Mojca Kumerdej: Kronosova žetev

 Z zgodovinskim romanom Mojce Kumerdej, Kronosova žetev sem imela težave. Ob prebiranju knjige je namreč moje razpoloženje nihalo od velikega navdušenja in prepričanja, da berem enega najboljših slovenskih romanov vseh časov, do velike jeze in težko premagljive želje, da knjigo za vedno odložim - kaj odložim! zalučam v  kot ali pa celo skozi okno. A če se ob prebiranju knjige pojavljajo tako nasprotujoči se občutki, ni nikoli dobro odnehati. V takšnih primerih gre namreč skoraj vedno za izjemno knjigo, kajti samo izjemne knjige so sposobne v bralcu vzbuditi tako zelo različna čustva in dojemanja.

Do sedaj sem bila prepričana, da je roman Katarina, pav in jezuit, Draga Jančarja, tisti, ki je najbolje ujel duh časa na prelomu srednjega in novega veka na Slovenskem. Ne, Kronosova žetev je boljša.Vraževerje. Stranpoti krščanstva. Verski razkol. Dvomi o obstoju Boga. Zametki razsvetljenstva. Preganjanje krivovercev. Čarovništvo. Vse to in še marsikaj drugega, kar se je dogajalo v tistem času na Slovenskem, je pisateljica predstavila tako živo in sočno, da se mi je zdelo, da sem tudi sama zraven. Še več. Ob intenzivnem dojemanju občutkov nastopajočih me je -  dobesedno - stiskalo v prsih in mi jemalo sapo. Za nameček pa sem pogosto kar tako mimogrede dobila še kakšno zanimivo informacijo, ki mi je določeno zgodovinsko dogajanje osvetlila z drugačno lučjo. Na primer, nobena umetnostno zgodovinska knjiga ali pa dokumentarni film na to temo, mi niso uspele tako nazorno in jasno pokazati namena baročne umetnostne smeri - v slogu katere so opremljene številne cerkve, kot je to storila Mojca Kumerdej v enem samem odstavku:

Ne gre pozabiti, da ima ljudstvo rado dramatično dogajanje in ne pustih prilik v puščobnih, vsega okrasja oskubljenih cerkvah. Ljudstvo ima rado zavaljene angelce in njihove nadnaravne rogate sovražnike, ljudstvu paše, da jih s cerkvenih poslikav strašijo angeli z meči in sulicami, pa hudobci z iztegnjenimi jeziki,... Ljudstvo ne mara abstrakcije, ampak preproste, trdne reči.

Tukaj gre seveda za razlike med katolicizmom in protestantizmom - ter o tem, kako so z baročno umetnostjo zadovoljili želje ljudstva in ga tudi zaradi tega lažje ponovno privedli pod okrilje katoliške veje krščanstva.

Ljudstvo. Preprosto neuko ljudstvo ima v romanu pomembno vlogo. Predstavljeno je, kot da bi bilo ena sama oseba, več ali manj enotna v svojih občutkih in mišljenjih, dvomih in predsodkih. Tudi močna v svoji številčnosti - če ne bi bila tako dovzetna za manipulacije. In tukaj je še en razlog, da bralca začne stiskati v prsih. Slovensko ljudstvo s konca 16. stoletja je zastrašujoče podobno tistemu iz 21. stoletja. Že res, da smo bolje izobraženi in imamo več informacij, kot so jih imeli naši predniki izpred 400 let, a z nami manipulirajo na enak način; takrat sicer s prižnice, danes pa preko medijev, a tehnika striženja ovc ostaja bolj ali manj enaka. To je v knjigi jasno prikazano. Tudi podobno neverjetno neumne davke nam predpisujejo kot je bil v romanu na primer davek na svetlobo, pa se s tem kar nekako sprijaznimo.
O davku na vode, in to tako na potočke, ki se vijejo skozi fevd, kot na vodo, ki se nakaplja iz nebes, bi prav tako veljalo razmisliti.
Poleg tega slovensko ljudstvo že stoletja ostaja nezaupljivo do tujcev in se rado naslaja nad nesrečo drugih, še posebej šibkejših od sebe. Ljudstvo je vulgarno in škodoželjno. Tako je s tem.

Ljudstvo ima v romanu poglavja dolge monologe, pa tudi dialoge samo s seboj, in iz njih lahko zveste marsikaj. Veliko prostora je namenjeno tudi razmišljanju o tem ali Bog sploh obstaja in klasičnemu ter vedno znova ponavljajočemu se ter zato sila dolgočasnemu vprašanju, kako je mogoče, da Bog - neskončno dober kot je, dopušča toliko trpljenja.
Kakor je bilo vse to zanimivo brati, pa vendar v tem tiči tudi prva stvar, zaradi katere bi knjiga lahko pristala na cesti, ki pelje mimo hiše, v kateri živimo. Ljudstvo je namreč opisano tako posmehljivo in cinično, da se mi je koža ježila. Pisateljica ljudstvo ponižuje in obenem pomiluje. A to je moj problem in ne problem romana. Cinizem v kakršni koli obliki težko prenašam, a mnogim drugim je ravno to najbolj všeč.

