Amélie Nothomb: Der japanische Verlobte

Z Amelie Nothomb sem se prvič srečala pred več kot desetimi leti. Prijateljica mi je v branje priporočila njen roman Metafizika cevi. V tem kratkem avtobiografskem romanu Amelie Nothomb opisuje prva tri leta svojega življenja. Rodila se je na Japonskem kot hči belgijskega diplomata. V prvih letih življenja je bila sila nenavaden otrok - bolj ali manj le rastlinica, ki je bila povsem ravnodušna do sveta okrog sebe. Ni hodila, ni govorila, samo ležala je in nič je ni zanimalo. Bila je pravzaprav le prebavna cev, ki je uživala hrano, jo prebavljala in nato izločila - zaradi tega tudi naslov romana, Metafizika cevi. Njen način pisanja, še bolj pa način razmišljanja, sta me navdušila; pisateljica pa me je začela močno zanimati. Nič nenavadnega torej, da sem si še naprej želela brati njene knjige.

V slovenščino imamo prevedeno še eno od njenih knjig. To je (spet avtobiografski roman) z naslovom S strahospoštovanjem. V njem pisateljica opisuje svojo enoletno zaposlitev v enem izmed velikih japonskih koncernov v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Neznosno je trpela. Danes bi rekli, da je šlo za mobing na delovnem mestu. Takrat se o tem še ni tako govorilo. No, mogoče na Japonskem tudi dandanes ne priznavajo možnosti šikaniranja delavcev oz. se jim slabo postopanje z zaposlenimi ne zdi nič omembe vrednega - saj veste kakšni deloholiki so Japonci, kako redko si dovolijo dopust in kakšno zvestobo čutijo do podjetij, kjer so zaposleni. Za nas zahodnjake pa so takšne delovne razmere, kakršne je imela Amelie, težko predstavljive. Vse to je v romanu S strahospoštovanjem jasno in izredno nazorno prikazano preko pisateljičinih neposrednih izkušenj - tako rekoč iz prve roke. Tudi ta knjiga mi je bila izredno všeč in vam jo priporočam v branje.

Zdaj, v času naših priprav na potovanje na Japonsko, je ponovno napočil čas za Amelie Nothomb:) Ta belgijska pisateljica namreč ne more in ne more prenehati s pisanjem o Japonski in o svojih doživetjih v letih, ko je živela v tej daljni in tako drugačni deželi. Napisala je kar nekaj knjig na to temo. Obsedena je z Japonsko, njenimi ljudmi, njeno kulturo in jezikom. Kratek čas je bila celo zaročena z japonskim mladeničem. O tej ljubezenski zgodbi pripoveduje njen roman  (v nemškem prevodu z naslovom), Der japanische Verlobte ali po slovensko Japonski zaročenec. Dogajanje je postavljeno nekaj pred čas dogajanja romana S strahospoštovanjem; konča se pa pravzaprav točno takrat kot S strahospoštovanjem, se pravi z iztekom Amelijine delovne pogodbe v japonskem koncernu.

Roman Der japanische Verlobte se začne 26. januarja 1989, v času, ko je bila Amelie stara 21 let in je na eni izmed tokijskih univerz študirala japonščino. Prvi stavek romana je enkraten: Französisch zu unterrichten schien mir der beste Weg, um Japanisch zu lernen. (Poučevanje francoščine se mi je zdelo najboljši način, da se naučim japonsko) Napisala je oglas in ga prilepila na oglasno desko v lokalnem supermarketu in že isti večer dobila učenca: 20 letnega japonskega študenta francoščine z imenom Rinri.

Tako. Temelji ljubezenske zgodbe so postavljeni in lahko začnemo spremljati zanimivo, ganljivo in zabavno ljubezensko zgodbo med dvema mladima človekoma, ki izhajata iz dveh zelo različnih kulturnih okolij. Velikega pomena za roman je to, da sta oba glavna junaka v svojih zgodnjih dvajsetih letih. To so namreč na Japonskem edina leta življenja, v katerih si ljudje lahko malo oddahnejo, globoko zadihajo, se ozrejo okrog sebe in nekaj malega uživajo. Od 5. do 18. leta se namreč učijo kot nori; od 25. leta do upokojitve pa delajo kot obsedeni - in nimajo časa za ničesar drugega kot za svojo osnovno zaposlitev. Rinri in Amelie, oba v teh vmesnih letih, sta si tako lahko privoščila romantični izlet, obisk kina, božične počitnice na otoku Sado ali le obed kitajskih rezancev v kakšnem od lokalov. Povzpela pa sta se tudi na goro Fuji.

Opis romanja na goro Fuji je bil tisti del romana, ob katerem sem začela sumiti, da pisateljica mogoče vseeno nekoliko pretirava v svoji avtobiografski pripovedi. Da se romarji - povsem netrenirani običajni Japonci, med njimi tudi majhni otroci in nosečnice - v enem dnevu peš povzpnejo z nekaj metrov nadmorske višine na 3776 metrov visoko, kolikor je visoka japonska sveta gora, na vrh ognjenika, se mi zdi neverjetno. Tam potem prespijo in sicer na prostem v kampu. Pridružijo se jim še tisti romarji, ki ponoči in s svetilkami prispejo na vrh gore. Vsi skupaj potem počakajo na sončni vzhod, ki pomeni višek njihovega romanja. Neverjetno. A osupljivo in občudovanja vredno, če je res.

