nedelja, 08. maj 2016

Heidelberg - mesto literature

Kdor dovolj potuje - z mislimi ali telesom - bo umrl srečen.
(Jonas Jonasson, avtor romana Stoletnik, ki je zlezel skozi okno....)


Heidelberg
(vir: heidelberg.esn-germany.de)

Romantiki so bili vedno navdušeni nad Heidelbergom.
S tem mislim romantike kot romantike - ljudi, ki jih čustva pogosto zelo prevzamejo; še bolj pa umetnike konca 18. in večine 19. stoletja, ki jih uvrščamo v romantično umetnostno zgodovinsko in literarno obdobje.

Victor Hugo (1802-1885) je bil ob svojem potovanju po Porenju očaran nad Heidelbergom. William Turner (1775-1851) - cenjen britanski slikar, ga je rad upodabljal v svojih akvarelih. Goethe (1749-1832) se je sprehajal med ruševinami gradu - sam, s svojim dobrotnikom weimarskim knezom Karlom Augustom ali pa skupaj s 35 let mlajšo pesnico, ki je bila nesmrtno zaljubljena vanj. Charlotte Brontë (1816-1855) ni bila nikoli v Heidelbergu, a sliko ruševin heidelberškega gradu je pomenljivo vključila v svoj roman Jane Eyre. Mark Twain (1835-1910) je  v luksuzni sobi hotela z razgledom na grad ugotavljal, kako idealna je lega heidelberškega gradu. Charles Bukowski (1920-1994) je na balkonu gradu neprizadeto in zviška gledal na mesto pod njim. In konec koncev - v Heidelbergu sta preživela šest tednov strastne in velike ljubezni tudi Vera in Leonidas - glavna junaka kratkega romana Franza Werfla, Bledomodra ženska pisava.

Od kod takšen navdih in navdušenje nad Heidelbergom?
Heidelberg je že od nekdaj izredno lepo in zanimivo mesto. Leži ob reki Neckar, samo 20 km pred njenim izlitjem v reko Ren. Območje je bilo naseljeno že v davni preteklosti, saj so tukaj našli ostanke najstarejšega predstavnika človeške vrste v Evropi - Homo Heidelbegeresis-a, ki je bil predhodnik neandertalca. Pozneje so tukaj živeli Kelti, še pozneje Rimljani, pravi razcvet pa je mesto doživelo v srednjem veku. Ob koncu druge svetovne vojne je bil Heidelberg eno redkih nemških mest, ki ni bilo uničeno v bombardiranju. Za to se je menda zahvaliti ameriškemu generalu Petenu, ki mu je bilo mesto že od prej zelo všeč.

Heidelberg se ponaša z najstarejšo univerzo na področju današnje Nemčije in univerzitetno življenje tudi danes mestu daje poseben - izredno mladosten in živahen, pečat.
Kjer so študentje in kjer je znanje, so tudi knjige. Heidelberg  je idealno mesto za ljubitelje knjig. Knjigarne in antikvariate najdete na vsakem vogalu. Veliko je tudi knjižnic. Heidelberg spada v skupino mest (med katerimi je tudi Ljubljana:), ki nosijo naziv UNESCO-vo mesto knjige in se po pravici ponaša z imenom mesto literature. Tekom celega leta potekajo različne literarne prireditve, v mestu pa živi tudi precej literarnih ustvarjalcev. Eden izmed njih je Bernard Schlink - tudi pri nas znan pisatelj, ki je med drugim napisal romane Bralec, Ljubezenski pobegi in Vrnitev domov. Drugi je Saša Stanišić, izredno cenjen nemški pisatelj bosanskih korenin. Tretji, ki bi ga rada omenila, pa je Michael Buselmeier.

Michael Buselmeier je bil rojen leta 1938 v Berlinu, a od otroštva dalje živi v Heidelbergu. Dokončal je študij germanistike in umetnostne zgodovine. Piše pesmi in prozo, najbolj pa je znan po svojih literarno-turističnih vodenjih po mestu. Ljubitelje literature vodi po sedemnajstih različnih turah skozi Heidelberg, na katerih lahko izvedo, kdo vse od slavnih pesnikov in pisateljev je že hodil po ulicah mesta, kje je prespal, kje je slikal ali zlagal verze, kje se je srečal z ljubljeno osebo in kje se je od nje za vedno poslovil.

