Han Kang: Vegetarijanka

Na daljnem vzhodu se znajo radikalno, a obenem prefinjeno upreti utečenim in splošno sprejetim družbenim normam. Enega izmed teh uporov opisuje roman južnokorejske pisateljice Han Kang, Vegetarijanka.

Roman pripoveduje o mladi ženski - ime ji je Yeonghye, ki z dvema preprostima potezama zamaje svet ljudi okrog sebe in usodno vpliva na nadaljnji potek njihovih življenj. Sama pri vsem skupaj niti ni tako zelo pomembna.

Njeno prvo in najpomembnejše dejanje je to, da postane vegetarijanka. Naenkrat in na videz brez pravega vzroka se odloči, da ne bo več jedla mesa. Ta poteza se na prvi pogled ne zdi nič posebnega, a v svetu, v katerem Yeonghye živi, sproži nepredstavljive posledice. Njeni sorodniki nekako ne morejo razumeti, da se je ubogljiva, neopazna in v vsem zelo povprečna ženska odločila za tako čudno potezo in - kar je še hujše, pri njej tudi trmasto vztraja.

Druga stvar, ki ljudi v njeni bližini dodatno vznemirja, pa je to, da Yeonghye noče nositi nedrčka. Ker jo tišči. Včasih si prsi tudi povsem razkrije ali pa po stanovanju hodi povsem gola. Zakaj? Ker ji je vroče. Tako preprosto je to. Ob tem je povsem brezbrižna in neomajna, ljudje okrog nje pa izgubljajo živce. Pride celo do nasilja in tlačenja koščkov mesa v usta, infuzij in vstavljanja nazogastričnih sond - tudi hospitalizacije na psihiatrični kliniki.

Roman je razdeljen v tri dele. V vsakem od njih eden od Yeonghyjevinih sorodnikov pripoveduje o svojem pogledu na dogajanje. Možu je Yeonghye bolj hišna pomočnica kot žena; svaku umetniško delo in objekt poželenja; sestri pa tista, ki vzbuja občutek krivde ali pa celo tista, ki ji je uničila življenje. Nihče je ne razume popolnoma in vsi jo sprejemajo kot čudno, nenormalno ali v najboljšem primeru bolno. Pa je pravzaprav ravno obratno. Globoko v sebi in s svojimi preprostimi željami ter odločitvijo, da ne bo jedla mesa in nosila nedrčka, je vendarle v določenem pogledu bolj človeška kot vsi okrog nje, bolj normalna.

Izjemna vrednost romana Han Kang, Vegetarijanka, je v tem, da s pomočjo Yeonghjijinih drobnih, povsem legitimnih odločitev kako živeti, razgalja okorelost določenih družbenih norm, ki jih večina ljudi sprejema kot samoumevne, in ob tem ne opaža, kako brezsramno kratijo svobodo nekaterih - predvsem žensk, v tem primeru korejskih. Upor, ki je opisan v tem romanu, je tako preprost in obenem učinkovit, da bralca pusti brez besed - ljudi, ki obdajajo glavno junakinjo, pa popolnoma razoroži - na žalost do te mere, da v svoji nemoči posežejo celo po nasilju.

Dober roman, ki pa se vendarle izogiba temu, da bi razložil tudi to, da družbene norme niso le nekaj slabega in da niso nastale zato, da bi koga zanalašč omejevale. So nujno potrebne, da človeška družba sploh obstaja. Kar pa seveda ne pomeni, da jih ni potrebno vedno znova tehtati ter presojati, in če se izkažejo za neuporabne in krivične, tudi spremeniti. K takšnim spremembam pa pripomorejo tudi knjige kot je ta. 

★★★☆☆

Lauren Groff: Matrix

Ne, knjiga nima prav nič skupnega z znanim sci-fi filmom. Tudi ne namiguje na matematične matrike. Pravzaprav ni povsem jasno zakaj takšen naslov. Mogoče moramo izhajati iz povsem izvirnega pomena latinske besede matrix - izraza za tisto, iz česar vse nastane; besede za trebuh, ali bolj natančno, besede za maternico. 

Maternic je v romanu Matrix veliko. Pravzaprav imajo maternico prav vse nastopajoče; tisti redki, ki je nimajo, pa skoraj niso vredni, da jih omenimo. Kajti oni samo posiljujejo ali pa kako drugače grenijo življenje junakinj romana.

Matrix je feministični roman, ki se dogaja v 12. stoletju. Je tudi utopični roman, saj pripoveduje o tem, kako skupina žensk ustvari majhno utopično skupnost, kjer živi varno in zadovoljno, izolirano od krutega in nepravičnega zunanjega sveta, za katerega se zdi - kot že mnogokrat v človeški zgodovini - da drvi proti svojemu koncu.

Glavna junakinja je Marie de France - resnična zgodovinska osebnost, o kateri pa ne vemo veliko; bolj ali manj le to, da je bila rojena v Franciji, a je živela v Angliji in da je pesnila. To pomanjkanje zgodovinsko preverljivih dejstev je Lauren Groff izkoristila za ozadje svojega romana, Marie de France pa opremila s prav posebno življenjsko zgodbo.

