sreda, 30. marec 2016

Lionel Shriver: Pogovoriti se morava o Kevinu

Saj veste, kako je to. Ko smo noseče, smo prepričane, da bo naš otrok lep, pameten, ljubezniv, ljubeč in dober. Dobro, malo nas že skrbi, da bo imel kakšno prirojeno napako ali bolezen, a tudi ta strah, potem ko dojenčka držimo v rokah in vidimo, da ima po pet prstov na vsaki roki in nogi, bolj ali manj mine. Saj vem, malo pretiravam - a v splošnih orisih je le tako, kot sem napisala.

Včasih pa stvari seveda ne gredo tako gladko, kot smo pričakovali. Prepričana sem, da se tega tudi podzavestno zavedamo, saj vendar vidimo, da so na svetu bili in še vedno tudi so hudobni in zli ljudje. Sadisti. Misel, da bi bil naš otrok lahko eden od njih, samoobrambno odrivamo na stran. Pri mojem otroku venderle ne more iti nič narobe! Radi ga imamo, raste v ljubečem in toplem družinskem okolju, nudimo mu vse, kar je potrebno za njegov razvoj.

No, pri Kevinu - petnajstletnemu množičnemu morilcu na srednji šoli, je šlo kljub ljubečim in skrbnim staršem ter urejenemu družinskemu okolju, že od vsega začetka vse narobe.

Roman Pogovoriti se morava o Kevinu je bolj kot zgodba o Kevinu, zgodba o njegovi materi Evi. To je pravzaprav zelo dobrodošlo, kajti vedno so matere tiste, ki jih okolica najbolj obsoja, če z njihovimi otroki ni vse v najlepšem redu.
"Zmerom je mati za vse kriva, kajne?" pravi mama še enega mladoletnega zapornika Evi, ko skupaj sedita v sprejemnici zapora in čakata, da bi obiskali svoja sinova "Pijanka je ali narkomanka, zato se je fant izpridil. Dovolila mu je, da dela, kar hoče, ni ga naučila, kaj se sme in česa ne. Nikoli je ni bilo doma, ko je prišel iz šole. Toda za očeta nikoli ne rečejo, da je bil pijanec in da ga nikoli ni bilo doma, ko je fant prišel iz šole. In nihče nikoli ne pove naravnost, da so nekateri otroci preprosto po naravi žleht..."

Knjiga je zbirka pisem, ki jih Kevinova mama Eva dobro leto po tistem četrtku, piše svojemu možu, Kevinemu očetu Franklinu. V njih z neverjetno natančnostjo in popolno iskrenostjo razčlenjuje svoj odnos do Kevina; do potankosti pa razišče tudi svoje razmerje do moža in njegov odnos do sina. Išče vzroke za Kevinovo dejanje in se ne boji prevzeti tudi svoje odgovornosti in krivde za tragedijo. Psihološko zelo napeto branje.

Knjigo sem izredno težko brala. Pogosto sem se počutila nelagodno. Zgodilo se je, da sem globoko nekje čutila celo fizično bolečino, ko sem po prekinitvi branja knjigo ponovno vzela v roke. A vendar ni bilo nikoli niti najmanjšega dvoma, da knjige ne bi v celoti prebrala. Vleklo me je k branju in knjige nisem mogla odložiti, kakor ne moreš odmakniti pogleda s kakšne še posebno grde in nagnusne slike. Privlači te na svojevrstno perverzen način.

iz filma Pogovoriti se morava o Kevinu,
(vir:cinema.theiapolis.com)
Težko je bilo, seveda, zaradi Kevina. Zdelo se mi je povsem neverjetno in nemogoče, da je lahko otrok tako zelo hudoben.
Jezna sem bila na Franklina, ker si je tako vztrajno in temeljito zatiskal oči, ter vedno znova iskal opravičila za dejanja svojega sadističnega otroka.
In konec koncev si tudi z Evo nisva bili preveč simpatični. Motila me je njena vzvišenost in kritičnost. Povsem pa me je razočarala s svojim dojemanjem nosečnosti in prvih tednov materinstva. Obnašala se je kot razvajen, bogataški otrok, ki mu enkrat ne gre točno tako kot si želi, in to sem ji zamerila. Priznam - na tem mestu sem bila podobna Evinemu nazadnjaškemu republikanskemu možu Franklinu, ki ga sicer prav nič ne maram;)

Ampak, bodi dovolj. Da ne boste prehitro napačno sklepali, bom kar takoj napisala, da moje zgoraj navedeno mnenje, ki zveni kritično in nezadovoljno, ne pomeni veliko, saj sem roman sama pri sebi kljub vsemu ocenila z vsaj štirimi zvezdicami.
Pisateljici je namreč uspelo, da sem postopoma, z vsakim novim Evinim pismom, počasi, a vztrajno spreminjala svoje že globoko ukoreninjeno nenaklonjeno mnenje o osebah romana in tudi o romanu samem.

