ponedeljek, 16. februar 2015

Colleen McCullough: Pesem ptic trnovk

Colleen McCullough  (1937-2015)
29. januarja je v 77. letu starosti umrla avstralska pisateljica Colleen McCullough, avtorica svetovne uspešnice Pesem ptic trnovk.
V enem od avstralskih časopisov so v njen spomin napisali nekrolog, ki se je začel takole:
Colleen McCullough, Australia's bestselling autor, was a charmer. Plain of feature, and certainly overweight, she was, neverteheless a woman of wit and warmth.
Stavek je razumeti nekako takole: Colleen McCullough je bila vsekakor šarmantna, duhovita in topla ženska, a vendar tudi in predvsem ženska neatraktivnega videza in prav gotovo predebela. 
Tudi tako se lahko piše o izredno uspešni in priljubljeni pisateljici.
Da se avtorju članka zdi pisateljičin zunanji videz pomembnejši od njenih literarnih dosežkov, potrjuje tudi nadaljevanje posvetila:
In one interview, she (Colleen McCullough) said: " I've never been into clothes or figure and the interesting thing is I never had any trouble attracting men."
Ja, tudi sama je menda vedela, da ne izgleda dobro, a glej no, zaradi tega vsaj ni imela težav z moškimi, ki radi obletavajo privlačne ženske.
Smešno. Toliko neumnosti že v prvem odstavku nekrologa! Nisem mogla verjeti, da berem nekaj tako ponižujočega. Kot da je pri ženskah najpomembnejše to, kako izgledajo - ostali dosežki v njihovih življenjih so pa kot kaže šele drugotnega pomena.

Colleen McCullough bi si zaslužila drugačen nekrolog.
Avtor članka bi lahko napisal, da je to pisateljica največje avstralske uspešnice vseh časov, ki so jo izdali v nakladi 30 milijonov izvodov in prevedli v številne tuje jezike, po njej pa je bila posneta tudi izredno uspešna in priljubljena televizijska serija; da je poleg Pesmi ptic trnovk napisala še 23 drugih knjig, med njimi sedem knjig o življenju Julija Cezarja, vsako dolgo 1000 strani.
V posvetilu bi lahko poudarili tudi to, da je bila, preden je postala uspešna pisateljica, pomembna znanstvenica na področju nevrofiziologije - da je deset let delala na eni najprestižnejših medicinskih fakultet v ZDA, na Yale, in da je v sydneyjski bolnišnici Royal North Shore ustanovila oddelek za nevrofiziologijo.
To so stvari, ki so Colleen McCullough naredile veliko. Njen videz je bil pri tem popolnoma nepomemben. Če bi kdaj delala kot manekenka, bi bilo mogoče na mestu omenjati tudi njen izgled, tako pa je takšno pisanje zelo neokusno.

(885 str.)
Nad omenjenim nekrologom je bilo zgroženih veliko ljudi po vsem svetu. Tudi jaz.
Da bi se pisateljici nekako poklonila in izrazila svoje občudovanje do vsega njenega dela, ki ga do sedaj sploh nisem poznala, sem se odločila, da po dolgih letih ponovno vzamem v roke njen roman Pesem ptic trnovk
Še pred kratkim sem trdila, da tega romana ne bom nikoli več brala, ker se bojim, da se bodo s ponovnim branjem razblinili vsi lepi in prijetni občutki, ki so me spremljali ob prvem branju. Saj veste, knjige, ki navdušujejo v najstniškem obdobju, nas v poznejših obdobjih le redko zadovoljijo. A Colleen McCullough si je s svojim življenjskim delom in zaradi neposrečenega nekrologa v časopisu Australian, zaslužila, da tvegam in sprejmem tudi morebitno razočaranje, ki bi ga lahko prineslo ponovno branje.

Dogajanje v romanu je postavljeno v Avstralijo v letih od 1915 do 1969. Roman opisuje veliko ljubezen med preprostim farmarskim dekletom Meggie Cleary in katoliškim duhovnikom Ralphom de Bricassartom. Pa tukaj spreglejmo moralne zadržke, ki jih poraja takšen odnos - zanje se v tej knjigi tako nihče ne meni. Ljubezen je velika, a se ne more (v popolnosti) uresničiti in postane vzrok številnim tragičnim dogodkom - usodno in za vse življenje pa zaznamuje tudi oba vpletena in njune bližnje.
Nepopisno melodramatično.
Dogajanje je polno čustev že od samega začetka, ko brata štiriletni Meggie skoraj uničita punčko - igračko, ki je zanjo nekaj najdragocenejšega na svetu in se nadaljuje potem preko vseh Meggijinih srečanj z Ralphom, na katerih postavni duhovnik v talarju ali jahalni obleki skoraj vedno ganljivo šepeta: "O, Meggie, moja Meggie."

