V japonski knjigarni

Knjigarna Kinokuniya v Shinjukuju, Tokio, je tista, v kateri je Haruki Murakami kupil nalivno pero in papir za svoj prvi roman.

Knjigarna Kinokuniya

Ogromna je in za obiskovalce, ki ne znajo japonsko, težko obvladljiva. Razteza se na devetih nadstropjih in pokriva vsa knjigotržna področja. Mene je zanimal predvsem oddelek za beletristiko. Težko se je bilo znajti, saj so bili napisi izključno v japonskem jeziku.

Bila sem prepričana, da bom zlahka našla najnovejši roman Harukija Murakamija, lepo izpostavljenega na kakšni polici z novostmi ali bestsellerji, pa sploh ni bilo tako. Roman Killing Commendatore, je izšel v marcu in tako že dolgo ni več novost. Na Japonskem pa je toliko pisateljev, ki so uspešni in redno izdajajo svoje knjige, da ga tudi med bestsellerji - vsaj zdi se mi, da sem gledala knjižne police, kjer so bile razstavljene uspešnice, ni bilo. S pomočjo hčerke, ki se je sicer zadrževala predvsem na oddelku z mangami in knjigami za učenje japonščine, sem Murakamijev zadnji roman v dveh knjigah le našla. Razstavljen je bil na policah naslovljenih Japonski pisatelji, ki so bile nasproti polic Japonske pisateljice.
Ha, malce seksistični so na Japonskem in knjige pisateljic razstavljajo ločeno od knjig pisateljev;)

Haruki Murakami: Killing Commendatore

Prijazna prodajalka je potem pokazala, kje so knjige Banane Yoshimoto (o njenem romanu Lebensgeister sem že pisala) in po tej pomoči mi je postalo malo bolj jasno, kje iskati posamezne avtorje in njihove knjige. Knjige so bile namreč večinoma razporejene po založbah, pri katerih so izšle. Tako si lahko knjige enega in istega avtorja našel na več različnih mestih.

Največja gneča na oddelku je bila pri založbah, ki izdajajo žepne knjige. Japonske žepne knjige so res žepne - majhne in priročne, ravno prav velike, da gredo še udobno v nekoliko večji žep. Japonci namreč prisegajo na knjige iz papirja, takšne da jih lahko primejo v roke in listajo. E-knjige na Japonskem niso najbolj priljubljene.
Cene žepnih knjig so izredno ugodne - 500 do 700¥, kar je 4 do 6 €. Trdo vezane knjige so dražje, a še vedno večinoma cenejše od 2500 ¥ ali okrog 22 €. Nisem se mogla upreti želji, da ne bi kupila žepne izdaje moje najljubše knjige vseh časov, Mannove Čarobne gore. V japonskem prevodu, seveda. Za spomin:)

V japonščino prevedene tuje knjige je lažje najti kot knjige japonskih avtorjev. Pri prevedenih knjigah je namreč na naslovnicah poleg naslova v japonskem jeziku tudi naslov originala in sicer v jeziku, v katerem je bila knjiga napisana. Tako imajo knjige angleških in ameriških avtorjev tudi angleške naslove; na naslovnici Bulgakovega romana Mojster in Margareta pa poleg japonskih pismenk najdete tudi cirilico. V japonščino prevedenih knjig slovenskih avtorjev nisem našla.

Bulgakov: Mojster in Margareta (zelen ovitek),
med ostalimi ruskimi knjigami

V knjigarni si je bilo zanimivo ogledovati tudi originalne japonske knjige - tiste brez kakršnihkoli podnaslovov ali pripisov v drugih jezikih. Ponavadi imajo izredno lepe naslovnice. Zdele so se mi prave majhne umetnine.
Pri branju ali pa samo listanju japonskih knjig je dobro vedeti, da se odpirajo ravno obratno kot naše - od zadaj naprej, bi lahko rekli. Naša zadnja stran knjige je njihova prva. Pismenke pa se berejo od desne proti levi in od zgoraj navzdol.

Knjigarna Kinokuniya ima prodajalne po celi Japonski, širi pa se tudi onkraj meja. Zaradi velikega zanimanja za japonske mange, imajo prodajalno tudi v ZDA in Avstraliji ter celo v Dubayu.

Na Japonskem pa so zelo razširjene tudi second-hand knjigarne. Zelo znane so tiste iz verige Book Off. Eno izmed njenih prodajaln smo imeli čisto blizu našega hotela. Bila je spet večnadstropna stavba, čeprav še zdaleč ne tako velika kot Kinokuniya. Na policah so bile zložene knjige - večinoma mange, ki so bile izredno dobro ohranjene. Zaradi tega, ker so bile ovite v polivinilasto ovojnico, so celo izgledale kot povsem nove. Njihova cena je lahko tudi samo 100¥, kar je manj od enega evra.