Franklin se mi ni zdel več tako zelo klišejski lik, pri katerem sem natančno vedela, kaj bo storil na naslednji strani knjige, in nekako sem razumela njegovo lahkovernost, predvsem pa cenila njegov trud, da bi bil skrben in ljubeč oče.
iz filma Pogovoriti se morava o Kevinu,
(vir:wckwk.wordpress.com)
Kevin se je preobrazil v povsem resničnega in še kako verjetnega najstnika, ki se "fajta" s svojo mamo in išče svoje mesto pod soncem. Staršem postavlja ogledalo, v katerih lahko jasno vidijo svoje napake in slabosti. Ob tej njegovi "verodostojnosti" in "resničnosti" so njegova sprevržena dejanja postala še bolj strašna.
Eva pa je tekom knjige postala ženska, ki sem jo začela občudovati, in na koncu knjige zanjo tudi jokala. Izkazalo se je, da so njeni nerodni občutki ob nosečnosti, ki so me tako zelo motili, tisti, zaradi katerih se je obsojala tudi sama, kar je celotno zgodbo osvetlilo s povsem drugačno lučjo. Sram me je bilo, da sem o njej grdo mislila. Pomislite samo na to: Ko je šla med nosečnostjo na testiranje za Downov sindrom, ni imela slabe vesti zaradi tega, ker je na testiranje sploh šla -  z možem sta se namreč odločila, da tega, ali ima njun otrok gensko napako, ne bosta preverjala; slabo vest je imela zaradi tega, ker se je neznansko razveselila, ker je bil test negativen. Redka ženska je lahko tako rahločutna.
Nekje je Eva sama sebe označila za hladno, nezaupljivo, zamerljivo, kritično in čustveno odmaknjeno mamo. Meni se ni zdela takšna - razen tega, da je bila kritična, a tudi to v prvi vrsti in najbolj do sebe same. Večinoma sem jo dojela kot izredno potrpežljivo, ljubečo in nesebično žensko; pa tudi poslovno uspešno, samostojno in emancipirano; táko z levičarsko-aktivističnim pogledom na svet. Ganila me je njena velika ljubezen do moža (ki je bila, priznati moramo, večja od ljubezni do otrok) in njen razumevajoč odnos do njegovih pogosto precej čudnih dejanj.

Najpomembnejše spoznanje, do katerega sem prišla, pa je bilo to, da moja tesnoba ob branju knjige ni toliko posledica neprijetnih Kevinovih dejanj in značajskih lastnosti nastopajočih oseb, kot neposrednosti in jasnosti vprašanj, ki se zastavljajo tekom knjige in na katere je prej ali slej primoran odgovoriti vsak starš, pa čeprav bi se temu najraje izognil.

Zgodba se gradi dramatično - ali če hočete, trilerju podobno, in je s postopnim razkrivanjem dejstev, kakšnim zamolčanjem ali pa z zavestnim zavajanjem bralca vedno napeta.
K dramatičnosti poleg očetove lahkovernosti pripomore tudi grozljiva nemoč matere, ki pri sinu zazna vsa svareča znamenja, ki napovedujejo katastrofo, a tragedije kljub temu ne more preprečiti. Sina ni mogla kaznovati, ker zanj nobena kazen ni bila učinkovita, oziroma se je kazen celo obrnila proti njej. Tudi ljubeč pristop se ni obnesel in je bil vedno znova grobo zavrnjen.

Čeprav je knjiga fikcijsko delo, bom začela verjeti, da so nekateri ljudje pač že po naravi hudobni. Bolj razumevajoča bom do matere najbolj problematičnega učenca v razredu, ki jo starši na roditeljskem sestanek vedno vsaj malo preiskujoče in postrani gledamo.
Poleg tega pa me je knjiga naučila tudi to, da res ne bi bilo dobro, če bi olajšali postopek, ki je potreben za odobritev posedovanja orožja, in da je v številnih spektakularnih aferah, ki nam jih ponujajo na televiziji in v tisku, treba iskati predvsem osebne zgodbe vpletenih - na primer, pomisliti na otroke in partnerje ljudi, ki jim mediji preko noči in brez slabe vesti z (nepreverjeno, lahko celo lažno) obtožbo ali sumom za vedno umažejo ime.
V knjigi pa je jasno predstavljeno tudi tragično dejstvo, da se v življenju ni pametno navezati na karkoli, saj to prav gotovo kdo izkoristi in nas s tem rani.

Knjiga Lionel Shriver, Pogovoriti se morava o Kevinu, je roman o ženski, ki ga je napisala ženska pisateljica za ženske bralke. Ja, moški bralci bi se lahko počutili malce užaljene ob Kevinovem očetu Franklinu. Ženske lahko v tej knjigi najdemo psihološko razčlenjene različne plati našega življenja: materinstvo - vključno z nosečnostjo in poporodno depresijo, poklicno kariero, partnerstvo in še marsikaj drugega. Po vsem tem se zdi logično, da je roman leta 2005 dobil nagrado orange. Podeljujejo jo za najboljši roman, ki ga je v preteklem letu napisala ženska. Roman pa se je znašel tudi na seznamu dvajsetih najpomembnejših knjig vseh časov, ki so jih napisale pisateljice, in so imele na bralce še posebno velik vpliv. Glasovalo se je preko twiterja in glasoval je lahko vsak.