Drugo, kar me je motilo je bila pristranskost - ali drugače povedano, črno-bela označba odnosa med katolicizmom in protestantizmom. Vse slabe lastnosti so v knjigi pripisane edinole katoliški Cerkvi. Tam so največji grešniki in pokvarjenci, tudi morilci in pedofili, zažigalci čarovnic; protestanti se pa vedno znova izkažejo za edini glas razuma. Mogoče so malo strahopetni, a koga ne bi bilo strah, če bi živel v takšnih časih in s takšnimi ljudmi, kot so katoliški oblastniki;). A tako črno-belo v resnici ni bilo. Če omenim samo čarovništvo - poleg preganjanja protestantov, druga pomembna tema romana -  tudi protestantje so verjeli v čarovnice (Trubar, na primer) in v Nemčiji so jih enako zagrizeno kurili na grmadah kot katoliki. Na to se tako rado pozablja.

Čarovniški proces, opisan v romanu - takšen, ki je ušel izpod nadzora, je višek romana. Opis je avtentičen - tako je vse skupaj pogosto res potekalo, lahko tudi kot oblika maščevanja. Na razstavi o preganjanju čarovništva v Frankoniji, ki sem si jo pred časom ogledala, so bile predstavljene resnične zgodbe obtoženk in proces opisan v slovenskem romanu Kronosova žetev bi bil prav lahko eden izmed njih.

Pisateljica je v romanu uspela ustvariti nekaj zanimivih oseb. Knezoškof Wolfgang je eden izmed njih. Čeprav je Mojca Kumerdej nanj (in tako simbolno tudi na vso katoliško Cerkev) nalepila najodvratnejše in najslabše človeške lastnosti, ki si jih je mogoče zamisliti, je to vseeno oseba, katere lucidno točne, preroške in celo modre misli, so vredne razmisleka. Pisar Miklavž Nikolaj Paulin je drugi mislec, ki uživa v filozofskem razmišljanju in svoje misli rad tudi zapiše. A misli o temeljnih bivanjskih vprašanjih so pri občutljivih ljudeh, kakršen je Miklavž, lahko tudi zelo nevarne. Čeprav sta si oba moška zelo različna, pa imata oba - zanimivo! - enako željo, da zapustita zakotno slovensko deželo in se preselita nekam daleč stran. Kajti: 

Saj ne, da bi bilo drugje kaj bistveno bolje kot doma. A dobro je na vsake toliko časa začeti z novim življenjem.

Ženske so v romanu označene tako, da se niti skrajne feministke ne bi mogle pritoževati. Pametne so, pogumne in drzne. Mimogrede pometejo s tistimi, ki jih želijo opehariti in izkoristiti. Nikakor niso takšne, kakršne bi po mnenju ljudstva morale biti:

Ne gre pozabiti, bila je ženska in ženski možgani, ki so manjši in lažji od moških in tudi bolj razredčene mase, niso narejeni za težka razmišljanja, ampak za razumevanje starševskih in kasneje moževih navodil, za vzgojo otrok in vodenje gospodinjstva, za družabne obveznosti in plese, prostor se v ženskih možganih najde za vezenje, nekaj malega za lahkotno muziciranje....

Knjiga Mojce Kumerdej, Kronosova žetev seveda še zdaleč ni slab roman. A jaz sem od njega kljub vsemu pričakovala bistveno več. Kaj novega in drugačnega mi je pravzaprav prinesel? Pravo štimungo obdobja, v katerem se dogaja. Sočen in bogat jezik. Modre filozofske misli. In to je to. Resnične zgodbe o čarovniških procesih predstavljene na razstavi v Iphofnu so se mi globlje zarezale v dušo kot njihova fikcijska varianta v pričajočem romanu. O protireformaciji na Slovenskem pa že več kot trideset let poslušam eno in isto in roman Kronosova žetev je to splošno znano in priznano resnico še enkrat debelo podčrtal. Samo to in prav nič več. A pisateljičina odločitev, da piše na tako enoznačen črno-bel način, konec koncev le ni bila slaba. Roman je ravno zaradi tega v slovenski družbi, kakršna trenutno je, dobil nagrado ali dve več.

Mojca Kumerdej
(foto: Jože Suhadolnik/Delo)

Kumerdej, Mojca
Kronosova žetev
Ljubljana, Beletrina, 2016
409 strani
ISBN 978-961-284-176-8