Haruki Murakami: Concerning the Sound of Train Whistle in the Night

S prebiranjem zbirke njegovih esejev z naslovom Po poklicu pisatelj (Von Beruf Schriftsteller) sem zvedela ogromno o Harukiju Murakamiju kot človeku in pisatelju. Haruki Murakami namreč v esejih, zbranih v tej knjigi, kot da odgovarja na vprašanja bralcev: Zakaj je začel pisati? (O tem, kar bi na takšno vprašanje odgovoril, sem že pisala ob predstavitvi njegovega prvenca Wenn der Wind singt), Kaj meni o literarnih nagradah? (Ne ceni jih preveč) Kakšni ljudje so pisatelji? (Ne preveč tolerantni in tudi ne med najbolj inteligentnimi). In seveda tudi o tem, kako se loti pisanja nove knjige in kje dobi snov zanjo.

Njegovo osrednje pisateljsko zanimanje, ki mu prinaša tudi največ veselja in zadovoljstva, je pisanje romanov. Preden začne pisati nov roman, se telesno pripravi. Mora biti kar najbolj fit, saj je pisanje romanov tudi fizično zelo zahtevno delo. Nato odpotuje v tujino, kjer ima več miru kot na Japonskem. In začne pisati. Vstane zgodaj zjutraj, popije kavo in nato pet do šest ur piše. Vsak dan napiše točno deset strani japonskega manuskripta; na vsakem listu je prostora za 400 znakov. Napiše točno deset strani - ne manj in ne več. Če mu pisanje določen dan ne gre preveč dobro od rok, se vseeno prisili, da napiše toliko, kolikor si je zadal. A velja tudi obratno. Tudi na dneve, ko mu pero teče kot namazano in bi zlahka napisal več, se po desetih straneh ustavi in preneha s pisanjem. Popoldne potem teče, poležava in posluša glasbo ali bere lahkotno literaturo. In tako dan za dnem, dokler roman ni končan.

Snov za romane črpa iz arhiva nepovezanih spominov, ki ga ima shranjenega v glavi. Ko v življenju sreča kakšno zanimivo osebo ali je priča kakšnemu zanimivemu dogodku, ga označi z datumom in shrani v poseben "predalček" v možganih. Iz teh predalčkov potem po potrebi jemlje, kar potrebuje za pisanje. Tudi vsi fantazijski dogodki v njegovih knjigah so vzeti iz teh predalčkov s spomini. Nekakšna čarovnija različne spomine potem poveže med seboj in iz tega naredi roman.
Ta postopek za Harukija Murakamija ni prav nič težaven. Z lahkoto polni predalčke s spomini in z lahkoto iz njih ob primernem času jemlje potrebno snov za nastajajoči roman.

Vsebino najzanimivejših možganskih predalčkov shrani za svojo največjo ljubezen - za romane. Ti nastanejo na osnovi najboljših, najlepših in najpresenetljivejših spominov.

Ko je roman napisan, v uporabljenih možganskih predalčkih ostane še vedno nekaj malega drobirja.
In zdaj končno pridemo, do teme današnjega blogovskega zapisa. Te ostanke neuporabljenih spominov - ta drobir, ki je ostal v možganskih predalčkih, potem ko je roman že napisan, Haruki Murakami uporabi za kratke zgodbe ali eseje.

Drobir, na osnovi katerega je nastala kratka zgodba z naslovom Concerning the Sound of Train Whistle in the Night ali On the Efficacy of Fiction, je bil res droben. Zgodba je tako kratka, da bi jo lahko prepisala v tale blog, pa to ne bi bil eden daljših zapisov na hermioninem blogu.
Zgodbo sem poslušala in ne brala. Na glas mi jo je prebrala hčerka. Stavek za stavkom. Najprej v japonščini, nato pa - da sem kaj razumela - še v angleščini.

Začetek je fenomenalen:

The girl has a question for the boy: "How much do you love me?"He thinks for a moment, then quietly replies, "As much as a train whistle in the night."

Hmm. Da jo ima tako rad kot pisk vlaka v noči, je več kot zanimiva ljubezenska izjava. Ali ima dekle sploh rad? Ali se samo norčuje iz nje? Kaj le pomeni takšna izpoved, sem se spraševala po prvih stavkih kratke zgodbe.
A prav kmalu se izkaže, da se fant prav nič ne norčuje. Še več. Njegova ljubezen do dekleta je globoka in goreča. Odrešujoča. Večje si ženska od svojega partnerja ne bi mogla želeti.
Več o vsebini ne bom napisala. Zgodbo preberite sami, ne bo vam žal. Besedilo lahko najdete na naslednji internetni povezavi: Another Look Prevod ni tako dober kot v Penguinovi izdaji, a za občutek, za kaj v zgodbi gre, bo že v redu.

Murakamijevi romani nastajajo z večjo predanostjo in skrbnostjo kot njegove kratke zgodbe in eseji. Zanje pisatelj uporablja najkakovostnejšo snov svojih spominov. Pa vendar. Meni so njegove kratke zgodbe in eseji bolj všeč kot njegovi romani. Ne morem si priti na jasno, zakaj je tako.
Mogoče pa za njegove romane še nisem čisto dozorela;)

Kratka zgodba Concerning the Sound of a Train Whistle in the Night ali On the Efficacy of Fiction,
je v knjigi:
New Penguin Parallel Text Short Stories in Japanese, 2011
iz japonščine v angleščino prevedel: Michael Emmerich
ISBN 9780143118336