petek, 01. september 2017

Z Murakamijem in Natsumejem po Tokiu

Shibuya
HARUKI MURAKAMI

Večina Murakamijevih romanov se dogaja v Tokiu. Pogosto sicer ne moremo natančno slediti ulici, v kateri poteka dogajanje, a vedno je to v najmodernejših in najživahnejših predelih Tokia.

Takšna predela sta Shinjuku in Shibuja, imenovana tudi dvojni center zahodnega dela Tokia. Junaki Murakamijevih romanov se najraje zadržujejo v teh dveh predelih mesta. Tukaj kipi energija, zgradbe so izključno moderne, vse sili v nebo, tukaj ni nič stalnega - vse se iz dneva v dan spreminja. Povsod so neonsko osvetljeni panoji. Tukaj težko najdete kaj tradicionalnega in umirjenega. Pred gnečo in hrupom se sicer lahko zatečete v kakšen park, ampak tudi tam se ne morete izogniti pogledu na nebotičnike.
Shibuya in Shinjuku sta svoj bum doživela šele po velikem potresu 1. septembra 1923. Zanimivo - ta smrtonosni potres, ki je zahteval več kot 140 000 življenj, je bil točno dva meseca za tem, ko je naša Alma Karlin zapustila Japonsko.

Vzhodni del Shinjukuja se je razvil iz majhne četrti za zabavo, ki je bila namenjena moškim, ki so se preko skrajne železniške postaje v Tokiu vračali z dela domov, in so se, preden so odšli v predmestje, kjer so stanovali, ustavili še v kakšnem baru. Ta del je še danes namenjen zabavi. In že dolgo ni več na skrajnem robu Tokia.
V zahodnem delu Shinjukuja pa so predvsem nebotičniki in sedeži različnih firm. Tukaj dela vsak dan okrog 250 000 ljudi. Cena zemljišč je v tem predelu Tokia najvišja.
Sem je prav verjetno vsak dan na delo prihajal tudi Tsukuru Tazaki iz zadnjega v slovenščino prevedenega Murakamijevega romana. 

Hachiko
Shibuya - drugi center modernega Tokia, je znana tudi pod imenom sakabira - ali mesto zabave. Tukaj je vse narejeno tako, da zadovolji potrebe mladih. Tukaj se mladi lahko oblečejo po zadnji modi, se zabavajo s karaokami ali igralnimi avtomati, poslušajo glasbo ali jedo svojo najljubšo hrano in se srečajo s prijatelji v enem od številnih lokalov.

V Shibuyi že od leta 1934 stoji kip psa, znanega kot Hachiko. Posvečen je psu, ki je še deset let po gospodarjevi smrti le-tega vsak večer čakal na izhodu železniške postaje, kjer se je navadno vračal z dela. 
Druga znamenitost tega predela je Shibuya crossing - križišče, kjer istočasno na vseh cestah, ki vodijo v križišče, zaprejo promet za avtomobile in dovolijo prečkanje pešcev. Ti se potem usujejo preko cest z vseh možnih koncev. V najbolj živahnih urah dneva jih je tudi 20 000 istočasno prečka ceste.

Nekje med Shibuyo in Shinjukujem je med večerjo ali pa medtem, ko sta pila kozarec vina in skodelico kave, Tsukuru pripovedoval svojo življenjsko zgodbo prijateljici Sari.
V Dug jazz cafe baru v Shinjukuju je glavni junak Norveškega gozda pil vodko s tonikom.

V Shinjukuju pa je tudi knjigarna Kinokuniya. V tej knjigarni je Haruki Murakami, potem ko ga je na baseballski tekmi na štadionu nedaleč stran, kot strela z jasnega obšlo spoznanje, da bi lahko postal pisatelj, kupil nalivno pero in papir. S tem peresom in na ta papir je potem napisal svoj prvi roman. V nemškem prevodu je roman naslovljen kot Wenn der Wind singt.

železniška postaja Shinjuku
Tsukuru jo je pogosto uporabljal
A ostanimo pri Brezbarvnem Tsukuru Tazakiju. Njegova zaposlitev - ki mu je, mimogrede, prinašala veliko veselja in zadovoljstva, je bila, da je gradil železniške postaje. Teh je v Tokiu ogromno. Velike so in raznovrstne, promet vlakov pa izredno gost. Njihova točnost je legendarna. Na to, kako obsežen je železniški promet v Tokiu, kaže že podatek, da za mrežo povezav med posameznimi predeli velemesta, skrbi več različnih prevoznikov. Nekateri so javni, drugi privatni. Za turističnega obiskovalca Tokia je to dokaj pomembno, saj je zaradi različnih prevoznikov potrebna večja spretnost pri nakupu najugodnejše vozovnice. Ni tako kot v evropskih velikih mestih. Tam kupiš dnevno vozovnico in se potem lahko voziš kjerkoli želiš in kolikor koli želiš. Na vseh postajah lahko uporabiš vse vlake. V Tokiu moraš paziti na to, da izbereš vlak pravega prevoznika.

