Banana Yoshimoto: Lebensgeister

Yoichi je imel zelo rad kanadskega pevca Leonarda Cohena. Tudi takrat, ko sta se s prijateljico Sayoko vračala z enodnevnega izleta v hribih nazaj v Kjoto, se je iz radijskega sprejemnika v avtomobilu slišal njegov značilni globoki glas. Poslušala sta naslednjo pesem:

Potem pa prometna nesreča...

In roman sodobne japonske pisateljice Banane Yoshimoto, Lebensgesiter ali Življenjski duh, se lahko začne. Pripoveduje Sayoko:


Als ich die Eisenstange bemerkte, wie sie da in meinem Bauch steckte, dachte ich: Verdammt, das sieht nicht gut aus... Ich werde sterben.
Was mich nicht weniger beunruhigte, war der Rost an der Stange. Verrückt. Sollte es in einer solchen Situation nicht vollkommen egal sein, ob die Stange rostig war oder glänzte wie Edelstahl?

(Ko sem opazila železno palico, kako tiči tu v mojem trebuhu, sem si mislila: Prekleto, to ne izgleda dobro. Umrla bom.
Kar me ni niti malo vznemirjalo, je bila rja na palici. Noro. Naj ne bi bilo v takšnem primeru povsem nepomembno, ali je palice zarjavela, ali pa se sveti kot jeklo?)

Temu začetnemu prizoru potem sledita dve stvari, ki bosta imeli pomembno vlogo pri nadaljnjem razvoju romana. Prva je Sayokina iskrena želja, da če mora v tej nesreči kdo umreti, naj bo to ona, ne pa Yoichi; drugo pa je njeno obsmrtno doživetje, v katerem se sreča s svojim že davno umrlim dedkom. Ta dva dogodka ji potem pomagata, da po prometni nesreči in smrti osebe, ki jo je imela najrajši na svetu (ja, v nesreči je kljub vsemu umrl Yoichi in ne Sayoko), lahko živi dalje.

Roman Lebensgeister je namreč v prvi vrsti pripoved o tem, kako se spopadati z občutji, ki se porodijo ob smrti ljubljene osebe, kako sprejeti minljivost življenja, kje ponovno najti smisel življenja in kar je še podobnih eksistencialnih vprašanj. Ker si je Sayoko neposredno po nesreči želela, da Yoichi preživi, zanjo samo pa ji ni bilo mar, je lahko v nadaljnjih letih živela z mirno vestjo. Ker se je na robu smrti srečala z ljubljenim dedkom, ki ji je dal pomembna navodila za nadaljnje življenje, je dobila upanje, da s smrtjo ni vsega nepreklicno konec.

Sayoko je uspela preživeti, ker je živela od trenutka do trenutka. Ker je delala majhne korake na poti življenja in prav nobenih načrtov za daljno življenje.
Wenn du zu weit nach vorne schaust, stolperst du. Verweile lieber im Moment, und geh Schritt für Schritt deinen Weg. (Če gledaš predaleč naprej, se spotakneš. Raje postoj in pojdi le korak za korakom naprej po svoji poti.)
Sayoko: Alles fließt, dachte ich, aber von jetzt zu jetzt! (Vse teče, toda le od zdaj k sedaj.)

Hvaležna je bila za vsak trenutek življenja, ki ji je bil podarjen. Uživala je v drobnih sladkostih, ki jih prinaša življenje; recimo v okusni hrani, v srečanju z ljudmi ali v sončnem zahodu.

Knjiga je prežeta s prizori iz narave. Posebni poudarek je na prelepi pokrajini v okolici mesta Kjoto - na gorah in v obilju zelenja.
V romanu pa se najde tudi prostor za nadnaravno, kar sploh ni moteče. Včasih se namreč zdi, da sta realni svet in svet onostranstva tesno povezana. Duhovi umrlih se občasno vračajo v naš svet in se pomešajo med ljudi. Le redki jih vidijo; več je tisth, ki jih občutijo v svoji bližini. Tipično japonsko.

Banana Yoshimoto (1964) je zelo uspešna sodobna japonska pisateljica. Njene knjige niso uspešnice samo na Japonskem, ampak tudi drugod po svetu. V resnici ji je ime Mahoko Yoshimoto; psevdonim Banana pa si je izbrala zaradi tega, ker se je zaljubila v cvet rdeče banane. Če preberete njen roman, se vam izbira psevdonima prikaže kot nekaj povsem logičnega in za pisateljico zelo primernega.
Banana Yoshimoto je zaslovela s svojim prvencem Kuhinja, ki ga je napisala med študijem, ko je delala kot natakarica. Knjigo imamo prevedeno tudi v slovenski jezik.

Roman Lebensgeister je ena izmed tistih knjig, kjer je zgodba postranskega pomena. Potek dogodkov je bolj kot ne le kulisa za prikaz nečesa drugega - spopadanja s tragedijo izgube ljubljene osebe. V tem ni ničesar slabega. Takšne knjige imam rada. Ponavadi jih namesto dramatične zgodbe poganjajo osebe. A ravno zaradi tega bi si pri sicer prav dobrem in zanimivem romanu Banane Yoshimoto želela nekoliko globlje zarisane osebe, ki bi bolj prepričljivo in bogato zaživele pred mano.
A vendar knjiga ne zasluži, da na takšen način pišem o njej. Na japonski roman se ne sme gledati z očmi zahodnjaka. Če skrbneje premislim in se poskušam vživeti v japonski način življenja ter premišljevanja, roman skoraj nima napake. Je kot leposlovno-književni primer japonske slikarske smeri ukiyo-e - umetnosti minljivega ali "lebdečega" sveta, ki poskuša ujeti posamezne trenutke, v katerih je tudi v najtežjih obdobjih življenja najti preproste užitke in srečo.

★★★★☆

Banana Yoshimoto
(Foto: © Jayne Wexler, Diogenes Verlag)

Yoshimoto, Banana
Lebensgeister
v nemščino prevedel: Thomas Eggenber
naslov originala: スウィート・ヒアアフター (Sweet Hereafter)
Diogenes Verlag AG Zürich, 2016
159 strani
ISBN 978 3 257 30042 0