Marjan Žiberna: Dedič

Po prvih nekaj poglavjih romana sem se spomnila na francosko televizijsko serijo En therapie ali Na terapiji. Glavni junak romana Dedič, neimenovani prvoosebni pripovedovalec, bi bil prav lahko dr. Philippe Dayan iz serije. 

Dayan ima v Parizu svojo ordinacijo in sprejema najrazličnejše bolnike s psihičnimi težavami. Bolniki se mukoma, korak za korakom, pod psihoterapevtskim vodstvom soočajo s svojimi problemi in jih počasi rešujejo. Eni so uspešnejši od drugih. Pri spopadanju s težavami bolnikov pa tudi psihoterapevt ne more ostati neprizadet. Ob pogovoru s svojimi strankami se spopada z lastnimi težavami in dilemami, tako iz osebnega kot poklicnega življenja. 

Serija je posneta tako, da je vsakemu od bolnikov namenjena ena dvajsetminutna epizoda - za vsakega od njih ena seansa na teden, lepo v vrstnem redu eden za drugim, vsak na določen dan v tednu. V naslednjem tednu pa potem na enak način dalje, spet eden za drugim nadaljujejo s svojo zgodbo in s težavami, ki jih imajo. Zgodbe bolnikov so napete in se občasno prepletajo; seanse pa se končajo, ko je najbolj zanimivo. S časom se problemi razjasnijo in možnost, da se jih bo dalo rešiti, postaja vse bolj verjetna. Ali pa tudi ne. Potek psihološkega pogovora je nepredvidljiv in lahko vodi tudi v napačno smer.

Knjiga Marjana Žiberna, Dedič, ima to smolo, da so zaradi te serije moji standardi glede tega, kako mora izgledati takšne vrste psihološki roman - ali roman s psihologom in njegovimi klienti v glavni vlogi, postavljeni zelo visoko. Psiholog iz romana na žalost ni niti senca dr. Dayana, saj ga bolniki ali stranke pravzaprav sploh ne zanimajo. Do njih se vede vzvišeno in jih celo zaničuje. Svoj poklic opravlja brez veselja. Nekaj koncentracije zmore le pri seansi z enim samim klientom, s Stanetom Lavtižarjem, pa še pri njem bi ga lahko nadomestil kdorkoli - spovednik recimo, kajti Stane Lavtižar si želi samo to, da bi ga nekdo poslušal. O kakšnih psihoterapevtskih srečanjih tako v romanu ni niti sledu. Seanse s psihologom so le literarni okvir za to, da Stane Lavtižar pove svojo tragično življenjsko zgodbo.

Da pa knjiga vseeno ne bi bila prekratka, je pisatelj v roman vključil še številna poglavja, kjer pripoveduje o kolesarstvu. Psihoterapevt je namreč navdušen kolesar in je v mladosti obetal, da bo v tem športu še veliko dosegel. Poglavja o kolesarjenju so pravzaprav najboljši del knjige, saj je kolesarstvo predstavljeno izredno nazorno in zanimivo. Pisatelj se spozna na to - tukaj ni dvoma. So pa ta poglavja namenjena tudi temu, da spoznamo psihoterapevtovo življenjsko zgodbe in njegove težave, ki jih mora rešiti - no, to pa ni tako fino; vse preveč predvidljivo je in dolgočasno. V nasprotju z glavnimi junaki iz romana Krasni dnevi, Andreja E. Skubica, ki menijo, da bi bilo dobro, da bi ljudje manj govorili, pa psiholog iz romana Dedič meni, da je treba tudi "kričati in tuliti" na ljudi, jih "obtoževati in žaliti, pa čeprav po krivici", le molčati ne. Hm...

V romanu Marjana Žiberna, Dedič, se prepletata dve življenjski zgodbi. Ena izmed njiju je izredno tragična in zasluži, da jo sliši širši krog ljudi, še posebno, ker je - kakor piše v spremni besedi - biografska. A samo zgodba, ob kateri se bralcem solzijo oči - pa naj bo še tako verjetna in resnična, ne zadostuje za dobro literarno delo. Dober vtis, ki ga je sicer povzročila, bi lahko okrepila druga zgodba - zgodba psihoterapevta, ki pa je preveč predvidljiva, da bi ji to uspelo. Pomagalo bi tudi bolj psihoterapevtsko začinjeno dogajanje, saj bi se na ta način znebili te zoprne in povsem nepotrebne melanholije, ki se vleče preko cele knjige. Tragične zgodbe pa ne zaslužijo tega, da bi bile dolgočasne.

