Thomas Savage: The Power of the Dog

Roman Thomasa Savagea, The Power of the Dog, je roman nasprotij. Prijaznost in občutljivost stojita nasproti nesramnosti in krutosti. Lepe podobe narave se zoperstavljajo grobim zahtevam kavbojskega načina življenja. Dobro se bori z zlom. Homoseksualnost išče svoje mesto med samoumevno heteroseksualnostjo.

In tudi: krasna osnovna ideja romana z enim od najzanimivejših plot-twistov, kar jih poznam, ne uspe preglasiti mestoma zelo nerodne izvedbe in neverodostojnih oseb.

Pa vendar knjiga kljub vsem tem nasprotjem uspe - kakor uspeva velik ranč, ki ga vodita brata Phil in George Burbank, ki ne bi mogla biti bolj različna, kot sta. 

Smo v Montani leta 1924 in roman The Power of the Dog je vestern.

Štiridesetletni Phil in njegov dve leti mlajši brat George predstavljata eno od številnih nasprotij, ki jih najdemo v knjigi. Phil je visok, vitek, izredno inteligenten, univerzitetno izobražen in načitan, a tudi aroganten, neprijazen, prostaški in surov. George pa je ravno obratno majhen, čokat in počasne pameti. Kar se tiče branja, je njegov najvišji domet zabavni magazin, ki izide enkrat tedensko. Je pa zelo prijazen, dobrodušen in ljubezniv. Brata pa kljub razlikam živita v presenetljivo dobrem sožitju. Njuna farma je največja, najuspešnejša in najbogatejša daleč naokoli. Phil je zadolžen za delo na posestvu - nadzira skrb za živino, košnjo trave, gonjo živali in nadzor delavcev; George pa skrbi za posel in finance, sestankuje z bankirji in celo guvernerjem - kar je sicer malo nenavadno, saj George ni ravno tisti, ki bi bil od obeh bratov najprimernejši za takšno delo, a tako je to v romanu The Power of the Dog. 

Prijetno bratsko sobivanje se prekine, ko se George poroči ter na farmo pripelje svojo ženo Rose in njenega šestnajstletnega sina Petra.

Kaže, da bo postalo moja navada:) Tako kot pri Cloud Atlas-u, The Dig-u in News of the World - če naštejem samo nekatere, sem si spet najprej ogledala film in šele nato prebrala knjigo. To ima tako dobre kot slabe strani. V tem konkretnem primeru  je dobra stran ta, da brez filma nikoli ne bi izvedela za knjigo in je tako ne bi nikoli prebrala - kar bi bilo škoda. Slabo pa je to, da sem med branjem že poznala plot-twist in bila tako prikrajšana za marsikaj, kajti tako dobrega preobrata zgodbe, kot je v tem romanu, že dolgo nisem brala.

V filmu je kar nekaj namigov, ki kažejo na presenetljivi preobrat zgodbe, ki se pripeti čisto na koncu; v knjigi pa so namigi komaj zaznavni - mogoče dojemljivi celo samo tistim, ki so si že ogledali film. Prav zanima me, kakšen bi se mi zdel roman, če ne bi poznala njegovega konca. Presenečenje bi bilo gromozansko. In to presenečenje bi prav verjetno spremljalo tudi veliko občudovanje pisatelja, ki se je dogodka domislil in ga tako mojstrsko vtkal v zgodbo. Ja, pisatelj bralca namerno zavaja in mu določene stvari skriva - vse zato, da bi konec kar se da močno udaril v njegovo zavest in mu dal misliti. V filmu je potek zgodbe bolj jasen in premočrten, v knjigi pa nekoliko bolj skrivnosten - pri obeh pa se vse stvari, ki se gradijo do usodnega preobrata, lepo poklopijo.

Branja knjige sem se lotila zato, ker mi ni bilo jasno, zakaj se je Philovo vedenje do bratovega pastorka kar naenkrat spremenilo. Ko v ključnem prizoru - tako v filmu kot v knjigi - Peter v novih, prevelikih in togih leviskah koraka mimo Phila ter ostalih kavbojev in kakor vedno posluša nesramne opazke, ki gredo sissy-ju, se Phil kar naenkrat do mladega (na zunaj) poženščenega in strahopetnega fanta, ki iz papirja izdeluje rože, začne vesti prijazno in prijateljsko. No, razlog za to je v knjigi jasno razložen in je zelo banalen - nikakršen spojler ni, če se jih bojite, in v povezavi s to knjigo, se jih morate bati. S tem, da bi se spoprijateljil s fantom, z njim stkal tesno vez, ki jo simbolizira vrv, ki jo začne plesti za Petra, Phil želi še globje prizadeti njegovo mamo in tako pripomoči k temu, da bi čim prej zapustila ranč.

Phil je poosebitev toxic masculinity. Leta 1967, ko je Thomas Savage napisal roman, ta izraz verjetno še ni bil izumljen, a moški, ki so zaradi njega trpeli ali pa so pod njegovim okriljem trpinčili druge, pa so bili, seveda, že na svetu.

