Stephen King: The Bazaar of Bad Dreams

V knjigi The Bazaar of Bad Dreams je zbranih 20 kratkih zgodb Stephena Kinga. Zbirka je v Združenih državah Amerike izšla leta 2015. Nekatere od zgodb so bile že pred izidom te zbirke objavljene v različnih časopisih ali pa tudi samostojno, nekatere pa so bile s to zbirko prvič predstavljene bralcem. Nekatere od njih so bile že nagrajene. Knjiga je obsežna, saj ima več kot 500 strani. A dolžina literarnega dela nas pri Stephenu Kingu ne bi smela presenetiti. Kakor so nekateri od Kingovih romanov zelo debeli, so nadpovprečno dolge tudi nekatere od njegovih kratkih zgodb, ali bolj pravilno, novel.

Debele in težke knjige mi ni bilo potrebno držati v rokah in prenašati s seboj - pa ne zaradi tega, ker bi jo brala na kindlu, ampak zato, ker sem jo poslušala kot zvočno knjigo; med dolgimi vožnjami z avtomobilom, skupaj z ostalimi člani družine - v nemškem prevodu z naslovom Basar der bösen Träume in v odlični interpretaciji igralca Davida Nathana. Poslušanje kratkih zgodb med vožnjo z avtomobilom je še posebno primerno - bolj kot poslušanje kakšnega daljšega literarnega dela. Če namreč koncentracija ob poslušanju ene izmed zgodb popusti, ni še nič izgubljenega. Prav verjetno je, da bo ob naslednji zgodbi drugače in za posamezni okus poslušalca bolj zanimivo. Pri poslušanju romana, na primer, pa izgubiti rdečo nit pripovedi - lahko tudi zaradi slabega znanja jezika, ni dobro.

Stephen King je mojster kratkih zgodb - to se iz zbirke Bazar hudih sanj že lahko reče. Zgodbe se ponavadi počasi razvijajo in traja kar nekaj časa, da bralec dojame njihovo glavno idejo. Ponavadi je takšen način pisanja čisto v redu, saj se na ta način gradi dramatičnost in se spodbuja bralčevo zanimanje; včasih pa je opis raznih nepomembnih dogodkov (kot se pozneje izkaže) predolgo in zato dolgočasno. V takšnih primerih sem imela občutek, da se pisatelj kar malo norčuje iz bralca in zanalašč zavlačuje ter po zgodbi trosi določene podatke samo zato, da bi bralca speljal na krivo pot. Takšno početje pa pisateljem ponavadi zamerim.

Vsebina zgodbe je večinoma tipično "Kingovska". Imamo avtomobile na avtocestnih počivališčih, ki požirajo nič hudega sluteče mimovozeče. Veliko je zelo nenavadnih, paranormalnih pripetljajev; dogajanje pa je postavljeno tudi v paralelna vesolja. Pisatelj se sprašuje o smislu življenja, pogosto piše o smrti, tudi življenju po njej ter na te teme razvija različne neverjetne, a tudi zanimive hipoteze. Fajn. Mi je bilo všeč.

Kar je značilno za to zbirko kratkih zgodb, je tudi to, da Stephen King pred začetkom vsake od njih nagovori bralce. Ponavadi pove, kaj ga je pripravilo do tega, da je zgodbo napisal ali pa razloži kakšne posebne okoliščine v povezavi z zgodbo.

Včasih pa se tudi opravičuje, na primer v nagovoru k zgodbi Ur, kjer ima slabo vest, ker je zgodbo napisal za potrebe Amazona, bolj natančno za reklamo njihovega kindla, ali pa Kindle Singles - kratkih zgodb, ki jih Amazon prodaja po ceni evra ali dva.
Kakorkoli že, zgodba je več kot zanimiva. Pripoveduje o učitelju angleščine Wesleyu Smithu, ki pri Amazonu naroči bralnik kindel. Da je z bralnikom nekaj narobe, opazi že, ko ga prvič prime v roke. Kindel je namreč roza barve, pa čeprav so v tistem času pri Amazonu izdelovali le bele. Izkaže se, da je roza kindel namenjen nekemu drugemu Wesleyju Smithu, in ta Wesley Smith živi v drugem, paralelnem vesolju. V tem drugem vesolju je Ernest Hemingway živel tri leta dalj kot v našem in napisal še štiri knjige, ki jih Amazon zdaj ponuja svojim bralcem; razlike so še pri mnogih drugih znanih pisateljih, Shakespearu, na primer. Ko glavni junak raziskuje svoj kindle, ugotovi, da ima dostop tudi do različnih časopisov. Ko išče številko The New York Timesa iz novembra 1962, presenečen ugotovi, da v enem izmed paralelnih vesolj ta dan časopis sploh ni izšel. Vzrok: začetek 3. svetovne vojne, ki jo je sprožil raketni napad s Kube.