A glejte, z romanom je pisatelj mislil le dobro - to pa je v današnjem času tudi veliko.

Frederic Pierrot kot
dr. Philippe Dayan
v seriji En therapie
(vir: Les Films du Poison)

Harve Le Tellier: Die Anomalie

Vsi mirni leti so si podobni, vsak turbulenten let pa je nemiren na svoj lastni način.

Alle ruhigen Flüge sind einander ähnlich. Jeder turbulente Flug ist es auf seine Weise.

(Harve Le Tellier, L'anomalie)

-----------------------------------------------------------------------------------

V vojaški bazi McGuire v Trentonu, New Jersey, odprejo krizni Protokol št. 42 in se začnejo ravnati po njem. To, da je 42 odgovor na vsa možna vprašanja - tudi tista, ki si jih ne znamo zastaviti (glej Štoparski vodnik po Galaksiji), seveda vemo in v vojaški bazi nedaleč od New Yorka resnično ne vejo, kakšno vprašanje naj si zastavijo, da bi si razložili odgovor, ki je v obliki Boeinga 787, Air France 006, parkiran na območju baze.

Po terorističnih napadih 11. septembra 2001 je strokovnjakom v Pentagonu postalo jasno, da tistega usodnega dne nič ni delovalo tako, kot bi moralo. Odločitve so bile prepozne in nepravilne. Da se kaj takega ne bi več ponovilo, so najeli dva matematika, ki sta dobila nalogo, da na osnovi verjetnostnih izračunov pripravita protokole, ki bi pomagali pri odločitvah, kako ravnati v kriznih situacijah, ki lahko nastopijo v zračnem prometu. Bila sta temeljita in sta pripravila navodila za postopanje v najrazličnejših katastrofah - takšnih, ki bi bile posledica pilotove napake, tehničnih problemov, sabotaž, ugrabitve letala, kraje podatkov, pa tudi tako neverjetnih kot so srečanja z izvenzemeljskimi bitji ali tega, da bi nadzor nad letalom prevzela umetna inteligenca. Vsak protokol je dobil svojo številko. Ko so bila navodila za vse možne situacije, ki si jih lahko zamislimo, izdelane, je nastal še Protokol št. 42. Ta naj bi pomagal reševati tiste probleme v zračnem prometu, ki ne ustrezajo nobeni od drugih kriznih situacij. 

In v vojaški bazi McGuire  24. junija 2021 odprejo ravno ta protokol.

Tako v romanu francoskega pisatelja Herveja Le Tellierja, L'Anomalie, v nemškem prevodu z naslovom Die Anomalie (Anomalija).

Kaj se je zgodilo, da so bili potrebni tako drastični ukrepi?

Odgovor na vprašanje bi bil lahko SPOJLER ali POKVAREK, pa to pravzaprav ni, saj ga najdete v vsaki uradni predstavitvi romana in tudi na platnicah knjige. Pisateljeva ideja za roman je izvirna in enkratna. Izpeljana je tako prepričljivo, da je enostavno čudovita. Naj vam zaupam, za kaj gre.

Boeing 787, ki je parkiran v vojaški bazi, je potniško letalo, ki je letelo na redni liniji iz Pariza proti New Yorku. Malo pred pristankom je zašlo v vihar, ki naj bi bil eden najhujših v zadnjem desetletju. Preko turbulenc, zračnih lukenj in prostega pada, ki so grozili, da bo letalo strmoglavilo, je kapitanu na koncu le uspelo, da je letalo srečno pripeljal iz nevarnosti. 

