Po sledeh Alme Karlin na Japonskem (prvi del)

Alma Karlin (1889-1950), drzna in pogumna svetovna popotnica iz Celja, je na Japonsko prispela v začetku junija 1922 in tam ostala dobro leto dni, do 1. julija 1923.
Japonska je bila svojevrsten višek njenega več kot osem let trajajočega potovanja po svetu. V njenih potovalnih dokumentih je bil namreč kot cilj potovanja že od vsega začetka zapisana Japonska - vendar pa te eksotične in skrivnostne dežele zaradi pomanjkanja ladij, ki bi vozile v zaželeno smer ali predrage vozovnice, ni uspela doseči po najkrajši in najhitrejši možni poti. Pred Japonsko je tako prepotovala južno in severno Ameriko - tam doživela marsikaj hudega, in se nato preko Havajev, šele po dveh letih svojega potovanja, za eno leto končno nastanila na tem zaželenem cilju svojega raziskovanja.

O svojih japonskih doživetjih in opažanjih je Alma Karlin redno in z zelo kratkimi časovnimi zamiki pisala v prispevkih za časopis Cillier Zeitung, ki je izhajal v Celju. Napisala je osemnajst popotnih skic z Japonske. Tri od teh so prevedene tudi v slovenski jezik in objavljene v knjigi Popotne skice, ki so leta 1997 izšle pri založbi Kmečki glas. Prebrala sem jih. O čem je Alma Karlin pisala v ostalih skicah, sem izvedela iz izčrpne in zelo zanimive spremne besede še ene od knjig izpod peresa Alme Karlin - zbirke štirih kratkih zgodb s preprostim naslovom Japonske novele. Novele je prevedla in zanje napisala tudi spremno besedo velika poznavalka slavne Celjanke, Jerneja Jezernik.

O svojih doživetjih na Japonskem je Alma Karlin poročala tudi v prvem delu svoje potopisne trilogije Samotno potovanje v daljne dežele. Tragedija ženske.

Vse te knjige so mi pomagala pri iskanju (nekaterih) sledi, ki jih je Alma Karlin pustila v tej daljni in lepi deželi, ki jo je to poletje obiskala tudi naša družina.

A preden začnem, naj še enkrat poudarim: pri raziskovanju in primerjanju naših doživetij z doživetji Alme Karlin so mi daleč najbolj pomagali izsledki raziskovanj, ki jih je opravila in tako zelo nazorno ter strokovno izčrpno v raznih svojih besedilih predstavila Jerneja Jezernik.

Yokohama

V Yokohami - drugem največjem japonskem mestu, se je Alma Karlin prvič srečala z Japonsko in njenimi prebivalci. Njena ladja se je namreč zasidrala ravno v tem velikem pristaniškem mestu. Yokohama je bila po letu 1853, ko se je Japonska po več kot 200 letih popolne izolacije začela ponovno počasi odpirati svetu, tisto mesto, ki je sprejelo prve tujce, ki so v tej daljni deželi iskali svojo srečo in zaslužek. Mesto je bilo v času Alminega obiska in je še danes živahno, multikulturno središče, kjer se srečujejo ljudje z različnim kulturnim in jezikovnim ozadjem. Tukaj stoji najvišji nebotičnik na Japonskem (visok je 296m), tukaj je največja kitajska četrt na Japonskem in tukaj je posebno pokopališče, ki je rezervirano samo za tujce.

Tako kot Alma Karlin smo tudi mi Yokohamo doživeli le bežno - z vlaka; ona na poti v Tokio, kjer je bilo njeno prebivališče, mi med potovanjem iz Tokia v Kyoto in nazaj. No, naše potovanje skozi Yokohamo je bilo hitrejše kot Almino, saj smo se peljali s Shinkansenom, nekoč najhitrejšim vlakom na svetu in zaradi tega mogoče zaznali bistveno manj značilnosti mesta kot Alma. Smo se pa vsi peljali po istem odseku železniške proge in sicer tistem, ki je najstarejši na Japonskem. Leta 1872 so namreč tujci zgradili prvo železniško progo na Japonskem in ta je povezovala prav Yokohamo s Tokiem. Samo za primerjavo: Slovenci smo v tem času že imeli železniško povezavo z Dunajem in Trstom.

