Florian Illies: 1913 (pomlad)

Približuje se najdaljši dan v letu. Na Rožniku bodo podelili kresnika za najboljši slovenski roman v preteklem letu. Po mojem mnenju so favoriti trije: Tadej Golob s kriminalnim romanom Jezero, Goran Vojnović z romanom Figa - precej drugačnim delom kot je bil njegov bestselerski prvenec, in Mojca Kumerdej z zgodovinskim romanom Kronosova žetev.

Z najdaljšim dnem v letu se začne poletje. Na Čarobni gori se šele v tem času razcveti pomlad. In Hans Castorp se čudi posmehljivi igri narave, ki je potek dogodkov uredila tako, da nastop poletja sovpada z začetkom krajšanja dolžine dnevov. V poletje je tako že na samem začetku vsajeno seme propadanja. Kakor tudi v vsa živa bitja.

A pomladi tega še ni čutiti!

Po zimi leta 1913, poglejmo, kaj zanimivega se je dogajalo pomladi tistega davnega leta pred več kot sto leti - v umetnosti in na splošno v družbi tistega časa :)

1913 - POMLAD

Pomlad se začne z Veliko nočjo in na ta dan se je Franz Kafka končno opogumil in se iz Prage odpeljal v Berlin obiskat svojo ljubo Felicio, ki ji je pred tem mesece dolgo pisal strastna ljubezenska pisma. Če smo iz pisem izvedeli za vsako njegovo misel, razmišljanje in občutke; o tem pomembnem dogodku ne zvemo skoraj ničesar. O tem je napisal sila malo. Vsekakor je bil razočaran, ker ga Felicia ni pričakala na železniški postaji. Potem sta se le srečala, a kaj točno se je zgodilo, ne vemo. Verjetno je postalo jasno, da obstaja velika razlika med resnično Felicio in tisto umišljeno, na katero so bila naslovljena njegova ljubezenska pisma.
Kmalu po tem dogodku je podlegel melanholiji (kakor so takrat to imenovali) in se v nasprotju z mnogimi sodobniki sam zdravil. Po službi v zavarovalnici je popoldne še prostovoljno delal na eni izmed kmetij v okolici Prage.

20. aprila je Hitler na Dunaju praznoval 24. rojstni dan; istočasno sta se v Münchnu zakonca Braun z vozičkom sprehajala po parku. V vozičku je bila njuna šestmesečna hčerka Eva.

Aprilska številka National Geographica je bila v letu 1913 v celoti posvečena skrivnostnemu inkovskemu mestu Machu Picchu. Bralci so lahko prvič videli fotografije čudovitih ruševin, ki jih je v gorovju Peruja slabi dve leti pred tem odkril angleški raziskovalec, Hiram Bingham. Machu Picchu je postal svetovna senzacija, pa čeprav zasnovana na napačni predpostavki, da je bilo to mesto zadnje zatočišče Inkov pred Španci.

Konec maja je bilo politično živahno.

April 1913

V soboto 24.5. so se v Berlinu srečali vsi pomembni evropski voditelji. Povod za srečanje je bila poroka pruske princese Viktorie Luise. V gosteh pri nemškem cesarju Wilhelmu II sta bila tako britanski kralj Georg V kot tudi ruski car Nikolaj II - poleg še mnogih drugih evropskih kronanih glav. Manjkal je samo avstrijski prestolonaslednik Franz Ferdinand (točno tisti, ki bo čez približno eno leto ubit v Sarajevu). Ni bi povabljen, ker je bil neprimerno poročen. Vsi ti evropski monarhi, ki so prijateljsko nazdravljali mlademu paru in ki so si bili, mimogrede, tudi v sorodu, bodo že čez eno leto vsak na svoji strani frontne črte prve svetovne vojne, odgovorni za smrt stotisočih. Poroka v Berlinu je bilo njihovo zadnje "prijateljsko" srečanje pred vojno, ki je potem njihove medsebojne odnose in odnose držav, ki so jih vodili, močno in za vedno spremenila.
A to še ni vse.
Naslednji dan je vse te visoke goste v Berlinu dosegla šokantna novica z Dunaja. Tam je v noči s sobote na nedeljo eden izmed najvišjih vojaških predstavnikov Avstro-Ogrske monarhije, Alfred Redl, naredil samomor. Pravzaprav je bil nagovorjen v to. Na mizi v hotelski sobi, kjer je bival, se je skrivnostno pojavila pištola in Redl je pravilno prepoznal namig in se ustrelil. Vzrok za tako drastično potezo je bilo to, da so ga razkrinkali pri vohunskem delu za ruskega carja. Da je bila sramota še večja, se je kljub poskusom, da bi stvar zakrili, izkazalo, da je vohunil zato, ker je nujno potreboval večje količine denarja in sicer zato, da je lahko vzdrževal razkošni način življenja svojega ljubimca. Kako je to novico sprejel ruski car v Berlinu, se ne ve. Verjetno na zunaj povsem mirno in neprizadeto, kajti "forma" je v takšnih primerih zelo pomembna.