A potem se začnejo dogajati nenavadne stvari - ne na letalu, pač pa v komunikaciji med letalom in kontrolo poletov. Kapitan letala mora namreč odgovarjati na vprašanja, na katera mu v svoji dvajsetletni poklicni karieri pilota še ni bilo potrebno odgovarjati. Vedno znova mora potrjevati, da pilotira letalo Air France 006 in ponavljati svoje ime. Potem mu sporočijo, da mora slediti navodilom Protokola št. 42 (za katerega ni še nikoli slišal) in v spremstvu vojaških letal pristati v bazi McGuire. 

V kontroli poletov vedo nekaj, kar ljudje v letalu še ne vedo - to namreč, da je to isto letalo z istim kapitanom in posadko poleta, z istimi dvestotriinštiridesetimi potniki na krovu že enkrat pristalo na newyorškem letališču - tri mesece prej, v marcu 2021.

In potem se začne:)

Zgodba romana se vije na dva načina. En je naravoslovno-matematični, drugi je psihološko-filozofski. V prvem poskušajo najti vzroke za tako nenavaden in nerazložljiv dogodek kot sta dve popolnoma isti letali; v drugem rešujejo probleme, ki so nastopili zaradi pojava dvojnikov - povsem identičnih ljudi, letalskih potnikov, z eno samo razliko, da so se prvi znašli v New Yorku marca, drugi pa junija, čeprav bi se morali marca.

Skupina najboljših ameriških znanstvenikov postavi tri možne hipoteze nenavadnega dogodka pojava dveh identičnih letal. Prva dogodek razlaga preko črvin v vesolju (nekaj takšnega, kot najdemo v številnih znanstveno-fantastičnih romanih, n.pr. v Dune, ali pa v filmih, n.pr. v Interstellar), druga hipoteza predvideva tridimenzionalni tiskalnik, ki bi letalo Air France 006 z vsemi potniki in posadko enostavno kopiral. A najverjetnejša je vedno najenostavnejša rešitev oz. hipoteza, in ta naj bi bila, da smo ljudje le računalniški programi in je vse - tudi svet, v katerem živimo, samo računalniška simulacija.

Hm. Grozljivo - še posebno zato, ker je možno. "Kot v filmu Matrica!", vzklikne predsednik ZDA, ki ne more skriti, da ga je pisatelj ustvaril po podobi Donalda Trumpa. "Ne, gospod predsednik," mu potrpežljivo odgovori znanstvenik, ki razlaga hipotezo, "v filmu so stroji, ki črpajo energijo iz resničnih človeških bitij, pri nas pa je ravno obratno. Mislimo, da smo človeška bitja, ampak smo le programi. Kot agent Smith v Matrici, gospod predsednik, samo da on ve, da je program, mi pa ne."

Virtualni ljudje, če so dobro sprogramirani, imajo enake občutke in enake misli kot resnični ljudje; njihovo življenje je bogato in polno, kot bi bilo resnično. A med resničnim in virtualnim življenjem vendarle obstaja velika in pomembna razlika. Tisti, ki nas je sprogramiral, nas lahko, če se ne razvijamo po njegovih načrtih in željah, enostavno izbriše. In to je menda prav mogoče, če Združene države vodi predsednik, kakršen je bil Trump...

In kdo je tisti, ki nas je sprogramiral, če smo res le računalniški programi? Bog ali Hudič? Ali pa samo ena od nas precej razvitejša civilizacija?

Druga plat romana raziskuje psihološke in etične probleme dvojnikov in njihovih bližnjih. Potniki z marčevskega in junijskega letala proti New Yorku niso nekaj takega kot enojajčni dvojčki. To so ljudje, ki niso enaki samo po videzu; ti dvojniki imajo tudi iste spomine, razmišljajo na isti način, ljubijo iste stvari. Do takrat, ko se je v marcu njihovo letalo rešilo iz viharja in turbulenc, je bila njihova življenjska zgodba samo ena. 

Ko se morajo na določeni točki tekom romana posamezni potniki soočiti s svojimi dvojniki, nastopijo težave, ki jih mora reševati vsak par posebej, vsak na svoj način. Zapletene so že banalne stvari, kot je delitev premoženja in službe. Precej težje je, ko je potrebno "deliti" partnerje in otroke. 