Alma Karlin je bila v Yokohami takoj za tem, ko se je izkrcala z ladje, izzvana v pogovor, ki bi bil lahko zanimiv za strokovnjake, ki se ukvarjajo z dandanes izredno popularnimi Gender Studies.
Ob prihodu v Yokahomo se je namreč med Almo in prijazenim fantičem, ki ji je pomagal pri prtljagi, razvil naslednji dialog:

Nekaj časa je okleval, potem pa me je s svojim prijaznim vzhodnjaškim smehljajem vprašal: "Oprostite prosim, toda - ste moški ali ženska?" Razen bubi frizure je na meni moškega le moja moška duša, ki je razvila malo (moji sovražniki bi trdili, da nobenih) ženskih kreposti. Zato sem malce začudeno odvrnila: "Gospodična sem." "To sem si tudi mislil," je dejal z vidnim zadovoljstvom, " toda vedno ste bili v družbi moških."Bog, če bi bile spremembe tako preproste, bi hotela rade volje prebiti preostanek svojega življenja v družbi moških...

Ha. No, kateri spol bi torej izbrala Alma Karlin, če bi živela v današnjem času? Transgender?Genderfluid? Včasih je bila zadovoljna tudi s tem, da je bila le ženska;)

Tokio

Akihabara

Tokio je bil kraj tako naše kot tudi Almine nastanitve na Japonskem. Alma je polovico leta prebivala v ruskem penzionu v Yarakucho Sanchomeju blizu Ginze, potem se je pa preselila k enemu od svojih učencev na obrobje Tokia, v Hongo. Tam je imela japonsko sobo, ki je merila dve in pol rogoznici, v njej pa so bili še plinski gorilnik, miza in stol.
Mi smo bil nastanjeni v Akihabari - t.i. Electric Districkt - meki za ljubitelje računalnikov in drugih elektronskih naprav, mang, anime, računalniških igric in maid caffe-jev.
Današnji hoteli na Japonskem so sicer povsem drugačni kot so bila japonska bivališča v času Alminega obiska, a določene podobnosti ostajajo. Sobe na Japonskem - tudi v hotelih, so še vedno izredno majhne, pohištvo pa skromno. Naši sta bili brez omar, le z majhno zakonsko posteljo prislonjeno k steni, mizo in stolom.
So bila pa zato stranišča nekaj posebnega in visoko digitaliziranega.

Deske stranišč na Japonskem so ogrevane; po želji pa se lahko s pritiskom na tipko aktivira tudi curek tople vode ali razpršena topla voda, ki je usmerjena ravno v pravo smer;) Na osebno higieno Japonci že od nekdaj veliko dajo.

To je ugotovila tudi Alma. Hišni gospodar, pri katerem je živela, se ji je nekoč previdno približal s vprašanjem, če bi se hotela tudi kdaj okopati (o Evropejcih namreč kroži glas, da so grozni packi, ki se nikoli ne umivajo)... No, Alma je na to vprašanje odgovorila pritrdilno in se od takrat dalje kopala najmanj trikrat na teden. Opazila pa je, da se Japonci kopajo tudi po dvakrat dnevno - v izredno vroči vodi, najprej moški, nato ženske, potem pa še "umazane" Evropejke - vsi v isti vodi, se razume.

