 |
| (foto:h.) |
Zdaj vem, zakaj je Leipziški knjižni sejem tako zelo priljubljen!
V Nemčiji sta vsako leto dva velika knjižna sejma - prvi in največji je jeseni v Frankfurtu; drugi, ne veliko manjši, je na začetku pomladi v Leipzigu. Med bralci in bralkami, pa tudi med avtorji je ta zadnji precej bolj priljubljen. Ko sem se pripravljala na obisk letošnjega Leipziškega sejma, ki je trajal od 23. do 26. marca, se nisem mogla načuditi evforiji, ki je v povezavi z njim vladala na socialnih omrežjih. Ljudje so odštevali dneve do začetka sejma, kot otroci odštevajo dneve do svojega rojstnega dne ali pa šolarji dneve do počitnic. Na nemških literarnih blogih so se dnevno vrstili prispevki, ki so se na takšen ali drugačen način lotevali sejma in različnih prireditev povezanih z njim. Kaj je tisto, kar ga dela tako drugačnega od, recimo, Frankfurtskega knjižnega sejma, sem se spraševala.
A poglejmo najprej, v čem je Leipziški knjižni sejem podoben tistemu v Frankfurtu.
Slovenija
 |
| (foto:h.) |
Slovenija je imela v Leipzigu podobno stojnico kot v Frankfurtu. Osebje je bilo enako prijazno in pripravljeno pomagati z nasveti. Ko sem v rokah držala najnovejšo knjigo Tadeja Goloba, Jezero, sem zvedela, da je to ena najboljših slovenskih kriminalk. Prebere se na mah.
Večinoma so bile razstavljene iste knjige kot v Frankfurtu, a nekaj razlik sem vseeno opazila. Biografija Tito, Jožeta Pirjevca, ki je pred kratkim izšla v nemškem jeziku in požela precej pozornosti, je stala na vidnem mestu. Ena cela polica je bila rezervirana za knjige Boštjana Videmška. Manjkali pa nista niti knjigi Tine Maze - njena slikanica v nemškem prevodu in biografija Jaz,Tina, ki jo je napisala s pomočjo Vita Divca, v slovenščini.
 |
| (foto:h.) |
 |
| (foto:h.) |
Samo nekaj korakov stran od slovenske stojnice v hali 4, je imela svoj lasten, sorazmerno velik razstavni prostor Alma Karlin. No, ne ona sama, pač pa strip o njenem življenju, ki sta ga ustvarila Marijan Pušavec in Jakob Klemenčič. Strip (še) ni preveden v nemški jezik, kar je bil verjetno razlog, da nisem videla prav veliko obiskovalcev sejma, ki bi se ustavili pred povečanimi kopijami posameznih strani stripa nalepljenih na stenah razstavišča. Nemški opis stripa z nekaj podatki o tej samosvoji ženski verjetno ni dovolj, da sproži zanimanje med mimoidočimi. A strip izgleda super!
 |
| Alma Karlin (foto:h. arhiv.) |
Na prizorišču nasproti Almi Karlin je bilo precej bolj živahno - in tam je sodelovala tudi Slovenija. To je bil prostor društva Traduki, ki povezuje literate srednje in jugovzhodne Evrope. Pri njih se je ves čas nekaj dogajalo. Na odru so sedeli najrazličnejši razpravljavci in na stolih pred njimi je bilo vedno precej poslušalcev. Pogovor se je vil okrog tem združenih pod naslovom Nicht Ost, nicht West - die Alchemie des Balkans (Ne vzhod, ne zahod - alkimija Balkana). Vedno postanem malce živčna, kadar nas Slovence tlačijo v Balkanski lonec (iz lastnih izkušenj lahko povem, da nas Nemci ne doživljajo kot enega izmed balkanskih narodov), a takšne prireditve so verjetno ravno zaradi tega, da pometejo s takšnimi vrstami predsodkov.
 |
| Nicht Ost, nicht West - die Alchemie des Balkans (foto:h.) |
Nagrada Leipziškega knjižnega sejma
V Leipzigu vsako leto prvi dan knjižnega sejma podelijo tri prestižne nagrade - za beletristiko, za strokovno knjigo oz. esejistiko in za prevod. Letos ni bilo prav nobene potrebe, da bi kdorkoli tarnal, da so pisateljice zapostavljene in da potrebujejo svojo lastno nagrado (kot je npr. Baileys Womens prize). Vse tri nagrade so si namreč prislužile ženske.
