Pred približno enim letom, ko sem začela z zapisi o letu 1913, sem obljubila, da bom knjigo Floriana Illiesa brala (in pisala o njej) v skladu z letnimi časi - poleti 2017 o poletju 1913, na primer.
Zdaj je že adventni čas, zunaj je sneg, jaz pa pišem o poletju! Pa naj takoj razložim, da imam za tako pozen zapis o poletju 1913 zelo dobro opravičilo. A pojdimo lepo po vrsti in brez prehitevanja.
Zdaj je že adventni čas, zunaj je sneg, jaz pa pišem o poletju! Pa naj takoj razložim, da imam za tako pozen zapis o poletju 1913 zelo dobro opravičilo. A pojdimo lepo po vrsti in brez prehitevanja.
Poletja minejo en, dva, tri. Ljudje gredo na dopust in že je tukaj jesen. Tako je danes in tako je bilo leta 1913. Mogoče so si pred stotimi leti ljudje - vsaj tisti, ki jih zasledujemo v naši knjigi - privoščili celo več dopusta kot si ga lahko mi. Za več tednov ali celo mesecev so odpotovali na počitnice.
Cesar Franc Jožef je tako kot že vrsto let pred tem tudi leta 1913 svoj dopust preživljal v Bad Ischlu. Tam je bil skupaj z gospo Katharino Schratt. Prenočevala sta v različnih hotelih, a že jutranjo kavo okrog 7ih zjutraj sta popila skupaj v vili, kjer je živela Schrattova. Gospa je bila cesarjeva zvesta spremljevalka (in ne ljubica). S cesarjem sta se poznala že v času, ko je bila še živa cesarica Sissi - ta naj bi njuno zvezo ne samo odobravala, ampak celo spodbujala. To potezo si lahko razlagamo samo s tem, da je bila Sissi do moža popolnoma ravnodušna, oziroma, da ji ni bilo popolnoma nič mar zanj. Na kar pravzaprav kaže ves njen način življenja.
Ko je Franc Jožef pozajtrkoval, se je pomešal med zdraviliške goste. Pogosto ga ostali gostje sploh niso prepoznali, tako preprosto se je obnašal in izgledal.
Ko je Franc Jožef pozajtrkoval, se je pomešal med zdraviliške goste. Pogosto ga ostali gostje sploh niso prepoznali, tako preprosto se je obnašal in izgledal.
Rainer Maria Rilke je poleti 1913 sprejel povabilo Helene von Nositz in odšel v Heiligendamm. Zdraviliško mestece ob Ostsee mu je bilo zelo všeč in tam je ostal tudi potem, ko je njegova gostiteljica skupaj z možem odpotovala domov. Privoščil si je poletno afero z Ellen Delp, mlado igralko.
A vsi tistega daljnega poletja niso samo uživali.
Käthe Kollwitz je bila z možem na počitnicah na Tirolskem, kjer je močno trpela. Z možem sta se nenehno prepirala in bila nervozna, ker zaradi dežja nista mogla uživati v naravi. Naveličana je bila moža. Poleg tega ni vedela, kam se bo obrnila njena umetniška pot.
Tudi Käthe Kollwitz so v naslednjih letih čakale hude stvari. Če bi to vedela, mogoče na počitnicah ne bi bila tako slabe volje in bi uživala v zadnjih mesecih miru pred začetkom svetovne vojne, ki bo tudi njeno življenje obrnila na glavo. O tem sem pisala v prispevku Angel iz Kölna. Ta angel ima njen obraz.
Ker se poleti 1913 ni veliko dogajalo in je tole moje poročanje kot rumeni čvek izpred stotih let, naj izkoristim priložnost in napišem nekaj, kar mi že nekaj časa leži na srcu. Povezano je tako s poletjem 1913 kot tudi s knjigo Floriana Illiesa, a gre za mojo osebno zgodbo. V njej pa glavno vlogo igra veliki umetnik, slikar Ernst Ludwig Kirchner.
