Film Ubiti ptico oponašalko

Gregory Peck (1916-2003)

Originalni naslov filma, pa tudi knjige, po kateri je film posnet, je To Kill a Mockingbird. Pri slovenskem prevodu knjige  je prišlo do majhne neskladnosti. V slovenščini imamo to izjemno knjigo Harper Lee izdano pod naslovom Ne ubijaj slavca. Mockingbird nikakor ni angleška beseda za slavca, pač pa pomeni ptico oponašalko ali ameriškega kosa. Zakaj se je prevajalec odločil za slavca namesto za oponašalko, mi ni znano. Nam je s ptico, ki je  ljudem našega geografskega okolja bližja, hotel približati tudi knjigo samo in zbuditi večje zanimanje zanjo? Mogoče. Kakorkoli že, tega mu ne zamerim preveč. Slavec in oponašalka sta verjetno podobnega vedenja in tako za simboliko romana enako primerna. 

Ker mi je bila knjiga Harper Lee Ne ubijaj slavca zelo všeč in ker sem bila prijazno opomnjena, da obstaja tudi film posnet po tej knjigi, sem si film priskrbela in si ga  pred kratkim skupaj z družino tudi ogledala. Četudi je film črno-bel in brez efektov sodobne digitalne tehnike, posnet daljnega leta 1962, jim je bil všeč. Ob organizaciji tega ogleda se mi je zdelo, da sem majčkeno podobna Baracku Obami, ki je pred nedavnim pripravil podoben ogled istega filma v družinskem kinu v Beli hiši in k ogledu povabil tudi učence okoliških šol:)

Glavni poudarek filma je na sodnem procesu, kjer temnopoltemu mladeniču sodijo zaradi posilstva belega dekleta. Gregory Peck kot Atticus, odvetnik, ki brani obtoženca, je enkraten in prav nič nenavadno ni, da je za to vlogo dobil tudi oskarja. Vlogo je odigral s srcem, podobno kot je Atticus s srcem branil svojega temnopoltega obtoženca. Peckova igra je izjemna - tako obrazna mimika,  kot igra rok (ko npr. ugotavlja ali je dekle pretepel levičar ali desničar). Z umirjeno in dostojanstveno držo uspe publiko na sodišču in gledalce filma prepričati v obdolženčevo nedolžnost. To mu uspe brez povzdigovanja glasu, brez teatralnih izpadov ali celo bizarnosti in nenavadnega vedenja, ki jih tako pogosto najdemo v sodobnih televizijskih nanizankah s sodišč (na misel mi prihaja Alan Shore iz Boston Legal, ki ga sicer prav rada gledam).
Gregory Peck je bil tudi v svojem osebnem življenju izjemen človekoljub, ki se je aktivno zavzemal za človekove pravice. Vloga predanega odvetnika, je bila tako kot nalašč zanj. Edina stvar, ki me je v zvezi z njim kot bralko knjige motila, je bila ta, da je bil za Atticusa čisto preveč čeden. A sem se temu hitro in brez težav privadila;)

Ker je večina filma osredotočena na dogajanje na sodišču, ostane bolj malo prostora za Atticusovo hčer Scout in njeno druščino. Tega mi je žal, saj mi je bil pri branju knjige Atticusov odnos do družine skoraj pomembnejši in zanimivejši kot njegova vloga na sodišču. Tudi ostali prebivalci mesta so bolj skopo predstavljeni. Mnogo dogodkov je izpuščenih, a to je razumljivo - že tako film traja več kot dve uri. Glavno je, da je v filmu kljub temu vzpostavljeno značilno vzdušje  ameriškega južnjaškega mesta v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ki poskrbi za primerno ozadje ostalemu dogajanju.

Mary Badham v vlogi Scout je v redu, kakor tudi njena fantovska družabnika v igri. Prikupen prikaz brezskrbnega otroštva je tako zagotovljen.
Brock Peters kot obtoženi črnec je prepričljiv s svojim preznojenim čelom in kombinacijo ponižnega in odločnega vedenja.
Ewelovi so na zunaj malo premalo zanemarjeni (v knjigi ves čas beremo o blatu in umazaniji), a njihova hudobija precej prepričljivo plane na dan in to predvsem v podobi Mayelle, ki pa vseeno obdrži podobo žrtve.
Atticusove sestre, ki v knjigi skrbi za odločnejšo vzgojo njegovih dveh otrok, v filmu sploh ni, a zaradi tega sem se bolj oddahnila, kot da bi me motilo.

Te drobne malenkosti, ki sem jih opazila in so posledica razlik med knjigo in filmom, kažejo na to, da je film zelo dobra adaptacija knjige. Če ne bi bil, bi me motile druge stvari. Tako pa pred filmskega gledalca, ki je pred kratkim prebral tudi knjigo, bolj opazno stopijo drobne razlike med filmom in knjigo, ki pa za glavno sporočilo in kakovost dela niso pomembne. Vsi ključni prizori in dvomi - moralni in rasni, ki jih zgodba prinaša in so bistvo romana, so prisotni tudi v filmu in povsem enako prepričljivi.

Film svoji slavni knjigi ne dela sramote. Je verna podoba romana. Odličen film, ki je več kot vreden ogleda. Je pa tudi res, da mi ob knjigi ni prinesel kakšnega izrazitega dodatnega zadovoljstva ali navdušenja (če odmislim Gregoryja Pecka). Mogoče bi me bolj navdušil, če bi ga gledala z določenim časovnim zamikom - kakšno leto ali dve po prebrani knjigi. Tako bi mogoče, neobremenjena z odlično knjigo, lažje opazila tudi kakšen biser, ki ga lahko ustvari le filmska umetnost.

Atticus s hčerjo Scout in sinom Jemom