Irena Štaudohar: Kaj hoče ženska?

Predstavljajte si žensko - čisto običajno, eno od mnogih. Lahko je sodobna - ena od tistih, s katerimi ste skupaj v službi, lahko pa je tudi vaša prijateljica, sestra ali mama, mogoče samo znanka. Lahko je tudi ženska iz preteklosti - kmetica ali delavka iz 19. stoletja, kraljica ali redovnica iz srednjega veka - lahko je katerakoli. Potem pa začnite z nje odstranjevati navlako klišejev in predsodkov, prepovedi in pričakovanj, ki so jih na njeno telo in dušo navlekli drugi - ponavadi moški, a ne vedno. Veliko je navlake, ki so si jo izmislile tudi ženske same, in jo naprtile na ramena svojih sotrpink in z njimi obtežile tudi sebe samo.

Če ste pri odstranjevanju teh številnih slojev, ki žensko otežujejo, a vendar do neke mere tudi označujejo, dovolj vztrajni in natančni, vam na koncu ostane nekaj zelo dragocenega - žensko bistvo ali ženskost v njeni najosnovnejši in najčistejši obliki. To ženskost raziskuje in odkriva Irena Štaudohar v svoji knjigi z naslovom Kaj hoče ženska?.

Kakšen je odgovor na naslovno vprašanje, vam seveda ne bom zaupala;) Celotna knjiga se trudi odgovoriti na to vprašanje. Odgovor mogoče najde, mogoče pa tudi ne, saj gre za kompleksno vprašanje. 

Lahko pa se nekoliko pomudimo pri podvprašanjih.

In kar takoj in medias res.

Kakšne moške imajo rade ženske?

Po knjigi in natančnem pisateljičinem raziskovanju: muhaste, divje, občutljive, narcisoidne, zapletene, mračne, polne nasprotujočih se lastnosti - torej takšne, ki so hkrati močni in krhki, občutljivi in kruti. Vedno so moderni tudi princi na belem konju, pa glasbeniki in pesniki. Dobro je, če so bogati in slavni, a tudi inteligentni in nežni, radi morajo imeti seks. Ženske imajo torej rade takšne moške, kot so junaki v romantičnih ljubezenskih romanih in filmih, ki jih ženske tako rade berejo in gledajo. 

Se strinjate?

Gremo dalje.

Kaj je tisto, zaradi česar se ženska dobro počuti v svoji koži?

Samozavest in samospoštovanje. Ni enega brez drugega. Treba je dvigniti glavo in verjeti vase. V sebi najti moč in se upreti. 

Se strinjamo, kajne?

In kaj je tisto, kar žensko (mogoče) najbolje označuje?

Ljubezen. Še natančneje: romantična ljubezen. Tako bi (mogoče) lahko zaključili ob prebiranju knjige.

Knjiga je razdeljena na dva dela. V prvem so uvod in pisateljičina razmišljanja o različnih vprašanjih, ki se tičejo ženske, njenega razmišljanja in vedenja. V tem delu knjige avtorica poskuša zaokrožiti svoja spoznanja, ki jih je pridobila ob raziskovanju biografij različnih žensk. Ob tem je včasih tudi precej osebna in nam zaupa svoje intimne izkušnje in spoznanja, dogodke iz privatnega življenja.

V drugem delu se posveti biografijam sedemnajstih močnih žensk, ki so premikale meje in pisale zgodovino. Odločitev, katere bo izbrala, je bila zelo osebna. Jasno je, da bi vsak izbral tiste, ki so mu najbližje in ki ga navdihujejo. Pri Ireni Štaudohar so to: Diana Athill, Diana Vreeland, Colette, Doris Lessing, Erica Jong, Nora Ephron, Dolly Alderton, Susan Sontag, Hannah Arendt, Emilie du Chatelet, Georgia O'Keeffe, Lee Miller, Jeanne Moreau, Zsa Zsa Gabor, Robyn Davidson, Karen Blixen in Nan Shepherd.

Zame so bile to večinoma dokaj neznane ženske in njihove biografije, začinjene s pisateljičinimi stranpotmi v obliki spoznanj, ki so si ji porodile ob raziskovanju njihovih življenjskih zgodb, sem rada brala. Do neke mere. Čeprav pisateljica zatrjuje, da je vsaka od žensk, ki jih opisuje, nekaj posebnega, so se meni vendarle zdele ena drugi zelo podobne in tako do neke mere dolgočasne.

Kot vsi ljudje na svetu so imele svoje dobre in slabe lastnosti. A glejte, je že res, da so bile prav vse, ki so opisane v knjigi, pogumne, drzne in takšne, da so upale živeti drugače, kot so od njih pričakovali, vse so svobodno živele svojo spolnost, so bile kreativne, hedonistke, polne samospoštovanja in samozavesti. A vendar so bile prav vse tudi egoistične, sebične, nesposobne vzdrževati daljše partnersko razmerje in nesposobne mame. 

Čeprav tako enobarvno izbrane pa so vendarle dovolj dobro razburile mojo domišljijo, da sem knjigo z zanimanjem prebrala in si izpisala celo nekaj citatov in razmišljanj.

Navdušila me je Susan Sontag, ki je pisatelje delila na može in ljubimce. Pri svojih možeh namreč cenimo to, da so zanesljivi, spodobni in velikodušni. Pisatelji, ki zadostujejo tem pogojem, so klasiki kot sta Tolstoj in Flaubert - k njim se radi vračamo ravno zaradi teh lastnosti. Drugi pisatelji so kot ljubimci - strastni, sebični, muhavi in nesramni, a jih vseeno beremo, ker pri njih dobimo vznemirjenost, goreča čustva in nevarne dogodivščine. To so žanrski pisatelji, ki jim iz istih razlogov odpustimo tudi slabo slovnico, nerazumljivosti in netočnost.

Doris Lessing, ki ji do sedaj nisem mogla odpustiti tega, da je zapustila svoja mala otroka, je pridobila moje priznanje (ha, kot da bi ji to kar koli pomenilo!) s tem, da je jasno zavrnila dve največji gibanji sodobnega časa, levico in feminizem. Feministkam je namreč zamerila, ker nikoli ne pomislijo, da ima ženska lahko tudi rada moške, da jih obožuje.

Hannah Arendt je razvila danes splošno znano teorijo o banalnosti zla, ki govori o tem, da je velika večina ljudi v izrednih razmerah, kakršna je recimo vojna, sposobna izjemne krutosti do sočloveka in s tem postavila enega izmed temeljev sodobne moralne psihologije.

Knjiga Irene Štaudohar, Kaj hoče ženska?, je zanimiva zbirka esejev o vprašanju ženskosti, ki jo je napisala razgledana ženska. V njej je več vprašanj kot odgovorov nanje, kar pa sploh ni slabo, saj s tem bralke spodbuja k razmišljanju in sklepom, ki imajo lahko vpliv tudi na njihovo lastno življenje. Pisanje je sicer nekoliko razdrobljeno in različna spoznanja nekoliko kaotično in bolj po intuiciji kot razumno razmetana po knjigi. To vodi k določeni nejasnosti in celo nedoumljivosti. A ženska duša je bila vendarle v svojem bistvu vedno zagonetna.