Ob prebiranju romana Der japanische Verlobte sem se ponovno spomnila, kako zelo zabavno zna pisati Amelie Nothomb! Vedno znova sem se morala smejati njenim hudomušnim opazkam. Le-te so večkrat izhajale iz jezikovnih ali kulturnih nesporazumov. Ko na primer Amelie svojega učenca vpraša, kaj mu v življenju prinaša veselje, ji ta odgovori igranje. Kakšno igranje? se pozanima Amelie. Igranje, ji še enkrat zatrdi Rinri. Šele nekaj pozneje se izkaže, da japonska beseda "asobu", ki jo uporablja Rinri, ne pomeni samo "igranje", ampak tudi "nič delati". Še nekaj takšnih jezikovnih spodrsljajev je zaslediti v knjigi. Ja, celo to:  jezikovni nesporazum je bil pravzaprav vzrok za to, da je Amelie sploh sprejela Rinrijevo poročno ponudbo.

Sila zabavno je bilo tudi srečanje Amelie z Rinrijevimi starimi starši. Dedek in babica sta bila namreč zelo radovedna, kakšno učiteljico ima njun vnuk, in sta oprezala za njo, jo tudi otipavala in se ji hihitala. Kakor je vse to čudno izgledalo, nam pisateljica hitro razloži, da na Japonskem takšno vedenje starih ljudi (ki, mimogrede, niso še prav nič dementni), ni nič nenavadnega. Ljudje, ki so vse življenje morali paziti na svoje vedenje, biti zadržani in ne kazati svojih čustev, v starosti pogosto prestopijo mejo dobrega okusa in si dajo duška z nesprejemljivim vedenjem. Ob tem vedo, da bodo otroci, kot jim narekuje tradicija, kljub temu še vedno spoštljivo skrbeli zanje.
Stalen vir zabavnih opazk v romanu so tudi Američani. Pisateljici so s svojim vedenjem in govorjenjem, tudi plehkostjo, ki je že legendarna, zelo nesimpatični in se jih vedno znova sladko privošči.

V romanu se dogaja toliko različnih in zanimiv stvari, da se mogoče zdi, da ni prostora za tisto najpomembnejše  - za ljubezensko zgodbo med Amelie in Rinrijem. A tudi ljubezenska zgodba je čudovito predstavljena. Jasno se čuti, da med Amelie in Rinrijem obstaja kemija, da sta rada v družbi drug drugega in da se imata rada. Do poroke pa - kakor lahko predvidevate, kljub vsemu ne pride. Vzrok je Amelie, ki si kljub temu, da je Rinri pozoren in ljubezniv mladenič, ki je nikoli ni prizadel in ga ima rada, ne more predstavljati, da bi se poročila z njim. Počuti se kot voda: Wasser kann man nicht festhalten. Ja, ich werde dich bewäsern, ich werde dich mit meinem Reichtum überschütten, dich erfrischen, deinen Durst löschen, aber was weiß ich, wohin mein Lauf mich führt, du wirst nicht zweimal mit derselben Verlobten baden ( Vodo pa ni mogoče obdržati pri miru. Ja, zalivala te bom, zasipala te bom s svojimi zakladi, te osvežila in odžejala, toda ne vem, kam me vodi življenje, in ti se ne boš dvakrat kopal z isto zaročenko. )
Svoje življenje si je predstavljala drugače kot to, da bi bila poročena s prijaznim, ljubeznivim moškim kot je bil Rinri. Kako točno naj bi njeno življenje potekalo, takrat še ni vedela. Zavedala se je le tega, da bo v njem imelo pomembno vlogo pisanje. Besede kot so večnost, stabilnost, varnost in kar je še podobnih izrazov, ki so povezani z zakonskim stanom, so jo strašile. Voda namreč ob takšnih besedah od groze zamrzne.

Belopolte pisateljice rade pišejo o ljubezenskem razmerju z azijati. Najslavnejša med njimi je mogoče Marguerite Duras, ki je poleg Ljubimca napisala tudi scenarij za izredno uspešen film Hiroshima, mon amour - o ljubezni med francosko igralko in japonskim arhitektom v času neposredno po drugi svetovni vojni. To knjigo sta brala Amelie in Rinri, ko sta obiskala Hirošimo. Druga je Isabel Allende z romanom Japonski ljubimec, ki sem ga pred kratkim prebrala in o katerem ste lahko brali na mojem blogu. A za razliko od Allendejinega romana, kjer med zaljubljencem nisem začutila nobene velike ljubezenske privlačnosti, je roman Der japanische Verlobte, Amelie Nothomb, nekaj čisto drugega. Nekaj precej bolj pristnega, prisrčnega in predstavljivega. Tudi vzrok za razhod zaljubljencev je jasno predstavljen.

Knjiga bi si prav gotovo zaslužila prevod v slovenski jezik.

★★★★☆

Amélie Nothomb
(foto: © Catherine Cabrol)

Nothomb, Amelie
Der japanische Verlobte
iz francoščine v nemščino prevedla: Brigitte Große
originalni naslov: Ni d'Eve ni d'Adam
Diogenes Verlag AG Zürich, 2010
163 strani
ISBN 978 3 257 06746 0