Pa ne gre, da bi roman preostro sodili. Uspelo mu je, da mi je zvabil solze v oči in zasluži si nekaj popusta;)
V ljubezenskem romanu Pesem ptic trnovk so tudi stvari, zaradi katerih je to knjigo vredno brati in zaradi katerih mi ni žal, da sem jo ponovno vzela v roke.
  • Všeč mi je bilo, da so bili nastopajoči vsi po vrsti odkriti in da se niso pretvarjali ter prazno govoričili. Takšni kleni ljudje so mi všeč.
  • Odlično je bilo prikazano stopnjevanje romantične napetosti vse tja do vrhunca na rajskem tropskem otoku, po katerem potem sledi nekakšna katarza ali pomiritev. Takšno zorenje odnosa med Ralphom in Meggie, ki se sprosti v vulkanu strasti, se skoraj lahko primerja z odnosom Hansa Castorpa in Madame Chauchat v Mannovi Čarobni gori. (Vau, kakšen kompliment sem napisala romanu Pesem ptic trnovk!)
  • In konec koncev imamo v romanu solidno predstavljeno večno temo o odnosu med moškim in žensko, ki imata kljub medsebojni ljubezni različne poglede na njun skupni odnos. Ženska si bolj ali manj želi le to, da bi ob sebi imela moškega, ki ga ljubi in da bi bil ta moški vedno samo njen. To ji zadostuje. Moški pa ima poleg želje po ženski, ki jo ljubi, še druge, prav verjetno zanj še pomembnejše cilje v življenju. Pri Ralphu je to napredovanje v Cerkveni hierarhiji, lahko pa bi bilo tudi kaj drugega. Ralph bi bil lahko tudi poslovnež, ki mu napredovanje v službi pomeni več od lastne družine ali pa bojevnik iz daljne zgodovine, ki zapusti družino, da gre svoji vojaški slavi naproti. Vsem naštetim primerom je skupno to, da je ženska za moškega, čeprav jo ima rad, šele na drugem mestu.
A mogoče tako mora biti. Mogoče je to že v naših genih - predvsem tistih, ki so na kromosomu Y;) Mogoče smo zaradi takšnih odnosov kot vrsta sploh preživeli. 
Kje bi bil napredek družbe, če (moški) ne bi imeli višjih ciljev? In kaj bi bilo, če ženske ne bi bile (vsaj nekoliko) pomirjene že samo s tem, da imajo otroke s svojim ljubljenim moškim? 
Ampak to je že nevarno razmišljanje, ki štrli izven okvirov tega romana.

Rachel Ward in Richard Chamberlain kot Meggie in Ralph  (TV serija,1983)




6 komentarjev:

  1. Živjo! Dobro se mi zdi, da si opozorila na način pisanja o ljudeh in o tem kdo so. Spomnila si me na kolumno, ki sem jo nedavno prebrala (v nemškem jeziku): http://www.spiegel.de/kultur/zwiebelfisch/zwiebelfisch-die-sucht-nach-synonymen-a-263913.html
    Rada bi dodala še to, da sem zelo vesela, da sem našla tvoj blog :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Dobrodošla na hermioninem blogu:)
    Hvala za link na Spieglovo stran. Sem že prebrala. Zanimivo.

    OdgovoriIzbriši
  3. Sebastijan Pogorevc12. marec 2015 ob 20:45

    *ahem* Pravi prevod pisateljičine izjave bi se glasil: "Nikoli nisem dala veliko na obleke ali postavo in zanimivo je, da sem vedno brez težav privlačila moške." Se pravi, kljub domnevni neatraktivnosti ni imela problemov s privlačnostjo.
    Sicer pa zanimiv blog ...

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ups, hvala za opozorilo.
      Zdaj vidim, kakšno napako sem naredila. Drugič se bolj potrudim:)

      Mimogrede - atraktivna ali ne:), poročila se je z gospodom, ki ji je gradil hišo na otoku Norfolk Island in je - kar mi je sila zanimivo - potomec enega izmed mornarjev, ki so izvedli upor na ladji Bounty.

      Izbriši
  4. Zelo zanimiv blog, čestitke. Povsem slučajno sem brskala na spletu kaj zanimivega in novega o nadaljevanki, ki sem jo prvič gledala kot devetletna deklica, zdaj pa jo spet vrtijo na SLO1. In spet jo seveda spremljam. Name je že mnogi leti naredila izjemen vtis, ničesar ni bilo mogoče pozabiti, ne instrumentalne glasbe, ki smo se je vse želele naučiti zaigrati na klavir; ne lepih obrazov, zgodb, okolja dogajanja....Ah, zgodbe, te štejejo in imajo veljavo. Vsak od igralcev ima svojo zgodbo, le da bolj v ospredje vstopata Meggie in Ralph. Te zgodbe, kako so globoke in kaj je v ozadju, kaj ljudi vodi, dojameš, ko bereš knjigo. IZJEMNA je. Pred dnevi sem zaključila z branjem. Navdušila me je z jezikom, širino, zapletom, razpletom. Tudi od mene vse spoštovanje in poklon pisateljici. Hvala, da si zapisala in delila na blogu. Valerija

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala za prijazne besede:) Veliko mi pomenijo.
      Ja, Pesem ptic trnovk - knjiga in nadaljevanka, obe sta tudi name naredili velik vtis.

      Izbriši

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)