sreda, 06. januar 2016

Vojna in mir, - in jaz

Pierre, Nataša in Andrej,
iz BBC serije Vojna in mir, 2016
(vir:BBC)
Na prvi nedeljski večer v letu 2016 so na BBC1 začeli predvajati novo, težko pričakovano serijo. Gre za televizijsko adaptacijo Tolstojevega dela Vojna in mir. 1300 strani kultnega romana verodostojno stlačiti v šest enournih epizod in pri tem še vzbuditi in vzdrževati pozornost sodobnega televizijskega gledalca ni lahko delo. A glede na prve kritike je ustvarjalcem serije to (prav dobro) uspelo. Še največji tečneži med kritiki so izjavili, da bo "drama, polna bleščečih kostumov, lepo popestrila letošnjo zimo" in "da že komaj čakajo naslednjo epizodo s seksom začinjene klasike". "Vzbujanje in vzdrževanje pozornosti sodobnega gledalca" je menda doseženo s prizori spolnosti. Teh v knjigi sicer ne najdemo, a jih je po mnenju režiserja Andrewa Daviesa, Tolstoj v romanu jasno nakazal, in upravičenost njihovega obstoja v seriji tako ni vprašljiva.

Roman Vojna in mir sodi med moje najljubše tri knjige vseh časov (ostali dve sta še Mannova Čarobna gora in Proustovo Iskanje izgubljenega časa). Včasih - odvisno od razpoloženja, zasede celo prvo mesto med temi tremi največjimi:)
V obsežnem romanu je orisana ruska družba v začetku 19. stoletja, v času Napoleona Bonaparteja. Ta je imel veliko željo, da poleg ostalih evropskih držav, zasede tudi Rusijo. To mu sicer ni uspelo, oziroma mu je uspelo le za mesec dni, a življenje takratnih Rusov je vseeno postavil na glavo. Roman se lahko bere kot vojni roman - v njem so natančno opisani poteki bitk, zgodovinski roman - Evropa v času Napoleona, filozofski roman - osebe razpravljajo o najraznovrstnejših življenjskih temah, ali pa - mogoče najprikupnejše in najzanimivejše, kot ljubezenski roman.

Roman sem prvič brala v srednji šoli. Za domače branje smo morali izbrati enega izmed trojice velikih Tolstojevih romanov - poleg Vojne in mir, še Ano Karenino ali Vstajenje. Ne vem, kaj me je vodilo v izbiro Vojne in miru. Bo že nekaj na tem, da sem že takrat rada brala in me debelina romanov nikoli ni strašila. Spomnim se, da smo potem o romanu, ki smo ga prebrali, pisali esej - ali šolsko nalogo kot smo to takrat rekli. Dobila sem oceno 4, s čemer sem bila zadovoljna. Petice so dobili le zelo redki. Tisti moj esej bi rada še enkrat prebrala. Do pred kratkim sem bila prepričana, da sem ga shranila, a ob toliko stvareh, ki jih pospravljam v škatle in shranjujem, ravno mojih šolskih nalog iz srednje šole ni bilo.
Vem, da mi je bil roman na splošno všeč. Vem, da sem opise bitk brala hitro in nepozorno in vem, da eseja o zgodovini na koncu knjige nisem prebrala. Preveč dolgočasen se mi je zdel. Neznansko pa sem uživala v ljubezenskih zgodbah med Natašo in Andrejem, Nikolajem in Sonjo. Za vedno sta se mi v spomin vtisnili kratka, z brčicami porasla zgornja ustnica mične "male kneginje" in božanska lepota lepe Helene.

Roman sem drugič brala med prvo nosečnostjo. Takrat sem podzavestno čutila, da kmalu ne bo več časa in priložnosti za dolge ure branja, in zato izkoristila priložnost, da se ponovno lotim tega obsežnega romana. Ob tem drugem branju sem roman Vojna in mir dokončno vzljubila. Vsaka od oseb mi je na njej edinstven način prirasla k srcu. Zaradi Tolstojevega načina pisanja sem vsako od njih poznala tako natančno, kot bi že leta živela skupaj z njo v istem gospodinjstvu:)
Od prizorov opisanih v romanu, sem bila najbolj navdušena nad tistim, v katerem Pierre (kot da) snubi lepo Heleno. Ne zmore je konkretno zaprositi za roko, se pravi, izgovoriti vprašanja, ali bi se poročila z njim, še več, pravzaprav niti ni prepričan, ali jo sploh želi zasnubiti, a bodoča nevesta celotno dogajanje vseeno pretkano vodi in izpelje tako, da na koncu oba bodoča mladoporočenca jasno vesta, da je do snubitve prišlo in da je Helena vanjo tudi privolila.
Prizor, ki mi ni bil všeč, je tisti ob koncu knjige - postavljen je v čas nekaj let po glavnih dogodkih in prikazuje družinsko življenje nekaterih od nastopajočih. Zdelo se mi je nemogoče, da bi se Nataša tako zelo spremenila.

Vse to premišljujem zdaj, ko v Veliki Britaniji vrtijo novo televizijsko serijo posneto po tem romanu. Rada bi si jo ogledala. Trdno upam, da bo RTV Slovenija odkupila pravice za predvajanje v Sloveniji. Da imajo tisti, ki o tem odločajo, umetniško pretanjen okus in da se znajo primerno odločiti, so me prepričali že pred časom, ko so nam omogočili, da si ogledamo izvrstno - prav tako BBC serijo, Volčji dvorec, ki je bila posneta po romanih Hilary Mantel Wolf Hall in Bring Up the Bodies.

Sicer pa - odločila sem se, da v času, ko čakam, da serija pride na naše televizijske zaslone, po petnajstih letih, ponovno preberem Tolstojev roman Vojna in mir:) - tistega, izdanega v zbirki Sto romanov daljnega leta 1968. Ne dvomim, da mi bo ponovno všeč. Ali pa mogoče kljub vsemu ne več. Bom videla. Ob branju bom pisala tudi prispevke za blog. Knjiga Vojna in mir je namreč tako veličastna, da si zasluži več kot le en zapis na blogu. Upam, da vam bodo članki všeč, in da ne bodo preveč dolgočasni. Romana Vojna in mir se namreč drži meni nerazumljiv sloves razvlečene in dolgočasne knjige. 
Mogoče pa boste skupaj z mano tudi vi začeli brati to čudovito knjigo.

Lahko kar začnemo... Smo že v salonu Ane Pavlovne Schererjeve, kjer se zbira smetana aristokracije, nekega večera v juniju 1805, ko so dnevi v St. Petersburgu tako dolgi, da sonce skoraj ne zaide...

Ana Pavlovna s knezom Vasilijem v svojem salonu,
iz BBC serije Vojna in mir, 2016
(vir:BBC)

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)