Phil na prefinjen način maltretira Georgeovo občutljivo ženo Rose, tako da le-ta postane alkoholičarka. Phil zasmehuje njenega sina, ki ni takšen in se ne vede tako, kot se za  fanta spodobi. Phil je močan in ne kaže čustev - razen jeze. Pri delu na ranču ne uporablja rokavic, ker so te samo za slabiče, umiva se le enkrat mesečno in to na prostem v jezeru. Težko prenaša indijance in žide. Ko pride do kakršnegakoli konflikta, reagira z nasiljem - ne sicer fizičnim, saj je vendar izredno inteligenten moški, pač pa psihičnim, kar je še hujše. 

Prav tako kot zastruplja ljudi okrog sebe, pa Phil škoduje tudi samemu sebi. Njegova strupena možatost, ki hodi z roko v roki s homofobijo, je namreč samo odgovor na njegovo prikrito in neizživeto homoseksualnost. 

In Peter je eden redkih, če ne edini, ki to sluti, če ne celo ve.

Benedickt Cumberbatch in Kodi Smit-McPhee
v ključnem prizoru 

Do tukaj - recimo tako - lepo in prav, potem pa nastopijo težave in knjiga začne kazati svoje šibkosti. Ostanimo pri Philu. Človek, ki je tako zelo inteligenten in dovzeten, kot je bil Phil, ki se je v kratkem času naučil vsega, česar se je lotil - tudi igranja banja, na primer, razumel vse, kar je bilo razumeti, a bil obenem takšna kratkovidna, neobčutljiva pošast, se mi je zdel docela neverjeten. Phil je poosebljeno zlo brez ene same dobre lastnosti. Je takšen po naravi? Ali je takšen zato, ker v surovem okolju kavbojskega življenja ne more izživeti svoje homoseksualnosti? Film bolje odgovori - ali pa vsaj raziskuje možen odgovor na zgornje vprašanje kot roman. Leta 1967 se o homoseksualnosti pač še ni smelo tako jasno pisati, kot se piše danes. 

No, meni je bil Phil sila čuden, čeprav - to moram tudi napisati, mi o njem ni bilo težko brati.

Druga stvar, ki me je motila, je bila Rose - nežna, lepa, mlada ženska, ki nikakor ne sodi na divji zahod, a se v tem okolju vendarle (glej, to neverjetnost!) presenetljivo dobro znajde. Ves čas se zahvaljuje za prijaznost, kakor da bi bila ta, ne vem kakšna redkost in dragocenost. Na pravem divjem zahodu že mogoče, ne pa na divjem zahodu Thomasa Savagea. Do Rose so namreč vsi prijazni: oba njena zakonska moža sta do nje skoraj nepredstavljivo ljubezniva, njen sin še bolj; prijazna je glavna kuharica na farmi, služkinja, prijazni so ljudje v mestu, prijazna sta tast in tašča in izredno razumevajoča sta tudi guverner in njegova žena, ko nekoč prideta na večerjo k Burbankovim, Rose pa se kot gostiteljica ne izkaže najbolje. Lepše skoraj ne bi moglo biti, saj so vsi ljubeznivi. Le Phil ne - ta jo sovraži in to samo zato, ker se je pač znašla na ranču. Preveč črno-belo je to, preveč preprosto in čudno, čudno...

In potem še George. Ta se kot prosojna in brezbarvna senca vleče preko romana, da ne veš ali je človek ali samo duh. Pasiven je in včasih ni zvest niti temu, kar je o njem napisal pisatelj in sem povzela na začetku pisanja. Nedoslednost za nedoslednostjo. Včasih se namreč zdi, da ni tako neumen, kot mu je to predpisal pisatelj, po drugi strani pa je vendarle tako zelo top, da kljub svoji ljubeznivosti in prijaznosti ne more prepoznati stiske, v kateri se je znašla njegova žena, kaj šele, da bi ji pomagal.

Jane Campion je za svoj film, ki ga je za Netflix posnela po romanu Thomasa Savgea, The Power of the Dog, iz knjige povlekla vse, kar je lahko - vse, kar je v romanu vrednega, in to še dodatno razvila in izboljšala. Benedickt Cumberbatch je s svojimi modrimi očmi, pogledom, mastnimi lasmi in umazanimi oblačili, predvsem pa z igralskimi sposobnostmi, neprekosljiv - boljši kot romaneskni Phil. Dober pa je tudi Kodi Smit-McPhee. Film je must-see za vsakogar, ki se vsaj minimalno zanima za sodobno filmsko umetnost. Oglejte si ga, če si ga še niste. Branje knjige, po katerem je bil film posnet, pa vam ne bo prineslo kakšne dodatne vrednosti. Pisatelj je namreč za potrebe svoje sicer briljantne romaneskne ideje in želje, da bi bil preobrat zgodbe čim bolj presenetljiv in nepričakovan, v svoji pripovedi marsikaj pustil vnemar ali pa pretirano poenostavil.

★★★☆☆