Avgust Demšar: Otok

Novo kriminalko Avgusta Demšarja sem (ne tako kot n.pr. knjigo O koncu žalosti, Benedicta Wellsa) brala ob čisto pravem času - med počitnicami. Sploh se mi ni bilo potrebno peljati do morja, da bi občutila njegovo lepoto; in borovci na skalnih pečinah ali pa ob peščeni plaži so dišali kar iz knjige; njihova senca pa je bila globoka in prijetna. 

Dogajanje romana je namreč postavljeno na otok, preprosto imenovan Otok, nekje na Jadranskem morju. Ko se potnik izkrca s trajekta, se poda po eni sami poti v njegovo notranjost in pride do edinega križišča na otoku. Prepozna ga po branjevki, ki tam prodaja sadje. Če tam zavije na levo, prispe v edino mestece na otoku - tipično primorsko, z nekaj lokali in galerijami, pa tudi hotelskimi nastavitvami. Če pa se na križišču obrne proti desni, pride do Vile Paole - lično obnovljene, prostorne hiše na skalnati pečini, s čudovitim razgledom na morje. 

In v tej vili konec julija počitnikujejo štirje pari:

• Pavlina, ki je lastnica polovice vile, in njen mož Paul,
• Ana - Pavlinina prijateljica iz časa študija in njen mož Boris, ki se rad potaplja in lovi ribe, a tudi popije kakšno pivo preveč,
• Manja - še ena od Pavlininih prijateljic s svojim partnerjem Jaroslavom, trgovcem z umetninami, ki je precej starejši od Manje, in končno
• Klavdija - Pavlinina sestrična s svojo partnerko Niko. 

Nika je tista, ki jo bralci ostalih kriminalnih romanov Avgusta Demšarja, natančneje, Pohorske transverzale, že poznamo, saj je višja kriminalistka Mariborske kriminalistične uprave.

Poleg štirih parov je v vili še Pavlinin brat Luka - lastnik druge polovice razkošne hiše, ki jo je sicer skupaj s svojo sestro podedoval od dedka.

In nato obvezni zaplet - truplo v morju, ki ga morski tokovi prinesejo ravno do idilične plaže, kjer uživajo naši dopustniki.

Porajajo se klasična vprašanja: Je bila nesreča ali je bil umor? In če je bil umor, kdo in zakaj je moril? Kdo je truplo, je jasno že od samega začetka... 

Mhmm, prava kriminalna whodunit poslastica!

V tem zadnjem romanu Avgusta Demšarja je - kakor se sicer za kriminalni roman spodobi, glavni poudarek na zgodbi. Drugih stvari, ki so bile mogoče pomembne pri nekaterih njegovih prejšnjih delih - stranpoti pripovedi s komentarji na račun (slovenske) politike in družbe, tudi morale, v tem delu skoraj ni najti. 

Pisatelj se prav tako ne zamuja pri natančnejšem označevanju junakov romana. A vse to še zdaleč ne pomeni nekaj slabega! Po osmih detektivskih romanih, ki jih je napisal, si je pisatelj nekaj takega zlahka privoščil in to brez nevarnosti, da bi lahko šlo kaj narobe. Za tiste, ki smo redni bralci Demšarjevih romanov, inšpektorjev Vrenka in Miloša, Ivane, Kralja, Breznika in še mnogih drugih, pač ni potrebno natančneje opisovati. Precej dobro vemo, kakšni so - kakšna sta njun značaj in karakter, kako razmišljajo in kakšno je njihovo privatno življenje. Tisti bralci, ki bi se jim pa ob branju Otoka zazdelo, da o glavnih preiskovalcih umorov vedo premalo, lahko z velikim veseljem preberejo vse prejšnje Demšarjeve romane. Ne bo jim žal. Fajn so, vsak po svoje.

Čeprav ima v tokratnem romanu glavno vlogo pri raziskovanju smrti Nika, nastopajo tudi vse ostale osebe, ki so kadarkoli nastopale v kriminalnih primerih inšpektorjev Vrenka in Miloša. Ker jih je tako veliko, imajo nekatere zelo malo prostora, da se pokažejo, a vendar dovolj, da se bralec spomni nanje in se jim zadovoljno nasmehne. Dogajanje se namreč z Otoka preseli še v Maribor, kjer našteti kriminalisti in njihovi pomočniki ponavadi delujejo; nekaj malega pa tudi v Kranj, pomembno pa je tudi mesto Frankfurt.

No, če sem si za kakšno osebo želela, da bi v romanu imela večjo vlogo, kot ji je bila tokrat dodeljena, je bil to Drago. V Pohorski transverzali je bilo vse v zvezi z njim že tako lepo zastavljeno...

In če glavne osebe v tem kriminalnem romanu nimajo dovolj časa, da bi pokazale vse svoje lastnosti, je - presenetljivo - dovolj prostora za marsikatere stranske osebe. Krasen je bosanski zdravnik na mariborski urgenci in obetajoč je Luka s svojo fleksibilno službo, polovičnim delovnim časom in razumevajočim odnosom nadrejenih do njegovega načina življenja. On pesni in slika v živih barvah:)

Pri pripovedi, ki je inteligentno in simpatično zastavljena, je dovolj indicev, da bralec lahko tekmuje z mariborskimi preiskovalci, kdo bo prej našel morilce; nekaj je tudi lažnih, da bralca zmedejo, a niso za lase povlečeni. Rezultat raziskave je logičen in verjeten. Tudi motiv za ubijanje je eden tistih najpogostejših. Zelo v redu:) Mi je bilo všeč.

Ob poplavi domačih kriminalnih romanov, ki so v zadnjih letih pljusknili na slovenski knjižni trg, je Otok, Avgusta Demšarja, prav gotovo eden žanrsko najbolj dodelanih in premišljeno napisanih romanov te vrste -  je še najbolj podoben tistim detektivkam, ki jih je pisala Agatha Christie. 

Zaradi svoje jasne žanrske tematike pa knjiga seveda ni prišla na seznam kandidatov za nagrado kresnik. Pa bi si to zaslužila bolj kot marsikatera druga. A kaj bi o tem. Bodimo veseli, da imamo nov zanimiv kriminalni roman, ki je ravno pravšnji za poletno sprostitev, a tudi za spodbujanje možganskih živčnih celic, da le-te ostanejo gibčne in prožne za nove podopustniške izzive. 

★★★★☆

Demšar, Avgust

Otok: kriminalka

Maribor, Založba Pivec, 2018 (zbirka Branje. Proza)

strani 270 strani

ISBN 978 961 7026 535