Alma Karlin se je na svojem potovanju okoli sveta preživljala z delom, ki ga je opravljala v kraju, kjer se je nahajala. Nikoli ni beračila. Ponavadi je pisala članke za različne časopise in poučevala tuje jezike. Svoje učence je najpogosteje učila angleščino ali nemščino, pa tudi francoščino. Na Japonskem je imela s svojo zaposlitvijo veliko srečo. Dopoldne je delala na nemškem konzulatu, popoldne pa je poučevala jezike in tako dokaj udobno živela in si nabrala tudi nekaj denarne zaloge.

Vsako jutro se je na poti v službo sprehodila po Ginzi - že takrat velikem nakupovalnem središču. V potopisu Samotno potovanje piše:
Ginza je ena sama neskončna prodajalna, polna čudovitih reči, trgovine pa se bohotijo s čudovitimi okraski.
Tako je tudi danes - le da je vse skupaj še večje in višje, razkošnejše in bogatejše. V Ginzi najdete trgovine vseh luksuznih blagovnih znamk.

Ginza je dobila ime po srebrnem kovancu, kar je kar pravo ime zanjo. Zgrajena je bila leta 1612, potem ko je Edo ali Tokio postal japonska prestolnica in so se na področju, ki je bil prvotno zamočvirjeno, nastanili prvi obrtniki in trgovci. Soseska je bila v zgodovini do današnjih dni večkrat uničena  - v potresih in požarih, pa tudi bombardiranju - a so jo vedno znova ponovno zgradili. Ginza, skozi katero se je sprehajala Alma, je že izgledala evropsko in ne več tradicionalno japonsko. Po velikem požaru leta 1872  je namreč načrte za njeno ponovno izgradnjo izdelal britanski arhitekt. Stavbe so bile sezidane iz rdečih zidakov.

park Hibiya
...Pot od Yuracucha do nemškega veleposlaništva je bila dolga dobrih dvajset minut,
vodila pa me je skozi park Hibiya...
(AK: Samotno potovanje)

Alma Karlin v popotni skici z naslovom Wanderungen durch Tokyo / Potepanja po Tokiu, opisuje svoje sprehode po japonski prestolnici. Tokio se ji je zdel, drag, pisan, velikanski, razpotegnjen, nenavaden, čaroben in vedno poln presenečenj. Vse to velja še danes. No, mogoče lahko pripomnim, da Tokio vendarle ni tako zelo drag. Dnevna vozovnica za podzemno železnico je na primer cenejša od tiste v Londonu; hrana v tipičnih japonskih restavracijah (brez dodatnega luksuza, seveda) pa je le nekaj dražja kot tista, ki jo zaračunajo v običajnih ljubljanskih restavracijah.

Kje točno vse se je v Tokiu Alma še sprehajala, ne vem, ker popotne skice nisem uspela najti in prebrati. Pa bi jo zelo rada! Verjetno ni bila v zahodnem delu mesta - Shibuyi ali Shinjuku, kjer se radi zadržujejo literarni junaki Harukija Murakamija. Takrat ta dva predela še nista bila drugi center (ali pa srce) Tokia. Tudi znotraj obzidja cesarske palače verjetno ni bila, čeprav je na poti v službo hodila tam mimo. Čudoviti vrtovi Ninomaru niso bili takšni kot so danes.

Na zunanji strani obzidja cesarske palače...
(tudi tod mimo je verjetno hodila AK, ko je šla v službo)
(Tisto zeleno so vodne rastline v vodi obrambnega jarka.)

...in znotraj obzidja cesarske palače
Vrtovi Ninomaru
zasajeni leta 1964, takšni kot so bili v 18. stoletju

Skoraj pa sem prepričana, da je obiskala najpomembnejše šintoistično svetišče v Tokiu, Meiji-Shrine. To svetišče je najbolj obiskan kraj na Japonskem, saj ob novem letu tam naštejejo več kot 3 milijone obiskovalcev. Ko je bila Alma na Japonskem, je bilo svetišče še čisto novo, saj so ga zgradili šele leta 1920. Posvečen je cesarju Mutsušitu, ki je leta 1868, na samem začetku svoje vladavine, Japonsko spet odprl svetu in jo popeljal na pot modernizacije. Do svetišča se pride po široki, s cedrami obdani poti, skozi številne dih jemajoče lesene torije (vrata). Ko si ob vodnjaku umijete roke in usta, lahko stopite še pred najsvetejši prostor svetišča, vržete kakšen kovanec v skrinjo, se priklonite, plosknete z dlanmi, se še enkrat priklonite in upate na srečo v prihajajočem letu ter izpolnitev želja.