Nekdo se mora soočiti s hudo boleznijo, zaradi katere njegov dvojnik leži na smrtni postelji. Bo tri mesece prej postavljena diagnoza pomagala k ugodnejšemu poteku bolezni? 

Nekdo od potnikov je v času med marcem in junijem naredil samomor; prej pa še napisal knjigo, ki je dosegla velik uspeh. Kako bo to vplivalo na njegovega junijskega dvojnika? In še in še. 

Zaradi skrbno izbranih življenjskih zgodb posameznih potnikov in posadke letala, dilem, s katerimi se morajo spoprijemati, je knjiga izredno zanimiva. Včasih se bere tudi kot triler, saj je na krovu tudi profesionalni morilec, ki mori po naročilu. Kako se bo on soočil s svojim dvojnikom, ki pozna vse njegove skrivnosti? 

Nekatere zgodbe se rešijo gladko in ugodno za oba, druge se zapletejo in se ne morejo dobro končati. Vedno pa je zanimivo, kako se posameznikom ob pogledu na njih same - to njihovi dvojniki namreč so - odprejo oči za stvari, ki jih do sedaj sploh niso opazili. Ob tem so drugačen glas in levo-desno preobrnjene poteze obraza, grimase, drugačna postava samo tisto najmanj pomembno. Nekdo se ob pogledu na sebe samega zave, zakaj njegova partnerska zveza ni uspela; drugi si po srečanju s samim sabo upa priznati, da je homoseksualno usmerjen; v tretjem primeru priplava na plan pedofilija.

Roman trenutno zaseda prvo mesto na nemških lestvicah knjižnih uspešnic. To seveda še zdaleč ni razlog, da bi ga proglasili za kakovostnega in vrednega branja; prej obratno. A vendar se včasih zgodi, da kvalitetno literarno delo uspe pritegniti širšo bralno množico in prilesti na sam vrh uspešnic. To se je zgodilo z romanom Die Anomalie.

Knjiga pa je v lanskem letu dobila tudi prestižno Gouncortovo nagrado. Uspešno je zadostila vsem pogojem, ki jih dandanes zahtevajo ob kandidaturi za katerokoli veliko literarno nagrado: omenja naš ignorantski odnos do okolja, opisuje podnebne spremembe, kritizira evropsko migrantsko politiko, izpostavlja toxic masculinity in posebno pozornost posveča uspešnim temnopoltim ženskam; za nameček pa se še norčuje iz bivšega ameriškega predsednika ter uvaja all-gender stranišča. Ko je knjiga zadostila vsem potrebnim pogojem in se tako prebila v ožji krog nominirancev, je potem, seveda, s svojo literarno sijajnostjo zlahka zmagala. A zlobo na stran;) Največja francoska literarna nagrada le ni kar tako in najnovejši roman Herveja Le Tellierja jo vsekakor zasluži.

Roman Herveja Le Tellerja, Die Anomalie je izredno inteligentno zastavljen roman. Že osnovna ideja zgodbe, ki predpostavlja obstoj povsem identičnih posameznikov, ki se medsebojno razlikujejo le po tem, da so eni živeli tri mesece dalj kot drugi in v tem času mogoče doživeli kaj, kar drugi niso, se mi zdi briljantna. 

Knjigo lahko beremo površno kot kriminalko ali triler, kot znanstveno-fantastični roman ali kot ljubezensko zgodbo, pa užitka ne bo primanjkovalo. Lahko pa jo začutimo tudi globje, v vseh njenih filozofskih in psiholoških razsežnostih, in bomo nagrajeni še z marsičem drugim.

V knjigi se na določen način odseva tudi čas pandemije s korona virusom. Tako naša resnična družba kot tudi družba iz romana sta bili namreč obe izpostavljeni neki izjemni izkušnji, na katero se je bilo potrebno primerno in hitro odzvati ter jo rešiti na najboljši možni način. V obeh primerih je bila ta izjemna situacija tudi povod za nastanek najrazličnejših nerazumskih in skrajnih reakcij posameznih skupin ljudi - izbruha teorij zarote in verskega fanatizma. V knjigi je tudi ta vidik zgodbe lepo orisan in tako predstavlja le še enega od mnogih razlogov, zaradi katerih je ta roman potrebno prebrati. 