Nagrado za najboljši roman je dobila Natascha Wodin, ki je v knjigi Sie kam aus Mariupol (Prišla je iz Mariupola) popisuje življenje svoje matere. Verjetno sta na svetu samo še dve osebi - pisateljica in njena sestra, ki se spominjata te ženske, ki je bila v času nacizma kot prisilna delavka pripeljana iz Ukrajine v Nemčijo; prestala je grozote vojne, a se pozneje, leta 1956, ko je bila že svoboda, zlomila in si v enem od nemških mest vzela življenje. Knjiga je svojevrsten spomenik številnim brezimnim žrtvam s podobno tragično usodo.
Nagrado za strokovno knjigo je dobila Barbara Stollberg-Rillinger za avtobiografijo o Mariji Tereziji. Knjiga bi bila prav lahko zanimiva tudi za Slovence, saj je imela ta cesarica velikanski vpliv tudi na življenje v naših krajih.
Tretjo nagrado je dobila Eva Lüdi Kong za prevod enega izmed temeljnih kitajskih literarnih del, Ungewisser Verfasser: Die Reise in den Westen. Gre za več kot 1000 strani obsegajoče delo iz 16. stoletja, ki naj bi ga poznal vsak kitajski otrok. Za prevod je bilo potrebno 17 let trdega dela.
Nagrado za najboljši roman je dobila Natascha Wodin, ki je v knjigi Sie kam aus Mariupol (Prišla je iz Mariupola) popisuje življenje svoje matere. Verjetno sta na svetu samo še dve osebi - pisateljica in njena sestra, ki se spominjata te ženske, ki je bila v času nacizma kot prisilna delavka pripeljana iz Ukrajine v Nemčijo; prestala je grozote vojne, a se pozneje, leta 1956, ko je bila že svoboda, zlomila in si v enem od nemških mest vzela življenje. Knjiga je svojevrsten spomenik številnim brezimnim žrtvam s podobno tragično usodo.
Nagrado za strokovno knjigo je dobila Barbara Stollberg-Rillinger za avtobiografijo o Mariji Tereziji. Knjiga bi bila prav lahko zanimiva tudi za Slovence, saj je imela ta cesarica velikanski vpliv tudi na življenje v naših krajih.
Tretjo nagrado je dobila Eva Lüdi Kong za prevod enega izmed temeljnih kitajskih literarnih del, Ungewisser Verfasser: Die Reise in den Westen. Gre za več kot 1000 strani obsegajoče delo iz 16. stoletja, ki naj bi ga poznal vsak kitajski otrok. Za prevod je bilo potrebno 17 let trdega dela.
 |
| Prizorišöe podelitve nagrade knjižnega sejma (foto:h.) |
Litva
Tako kot Frankfurtski sejem ima tudi Leipziški svojo častno gostjo. Letos je bila država, ki so jo na sejmu posebno natančno predstavili, Litva. No, zdaj končno vem, kam na zemljevid postaviti to baltiško državo in je ne bom več zamenjevala z Latvijo. Malo sicer tudi zato, ker je ena od mojih sodelavk iz te države, predvsem pa zaradi predstavitve na sejmu. Glavno mesto države je Vilnius. Trenutno ga preletavajo vojaška letala, ki so ena izmed oblik ruske provokacije.
Sicer pa je Litva v marsičem podobna Sloveniji. Ima le milijon več prebivalcev kot Slovenija. Bila je prva sovjetska republika, ki se je leta 1990 namenila odcepiti se od Sovjetske zveze, podobno kot mi od Jugoslavije. Svoj jezik so uspeli ohraniti kljub stoletnim pritiskom potujčevanja in literatura je imela pri tem vedno zelo pomembno vlogo. Prvo knjigo so dobili - podobno kot mi, v času reformacije. "Bratje in sestre, vzemite me in me berite!" se začne prva knjiga v litvanskem jeziku - protestantski katekizem, ki ga je leta 1547 napisal Martynas Mažvydas.
Ob knjižnem sejmu je bilo v nemški jezik prevedenih 26 litvanskih knjig; posebej pa so izpostavili več avtorjev te baltske države, med njimi dva pesnika. Tomas Venclova je bil leta 1977 zaradi politične nekorektnosti prisiljen zapustiti Litvo. Preselil se je v ZDA, kjer je - zanimivo - zmogel pesnikovati samo v litvanščini. Drugi je Eugenijus Ališanka, rojen leta 1960 v Sibiriji, kamor sta bila izgnana njegova starša, in je danes eden najbolj cenjenih sodobnih litvanskih pesnikov.
 |
| Litvanska stojnica - ena najlepših in najizvirnejših (foto:h.) |
Manga-Comic Covention
Das Event für Manga, Comic, Cosplay und Games zur Leipziger Buchmesse
 |
| (foto:h.) |
Ko sem opazovala navdušene najstnike, - pa tudi tiste starejše, ki so se sprehajali po hali 1, mi je postalo jasno, da se za prihodnost knjige ni bati. Dobre zgodbe bodo vedno nastajale. Knjige se bodo tudi v prihodnje pisale, izdajale in brale. Samo malo drugačne bodo. Ne bodo samo črke na papirju (dobesedno), ampak bodo imele še slike, videe, glasbo in druge multimedijske vložke. Pa zgodbe bodo nekoliko bolj fantastično ali nadnaravno obarvane. Predstavljale bodo pobeg iz resničnega sveta. Je pa prav mogoče. da klasična knjiga z realistično vsebino doživlja svoje zadnje dni.