Book-Off

V takšni knjigarni bi lahko navdušeni bralec, ki bi znal japonsko, preživel celo popoldne in večer. Book Off knjigarne so namreč odprte do 23. ure, kar je zelo prikladno za tiste, ki delajo do večernih ur. Prav nič nenavadno tako ni bilo v večernih urah v knjigarni videti moškega v črnih hlačah in beli srajci (tako so Japonci oblečeni za v službo), kako lista po mangi. Ki ni bila vedno pornografska...

Edino kar sem poleg znanja japonskega jezika pogrešala v knjigarnah na Japonskem, so bila mesta, kjer bi lahko obiskovalec posedel in v miru prelistaval knjige. Stolov skoraj ni bilo. Knjige se je bralo in izbiralo stoje. Vzrok za to bo verjetno ta, da - tako kot povsod v prenaseljenem Tokiu - primanjkuje prostora. Verjetno še za vse knjige, ki bi jih radi ponudili kupcem, ni bilo dovolj prostora, saj so nas napisi (tokrat tudi v angleščini) vabili naj pogledamo tudi tiste knjige, ki so v predalih pod policami; knjižne omare pa so bile tako tesno druga zraven druge, da je bilo marsikje prav težko mimo.

Knjige pa se lahko dokaj udobno in prijetno bere nekje drugje. S knjigo v rokah se lahko usedete kar na tla ali pa, če vam je to prijetneje, po prikupnih sedežih ob steni. Nekateri sedeži imajo poleg tudi majhne mizice. Iz bližnje omare lahko potem vzamete knjigo - največjo izbiro imate med mangami, in da je užitek še večji, si lahko ob tem naročite še skodelico okusne kave. Pa to seveda še ni vse. Zdaj pride tisto najboljše. Ob vsem tem lahko še opazujete ali ljubkujete mačke, ki se prosto sprehajajo po prostoru.

neko-cafe

Da, uganili ste. Pripovedujem o neko-cafeju, ali kot jim pravimo na Zahodu, o cat-cafeju.
Kako je v ljubljanskem cat-cafeju ne vem, ker tam še nisem bila, a tisti v Nürnbergu je v marsičem drugačen od japonskega, ki smo ga obiskali. Predvsem so na Japonskem mačke v mačjih cafejeih večji carji kot so v Evropi. Na Japonskem ima obiskovalec občutek, da je prišel nekam, kjer živijo privilegirani mački, in so ljudje pripuščeni zraven samo za to, da izpolnjujejo njihove želje. Plačati morajo že za vstop v cafe in si sezuti čevlje. In potem imajo mogoče to čast, da kakšnega mačka, če je le-temu ravno do tega, potrepljajo ali potolčejo po spodnjem delu hrbta - tako namreč Japonci ljubkujejo mačke. Da bi kdo od njih mačke božal, nisem opazila.
Obiskovalcu v neko-cafeju ni potrebno naročiti hrane ali pijače, saj konec koncev je težko piti ali jesti ob toliko mačkih, ki se sprehajajo naokoli in ob tako skromnem pohištvu za udobno posedanje. Lahko pa se v roke vzame knjigo in nekaj strani prebere.
V Evropi je v neko-cafejeih malo drugače. Obiskovalci sedijo za mizami, pijejo kavo ali kaj malega pojejo, mačke pa se sprehajajo naokoli in so bolj ali manj le za okras. Vsaj meni se je tako zdelo.
A zdaj sem precej zavila z literarne poti. Na kratko, tudi v neko-cafejih se lahko bere (sicer večinoma le lahkotne) knjige.

Japonci imajo posebno besedo za človeka, ki kupuje knjige tako pogosto in v tako velikem številu, da je že takoj jasno, da jih vseh v svojem življenju ne bo mogel prebrati. Ta beseda je tsundoku in je znana tudi izven Japonske. Nekateri se ob tem sprašujejo, če ne bi bilo dobro besedo dopolniti v  e-tsundoku - za vse tiste kupce, ki nenehno nalagajo nove in nove knjige na svoje elektronske bralnike.
Ste se prepoznali? Jaz sem se;) Na kindlu je knjige še lažje kopičiti kot v knjižnih omarah.