Po romanu so posneli tudi film, ki je menda prav dober, in se ne drži popolnoma vsebine romana. No, meni bo knjiga dovolj. Prav nič me ne mika, da bi Kevinove zločine še enkrat podoživljala na filmu. Bi pa z veseljem prebrala nadaljevanje romana. Mogoče ga bo Lionel Shriver nekoč tudi napisala. Dogajanje bi bilo postavljeno v leto 2006 ali 2007, ko bi bil Kevin star okrog 23 let in bi ravno odslužil svojo sedemletno zaporno kazen. Kakšen bi bil in kakšno bi bilo njegovo nadaljnje življenje?  Bi ga zapor "prevzgojil" kot je bilo mišljeno, ali pa bi postal še bolj zakrknjen zločinec?
Gospa Lionel Shriver?

★★★★☆

Lionel Shriver,
ob prejemu nagrade orange
(vir: Getty Images)
P.S. Lionel Shriver je povedala, da zbira izvode svojega romana, ki so bili izdani v drugih jezikih. Zanimajo jo predvsem naslovnice. Če si je priskrbela tudi slovensko različico svojega romana, bo nad naslovnico prav gotovo razočarana. Kevin nikoli ne bi takole skrušeno čepel ob steni, kot je prikazano na slovenski izdaji romana. 
Je pa zanimivo, da sem prav to sliko zasledila na plakatu, ki vabi na simpozij o nasilju nad otroki. Ja, za kaj takega je pa fotografija prav primerna. 
Pa še to: Dobro, da Shriverjeva ne zna slovensko. Prihranjeno ji je še eno razočaranje. V romanu namreč mrgoli tipkarskih in slovničnih napak. Na kar pa smo pri založbi Učila že navajeni...

Shriver, Lionel
Pogovoriti se morava o Kevinu
iz angleščine prevedla: Alenka Perger
prevod dela: We need to talk about Kevin
Učila International, 2014
480 strani
ISBN 978-961-00-2417-0

2 komentarja:

  1. Lepo si napisala tole. Se popolnoma strinjam, knjigo se težko bere predvsem zato, ker nam vsem nastavlja ogledalo v smislu kopice novih in novih vprašanj, na katera si kot starši moramo odgovoriti. Pa si ne bi hoteli.

    Mene sta se najbolj dotaknili dve Evini misli. Nisem si ju zapomnila dobesedno, pa vseeno... Prva govori o tem, kako zlahka in brez slabe vesti imamo raje tiste ljudi, ki niso težavni in jih je pač lahko imeti rad. V knjigi gre sicer za Evino hči, ki je nadvse ustrežljiv in potrpežljiv otrok, vendar me je ta misel zaposlila na vseh ravneh življenja, ne le v zvezi s starševstvom. In zgrozila sem se nad tem, kako resnična je... Druga misel je s konca knjige. Eva namreč ugotovi, da je svoje srce za otroka, ki si ga v resnici nikoli ni želela, lahko iskreno odprla šele, ko je ostala brez vsega (moža, hčerke, kariere, denarja, hiše, vsega, kar ji je kaj pomenilo torej), ko ji je ostal le še Kevin. In s tem vse skupaj postavila spet na začetek. Se je res Kevin rodil do konca hudoben? Je bil res vedno Franklin naiven? Ali pa je bil Evin odpor do otroka bolj razlog kot posledica? Še posebej po tem, ko Kevin izjavi, da je včasih mislil, da ve, zakaj je to storil, zdaj pa ni več prepričan...

    Film mi sploh ni bil všeč. Za moj okus je iz knjige potegnil napačna sporočila kot bistvena.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Fino si izpostavila te dve misli:-)

      Ob ugotovitvi, da imamo najlažje radi tiste, ki nam ljubezen vračajo ali pa so nam zanjo hvaležni, sem se najprej spomnila na begunce in migrante. Če so nam hvaležni za pomoč, je vse v redu. Če pa našo pomoč zavračajo ali se celo pritožujejo in imajo dodatne zahteve, smo kaj hitro ogorčeni nad tem, kako predrzni so.

      Glede druge misli sem tudi sama mnenja, da knjiga še zdaleč ni tako enoznačna, da bi lahko trdili, da je Eva brez krivde. Prav mogoče je celo to, da je večina krivde na njeni strani. Knjiga je odlična ravno zato, ker odpira takšne dileme. Evi pa lahko očitamo vsaj neiskrenost. Ampak tista njena nemoč... Zdela se mi je strašna. In še vedno ne vem, kako bi lahko drugače postopala.

      Izbriši

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)