sreda, 25. september 2019

Stefan Zweig: Strah

Stefan Zweig me je popolnoma prevzel. Po Noveli o šahu (1942) in Neznankinem pismu (1922) sem zdaj prebrala še eno od njegovih novel. Zgodnejšo. Novela Strah je bila namreč napisana že okoli leta 1913 - leta, ko se je zdelo, da je še vse mogoče in ko še nihče ni slutil, kakšni moriji - prva in druga svetovna vojna - se pripravljata. 
Torej v noveli ne bo govora o vojni, pač pa o zvestobi, razumevanju in odpuščanju, mogoče o ljubezni; pa tudi o zdolgočasenosti in kratkočasju. Predvsem pa o STRAH-u.

Ko sem začela z branjem, je vse kazalo, da bo to nova skrajšana različica ali Ane Karenine ali Gospe Bovary ali pa Effi Briest. Glavna junakinja je namreč poročena žena, prešuštnica, ki jo zalotijo pri dejanju. Pri njeni poti proti dnu pa bo imel pisatelj, sem si mislila, dovolj časa, da bo osvetlil moralne vidike dogodka, pa tudi družbeno pogojene okoliščine, ki so pripeljale do tega;) 
No, ni bilo ravno tako... Čeprav do neke mere tudi. Naj razložim.

Irene - lepotica, poročena ženska in mati dveh otrok, se - ker se ravno pokaže priložnost za to, malo iz dolgočasja, nekaj pa tudi zaradi nečimrnosti, vsekakor pa ne iz ljubezni, spusti v razmerje z ljubimcem. Njene užitke pa kmalu začne kratiti strah, da bo pri dejanju zalotena. Kajti posledice tega bi bile (lahko) usodne: ločitev, sramota, ostala bi brez otrok in prijateljev - konec bi bilo dosedanjega, udobnega načina življenja.

In seveda. Zalotijo jo. Že na prvih straneh novele. Ravno, ko zapušča stanovanje svojega ljubimca, k njej pristopi proletarska ženska:

"No, sem vas le enkrat dobila!" je vzkliknil robati glas. "Seveda, dostojna gospa, tako imenovana! Ni ji zadosti en mož in kup denarja in vsega, ampak mora nekemu ubogemu dekletu speljati še ljubčka..."
"Takšne ste torej videti, poročene gospe, ve imenitne, fine dame, kadar drugim kradete može. Skrite za pajčolanom, jasno, takole zakrite, da lahko potem vsepovsod igrate dostojne gospe..." se vsuje nanjo. A to je šele začetek.

Neznana ženska jo začne izsiljevati, najprej za nekaj drobiža, potem pa za vedno večje vsote denarja, na koncu ji mora izročiti celo svoj zaročni prstan.

To je zdaj ta klasična zgodba ženske prešuštnice iz 19. stoletja, na katero sem mislila, ko sem omenjala Ano, Emo in Effi - ko moški pisatelji razmišljajo o moralnih ter drugih stranpoteh ženske in sodijo. No, novela Strah je bila vendarle napisana pozneje kot zgoraj omenjene literarne klasike in ima temu primernejši, modernejši potek zgodbe in tudi konec. Konec je čudovit! Preberite.
Ne manjka dramatičnosti, zaradi česar ne čudi, da je bilo po noveli posneto že več filmov. 

A Irenina zgodba pravzaprav ni tako zelo pomembna. Ni važno, zakaj jo je strah, važno je, da jo je strah. Kajti strah je nekaj groznega: "Strah je hujši od kazni, ki je nekaj povsem konkretnega, in naj bo huda ali blaga, je vselej bolj otipljiva od tiste neznosno negotove, strahotno neskončne napetosti."
Kako strah uničuje človeka in kako se sesuva svet okrog njega, je v noveli izredno natančno in presunljivo opisano. Glavna junakinja niha med tem, da bi zaradi neznosne teže strahu možu priznala svoje dejanje, a obenem se grozno boji posledic tega priznanja. V opisovanju tega se pokaže, s kakšnim mojstrom pisanja imamo opraviti in kakšno literarno umetnino držimo v rokah.
Strah spremeni tudi pogled na stvari in dogodke. Marsikaj postane jasnejše. Osebe, s katerimi živimo, skozi tančico strahu zgledajo drugače, kot smo jih vajeni. Zaradi strahu se zavemo dragocenosti, ki jih imamo, in jih do sedaj nismo znali ceniti. Zavemo se drobnih lepot življenja in strašne lahkotnosti, s katero jih lahko izgubimo.

Novela Strah, Stefana Zweiga je enkraten oris grozljive moči, ki jo ima strah; a obenem pokaže tudi to, da je ta strašna sila premagljiva. 

★★★★★

Zweig, Stefan
Strah
iz nemščine prevedla: Ana Jasmina Oseban
naslov originala: Angst
Ljubljana, 2012, eBesede, Zbirka Besede
75 strani
ISBN 978 961 6693 84 4

Ni komentarjev:

Objava komentarja

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)