A pustimo politiko. Tudi to, da je ravno na to nedeljsko jutro, ko je bil Dunaj pretresen zaradi samomorilskega dogodka, Hitler zapustil prestolnico Avstro-Ogrske - da bi se izognil služenju vojske, in odpotoval v München. Tukaj je nadaljeval s svojim delom. Preko dopoldneva je slikal akvarel, ki ga je popoldne poskušal prodati, proti večeru pa je bral politične knjige. In vedno znova se je zmrdoval nad umetniškimi deli slikarjev njegove generacije, ki so stopali po poteh avantgarde. Že takrat so bila ta dela zanj izrojena in degenerirana - Entartete Kunst.

Ker je hermionin blog literarni blog, se raje pomudimo pri knjigah, ki so izšle v prvi polovici leta 1913.

Thomas Mann je izdal Smrt v Benetkah in pretresel svojo ženo Katio, ki ji je s tem le postalo jasno, da se v možu skriva tudi homoseksualna narava. Mogoče je tudi zaradi tega v tistem času tako rada in pogosto zahajala v različne senatorije. Tudi v tistega v Davosu, ki je bil navdih za Čarobno goro.
Pomladi leta 1913 je Thomas Mann svojim otrokom zaupal, da bo začel pisati novo knjigo - mislil je ravno na Čarobno goro -, ki bo smešna in zabavna. Od takrat dalje se je v pismih, ki jih je pošiljal otrokom, vedno podpisoval s črko Z. Z kot Zauberer ali čarovnik.

Naslednji pomembni roman pomladi leta 1913 so Sinovi in ljubimci, angleškega pisatelja D.H. Lawrenceja. A bolj kot nad svojim romanom je bil takrat mladi angleški pisatelj navdušen nad Friedo von Richthofen - šest let starejšo poročeno žensko, materjo treh otrok, ki je verjela v svobodno ljubezen. Skupaj z njo je odpotoval v hribe zgornje Bavarske in preživel nekaj nepozabnih mesecev, ki so pozneje služili za navdih njegovemu najslavnejšemu romanu, Ljubimec lady Chatterley.

Fischer Verlag,

Berlin 1913

(vir: Wikipedia)

To sta znana romana, ki sta postala klasika in se bereta še danes. A vendar v letu 1913 noben od njiju ni dosegel uspeha, ki ga je požela v aprilu 1913 izdana knjižna uspešnica Bernharda Kellermanna, Der Tunnel. Nekateri celo trdijo, da je bila to najuspešnejša knjiga prve polovice 20. stoletja. Leta 1922 je izšla tudi v slovenskem jeziku. V nekaterih slovenskih knjižnicah si jo lahko še vedno izposodite. Gre za znanstvenofantastični roman, ki se godi v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja - se pravi v prihodnosti, in pripoveduje o gradnji predora pod Atlantikom, ki bi povezoval Evropo in Severno Ameriko. Opisano je težko delo delavcev, njihovi upori in jeza, zapleti pri gradnji.  Po 26. letih gradnje predor uspejo dokončati, a takrat je projekt že zastarel in neuporaben. Letala prevažajo ljudi iz Evrope v Ameriko in takšen promet se izkaže za hitrejšega, udobnejšega ter cenejšega. Roman je preroški, saj je pisatelj pravilno predvidel razvoj letalskega prometa. Ni pa predvidel prve svetovne vojne.