★★★★★

Harve Le Tellier
(vir: Wikipedia)

Lionel Shriver: Pogovoriti se morava o Kevinu

Saj veste, kako je to. Ko smo noseče, smo prepričane, da bo naš otrok lep, pameten, ljubezniv, ljubeč in dober. Dobro, malo nas že skrbi, da bo imel kakšno prirojeno napako ali bolezen, a tudi ta strah, potem ko dojenčka držimo v rokah in vidimo, da ima po pet prstov na vsaki roki in nogi, bolj ali manj mine. Saj vem, malo pretiravam - a v splošnih orisih je le tako, kot sem napisala.

Včasih pa stvari seveda ne gredo tako gladko, kot smo pričakovali. Prepričana sem, da se tega tudi podzavestno zavedamo, saj vendar vidimo, da so na svetu bili in še vedno tudi so hudobni in zli ljudje. Sadisti. Misel, da bi bil naš otrok lahko eden od njih, samoobrambno odrivamo na stran. Pri mojem otroku venderle ne more iti nič narobe! Radi ga imamo, raste v ljubečem in toplem družinskem okolju, nudimo mu vse, kar je potrebno za njegov razvoj.

No, pri Kevinu - petnajstletnemu množičnemu morilcu na srednji šoli, je šlo kljub ljubečim in skrbnim staršem ter urejenemu družinskemu okolju, že od vsega začetka vse narobe.

Roman Pogovoriti se morava o Kevinu je bolj kot zgodba o Kevinu, zgodba o njegovi materi Evi. To je pravzaprav zelo dobrodošlo, kajti vedno so matere tiste, ki jih okolica najbolj obsoja, če z njihovimi otroki ni vse v najlepšem redu.
"Zmerom je mati za vse kriva, kajne?" pravi mama še enega mladoletnega zapornika Evi, ko skupaj sedita v sprejemnici zapora in čakata, da bi obiskali svoja sinova "Pijanka je ali narkomanka, zato se je fant izpridil. Dovolila mu je, da dela, kar hoče, ni ga naučila, kaj se sme in česa ne. Nikoli je ni bilo doma, ko je prišel iz šole. Toda za očeta nikoli ne rečejo, da je bil pijanec in da ga nikoli ni bilo doma, ko je fant prišel iz šole. In nihče nikoli ne pove naravnost, da so nekateri otroci preprosto po naravi žleht..."

Knjiga je zbirka pisem, ki jih Kevinova mama Eva dobro leto po tistem četrtku, piše svojemu možu, Kevinemu očetu Franklinu. V njih z neverjetno natančnostjo in popolno iskrenostjo razčlenjuje svoj odnos do Kevina; do potankosti pa razišče tudi svoje razmerje do moža in njegov odnos do sina. Išče vzroke za Kevinovo dejanje in se ne boji prevzeti tudi svoje odgovornosti in krivde za tragedijo. Psihološko zelo napeto branje.

Knjigo sem izredno težko brala. Pogosto sem se počutila nelagodno. Zgodilo se je, da sem globoko nekje čutila celo fizično bolečino, ko sem po prekinitvi branja knjigo ponovno vzela v roke. A vendar ni bilo nikoli niti najmanjšega dvoma, da knjige ne bi v celoti prebrala. Vleklo me je k branju in knjige nisem mogla odložiti, kakor ne moreš odmakniti pogleda s kakšne še posebno grde in nagnusne slike. Privlači te na svojevrstno perverzen način.

iz filma Pogovoriti se morava o Kevinu,
(vir:cinema.theiapolis.com)

Težko je bilo, seveda, zaradi Kevina. Zdelo se mi je povsem neverjetno in nemogoče, da je lahko otrok tako zelo hudoben.
Jezna sem bila na Franklina, ker si je tako vztrajno in temeljito zatiskal oči, ter vedno znova iskal opravičila za dejanja svojega sadističnega otroka.
In konec koncev si tudi z Evo nisva bili preveč simpatični. Motila me je njena vzvišenost in kritičnost. Povsem pa me je razočarala s svojim dojemanjem nosečnosti in prvih tednov materinstva. Obnašala se je kot razvajen, bogataški otrok, ki mu enkrat ne gre točno tako kot si želi, in to sem ji zamerila. Priznam - na tem mestu sem bila podobna Evinemu nazadnjaškemu republikanskemu možu Franklinu, ki ga sicer prav nič ne maram;)

