Isabel Allende: Japonski ljubimec

Ali ste vedeli, da so bila tudi v Združenih državah Amerike med 2. svetovno vojno koncentracijska taborišča? Interniranci so tudi tam morali skoraj čez noč zapustiti svoje domove, spakirati vsak svoj kovček - en sam!, da so jih potem odpeljali daleč stran, v zanje namenjena bivališča - barake, nekje proč od naselij. Tam so potem vse do konca vojne živeli pod budnim nadzorom stražarjev in bolj ali manj izolirano od ostalega sveta.
Tudi o tem piše Isabel Allende v svojem zadnjem romanu.
Vendar pa to nikakor ni osrednja tema romana Japonski ljubimec. Šlo naj bi za nekaj drugega. Za ljubezensko zgodbo. Za lepo ljubezensko zgodbo.

Njo - Almo - so leta 1939 starši kot desetletno deklico s Poljske poslali k svojim bogatim sorodnikom v San Francisco, da bi jo zavarovali pred grozečo vojno in Hitlerjevim preganjanjem židov. On - Ichimei - je bil v ZDA rojen fant japonskih staršev - oče je bil vrtnar pri Alminih sorodnikih, vzgojen v japonski tradiciji in po napadu Japoncev na Pearl Harbor v decembru 1941 skupaj s svojo družino in mnogimi drugimi ameriškimi državljani japonskega porekla, z Zahodne obale evakuiran v koncentracijsko taborišče v notranjosti Združenih držav Amerike. Američani so namreč pričakovali morebiten napad Japoncev ravno na zahodni obali ZDA in so v preventivne namene s tega področja izselili vse prebivalce, ki bi lahko na kakršen koli možen način pomagali sovražniku pri zavzetju države. Alma in Ichimei, istih let, sta bila tako do določene mere v podobnem položaju - on je bil v milejši obliki koncentracijskega taborišča, ki se ga je ona uspela izogniti. Mogoče ju je ravno to nekoliko zbližalo.

Ja, ker na tem mestu že nastopi osrednja težava povezana z njuno ljubezensko zgodbo.
Ne vem, kako in zakaj sta se Alma in Ichimei zaljubila, kaj je bilo tisto, kar ju je povezovalo, in kako je mogoče, da je bila njuna ljubezen tako goreča, dolgotrajna in nepremagljiva. Pisateljica sicer vztrajno in goreče razlaga, kako zelo sta se ljubila - od otroštva pa do smrti - a jaz tega strastnega razmerja (pa naj mi oprosti, kdor more) nisem posebno globoko občutila. Niso me prepričali - ne Alma in Ichimei, in ne Isabel Allende. Meni je njuna ljubezenska zgodba delovala prisiljeno in umetno. Ne vem od kod neki so izvirali goreči ljubezenski doživljaji, misli in besede, ki jih je roman vse poln - iz oseb, kakršne je ustvarila pisateljica v tem romanu, že ne.
Ne vem, mogoče Isabeli Allende in njeni knjigi delam krivico, mogoče je problem v meni in ne v ljubezenski zgodbi. Kakorkoli že - s tem, ko me zgodba med Almo in Ichimeijem ni prevzela, je knjiga na žalost izgubila vso svojo moč in pomen. Zdaj lahko pišem samo še o obrobnih stvareh, ki jih je v knjigi zelo veliko (mogoče celo preveč) in so večinoma zelo dobro predstavljene in izbrane, ter z njimi poskušam zapolniti vrzel, ki jo je pustila neprepričljiva ljubezenska zgodba.

V romanu se namreč dogaja še veliko več kot samo strastna in goreča ljubezen med Almo in Ichimeijem. Poleg že opisanega postopanja ameriške države s svojimi državljani japonskega porekla, so v knjigi opisani dogodki in osebe, ki nas opozorijo na dogajanje v Evropi med drugo svetovno vojno. Tu ima pomembno vlogo Almin brat Samuel - ki je dvakrat umrl... Iz knjige lahko izveste tudi to, da padec Sovjetske zveze pol stoletja pozneje mnogim njenim republikam, na primer Moldaviji, ni prinesel velikih sprememb; vsaj kar se revščine tiče. Potem je tu tako pereča tema, kot je pedofilija; in nekoliko manj tista o homoseksualnosti in AIDS-u. Tisto, kar se mi je pa zdelo najboljše, pa je bilo razpredanje o staranju in smrti - kako grozno mora biti, ko pešajo telesne sposobnosti in ko veš, da ne bo več bolje in da je na koncu samo še smrt. Dogodki in pogovori na to temo, se mi zdijo ena boljših strani knjige.

Da je pisateljica lahko zaobjela tako široko paleto dogajanja, je v roman vključila številne osebe in dogajanje postavila na različna prizorišča. Tako se je lotila opisa kar štirih generacij ameriške družine Belasco - družine, kamor je s Poljske prišla Alma. Z opisom štirih generacij družine Fukuda - Ichimeijeve družine, pa zvemo kar nekaj o japonski kulturi, tradiciji, običajih in verovanju. Ob bok glavni zgodbi med Almo in Ichimeijem, je pisateljica postavila še eno ljubezensko zgodbo - tisto med Alminim vnukom Sethom in njeno negovalko Irino - iz Moldavije. Da se bralci lahko soočimo s tragiko staranja in približevanja smrti, je velik del dogajanja postavljen v dom starejših. Ja, in oskrbovanci na smrtni postelji se zaljubljajo v svoje mlade negovalke in jim zapuščajo milijonsko dediščino. Tudi za takšen kliše je prostor v tem romanu.
Iz San Franciska potujemo v Boston in preko Atlantika v Evropo ali preko Pacifika na Japonsko. Večkrat za krajši ali daljši čas.