ERNST LUDWIG KIRCHNER, - in jaz
Za Ernsta Ludwiga Kirchnerja sem prvič slišala pred približno desetimi leti med zimskimi počitnicami v švicarskemu Davosu. Ob sprehodu skozi mestece me je presenetila stavba, ki s svojo obliko in napisom nekako ni spadala v zimsko športni in zdraviliški kraj. Bil je to Kirchner Museum. Radovednost je bila velika in na nek meglen ter oblačen zimski dan smo glavi družine dovolili, da se enkrat za spremembo do sitega nasmuča (in to brez običajnih počasnih in nespretnih dodatkov;), ostali pa smo zavili proti Kirchnerjevemu muzeju.
Ko sem z dvema majhnima otrokoma prestopila prag muzeja, je bila prva stvar, ki nas je pozdravila, zgrožen in od groze pobledel obraz ene izmed uslužbenk muzeja. Le kaj jo je tako zelo prestrašilo in zaskrbelo ob pogledu na nas? No, prav hitro smo izvedeli. Razložila nam je, da so tek, skakanje in vpitje v muzeju prepovedani in da je obisk muzeja, ki hrani tako dragocene slike, s tako majhnimi otroki, visoko tvegano početje. Ha, kot da se moja otroka ne bi znala obnašati! sem bila kar malo užaljena.
A ko smo zagledali prve slike Ernsta Ludwiga Kirchnerja, ki so visele po stenah ogromnih prostorov, je takoj postalo jasno, zakaj je bila uslužbenka muzeja tako stroga in pazljiva. Slike so bile čudovite - tako s svojimi barvami (od izrazito vijolične, preko rumene, oranžne in rdeče) kot tudi z oblikami naslikanih podob pokrajine in oseb - večinoma žensk - ki niso bile ne realistične, ne impresionistične, ne strogo modernistične. Veličastne. Pogosto velikega formata. Krasne. Očarana sem bila.
Ko smo nekaj pozneje zapuščali muzej - pospremljeni z nasmehom in izjavo, da tako pridnih in mirnih otroških obiskovalcev v muzeju še niso imeli - sem bila zadovoljna kot že dolgo ne.
Postala sem obsedena z Ernestom Ludwigom Kirchnerjem, čeprav o njem nisem vedela skoraj ničesar.
A počasi sem pridobivala nove informacije o slikarju. Zvedela sem, da je bil to priznan nemški ekspresionistični slikar, ki je od leta 1918 do 1938 živel v Davosu. Na Čarobni gori (če kraj poimenujem tako, kot ga je označil Thomas Mann) je slikal povsem drugačne slike kot v Nemčiji.
Njegova dela je Hitler razglasil za degenerirana, kar ga je izredno prizadelo.
No, to me je pa presenetilo! Da umetnik, ki se zaveda svoje genialnosti, da toliko na mnenje Hitlerja, se mi je zdelo sila čudno.
A bilo je še huje. Ernst Ludwig Kirchner je leta 1938 v starosti 58 let, naredil samomor, ker se je bal, da bo Hitler v svojem okupatorskem pohodu po Evropi, vkorakal tudi v Švico.
To je še posebej presunljivo zato, ker se Kirchnerju - pristnemu Nemcu brez judovskih sledi v krvi, ob morebitnem Hitlerjevem zavzetju Švice ne bi bilo treba bati za življenje. Kljub temu ni prenesel misli, da bi živel pod vladavino diktatorja, ki se je posmehoval njegovim umetniškim delom. Hudo. Umetnikova občutljivost je segala do neba.
Po obisku Davosa sem potem deset let živela mirno, a s Kirchnerjem spečem in skritem v oddaljenem delčku svojih možgan. Moja obsedenost s tem slikarjem se je ponovno prebudila ob knjigi Floriana Illiesa 1913, ki sem jo začela brati v začetku letošnjega leta.
Iz knjige je razvidno, da je bil leta 1913 Ernst Ludwig Kirchner na višku svojega umetniškega ustvarjanja. Vse je teklo kot namazano. V Berlinu je slikal svoje slavne slike "cestnega življenja", ki so bile cenjene, in se predajal boehmskemu življenju umetnikov. Denarja mu ni primanjkovalo; še manj umetniškega zagona in energije.
 |
| E.L.Kirchner: Zwei Frauen mit Waschbecken; Die Schwestern (1913) Städel Museum (h.arhiv) |
No, Kirchner se je v naslednjih mesecih odločil samo za eno izmed sester - za starejšo Erno, ki je ostala njegova zvesta družica v nadaljnjem življenju, tudi v času, ko se je preselil v Davos.