Železniške postaje v Tokiu so ponavadi arhitekturno izredno moderne zgradbe, takšne kot jih je gradil Tsukuru. Izjema je mogoče del glavne tokijske postaje, pri kateri se vidi, da je zgrajena na drugačen način, v nekem preteklem času. In ravno na tej postaji je, namesto da bi šel v bar in se napil, sedel Tsukuru, da bi pomiril bolečino v svojem srcu. Sedel je na peronu linije Yamanote - ene najbolj prometnih železniških linij tokijske podzemne železnice, ki ima značilne zeleno obarvane vagone vlakov:
 vlak linije Yamanote v Tokiu 
Kakšno uro je sedel tam in gledal zelene vagone, ki so se praktično vsako minuto ustavljali na postaji, izbruhali brezštevilne potnike, pogoltnili nove ter odpeljali. Ves ta čas ni o ničemer razmišljal, samo nemo je opazoval prizor pred seboj... Ljudje so prihajali od kdo ve kod, se sami od sebe postavljali v vrste, vstopali v vagone in se kdo ve kam odpeljali. Tsukuru je bil očaran nad tem, kako veliko ljudi dejansko obstaja na tem svetu. Enako očaran je bil nad tem, kako veliko zelenih vagonov linije Yamanote obstaja. Da se tako veliko ljudi sistematično prevaža v tako velikih vagonih, kot bi bilo to nekaj povsem običajnega, se mu je zdelo kot čudež. Tako veliko ljudi ima kraje, kamor so namenjeni, kraje, kamor se vračajo.
Kako zelo točno! In kako zelo pomenljivo. Šele zdaj, ko sem vse to videla na lastne oči, razumem Tsukura in vem, kaj je mislil Murakami, ko je pisal ta odstavek.
Dobro je, da človek na vsake nekaj časa odpotuje. Tako se ponovno jasno zaveda, kako velik je svet. Popotnik ob vsej množici ljudi, ki imajo vsak svojo življenjsko zgodbo, ki je za njih najpomembnejša, postane bolj ponižen. Tudi spoštljiv do drugih. Lažje sprejema drugačne načine življenja in ni tako zelo poln samega sebe. Lažje pride do spoznanja, da njegovo prepričanje in videnja sveta nista nujno edino pravilna in najboljša. Toliko drugih ljudi živi in misli povsem drugače! In mogoče so zaradi tega celo uspešnejši in zadovoljnejši.


SOSEKI NATSUME

Vlaki tokijske podzemne železnice ne povezujejo samo bučnih in ljudi polnih predelov Tokia kot sta Shibuya in Shinjuku. Železniške postaje so tudi v mirnih in tihih soseskah, čeprav še vedno v samem jedru mesta. Eden izmed teh predelov je Zoshigaya. V Zoshigayi so namesto visokih stolpnic majhne enostanovanjske hiše. Ulice niso široke in ravne, ampak ozke in vijugaste, pogosto so obdane z drevoredi ginkovih dreves. Težko je verjeti, a v Zoshigayi tisto dopoldne, ko sem se tam sprehajala, nisem srečala niti enega turista. 

V Zoshigayi je živel eden najboljših japonskih pisateljev, ki ga tudi Haruki Murakami izredno visoko ceni, Natsume Soseki. Njegov odličen roman Kokoro ali Koprnjenje imamo preveden tudi v slovenščino. Pisala sem že o tem, kako zelo me je navdušil. 

Pokopališče v Zoshigayi ima v knjigi pomembno vlogo. Sensej - najpomembnejši junak romana, je pogosto prihajal sam.
Njegova navada je bila, da je vsak mesec na ta dan obiskal pokopališče Zoshigaya in nekemu pokojniku poklonil cvetje...Po približno stotih metrih sprehoda proti živahnemu središču mesta je tudi mene prijelo, da bi šel pogledat Zoshigayo. Gnala me je tudi radovednost, ali bom tam nemara srečal senseja. Obrnil sem se na petah in krenil... 
Tudi mene je prijelo, da sem šla pogledat Zoshigayo - veliko pokopališče s številnimi nagrobniki najrazličnejših oblik, obdanih z zelenjem ginkovih dreves.
Ko sem pokazal na okrogel nagrobnik tam in podolgovato granitno stelo tukaj ter brez pristanka govoril o tem in onem, je sprva molče poslušal, na koncu pa je rekel: "O neizogibnosti smrti očitno še niste resno premišljevali, ne?"
Na tem pokopališču je pokopan tudi Natsume Soseki.
A z iskanjem njegovega groba nisem imela sreče. Naivno sem ob vhodu na pokopališče pričakovala tablo, kjer bi bilo jasno označeno, kje je pisateljev grob, saj gre vendar za izredno znanega in cenjenega japonskega pisatelja. Toda table s podatki ni bilo in jaz sem le razočarano zrla preko številnih nagrobnikov z nerazumljivimi napisi in bila jezna sama nase, ker sem se na obisk pokopališča tako slabo pripravila. Škoda.
A kaj bi o tem. Kakšna tokijska (literarna) skrivnost lahko ostane nerazrešena do naslednjega obiska:)

Pokopališče Zoshigaya
O sprehodu Alme Karlin po Tokiu - skoraj 100 let pred nami - pa naslednjič.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)