Všeč mi je bila tudi zgodba Življenje po smrti (Afterlife ali Leben nach dem Tod), v katerem pisatelj opisuje, kaj doživlja glavni junak zgodbe William Andrews, potem ko je umrl zaradi črevesnega raka. Izbirati mora med dvema možnostma. Lahko "resnično umre", se pravi popolnoma izgine, razpade, tako da za njim ni nobene sledi več in tudi nobenega posmrtnega življenja, lahko pa se odloči za ponovno rojstvo v svoji lastni osebi, s to pripombo, da se svojega prejšnjega življenja ne bo spominjal. Na ta način mu je dana možnost, da se ob pomembnih trenutkih svojega življenja odloči drugače, kot se je in tako popravi kakšno od svojih napak. Preden Wiliam Andrews sprejme odločitev, izve tudi to, da se je že večkrat moral odločati na ta način, saj je že večkrat umrl in že večkrat živel svoje življenje, ki pa je bilo kljub mnogim poskusom vedno enako, z enakimi napakami in slabimi odločitvami.

Smrt ima pomembno vlogo tudi v drugih zgodbah. Tako v kratki zgodbi z naslovom Osmrtnica (Obits ali Nachruf) ljudje umrejo že, če se zanje napiše osmrtnica; v zgodbi Sipina (The Dune ali Die Düne), so pa njihova imena napisana v pesku in sicer manj kot mesec dni pred smrtjo. V zgodbi Mister Yummy ali Mister Sahneschnitte se ljudem nekaj dni pred smrtjo prikazujejo napovedovalci smrti v obliki prividov ljudi, ki so jih srečali v preteklosti in so imeli pomemben vpliv nanje. Ostarelemu geju se tako pokaže mladenič podoben Davidu Bowieju; z izbiro vsebine zgodbe pa je pisatelj dobil še priložnost, da napiše kakšno besedo o AIDS-u in o moči spolnosti, ki jo ima ta na potek človeškega življenja. 

Zgodba z naslovom Zopern mulc (Bad Little Kid ali Böser kleiner Junge) je prej kot v angleškem izšla v nemškem in francoskem jeziku. Stephan King v uvodu k zgodbi razloži zakaj je bilo tako. Pove, da ima sicer raje Rolling Stonse kot Beatlese, a navdih za to zgodbo je vseeno dobil s pesmijo, ki so jo prepevali Beatlesi. To je pesem Bad Boy. In zakaj prva objava v nemškem jeziku? Kot poklon Nemcem, saj so to pesem Beatlesi največkrat zaigrali v svojih zgodnjih letih, ko so nastopali v Hamburgu.
Zgodbo Böser kleiner Junge pripoveduje na smrt obsojeni zapornik svojemu odvetniku na večer pred usmrtitvijo. Pove, kar ni povedal na sodišču in je pravi vzrok za to, da je hladnokrvno in brez obžalovanja ubil okrog sedem let starega fanta. Za to zgodbo bi lahko rekli, da je srhljivka.

Nekoliko grozljiva je tudi zgodba Mali zeleni bog trpljenja (The Little Green God of Agony ali Der kleine grüne Gott der Qual), - vsaj v izvedbi Davida Nathana je grozljiva. Njena glavna ideja je - vsaj po mojem mnenju - ta, da je potrebno ljudem vedno verjeti, ko zatrjujejo, da jih strašno boli.

Tommy pa sploh ni kratka zgodba, ampak je pesem v prostem verzu, posvečena hipiju, ki je umrl leta 1969 zaradi levkemije. Napisana naj bi bila za resnično osebo.

Večina zgodb iz zbirke Stephana Kinga The Bazaar of Bad Dreams mi je bila všeč. Če ne zaradi drugega pa zaradi pisateljeve domišljije in sposobnosti domisliti si najrazličnejše hipoteze in teorije kot odgovor na življenjska vprašanja, ki se jih prej ali slej vsi zastavljamo. Občudujem tudi pisateljev občutek za ljudi, njegovo sposobnost vživljati se v druge in njegovo natančno opazovanje sveta okrog sebe.
Včasih me je jezila počasnost pripovedovanja, dolgoveznost in razpletanje o nepomembnih stvareh. Včasih sem bila razočarana nad koncem zgodbe, saj je pripoved v začetku obetala precej več, kot se je pa potem na koncu iz nje izcimilo. A večina zgodb ima kljub vsemu presenetljive preobrate in konce, ki osupnejo.
Zgodbe na splošno niso tako zelo strašljive ali grozljive, kot bi lahko sklepali iz naslova. Vsaj zame ne. Mogoče zato, ker niso preveč verjetne.

Z zgodbami iz bazarja nočnih mor je tako, kot je na splošno s Stephenom Kingom: kakor so nekateri od njegovih romanov nadvse odlični, so drugi skoraj neprebavljivi. Tako so me nekatere zgodbe navdušile, med poslušanjem drugih pa sem zaspala in to s prijetnim občutkom, da sem se izognila nečemu sila dolgočasnemu in nezanimivemu.

★★★★☆

Stephen King
(1947)
(vir: http://heroichollywood.com/wp-content/uploads/2016/08/Stephen-King-.jpeg)

King, Stephen: Basar der bösen Träume
naslov originala: The Bazaar of Bad Dreams
Wilhelm Heyne Verlag, München, 2016, in der Verlangsgruppe Random House GmbH
zvočna knjiga, 3mp3-CD-ji
čas predvajanja: 20 ur in 15 min