Drago Jančar: To noč sem jo videl

Knjigo sem prebrala že pred leti, kmalu po izidu - preden je dobila kresnika in nato še kresnika vseh kresnikov. Ker pa sem v zadnjem času tako zelo navdušena nad zvočnimi knjigami, nisem mogla izpustiti enkratne priložnosti, da roman tudi poslušam. To so mi omogočili na programu Ars, kjer so pred kratkim na svojem podkastu Odprta knjiga prebirali Jančarjevo najbolj znano literarno delo. Izkušnja je bila enkratna. Branko Jordan, ki je knjigo prebiral, ne bi mogel biti boljši. Nekaj čez 20 minut dolgi odlomki so bili idealne dolžine. Spremljevalna glasba je bila odlična. 

Vse tipi top - razen to, da moram prejšnje stavke pisati v pretekliku. Posnetki zvočnice so bili namreč na spletnih straneh Radia Slovenije dostopni le še tri dni po predvajanju v živo. Zakaj je tako, ne vem, je pa velika škoda. Kot sem pozneje ugotovila, je tako še z mnogimi drugimi posnetki Radiotelevizije Slovenije.

Zgodba romana To noč sem jo videl je dobro poznana - kot tudi način, kako je napisana. O lepi, radoživi, samosvoji in samozavestni mladi ženski Veroniki, ki se zaveda svoje moči in je zaradi tega tudi malce predrzna, egocentrična in pokroviteljska, pripoveduje pet različnih ljudi. Ona sama ne pride do besede. Zaradi tega pa njena prisotnost v knjigi ni nič manj izrazita - navzoča je še bolj intenzivno.

Usoda, ki jo doleti, je tragična, saj jo neke januarske noči leta 1944 partizani odpeljejo v gozd nad graščino, kjer živi, in jo ubijejo.

Pripoved in liki, ki v knjigi nastopajo, niso črno belo predstavljeni. V romaneskni zgodbi in značajski lastnostih protagonistov se prepleta toliko subtilnih niti, da povsem razumem, zakaj Drago Jančar ni dovolil tega, da po knjigi posnamejo tudi film. Film pač vseh teh drobnih, a za razumevanje knjige pomembnih tokov pripovedi, ne bi mogel zaobjeti tako doživeto, kot to stori roman. Kaj hitro bi se namreč lahko zgodilo, da bi v filmu nekaterim platem pripovedi dodelili prevelik pomen, druge pa namerno zamolčali in tako roman zmaličili ter pokvarili.

Pri knjigi ne gre pozabiti tudi tega, da je roman kljub opiranju na še kako resnične dogodke, vendarle fikcijsko delo. Lahko rečemo: "Tako bi lahko bilo," ali celo, "tako je zelo verjetno res bilo," a vendar moramo ob tem vedeti tudi to, da gre kljub vsemu za umetniško delo in pisateljev oseben pogled na zgodovinske dogodke. V luči teh predvidevanj se je Drago Jančar spet modro odločil in odsvetoval, da bi se na grad Strmol postavilo obeležje z odlomkom iz njegove knjige.

Ne glede na to, kaj vse spremlja eno najbolj prepoznavnih knjig na Slovenskem, je roman Draga Jančarja, To noč sem jo videl, biser, ki mu ni para. Slog pisanja je tokrat v primerjavi z ostalimi pisateljevimi knjigami preprost in jasen, a zato presunljiv. Zgodba je pretresljiva že sama po sebi in v svoji bližini pač ne trpi še zapletenih slogovnih akrobacij.

Nastopajoči so ljudje z dušo in telesom; njihove misli in dejanja pa razumljiva. Mati se slepi in čaka hčerino vrnitev, čeprav globoko v sebi čuti, da se nikoli več ne bosta videli. Nemški zdravnik je ogorčen nad obtožbami, da je on tisti, ki je usodno pripomogel k tragičnim dogodkom tiste noči. Za tistega, ki je iz nepremišljenosti in zamere sprožil tragični potek dogajanja, pa nimamo srca, da bi ga obsojali.

Roman ima tudi najbolj tragični trenutek. Zame je to takrat, ko Veronika sedi na klopi pred lovsko kočo, kamor so ju skupaj z možem pripeljali na zaslišanje. Ob njej je partizan, ki jo objema preko ramen in nato bokov ter ji nekaj šepeta na uho - ona pa ob tem samo prikimava, prikimava, prikimava...

Bralec ob koncu romana ostane brez odrešujoče katarze, ki bi ga pomirila. Preostane mu le to, da nemo in spoštljivo povesi svojo glavo ter se sprijazni z dejstvom, da je na svetu tudi zlo, ki včasih deluje preko povsem običajnih - da ne rečem, dobrih ljudi.

Letos bo Slovenija častna gostja Frankfurtskega knjižnega sejma in slovenske knjige v  nemškem prevodu se bodo končno pojavile tudi na izpostavljenih mestih nemških knjigarn. Takrat bom kupila roman Die Nacht, als ich sie sah in ga podarila kakšni sodelavki ali sodelavcu. Tudi tako je bilo med drugo svetovno vojno v Sloveniji, bom rekla. 

★★★★★