Adolf Hitler, ki bo imel na Kirchnerjevo poznejše življenje tako usoden in tragičen vpliv, je bil leta 1913 popolnoma nepomembna figura tako na političnem kot tudi na umetniškem prizorišču. Na Dunaju in pozneje v Münchnu je Hitler tega leta v dopoldanskih urah dneva slikal akvarele ali razglednice, ki jih je v popoldne poskušal prodati. Ponoči pa je bral politične knjige. Ni bil preveč uspešen. Ni mu šlo tako dobro kot Kirchnerju.
Poletje leta 1913 pa je bilo za Ernsta Ludwiga Kirchnerja še posebno pomenljivo. Medtem ko je večina njegovih umetniških kolegov počivala in se predajala počitniškim užitkom, je Kirchner delal še bolj kot med letom. Le kraj bivanja je spremenil. V letih od 1912 do 1914 je namreč več poletnih tednov preživel na otoku Fehmar v Baltskem morju. Tam je slikal in izdeloval lesoreze, ki so upodabljali kopalce - večinoma svojo partnerico Erno Schilling in prijatelje umetnike s svojimi družinami, ki so skupaj z njim preživljali poletje, pa tudi prebivalce otoka. V teh poletnih mesecih je nastalo več kot 2000 umetniških del, ki so predstavljale protiutež njegovim upodobitvah berlinskega mestnega utripa. Ustvarjanja se je lotil tako predano in iz srca, da je celo plaval daleč stran od obrežja do ladijskih razbitin - samo zato, da si je priskrbel prav posebne kose lesa za svoje lesoreze.
In zdaj smo prispeli do razloga, ki je odgovoren za moje pozno pisanje o poletju leta 1913. V rojstni hiši Ernsta Ludwiga Kirchnerja, ki - kdo bi si mislil! - ni daleč od kraja, kjer živimo - so postavili razstavo z naslovom Kirchner, von Dresden bis Davos, na kateri so razstavljeni tudi lesorezi, ki jih je umetnik poleti leta 1913 ustvaril na otoku Fehmar. To razstavo sem si želela ogledati, preden bi napisala prispevek o poletju leta 1913.
 |
| E. L. Kirchner: lesorez Mädchen von Fehmar (1913) KirchnerHAUS (h.arhiv) |
Izkušnja razstave je bila enkratna - pa ne samo zaradi odličnih slik in odtisov, ki so pomagali k podoživljanju tistega daljnega poletja, ampak tudi zaradi izredne prijaznosti gospe, ki je bila tisto popoldne zadolžena za razstavo in obiskovalce muzeja. Bila je izredno prijazna. In ko je ugotovila, da sem Kirchnerjeva občudovalka, je bila naravnost navdušena. Posebej nas je opozorila na najdragocenejše razstavljene umetnine in nam razdelila še prospekte o vseh dosedanjih razstavah v Kirchnerjevi rojstni hiši. Podarila nam je majhne spominčke kot so kazala za knjigo in dokazala, da je nemška prijaznost večja od švicarske.
In kakšno naključje! Iz svojega nahrbtnika je na koncu potegnila še knjigo Floriana Illiesa 1913:) Tudi ona jo je z veseljem prebrala!
V KirchnerHAUS v Aschaffenburgu nam je bilo tisto sobotno popoldne vsem izredno prijetno in toplo pri srcu. Pa čeprav je bilo zunaj hladno in deževno. Še vedno velja, da so najboljše stvari na svetu zastonj - ali pa zelo poceni.
Ker smo bili gospe v Kirchnerjevi rojstni hiši všeč, nas je spustila tudi v zgornje nadstropje, kjer je bila soba malega Ernsta. Hiša stoji nasproti železniške postaje in bodoči slikar je lahko skozi velika okna opazoval številne vlake, ki so prihajali in odhajali s postaje. Tako seveda ni prav nič čudno, da je njegova prva slika prikazovala s svinčnikom narisan vlak. Narisal ga je v starosti štirih let.