V romanu je Marie "royal bastard", ki jo zato, da se je elegantno znebijo, pošljejo v odročni samostan nekje v Angliji, kjer naj bi postala opatinja. No, saj bi jo lahko tudi ugodno poročili - konec koncev se v njej pretaka kraljevska kri, a za kaj takega Marie ni primerna. Prevelika je in premočna. Preveč dobro jaha in vihti meč. Preveč pametna je. Tako Marie kot 17 letno dekle pristane v revnem samostanu, kjer je vse sivo in razpada, kjer nune umirajo zaradi lakote in bolezni.

V romaneskni zgodbi, ki se vije več kot petdeset let dolgo, potem izvemo, kako je Marie v tem samostanu uspelo ustvariti zaprto, samozadostno in bogato skupnost žensk, ki živijo po pravilih, ki si jih same postavijo. Izolirajo se od zunanjega sveta - dobesedno, z labirintom, ki ga same zgradijo - in ob tem razvijejo tudi povsem svojevrsten način verovanja v Boga in uredijo tudi svoje spolno življenje. Glavna pobudnica sprememb in oseba, okoli katere se vse vrti in razvija, je Marie. Pri pomembnih odločitvah ji pomagajo vizije, v katerih se ji prikazuje Devica Marija in ji svetuje.

Prav zanimivo, nič ne rečem - če ne bi vse teklo tako zelo gladko. V takšni skupnosti žensk namreč hočeš nočeš pride do trenj. Ja, saj so v romanu opisane, ali bolj natančno, so nakazane: nevoščljivost, prevzetnost, zavist, ljubosumnost med sestrami in celo zametki upora, a vse se nekako kar samo od sebe uredi. Marie pravzaprav ni potrebno veliko postoriti. Kakor da bi bilo zato, da se težave razrešijo, dovolj že njena prisotnost. Tako maloverjeten način razreševanja problemov, mi ni bil najbolj všeč.

Najboljši del knjige je tisti, ki osvetljuje odnos med Marie in kraljico Eleanor of Aquitaine, - še eno resnično zgodovinsko osebnostjo, o kateri pa vemo precej več kot o Marie de France. Eleanor je bila francoska in pozneje angleška kraljica, mati Riharda Levjesrčnega ter ena najmočnejših in najpomembnejših žensk v srednjem veku. Ona je tista, ki v romanu Marie pošlje v samostan, in ona je tista, v katero je Marie zaljubljena in ji piše pesmi. V začetku je Eleanor za Marie skoraj kot sonce, v katerega je nemogoče zreti, z leti pa postaja kraljica vse bolj človeška.

How human the queen has become in her age; or perhaps only in intimacy to Marie. Once she was radiant as the face of the sun, impossible to see; now Marie can see through her face and into her. She had sought Eleanor that she might feel her way towerd her and find her; but Eleanor is actually not far from Marie.

Način pisanja je poetičen in spominja na valovanje. To o valovanju ni moja iznajdba - pogosto ga omenja pisateljica sama, kadar jo sprašujejo o njenem romanu Matrix. Valovanje navzgor in potem spet navzdol se v romanu zelo lepo opazi. V dolgem Marienem življenju so bila namreč obdobja zatišja, ki jih pisateljica brez slabe vesti enostavno preskoči, in bila so obdobja, ko se je lotevala velikih projektov, ob katerih se je njena duša dvigala k nebesom. Lauren Groff je nalašč pisala na takšen način in tako posnemala valovanje ženskega orgazma. V romanu ni moške zgradbe klasičnih dram z zasnovo, zapletom in vrhom, pač pa žensko valovanje. Na žalost pa je to valovanje dokaj plitko in površno.

Sem bolj tradicionalen - ali če hočete, starokopiten človek. Prepričana sem namreč, da je bil ta svet narejen tako za moške kot za ženske in da se na njem najbolje in najlepše živi, če moški in ženske medsebojno sodelujemo in si pomagamo. Tako ne verjamem, da bi kakršna koli ženska utopija kdajkoli v človeški zgodovini lahko uspela. Kakor ni in nikoli ne bo tista, ki je utemeljena samo na moških. Glede na to me roman Lauren Groff, Matrix, ni mogel ne vem kako navdušiti. 

Pa vendar sta način pisanja in tematika, ki ju je pisateljica izbrala, takšna, da omogočata, da se o ženskah in dilemah, s katerimi se srečujemo, piše na prav poseben način. Omogoča poglobljen in iskren pogled na ženskost - v vseh njenih intimnostih in posebnostih. To pa je tudi nekaj.

Je bilo pač potrebno odstraniti vse moške, da si je ta ženskost upala pogledati na plan.

★★★☆☆

Eleonora Akvitanska
(1122-1204)
nagrobnik

Mieko Kawakami: Vsa moja poletja

Tako zelo ženskega romana pa še nisem brala. To je roman o ženskah za ženske. Je bilo potrebno na Japonsko po ta biserček. Biserček, ki se sploh ne sveti, saj je tako umazan, kot je lahko zamazano življenje. Pa vendar dragocen. Tako zelo oster in neusmiljen. Kot bi se konica noža zarila v srce.

