Yukio Mishima: The Temple of the Golden Pavilion

(h.arhiv)

Kinkaku-ji ali Zlati paviljon je elegantna trinadstropna zgradba v Zen-budističnem templju Rokuon v Kyotu. Vsako nadstropje je zgrajeno v drugem slogu. Stene drugega in tretjega so prekrite z zlatimi lističi. Na vrhu valovite piramidaste strehe je bronasto-zlati feniks. Zgradba velja za eno najlepših na Japonskem; lepota paviljona pa je v njegovi asimetričnosti in posameznih detajlih. Obdaja ga obsežen vrt, paviljon sam pa stoji na obali jezerca z desetimi otoki in pomenljivim imenom Kyoko-chi ali ogledalno jezero. Neločljiv del paviljonove lepote je namreč tudi njegov odsev v jezercu.

Zlati paviljon je leta 1397 zgradil šogun Yoshimitsu kot svojo privatno rezidenco, kjer se je lahko v lepoti narave in arhitekture posvetil religioznim razmišljanjem in umetnosti. Po njegovi smrti je kraj postal budistični tempelj, kar je še danes. Zahodnim turistom je svetišče znano pod imenom The Temple of the Golden Pavilion ali Tempelj zlatega paviljona.

Zlati paviljon je preživel marsikaj: vojne med posameznimi frakcijami samurajev, tajfune in potrese; pa tudi ameriške bombne napade ob koncu druge svetovne vojne in celo namero, da bi nad Kyotom razstrelili atomsko bombo.
A srečno jadranje paviljona skozi več kot pol tisočletno zgodovino se je kljub vsemu tragično končalo. 2. julija 1950 je Zlati paviljon pogorel. Namerno ga je zažgal 22-letni menih samostana.

Yukio Mishima v svojem romanu The Temple of the Golden Pavilion opisuje možen potek dogodkov, ki so privedli do zažiga te čudovite stavbe. Roman je pisan v prvi osebi. Pripovedovalec je mladi zažigalec paviljona. Spremljamo ga od otroštva, tekom romana pa se ustavimo pri vsaki pomembni točki njegovega življenja, ki bi lahko vplivala na odločitev, da paviljon zažge. Prva in najpomembnejša stvar, ki je imela velikanski vpliv na razvoj njegovega značaja, je bilo jecljanje. Zaradi tega je bi od zgodnje mladosti zasmehovan od sovrstnikov, kar je imelo za posledico, da se je razvil v precej zagrenjenega človeka. Nikogar ni imel rad. Do očeta - budističnega duhovnika, je bil ravnodušen; mamo je od dne, ko jo je zasačil, ko je varala očeta, ki je bil na smrtni postelji, sovražil.

Pomebno je bilo njegovo znanstvo z dekletom Uiko in dvema sošolcema - ali celo prijateljema, Tsurukawo in Kashiwagijem. Eden je imel nanj pozitiven vpliv...

Yes, Tsurukawa sometimes seemed to me like an alchemist who could transform tin into gold... How often had I not been amazed to see how my dark, turbid feelings could become clear and radiant by being filtred through Tsurukawa's heart.

drugi je krepil temno plat njegovega značaja:

It was Kashiwagi who had first taught me the dark by-way along which I could reach life from back.

A razmerje med tremi mladeniči še zdaleč ni  tako črno-belo, kot bi se iz zgoraj napisanega lahko pričakovalo. Iz Kashiwagijevih (zlih) ust pridejo številne modre misli, ki so vredne razmisleka. To so razmišljanja, ki nas vznemirjajo, za katere sicer vemo, da niso v redu in da vodijo v nekaj slabega, a vendar niso takšne, da bi jih lahko odpravili le z zamahom roke.
Kashiwagi na primer pripoveduje tudi to:

To see human beings in agony, to see them covered in blood and to hear their death groans, makes people humble. It makes their spirits delicate, bright, peaceful. It's never at such times that we become cruel or bloodthirsty. No, it's on a beautiful spring afternoon like this that people suddenly become cruel.

Da je razvoj glavnega junaka od zagrenjenega otroka v zločinca še kompleksnejši, pripomore Superior ali oče Dosen - prior svetišča Zlatega paviljona, ki se je na željo pripovedovalčevega očeta osebno zavzel zanj, ga vodil, mu omogočil šolanje na univerzi in ga celo pripravljal za svojega naslednika. Čeprav so tudi v življenju očeta Dosena temne plati, je to vendar pozitivna oseba z lastnostmi, ki bi jih pri pravem budističnem menihu pričakovali - umirjen je, moder, pameten, preudaren in prodoren. Pri svojih podrejenih zbuja spoštovanje.

V pripovedi je veliko dramatičnosti. Zgodi se nekaj precej čudnih dogodkov, ki pa vendar nisto tako zelo nenavadni, da bi bili povsem neverjetni - vedno pa vzbujajo neprijetna občutja. Tako se krsta z očetovim truplom med pogrebnim zažigom z glasnim zvokom sama od sebe odpre in osupne navzoče. Prvoosebni pripovedovalec na željo ameriškega vojaka z gumijastimi škornji hodi po trebuhu nekega dekleta (dobesedno!) in neka ženska med pripravljanjem čaja svojemu ljubemu v skodelico brizgne še nekaj mleka iz svoje dojke. In še bi lahko naštevala.