Vendar pa kljub vsemu Almine oči - če sploh so,  niso gledale istih torijev, kot smo jih mi. Svetišče je bilo namreč ob koncu druge svetovne vojne bombardirano in povsem uničeno s strani Američanov. Razlog za to naj bi bil ta, da je bilo svetišče kraj romanja najbolj militarističnih in agresivnih Japoncev.

Po vojni so svetišče ponovno postavili in sicer izključno s prostovoljnimi prispevki. Pri tem so dosledno sledili načrtom prvotnega svetišča. Enega izmed torijev v svetišču so izdelali iz lesa 1500 let stare japonske ciprese.

Tori (narejen iz lesa 1500 let stare ciprese), Meji Shrine
Če greste skozi tori*, veste, da se približujete nečemu svetemu.

Ob koncu druge svetovne vojne je bilo v bombnih napadih uničeno in pozneje ponovno zgrajeno še eno tokijsko svetišče - tokrat budistično, imenovano Senso-ji. Tempelj je posvečen boginji usmiljenja Kvanon, katere zlati kipec naj bi v letu 628 iz bližnje reke Sumida potegnila dva japonska ribiča.Ta tempelj je Alma Karlin obiskala, opisuje ga v svojem potopisu Samotno potovanje.

Senso-ji
...Obiskovalce je nosilo v temni tempelj kakor od vetra gnano pisano jesensko listje...
(AK: Samotno potovanje)

V eni izmed popotnih skic - tisti z naslovom Im Asakusa-Park des Nachts / Ponoči v parku Asakusa, pa opisuje svoj nočni sprehod po parku v neposredni bližini tega svetišča. Ta popotna skica je ena Alminih najintimnejših in najbolj osebnih. Po parku se je namreč sprehajala s svojim bivšim učencem, ki ga je v Londonu pred leti učila angleščine, in s katerim so jo vezala nežna romantična čustva in pričakovanja. Ki pa se v parku Asakusa niso izpolnila...

park Asakusa
V potoku so za okras krapi pisanih barv, imenovani koi.
...Krap je simbol močnega moškega...
(AK: Samotno potovanje)

Od leta 1657 pa do njegovega uničenja v bombardiranju leta 1945 je bila v neposredni bližini Senso-ji templja "red district" japonske prestolnice ali "prepovedano mesto". Imenovala se je Yoshivara. Alma Karlin jo je obiskala in ji posvetila eno od svojih popotnih skic - tisto z naslovom Prepovedana Jošivara. Prevedeno imamo tudi v slovenski jezik. V njej pisateljica opisuje življenje gejš - profesionalnih mojstric, ki zabavajo svoje goste s plesom, petjem in igranjem na tipične japonske inštrumente - praviloma pa jim ne nudijo erotičnih uslug. Za prostitucijo so bile zadolžene džore, tudi nastanjene v "mestu užitkov".
Jošivare danes ni več. Za razliko od obeh templjev je po drugi svetovni vojni niso ponovno zgradili.

Iz Tokia se je Alma Karlin večkrat podala na izlete po drugih krajih Japonske. Mi smo ji sledili v Kamakuro in Kyoto. O tem pa naslednjič.

=======================================================

* Mimogrede: Skozi torije, ki so ga vodili do stotih šintoističnih templjev, je romal skupaj s pepelom svojega očeta japonski ljubimec iz istoimenskega romana Isabel Allende.