Na našem kratkem obisku Heidelberga se nismo udeležili nobenega od njegovih vodenj. Pa nič hudega. S seboj smo imeli njegovo knjigo Literarische Führungen durch Heidelberg (Eine Stadtgeschichte im Gehen), ki vsebuje opise vseh njegovih vodenj skozi mesto od ene točke do druge, od ene hiše do druge. To je obenem veličastna in nevarna knjiga. Grozi, da bo bralca preplavila s podatki - toliko pomembnih literarnih in kulturnih mož ter žena je že hodilo po Heidelbergu, Michael Buselmeier je pa vse natančno raziskal in popisal v svoji knjigi. V knjigi se zrcali tako pisateljeva ljubezen do domačega mesta, kot tudi njegova ljubezen do umetnosti in kulture. Da pa bralec tisto, kar je napisano, vsaj nekako obvlada, je dobro slediti le enemu umetniku in še to le del njegove poti, ki jo je prehodil v Heidelbergu. Mi smo sledili Goethejevim obiskom gradu.


Ruševine heidelberškega gradu in Goethe


Deseti literarni sprehod Michaela Buselmeierja po Heidelbergu se začne na gradu. Grad, oziroma ruševine gradu, so bile tisto, kar je romantike tako zelo navdihovalo in navduševalo. V romantičnem obdobju so se namreč umetniki začeli odmikati od grške in rimske klasike ter se vse bolj zanimati za mite in zgodbe svojega lastnega naroda. Poleg tega je središčno vlogo njihovega zanimanja zavzel posameznik s svojimi občutki in razmišljanji. Pomembna so postala čutenja kot so hrepenenje, ljubezen in strast. Romantikom so bile mogočne ruševine gradu povod za razmišljanja o veliki nemški zgodovini, pa tudi človeški minljivosti in izgubi mladostnih sanj ter upov.

Goethejeva risba ruševin gradu (1779)
(Staatliche Kunstsamlungen, Weimar)
Goethe je v svojem življenju osemkrat obiskal mesto Heidelberg. Grad je bil takrat že več kot sto let v ruševinah. Heidelberg je bil namreč v 17. stoletju stalno na udaru francoskih čet kralja Ludvika XIV in pogosto uničen, ob tem pa je bil vedno močno poškodovan tudi grad. Pozneje je v grad udarila še strela, povzročila požar in takrat so graščino dokončno zapustili. Ostanki gradu so bili prepuščeni naravi, ki je postopoma širila svojo moč nad ostanki dela človeških rok. Masivni stolpi so se začeli rušiti. Rastlinje je začelo preraščati ruševine. Grajski vrtovi urejeni po terasah so postajali del divjine. Ruševine heidelberškega gradu še danes veljajo za ene najmogočnejših ruševin na svetu.

Po tako spremenjeni okolici se je sprehajal Goethe, razmišljal, sestavljal verze in celo slikal. Enkrat je bil na gradu tudi incognito - skupaj s svojim dobrotnikom, weimarskim knezom Karlom Augustom. Na skrivem zato, ker sta po vsej verjetnosti kovala politično zaroto proti pruskemu vladarju Frideriku Velikemu. 

A daleč najzanimivejši Goethejev obisk Heidelberga je bil tisti v septembru leta 1815. Takrat ga je obiskala mlada pesnica Marianne von Willemer, njegova muza in sodelavka pri pesnitvi Zahodno-vzhodni divan.

Goethe je bil velik magnet za ženske. Ves čas so se zaljubljale vanj.
Ena najbolj strastnih med njimi je bila prav gotovo Marianne von Willemer (1784-1860), žena Goethejevega mladostnega prijatelja in tudi sama pesnica. Kljub velikanski razliki v letih (35 let!) se je med Marianne in Goethejem razvila velika ljubezen. Skupaj sta pesnikovala in Mariannine verze je Goethe pozneje (seveda, ne da bi bralce opozoril na to, da so njeni) izdal v svoji pesnitvi Zahodno-vzhodni divan.