Ampak, bodi dovolj. Da ne boste prehitro napačno sklepali, bom kar takoj napisala, da moje zgoraj navedeno mnenje, ki zveni kritično in nezadovoljno, ne pomeni veliko, saj sem roman sama pri sebi kljub vsemu ocenila z vsaj štirimi zvezdicami.
Pisateljici je namreč uspelo, da sem postopoma, z vsakim novim Evinim pismom, počasi, a vztrajno spreminjala svoje že globoko ukoreninjeno nenaklonjeno mnenje o osebah romana in tudi o romanu samem.

Franklin se mi ni zdel več tako zelo klišejski lik, pri katerem sem natančno vedela, kaj bo storil na naslednji strani knjige, in nekako sem razumela njegovo lahkovernost, predvsem pa cenila njegov trud, da bi bil skrben in ljubeč oče.

iz filma Pogovoriti se morava o Kevinu,
(vir:wckwk.wordpress.com)

Kevin se je preobrazil v povsem resničnega in še kako verjetnega najstnika, ki se "fajta" s svojo mamo in išče svoje mesto pod soncem. Staršem postavlja ogledalo, v katerih lahko jasno vidijo svoje napake in slabosti. Ob tej njegovi "verodostojnosti" in "resničnosti" so njegova sprevržena dejanja postala še bolj strašna.

Eva pa je tekom knjige postala ženska, ki sem jo začela občudovati, in na koncu knjige zanjo tudi jokala. Izkazalo se je, da so njeni nerodni občutki ob nosečnosti, ki so me tako zelo motili, tisti, zaradi katerih se je obsojala tudi sama, kar je celotno zgodbo osvetlilo s povsem drugačno lučjo. Sram me je bilo, da sem o njej grdo mislila. Pomislite samo na to: Ko je šla med nosečnostjo na testiranje za Downov sindrom, ni imela slabe vesti zaradi tega, ker je na testiranje sploh šla -  z možem sta se namreč odločila, da tega, ali ima njun otrok gensko napako, ne bosta preverjala; slabo vest je imela zaradi tega, ker se je neznansko razveselila, ker je bil test negativen. Redka ženska je lahko tako rahločutna.
Nekje je Eva sama sebe označila za hladno, nezaupljivo, zamerljivo, kritično in čustveno odmaknjeno mamo. Meni se ni zdela takšna - razen tega, da je bila kritična, a tudi to v prvi vrsti in najbolj do sebe same. Večinoma sem jo dojela kot izredno potrpežljivo, ljubečo in nesebično žensko; pa tudi poslovno uspešno, samostojno in emancipirano; táko z levičarsko-aktivističnim pogledom na svet. Ganila me je njena velika ljubezen do moža (ki je bila, priznati moramo, večja od ljubezni do otrok) in njen razumevajoč odnos do njegovih pogosto precej čudnih dejanj.

Najpomembnejše spoznanje, do katerega sem prišla, pa je bilo to, da moja tesnoba ob branju knjige ni toliko posledica neprijetnih Kevinovih dejanj in značajskih lastnosti nastopajočih oseb, kot neposrednosti in jasnosti vprašanj, ki se zastavljajo tekom knjige in na katere je prej ali slej primoran odgovoriti vsak starš, pa čeprav bi se temu najraje izognil.

Zgodba se gradi dramatično - ali če hočete, trilerju podobno, in je s postopnim razkrivanjem dejstev, kakšnim zamolčanjem ali pa z zavestnim zavajanjem bralca vedno napeta.
K dramatičnosti poleg očetove lahkovernosti pripomore tudi grozljiva nemoč matere, ki pri sinu zazna vsa svareča znamenja, ki napovedujejo katastrofo, a tragedije kljub temu ne more preprečiti. Sina ni mogla kaznovati, ker zanj nobena kazen ni bila učinkovita, oziroma se je kazen celo obrnila proti njej. Tudi ljubeč pristop se ni obnesel in je bil vedno znova grobo zavrnjen.