Ker je roman normalne dolžine, si lahko predstavljate, kako malo prostora je s tem dano vsaki od teh tem, ki sem jih naštela. Ne more biti drugače, kot da je vse hitro povedano. Zapisalo se mi je tudi površno - hitro in površno povedano, a tega vseeno ne morem napisati. Isabel Allende je vendarle dobra pisateljica. Napisala je ogromno število knjig in v dolgih letih pisateljevanja je veščino pisanja romanov izbrusila do vrhunskosti. Dogajanje v romanu je dobro zastavljeno in ritem pripovedovanja ter gradnja dramatičnosti sta odlični - tukaj se vidi, da je roman pisala mojstrica. A dogodkov je vendar toliko, da bralec komaj lovi sapo, pri branju romanov pa nisem rada zadihana.

Vsekakor je roman Japonski ljubimec eden tistih, ki ga poganja zgodba, ne pa osebe. Pa vendar vsaj ena od oseb romana zasluži, da o njej nekaj napišem. To je seveda Alma - glavna junakinja. Tisto, kar bom napisala o njej, bralcem, ki se navdušujejo nad romanom Japonski ljubimec, ne bo všeč. Jaz Alme nisem doživela tako, kot bi jo morala in kot je to želela pisateljica. Meni se je Alma bolj kot predana in goreča ljubimka, zdela razvajena, vase zagledana, bogata ženska, ki je izredno sebična in prepričana, da lahko pod krinko velike (kaj velike, neskončne) ljubezni ljudi okrog sebe hladnokrvno prizadene in izkoristi. Kaj več ne morem napisati, sicer bo to spojler, ki vam bo uničil mnogo veselja ob branju. Mogoče napišemo kaj med komentarji. Tam so spojlerji dovoljeni.

Zaradi nevarnosti pokvarkov tudi ne morem natančno pisati o - po mojem mnenju - vrhuncu romana, ko se je pokazala možnost, da bi roman lahko postal odličen in bi se iz lahkotno potekajoče pripovedi, kjer se nastopajočim sicer ves čas dogajajo hude stvari, a se le-te tako gladko in preprosto razrešijo, da je prav neverjetno, preoblikoval v globlji in zahtevnejši literarni izdelek, takšen, kakršne imam rada. Do tega vrhunca pride v poglavju Tijuana (verjetno je takšen naslov tudi v slovenskem prevodu, ne samo v nemškem, katerega sem brala), na začetku zadnje četrtine romana. To je bil čas, ko se je odločalo med veliko ljubeznijo ter udobnim življenjem. In odločitve tistega trenutka ne bi bile plemenite, če ne bi bilo strahu pred bolečino. Dogajanje okrog tega je pisateljica čudovito in enkratno predstavila. Vsi delamo napake in se napačno odločamo. In s tem je potem potrebno živeti. Srce mi je začelo hitreje biti, ko sem brala o tem, in sama pri sebi sem si rekla: "Ja, zdaj pa bo!" ... Pa ni bilo. Ostalo je tako, kot je bilo. Pisateljica zarodka drugačne zgodbe ni razvijala in roman je ostal takšen, kot je ves čas bil in se je tako tudi končal. Škoda.
Potem sem si mislila, da mogoče vsaj Ichimeijeva pisma - romantično lepa in premišljeno razporejena med posameznimi poglavji, mogoče ni on sam napisal. Pa tudi iz tega ni bilo nič. Na, ja.

Roman Isabele Allende, Japonski ljubimec je povsem drugačen kot njen prvenec z naslovom Hiša duhov, ki sem ga pred časom brala in me je čisto navdušil. Japonski ljubimec je bolj lahkoten in preprostejši, pa čeprav so teme, s katerimi se ukvarja, sila pomembne in resne. Pa nič hudega. Pisateljica, kot je Isabel Allende, si lahko privošči tudi takšne romane. Iz intervjuja, ki sem ga brala ob izidu Japonskega ljubimca v angleškem jeziku, je prav lahko razbrati, da je roman pisala v svojo lastno tolažbo in veselje v težkem življenjskem obdobju, skozi katerega je ravno takrat šla. Tudi o tem lahko preberete v mojem mnenju o romanu Hiša duhov.
Bi bilo pa zelo zanimivo, če bi po romanu posneli film. Za režiserja predlagam Stevena Spielberga:)

Ob vsaki predstavitvi romana Japonski ljubimec ali pa na platnicah knjige lahko skoraj vedno preberete, da roman pripoveduje o veliki in lepi ljubezenski zgodbi.
Ne, tukaj ni nobene velike in lepe ljubezenske zgodbe!
Prave ljubezni se ne spotaknejo ob tako banalnem kamnu, kot sta rasizem in želja po udobnem življenju.

★★★☆☆

Isabel Allende
(vir: http://www.sierranevada.edu)

Original:

El amante japones
Plaza&Janes, Barcelona, 2015

Prevoda:

Japonski ljubimec

iz španščine v slovenščino prevedla: Veronika Rot
Mladinska knjiga, 2016, zbirka Kapučino
336 strani
ISBN: 978-961-01-4073-3

Der japanische Liebhaber
iz španščine v nemščino prevedla: Svenja Becker
Suhrkamp Verlag, Berlin 2015
335 strani
ISBN: 978-3-518-42496-4