Kakor je niso predvideli tudi mnogi drugi intelektualci tistega časa, na primer Norman Angell. Ta je s svojo študijo The Great Ilusions miril evropske intelektualce, ki so bili nervozni ob dogajanju na Balkanu. Po umiku Otomanov z Balkana so se namreč države kot so Bolgarija, Grčija, Albanija, Srbija in Črna Gora, spopadle za razdelitev izpraznjenih ozemelj; izbruhnili sta tako imenovani Balkanski vojni, ki sta grozili, da se razširita na ostalo Evropo. A Norman Angell je trdil - in vsi so mu radi verjeli - da do velike (svetovne) vojne ne bo več prišlo, kajti države naj bi bile gospodarsko, komunikacijsko in finančno preveč tesno povezane, da bi si dovolile medsebojni spopad. Zasledite kakšno podobnost z današnjim časom? Bankirji naj tudi ne bi dopustili, da se denar porablja za vojno, je trdil.

In če že pišem o podobnosti tistega časa z današnjim, naj omenim še način reševanja osebnih problemov, ki je še kako značilen za današnji čas, poznali pa so ga tudi v letu 1913.
20. junija 1913 je brezposelni učitelj Ernst Friedrich Schmidt med opoldanskim odmorom vstopil v šolo v mestu Bremen in začel streljati. Umrlo je 5 deklic, starih med 7 in 8 let; 18 otrok in 5 odraslih pa je bilo hudo poškodovanih. Vzrok za dejanje: ni dobil dela kot učitelj v tej šoli.

Končajmo z največjim kulturnim dogodkom pomladi leta 1913 v Evropi. Konec maja je bila v Parizu premiera umetniškega dela, ki je eno ključnih 20. stoletja. A predstava je bila tako zelo nenavadna in nova, da je niti pariško občinstvo - za avantgardne predstave daleč najdovzetnejše evropsko občinstvo tistega časa - ni uspelo mirno pogoltniti. Gre za glasbeno-plesno predstavo z naslovom Le sacre du printemps; glasbo je napisal Igor Stravinski, plesno koreografijo pa slavni ruski baletnik Vaclav Nižinski.
Predstava je bila škandalozna! Če vas zanima, kako približno je izgledala, si oglejte spodnji videoposnetek. Posnet je bil ob ponovni postavitvi dela ob stoletnici premiere. Predstava je zvesto sledila originalni koreografiji.

Pozorni bodite že na uvodne tone fagota, ki so nenavadno visoki in ob katerih se je publika že začela posmehovati. Ko pa so na oder prišli plesalci, so se iz občinstva zaslišali prvi žvižgi, ki so se z nadaljevanjem predstave samo še stopnjevali. Le Maurice Ravel (saj poznate njegov Bolero) je vzklikal: Genialno! Hrup v dvorani je postal tako močan, da plesalci niso več slišali glasbe. A so plesali dalje. In glasbeniki so pod stoičnim dirigentskim vodstvom igrali naprej. Tudi potem, ko je direktor gledališča zapovedal ugasniti luč, ki je osvetljevala oder, z namenom, da bi se protesti publike vsaj malo pomirili.

Igor Stravinski je bil tisti večer globoko prizadet, a vendar še vedno prepričan, da je ustvaril glasbeno delo stoletja. Veliki umetniki so vedno samozavestni, sicer nikoli ne bi postali veliki.
Med publiko v dvorani je sedela tudi Coco Chanel. Njen mali salon za klobuke, ki ga je imela v Parizu, je bil tako kot ta predstava, nekaj posebnega. Coco Chanel je tisti večer prvič videla slavnega ruskega skladatelja Igorja Stravinskeja. In kmalu postala njegova ljubica:)

V leto 1913 se spet povrnemo ob koncu letošnjega poletja.

===========================================

Na hermioninem blogu najdete še:

• Florian Illies: 1913 (zima)