Čeprav je knjiga fikcijsko delo, bom začela verjeti, da so nekateri ljudje pač že po naravi hudobni. Bolj razumevajoča bom do matere najbolj problematičnega učenca v razredu, ki jo starši na roditeljskem sestanek vedno vsaj malo preiskujoče in postrani gledamo.
Poleg tega pa me je knjiga naučila tudi to, da res ne bi bilo dobro, če bi olajšali postopek, ki je potreben za odobritev posedovanja orožja, in da je v številnih spektakularnih aferah, ki nam jih ponujajo na televiziji in v tisku, treba iskati predvsem osebne zgodbe vpletenih - na primer, pomisliti na otroke in partnerje ljudi, ki jim mediji preko noči in brez slabe vesti z (nepreverjeno, lahko celo lažno) obtožbo ali sumom za vedno umažejo ime.
V knjigi pa je jasno predstavljeno tudi tragično dejstvo, da se v življenju ni pametno navezati na karkoli, saj to prav gotovo kdo izkoristi in nas s tem rani.

Knjiga Lionel Shriver, Pogovoriti se morava o Kevinu, je roman o ženski, ki ga je napisala ženska pisateljica za ženske bralke. Ja, moški bralci bi se lahko počutili malce užaljene ob Kevinovem očetu Franklinu. Ženske lahko v tej knjigi najdemo psihološko razčlenjene različne plati našega življenja: materinstvo - vključno z nosečnostjo in poporodno depresijo, poklicno kariero, partnerstvo in še marsikaj drugega. Po vsem tem se zdi logično, da je roman leta 2005 dobil nagrado orange. Podeljujejo jo za najboljši roman, ki ga je v preteklem letu napisala ženska. Roman pa se je znašel tudi na seznamu dvajsetih najpomembnejših knjig vseh časov, ki so jih napisale pisateljice, in so imele na bralce še posebno velik vpliv. Glasovalo se je preko twiterja in glasoval je lahko vsak.

Po romanu so posneli tudi film, ki je menda prav dober, in se ne drži popolnoma vsebine romana. No, meni bo knjiga dovolj. Prav nič me ne mika, da bi Kevinove zločine še enkrat podoživljala na filmu. Bi pa z veseljem prebrala nadaljevanje romana. Mogoče ga bo Lionel Shriver nekoč tudi napisala. Dogajanje bi bilo postavljeno v leto 2006 ali 2007, ko bi bil Kevin star okrog 23 let in bi ravno odslužil svojo sedemletno zaporno kazen. Kakšen bi bil in kakšno bi bilo njegovo nadaljnje življenje?  Bi ga zapor "prevzgojil" kot je bilo mišljeno, ali pa bi postal še bolj zakrknjen zločinec?
Gospa Lionel Shriver?

★★★★☆

Lionel Shriver,
ob prejemu nagrade orange
(vir: Getty Images)

P.S. Lionel Shriver je povedala, da zbira izvode svojega romana, ki so bili izdani v drugih jezikih. Zanimajo jo predvsem naslovnice. Če si je priskrbela tudi slovensko različico svojega romana, bo nad naslovnico prav gotovo razočarana. Kevin nikoli ne bi takole skrušeno čepel ob steni, kot je prikazano na slovenski izdaji romana. 
Je pa zanimivo, da sem prav to sliko zasledila na plakatu, ki vabi na simpozij o nasilju nad otroki. Ja, za kaj takega je pa fotografija prav primerna. 
Pa še to: Dobro, da Shriverjeva ne zna slovensko. Prihranjeno ji je še eno razočaranje. V romanu namreč mrgoli tipkarskih in slovničnih napak. Na kar pa smo pri založbi Učila že navajeni...

Shriver, Lionel
Pogovoriti se morava o Kevinu
iz angleščine prevedla: Alenka Perger
prevod dela: We need to talk about Kevin
Učila International, 2014
480 strani
ISBN 978-961-00-2417-0