To se mi je pletlo po glavi, ko sem opazovala cosplaye, ki so se navdušeni sprehajali med stojnicami in se nastavljali fotografskim aparatom. Mogoče se motim. A to, da mange, animacije, računalniške igrice in v svojega najljubšega junaka preoblečeni mladeniči in mladenke najdejo svoj prostor na knjižnem sejmu, mora že nekaj pomeniti.
 |
| Mange in ostalo (foto:h.) |
buchmesse: blogger sessions 17
Na Leipziškem knjižnem sejmu so prišli na svoj račun tudi nemški literarni blogerji. Ogromno jih je in v nemškem v literarnem okolju imajo vidno ter pomembno vlogo. Blogerske recenzije knjig imajo veliko težo in so enako cenjene kot kritike uradnih javnih medijev. Založniki se zavedajo njihove vrednosti.
Na sejmu so bila pod skupnim naslovom blogger sessions 17 različna predavanja, ki so jih vodili blogerji sami ali pa uradni strokovnjaki, ki se spoznajo na temo. Govor je bil o tem, kako se blog piše, katere knjige naj se izbere za predstavitev na blogu, kako previden je potreben biti pri izbiri reklam na blogu in podobno. Konkretna in praktična navodila za vsakega literarnega blogerja. Tudi če ne piše v nemškem jeziku;)
Najbolj všeč mi je bila misel enega izmed urednikov Feuilteon v Frankfurter Allgemeine Zeitung - se pravi, enega izmed predstavnikov samega vrha ali jedra uradnih literarnih kritikov v enem najpomembnejših nemških časopisov. Andreas Platthaus je na blogerskem sešnu v Leipzigu povedal: "Wir haben einen gemeinsamen Feind und das sind die Leute, die nicht lesen." - Če prevedem: [Blogerji in uradni kritiki...] Imamo skupnega sovražnika in to so ljudje, ki ne berejo. Drug drugemu pa ne predstavljamo konkurence, bi lahko še dopisali.
 |
| Prizorišče Liepziškega knjižnega sejma (vir:Leselust) |
Buchmesse: blogger sessions 17 je bila še ena od stvari, ki dela Leipziški sejem bolj simpatičen in prikupen kot je Frankfurtski. Frankfurtski je pisan na kožo založnikov, ki se na sejmu srečajo, da bi sklenili kakšen dober posel, Leipziški knjižni sejem pa je predvsem za bralce. Zdel se mi je tudi precej bolj živahen kot tisti v Frankfurtu. Na vsakem vogalu se je kaj dogajalo. Nekje so predstavljali novo knjigo, drugje so iz nje brali, spet nekje je pisatelj podpisoval svojo knjigo. Navdušen bralec bi se lahko ves dan sprehajal iz ene v drugo halo in užival ob naključnih dogodkih, na katere bi naletel. Prav res. Če bi se pa utrudil, bi lahko posedel ob kakšnem prigrizku in pijači v impresivni stekleni dvorani ter obenem prisluhnil pogovoru na Modri sofi. Ali pa bi se usedel na ležalnik ob umetnem jezercu zunaj dvoran in se zatopil v branje knjige, ki jo je ravnokar kupil...
Prve tri dni knjižnega sejma se je z branjem knjig nadaljevalo tudi potem, ko so se vrata sejma zaprla. Istočasno kot sejem namreč v mestu poteka tudi prireditev Leipzig liest (Leipzig bere). Globoko v noč, pravzaprav že v jutro, so vsak dan brali različne knjige na 411 različnih prizoriščih v mestu - od knjižnic in knjigarn, do lekarn in gostiln, kakor je pač pristajalo vsebini knjige.
Prve tri dni knjižnega sejma se je z branjem knjig nadaljevalo tudi potem, ko so se vrata sejma zaprla. Istočasno kot sejem namreč v mestu poteka tudi prireditev Leipzig liest (Leipzig bere). Globoko v noč, pravzaprav že v jutro, so vsak dan brali različne knjige na 411 različnih prizoriščih v mestu - od knjižnic in knjigarn, do lekarn in gostiln, kakor je pač pristajalo vsebini knjige.
Leipziški knjižni sejem = bralska Meka. Se ponovno vidimo čez točno 354 dni:)
 |
| (foto:h.) |
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)