Brina Svit: Noč v Reykjaviku

(157str)

Napisala bom besedno zvezo, ki sproža predsodke in je zato ne maram preveč. Pa vendar bom z njeno pomočjo najbolj jedrnato in jasno pokazala za kaj gre. Najnovejši roman Brine Svit je tipično "žensko pisanje". Zdaj že veste, kakšen roman je to. Romantika, zaljubljenost, očarljiv moški, zapeljiva oblačila in nekaj seksa. Nekateri že obračajo z očmi, a vendar v tem ni nič slabega. Eden od literarnih žanrov pač, ki ima podobno kot ostali, v svoji sredini tako dobre kot slabe predstavnike. Romani Brine Svit, ki so vsi po vrsti bolj ali manj "žensko pisanje", spadajo med boljše v svojem žanru. Zato jih tudi vse preberem.    

Pisateljica je še vedno obsedena s tangom in Argentino. Če je v prejšnjem romanu  z naslovom Coco Dias ali Zlata vrata glavna junakinja plesalcu tanga v zameno, da jo nauči plesati, obljubila, da o njem napiše knjigo, je v romanu Noč v Reykjaviku pogodba med junakinjo in plesalcem tanga drznejša. Lisbeth, atraktivna in uspešna 45-letnica, za 5 000 evrov najame nekaj let mlajšega latino lepotca, plesalca tanga, Eduarda Rosa, da z njo preživi noč. Pa ne za to, da bi jo preplesala... Za mesto srečanja izbere Reykjavik, kjer so v začetku januarja noči še posebno dolge. Tako bi za denar dobila največ kar lahko...

Zelo zanimiva in vznemirljiva osrednja ideja romana. Teh pri Brini Svit nikoli ne zmanjka in so poseben čar njenih romanov.

V urah, ki jih glavna junaka preživita skupaj, zvemo veliko o Lisbeth, bolj malo pa o Rosu.
Lisbeth je precej zoprna in zadirčna, tudi nekoliko naduta ženska, ki je prepričana, da mora vse, kar se dogaja okrog nje nadzorovati in "imeti v svojih rokah". Ona je tista, ki o vsem odloča. O ljudeh okrog sebe večinoma ne misli nič dobrega in jih skoraj prezira - vključno z najbližjimi. Njeno neprijetno vedenje je vsaj deloma posledica prizadetosti ob sestrini smrti in kot takšnega ga lahko do določene mere razumemo. Nekateri ljudje na izgubo bližnje osebe reagirajo s tem, da se znašajo nad ostalimi sopotniki v njihovem življenju - Lisbeth nad prijateljico, tajnico, ljubimci...
Glavna junakinja tako dokaj prepričljivo zaživi pred bralcem. Plus romana.

O Rosu ne zvemo veliko. Ostane bolj ali manj skrivnosten. Mogoče je bil takšen tudi pisateljičin namen - o njem povedati čim manj, da ostaja zanimiv in še naprej buri (žensko) domišljijo. Meni pa se boren oris glavnega junaka zdi velik manjko in izgubljena priložnost napisati tematsko bogatejši roman.

Tudi oris tragične smrti Lisbethine sestre se mi ni zdel najboljši. Tragika dogodka se me nekako ni dotaknila in me ni preveč ganila. Nekaj je manjkalo. Mogoče ima knjiga smolo, da sem pred kratkim prebrala odličen roman Donne Tartt The Goldfinch, kjer je grozljivost tragične izgube ljubljenega bitja prikazana precej bolj prepričljivo in globoko, pa sem tako do Noči v Reykjaviku bolj (preveč?) kritična, ker vem, da se lahko o takšni temi bistveno bolje piše.

Dogajanje je postavljeno na Islandijo - na otok ognja in ledu. Čeprav večina dogajanja poteka - pričakovano:) v hotelski sobi, bralec kljub vsemu dobi občutek  za kakšno deželo gre. To mi je bilo všeč; še posebej opisi barvnih odtenkov narave, vklesane v polarno noč. Od črne plaže ob sončnem zahodu sem pa vseeno pričakovala več  - ne samo črno-belo prispodobo za konec in ponovni začetek nekega življenjskega obdobja.

Čeprav dogodki v dolgi noči niso potekali po Lisbethinih pričakovanjih, imajo vseeno ugoden vpliv na njeno nadaljnje življenje. Tako nekako. Recimo, da bo od noči v Reykjaviku dalje bolj pomirjena sama s seboj in s svojo okolico. Roman ima katarzični zaključek kot se za takšno knjigo spodobi, ki pa ni posladkan. Brina Svit že ve, kako zaključiti roman, da ne izpade kot poceni čiklit.

Noč v Reykjaviku je dober (ljubezenski? ženski?) roman, ki pa je za kanček prelahkoten in prepovršen, da bi postal izjemno in nadpovprečno literarno delo. Prepričana sem, da bo knjiga vseeno navdušila številne slovenske bralke in postala uspešnica. To nakazuje tudi število izvodov tiskane knjige, ki je za slovenske razmere zelo visoko. Knjigotržci že vedo, da so knjige Brine Svit zanimive tudi z ekonomskega vidika.
In konec koncev - kar ni majhna stvar - Brina Svit svoje romane, ki jih že nekaj časa piše v francoščini in jih šele potem sama ali z nekaj pomoči prevede v slovenščino, izdaja pri prestižni francoski založbi Gallimard.  To je založba z dolgo in priznano tradicijo, ki je kot prva izdala tudi takšno mojstrovino kot je Proustovo Iskanje izgubljenega časa. Pri Gallimardu tudi dandanašnje dni izdajajo svoje knjige le izbranci.
Pisateljici kakovosti tako ni odrekati. V svojem žanru je odlična in vedno znova dokazuje, da zna pisati. Rada jo berem. Njene knjige me ne razočarajo, vendar pa - kar je tudi res - od njih prav veliko tudi ne pričakujem.

Brina Svit