično mladenko, ki jo je povabil na večerjo in nato v svoje stanovanje in vedel je za lepo zrelo žensko, ki jo je srečal v nočnem klubu - a vseh teh podob ni povezal v eno samo osebo - žensko, ki ga je zvesto ljubila vse svoje življenje. On je bil za razliko od nje površen, plehek in vihrav. A tudi izredno prijazen, nežen in dobrotljiv, a do vseh ljudi, ki jih je srečal, enako močno. In to je bilo tisto, kar je žensko, ki ga je ljubila, še posebno bolelo.

Obe noveli Stefana Zweiga sta čudoviti! Odkrili sta mi novega pisatelja, katerega dela bi še naprej rada brala. So iz drugega časa - časa, ki ga ne poznamo več. Dišijo po starem pohištvu in belih vrtnicah v vazi; zibajo se z ladjo, ki počasi pluje novemu življenju naproti. Ker starega ni več, pa čeprav bi ga mogoče radi zadržali. Vsaj še za nekaj časa.

★★★★★

Stefan Zweig
(vir: Wikipedia)

Verjamem v svobodno Evropo. Verjamem, da bodo meje in potni listi nekoč preteklost.

(Stefan Zweig)

Zweig, Stefan

Novela o šahu

iz nemščine prevedla in spremno besedo napisala: Nina Vovčko

naslov originala: Die Schachnovelle

Celovec-Ljubljana-Dunaj, Mohorjeva založba, 2006

85 strani

ISBN 978 3 7086 0213 7

Zweig, Stefan

Neznankino pismo

iz nemščine prevedla: Ana Jasmina Oseban

naslov originala: Brief einer Unbekannten

Ljubljana, eBesede, zbirka Kofetek, 2017

96 strani

ISBN 978 961 6922 99 9