V septembru 1815 je Marianne skupaj s svojim možem prispela v Heidelberg na obisk h Goetheju. Od 23. do 27. septembra sta se Goethe in Marianne sprehajala po zapuščenih vrtovih okrog razvalin heidelberškega gradu. Verjetno sta bila tudi v delu vrtov, ki se imenujejo Stückgarten, in tam je Goethe menda Marianne pokazal ginkovo drevo, ki mu je služilo kot navdih za pesem Gingo biloba. To je ena njegovih najlepših in najbolj znanih pesmi. Posvečena je bila Marianne von Willemer. Ginkovega drevesa danes na heidelberškem gradu ni več; še vedno pa obstajata dva lista, utrgana s tega drevesa, ki ju je Goethe priložil svoji pesmi.
Zadnji dan njunih sprehodov po Heidelbergu sta zaljubljenca sedela na drugem delu vrtov - na Scheffelterrasse, in se poslovila. Po tistem se nista nikoli več videla.
Po slovesu je Marianne zapadla v hudo krizo. Goetheju je pisala številna ljubezenska pisma, a on ji je le redko odgovarjal. Preživela ga je za skoraj 30 let in do smrti prikrivala večino skrivnosti povezanih z njim.

Ob stoletnici izdaje Zahodno-vzhodnega divana, leta 1922, so na skrajno vzhodnem delu bivših vrtov heidelberškega gradu postavili Goethe-Marianne-Bank - kamnito klop v spomin na Mariannine in Goethejeve sprehode po gradu. Na naslonjalu je upodobljen ptič vodomec, ki je v vzhodnih kulturah poznan kot znanilec ljubezni, nad in pod njim pa sta napisana dva verza iz Zahodno-vzhodnega divana.
Eden se tiče Hatema, glavnega moškega junaka pesnitve : „Und noch einmal fühlet Hatem Frühlingshauch und Sommerbrand.“, a gre v bistvu za Goetheja. " In še enkrat Hatem občuti pomladno sapico in poletno vročino."
Drugega izgovarja ženska junakinja pesnitve, Sulejka:  "Dort wo hohe Mauern glühen, finde ich den Vielgeliebten.“ ki je pravzaprav Marianne. "Tam, kjer žari visoko obzidje, najdem svojega ljubega."
Vodomec (in Buselmeierjev vodič)
na Goethe-Mariannini klopi
(h.arhiv)
Na mestu, kjer je klop, zaljubljenca verjetno nikoli nista sedela, je pa mesto vseeno zelo premišljeno in primerno izbrano. Malokdo od številnih turistov zaide do nje, pa čeprav je na vidnem mestu. Če pa že kdo pride mimo, se ob klopci ponavadi ne ustavlja. Korak ga popelje naprej (ali pa se predčasno ustavi) pri nekaj metrov oddaljenem spomeniku posvečenemu Goetheju. Tisti pa, ki vejo za sprehode dveh velikih pesnikov po vrtovih heidelberškega gradu, lahko zaradi tega še toliko lažje in v miru podoživijo njuno romantično ljubezensko zgodbo.

Tako. Naj za konec zapišem, da sama sebe doživljam kot racionalno bitje. Pa sem res? Se kaj razlikujem od s čustvi prepojenih romantikov 19. stoletja? Oni so se sprehajali po ruševinah gradu in premišljevali o minljivosti ter velikih zgodovinskih dogodkih dvesto let nazaj; jaz pa -  novih dvesto let pozneje, hodim po njihovih poteh (zdaj verjetno bolje urejenih in manj divjih) ter poskušam podoživeti njihove občutke. Vsi smo enako trčeni - ali pa, lepše se sliši, romantični. Ljudje kot ljudje. Ves čas bolj ali manj enaki.

Michael Buselmeier
(vir: www.augsburger-allgemeine.de)
Buselmeier, Michael
Literarische Führungen durch Heidelberg: Eine Stadtgeschichte im Gehen
založba: Das Wunderhorn, 2007
406 strani
ISBN 978-3-88423-257-6

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)