Vendar pa. Kljub številnim knjigarnam in ogromnemu številu izdanih knjig, Japonci kupujejo vedno manj knjig. In tiste, ki jih kupijo, so večinoma bolj lahkotne vrste. Tudi preveč debele ne smejo biti. Zaradi tega, na primer, Murakamijevi daljši romani na Japonskem vedno izidejo v več knjigah.
Japonci tudi berejo vse manj. Glavni razlog za to naj bi bilo pomanjkanje časa, pa tudi to, da v knjigah ne najdejo ničesar zanimivega in imajo občutek, da knjig pravzaprav sploh ne potrebujejo. Pred 25-imi leti so potniki na vlakih tokijske podzemne železnice spali ali pa držali knjigo v rokah; danes spijo ali pa držijo telefon v roki in z njegovo pomočjo prav gotovo ne berejo knjig.

Negativni trend bralne kulture in nakupovanja knjig, ki sta značilna za Japonsko, je opaziti tudi povsod drugod v razvitem svetu. Mogoče je v tehnološko visoko razviti, robotizirani, digitalizirani in v prihodnost naravnani deželi kot je Japonska to še posebno očitno. In strah vzbujajoče. Dejstvo je, da v današnjem času najmanj berejo ravno v visoko razvitih državah. Največ ur s knjigo v rokah pa preživijo ljudje v Indiji (link).

Nas mora torej skrbeti za prihodnost literature?

Haruki Murakami razmišlja o tem v svojih esejih, ki so zbrani v knjigi Von Beruf Schriftsteller. Ne dela si utvar.
Ocenjuje, da je na svetu samo 5% ljudi (mednje sodite tudi vi, dragi bralci mojega bloga:), ki redno berejo leposlovje; od ostalih 95% pa nekateri občasno še posežejo po knjigi (recimo, po kakšni nagrajeni ali pa posebno izpostavljeni; v Sloveniji je bila takšna knjiga Čefurji raus), a večina lahko povsem zadovoljno živi tudi brez knjig. In sploh ni rečeno, da je njihovo življenje zaradi tega manj kakovostno! Verjetno je še bolj kreativno in bolj efektivno kot je življenje nas, strastnih bralcev. Svet je raznolik, potrebe ljudi in njihovi pogledi na knjige pa različni, nadaljuje svoje razmišljanje Murakami, in prav možno je, da za obstoj  civilizacije in za naše bivanje na tem svetu knjige niso (več) nujno potrebne. A vendar Murakami svoje razmišljanje, vsaj kar se nas bralcev tiče, zaključi optimistično. Dokler obstaja teh 5% ljudi (ali pa 20% ali pa samo 1%), ki redno berejo, se za prihodnost literature ni bati.

Če dodam svoje mnenje. Kljub temnim sencam, ki se že v današnjem času vlečejo preko knjig in literature na splošno, sem vse bolj prepričana, da današnji bralci živimo v za nas najboljšem možnem svetu v celotni človeški zgodovini - pa naj bo to na Japonskem, v Sloveniji ali v Nemčiji. Pomislite, kako bi bilo, če bi živeli pred 250 leti. O Tolstoju, Mannu, Proustu, sestrah Brönte in Jane Austen takrat še ni bilo niti sledu. Najboljši romani še niso bili napisani. Kaj le bi človek v tistem času bral? V današnjem času pa lahko tako enostavno dostopamo do teh čudovitih knjig.

Poleg tega imamo dandanes velikansko ponudbo sodobnih romanov; tako veliko kot še nikoli do sedaj. Pri izbiranju moramo biti sicer zaradi njihove številčnosti previdnejši, a tudi tu se med mnogimi povprečnimi primeri najdejo izjemne knjige.

Poleg tega imamo srečo, da živimo v obdobju, ko imamo še čas in voljo, da se usedemo in uro ali dve beremo. Mogoče zaradi tega nismo tako učinkoviti člani sodobne družbe, smo pa zato bogatejši za izkušnje drugih in tudi s tem pripomoremo k napredku, ki je tako zaželen.
V prihodnosti mogoče ne bomo imeli več tako velike ponudbe čtiva. Mogoče pri njeni izbiri ne bomo tako zelo svobodni kot smo danes. Mogoče nam bodo celo predpisali, kaj je vredno brati in kaj ne. Mogoče sploh ne bomo imeli časa, da bi o tem razmišljali, kaj šele, da bi kaj brali. Mogoče bomo samo zrli na ekrane, kjer bo nekdo za nas pripravil nekaj omamnega in miselno povsem nezahtevnega.

A vendar tudi jaz ostajam optimistična. Knjig, ki jih bo vredno prebrati, kljub vsemu nikoli ne bo zmanjkalo:) Pa čeprav bodo mogoče nekoč prav vse v digitalnih okvirih ter gibajočih slikah in za njihovo branje niti črk ne bo potrebno poznati.
Zgodbe so že od nekdaj tam, kjer so ljudje, in tako bo ostalo tudi v prihodnje.