Poletje leta 1913 je bilo zadnje, ki ga je Kirchner v celoti in brezskrbno preživel na otoku Fehrman; naslednje leto ga je tam že presenetila prva svetovna vojna. Ki je za vedno spremenila tudi njegove življenje.
"Unfreiwillig freiwillig", kakor se je sam izrazil, se je priglasil v vojsko - "neprostovoljno prostovoljno". Čeprav ni želel biti vojak, se je namreč javil kot prostovoljec, ker je bila tako večja verjetnost, da se bo izognil bojevanju na fronti.
Ne morem si pomagati, da ne bi na tem mestu omenila romana Thomasa Manna, Čarobna gora. Tukaj se namreč Kirchnerjeva usoda križa z usodo Hansa Castorpa iz omenjenega romana. Oba sta se kot prostovoljca pridružila nemški vojski in oba sta živela v Davosu oz. na Čarobni gori - Hans celih sedem let pred prvo svetovno vojno, Kirchner celih dvajset let po prvi svetovni vojni. Oba sta bila tam na zdravljenju.
Ernst Ludwig Kirchner je namreč kmalu po vstopu v vojsko doživel živčni zlom. Ni prenesel vojaškega urjenja, močno pa ga je prizadela tudi smrt prijateljev v vojni. Poleg tega je živel v nenehnem strahu, da bodo tudi njega poslali na fronto. Vse to je pri občutljivem slikarju povzročilo hude duševne stiske, ki so potrebovale zdravljenje z morfijem in veronalom. Vse to je vodilo v zasvojenost in hudo poslabšanje njegovega telesnega in duševnega zdravja.
Starega Ernsta Ludwiga Kirchnerja ni bilo več. V Davosu se mu je na srečo nekako uspelo ponovno postaviti na noge - tam je naslikal ene svojih najlepših slik, a starega življenja in sveta, ki ga je poznal - sveta v katerem se je tako dobro počutil in bil uspešen - tistega, ki je bil značilen za leto 1913, ni bilo več.
 |
| Ernst Ludwig Kirchner kot vojak prve svetovne vojne in njegova prva risba (z očetovim pripisom, da jo je Ludwig narisal čisto sam v starosti štirih let) |
"Die Kriegsjahre haben mich grausam zugerichtet und ich lebe eigentlich nur noch, weil ich mich an meine Kunst geklammert habe."
Pri življenju ga je ohranjala le še njegova umetnost. Pa še to samo do prihoda Hitlerja...
=========================================================
Tukaj se končujejo moji zapisi o čudoviti knjigi Floriana Iliesa in enkratnem letu 1913 - poletju stoletja, ko je vse cvetelo in se je zdelo, da je vse mogoče. Leto, ki je bilo predvsem za umetnost eno najbogatejših in najpomembnejših; leto, ko so nastala mnoga umetniška dela, za katera je čas pokazal, da imajo neminljivo vrednost.
Knjiga Floriana Illiesa je navdihnila mnoge druge strokovnjake, da so začeli izdajati knjige, ki na podoben način kot njegova, predstavljajo določeno leto v preteklosti. Tako sem že videla tisto z naslovom 1947; za prihajajoče leto primerno 1918; in seveda za praznovanje petstoletnice protestantizma pomenljivo 1517.
Knjiga 1913 ima torej veliko bralcev in ni navdušila samo mene in gospe iz KirchnerHAUS. Upam, da so bili moji zapisi o knjigi zanimivi tudi za vas in da so vam odkrili kakšno skrivnost iz preteklosti, ki vam je potem mogoče - tako kot je meni - razjasnila katero od sicer težje razumljivih značilnosti današnjega časa.
★★★★★
★★★★★
 |
| Florian Illies (1971) (vir: Grisebach) |
Illies, Florian
1913, Der Sommer des Jahrhunderts
S. Fischer Verlag, Frankfurt am Main, 2012
312 strani
ISBN 978-3-10-036801-0
1913, Der Sommer des Jahrhunderts
S. Fischer Verlag, Frankfurt am Main, 2012
312 strani
ISBN 978-3-10-036801-0
================================================
Na hermioninem blogu preberite še:
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)