Vsi ti dogodki in osebe imajo na pripovedovalca velik vpliv in pomembno vlogo pri njegovi končni odločitvi, da paviljon zažge, a vendar noben od njih ne tako zelo velikega kot Zlati paviljon sam.

Zlati paviljon je ena sama lepota! Prvoosebnega pripovedovalca je spremljal že od otroštva, saj mu je oče vedno govoril: 'there is nothing on the earth so beautiful as the Golden Temple' Ko je paviljon videl prvič, je bil sicer nekoliko razočaran, a lepota Zlatega paviljona je ravno v tem, da svojo lepoto pogosto skrije in jo opazovalcem razkrije šele takrat, ko ti tega ne pričakujejo. Pozneje, ko je postal novic v templju, se je lepota paviljona razkrila pred njim v vsej svoji veličastnosti in ga povsem prevzela. Zlati paviljon se mu je zdel kot prelepa ladja, ki prečka morje časa. Podnevi, ko je polno turistov, se zasidra ob jezercu, ki je simbol morja, in daje popolnoma nedolžen videz; ponoči pa mu obdajajoča tema daje moč, da se odpravi na 500 letno potovanje skozi čas.

Pripovedovalca je s paviljonom povezovala trdna vez, ki pa se je ob koncu vojne presekala. Mladi menih je namreč sanjaril, da bo umrl med ameriškim bombardiranjem Kyota in bo izginil skupaj z Zlatim paviljonom. A Američani nikoli niso bombardirali Kyota in svet, v katerem obstaja Zlati paviljon, se je ločil od sveta mladega meniha. Če je pripovedovalec hotel osvoboditi svoje življenje, je moral uničiti svet Zlatega paviljona.

(h. arhiv)

Tako nekako se razvija razmišljanje požigalca Zlatega paviljona. Vse skupaj je precej zapleteno, polno filozofsko - budističnih razmišljanj. Pisatelj se je zelo potrudil, da je ustvaril verodostojno različico razvoja dogodkov, ki se v največji možni meri drži resničnih dejstev povezanih s požigom te čudovite zgradbe in najde razlago v tipično japonskem načinu razmišljanja in verovanja.

A po mojem mnenju je najpomembnejša odlika romana predvsem ta, da zelo nazorno pokaže, kako pomembne so v naših v življenjih odločitve in kako je od nas samih odvisno, ali bomo v življenju izbrali temno ali svetlo pot. Ali bodo na nas vplivala pozitivna, dobra in svetla načela ali nasprotno tista z negativnih, zlih in temnih strani sveta.
Prvoosebni pripovedovalec je poznal obe plati, a se je zavestno odločil za temno stran. Zaradi tega ni preveč simpatičen glavni junak; a vendar tudi ne takšen, da bi se nam zdel oduren in nespremenljiv. Nekako ga kljub vsemu razumemo.

Roman se konča s prizorom, v katerem glavni junak sedi na vrhu gore v okolici Kyota in opazuje požar v Zlatem templju. Preveva ga občutek, da je svoje delo dobro opravil.

V resničnem življenju pa ima zgodba nadaljevanje.
Hayashija Yokena so našli na gori, ko je opazoval požar, ki ga je zanetil. Tam je želel narediti tudi samomor. Aretirali so ga, mu sodili in ga poslali v zapor. A svoje kazni ni odslužil do konca. Prav kmalu se je namreč izkazalo, da boleha za shizofrenijo. Leta 1955 je bil izpuščen iz zapora, a že prav kmalu - manj kot šest let po požigu, je umrl zaradi tuberkuloze.

Yukio Mishima je roman The Temple of the Golden Pavilion izdal leta 1956. Da bi bila pripoved čimbolj avtentična, je temo natančno proučil in Yokena obiskoval v zaporu ter poslušal njegovo zgodbo.

Leto 1955 je tudi leto, v katerem so ponovno zgradili Zlati paviljon. Bil naj bi točno takšen kot tisti, ki je pogorel. Mogoče nekoliko bolj zlat, saj je zlata prevleka zgornjih dveh nadstropij nekaj debelejša, kot je bila tista na prvotnem paviljonu.
Zlati paviljon je na seznamu UNESCO-ve svetovne dediščine.

Zame je Kinkaku-ji ena najlepših stavb, kar sem jih videla. Čudovita je ona sama in prelepa je njena okolica; njeno lepoto pa pozlati še bogata zgodovina, ki jo je zaslediti na vsakem koraku. Tudi v romanu Yukia Mishima.

Yukio Mishima leta 1956
(1925-1970)
(vir: Wikipedia)

Yukio Mishima - avtor romana Kinkaku-ji, ni bil samo uspešen pisatelj, ki je bil kar trikrat med najožjimi kandidati za Nobelovo nagrado, ampak tudi filmski igralec in gejevski fotomodel. Ukvarjal pa se je tudi s politiko, saj je bil desničarski aktivist in nacionalist, ki se je boril za ohranitev tradicionalnih japonskih vrednot. Ker v svojem delovanju ni bil prepričljiv in uspešen, je 25. novembra 1970 naredil obredni samomor - seppuko in sicer skupaj s svojim tesnim političnim sodelavcem in verjetni tudi ljubimcem, Masakatsom Muritom.

★★★★☆

Mishima, Yukio

The Temple of the Golden Pavilion

Vintage Classics, 2010

iz japonščine v angleščino leta 1959 prevedel Ivan Morris
naslov originala:  金閣寺 Kinkaku-ji

258 strani
ISBN-13: 978-0099285670