Roman je razdeljen v dva dela. Prvi je izšel kot kratka zgodba z naslovom Joške in jajca. Ta naslov so mnoge založbe, ki so izdale prevode romana, ohranile tudi za roman sam. Tako bralke še preden začnejo brati začutijo, kako zelo radikalno leposlovno delo držijo v rokah. Pa nikar ne mislite, da imajo jajca kakršno koli zvezo z moškimi. Ne, ti so v romanu zreducirani na nefunkcionalne osebke in dajalce sperme, večinoma... Z jajci so mišljena jajčeca - ženske spolne celice. Dvanajstletna Midorika, se sprašuje, kako nastanejo, kako to, da jih imajo deklice v svojih jajčnikih še preden se rodijo, kako ob ovulaciji najdejo pot v jajcevode in tako dalje. O prsih pa razmišlja njena mami Makiko, ki obsedeno išče primerno kliniko, kjer bi si lahko dala povečati prsti. In mogoče še posvetliti bradavice, ko smo že pri tem.

Ta prvi del romana se dogaja avgusta leta 2008 v Tokiu, kamor sta Makiko in Midoriko prišli, da bi za konec tedna obiskali svojo sestro oz. teto Natsuko. Ta je prvoosebna pripovedovalka romana. 

Vse tri preživljajo težke čase. Midoriko s svojo mamo in teto sploh ne govori in z njima komunicira le tako, da jima kaj napiše na papir. Makiko se kot mama samohranilka komaj prebija skozi življenje, saj ji plača, ki jo dobiva kot hostesa v enem od zanikrnih barov v Osaki, komaj zadostuje, da s hčerko nekako preživita. V luči tega se njena obsedenost z operacijo za povečanje prsi zdi še bolj čudaška. Natsuko pa piše in piše, a "ni nikogar, ki bi bral njena besedila; obskuren blog, na katerem vsake toliko kaj objavi, pa ima tudi na najboljši dan komaj kaj bralcev".

V drugem delu romana se potem preselimo osem let v prihodnost in zasledujemo dogajanje v štirih zaporednih poletjih. V Tokiu je poleti zelo vroče. Znoj teče iz vseh por in obleke so premočene v nekaj minutah. Brisačke so nepogrešljive in nujno je zaužiti čim več tekočine, tako, da so udon rezanci in soba idealna prehrana. V tem delu romana se pozornost s treh protagonistk romana usmeri bolj ali manj na eno samo - na Natsuko. Vsebina romana pa postane še bolj drzna in nenavadna. Na nekompromisen način se loteva najrazličnejših globoko ženskih intimnih tem.

Natsuko se zdaj že lahko preživlja s svojim pisanjem. Za različne časopise in revije piše kolumne in solidno zasluži. Poleg tega pa piše tudi roman. Navajena revščine ne more verjeti, da ji za to, kar tako rada počne - za tisto, kar napiše, celo plačujejo. Pa vendar ni povsem zadovoljna. V svojem stanovanju, kjer preživi večino časa, je vendarle osamljena. Saj ima prijateljice, s katerimi je v stalnem stiku in gre z njimi občasno tudi kaj pojesti ali popiti - tudi napije se, a ji vendar nekaj manjka. Rada bi imela otroka - čisto svojega, ki bi ga rodila in potem sama skrbela zanj, tudi finančno, ga vzgajala in imela ob sebi, ga spoznala.

No, do otroka pa se ne pride tako zelo preprosto, še posebej zato ne, ker Natsuko nima partnerja, in tudi do seksa ne čuti prav nobenega veselja. Ostane možnost oploditve z dajalcem semena, kar pa spet odpira najrazličnejše dileme in  vedno nova vprašanja.

Materinstvo da ali ne? Zmorem biti samohranilka? Če se odločim za dajalca semena, ali naj bo ta anonimen? Ali otroku povedati resnico? In če ja, kdaj? To so samo nekatera od vprašanj, ki se jih zastavlja Natsuko. Njeno razglabljanje pa gre še dalje, saj se sprašuje celo to, če ima sploh pravico spočeti in roditi otroka, pa naj bo to na naravni ali biomedicinski način - kajti kdo pa pravi, da si bo ta otrok sploh želel živeti. Imeti otroka je menda vedno sebično dejanje. No, ali pa tudi ne, kdo bi vedel.

Roman je zelo japonski. Iz pripovedi si lahko dokaj natančno predstavljamo vsakodnevno življenje v velikem japonskem mestu - predvsem ljudi iz srednjega in nižjega sloja. Z veliko natančnostjo so opisana majhna stanovanja v velikih blokih, spanje na futonih. Opisana je hrana, ki jo Japonci jejo - tista, ki jo kuhajo doma ali tista, ki jo jejo v restavracijah in kavarnah ali pa na stojnicah s hitro prehrano. Pije se ječmenov ali zeleni čaj in veliko piva. Z Natsuke in njeno druščino pa pogledamo tudi v japonska kopališča in se zabavamo v karaoke boxih.

Roman Mieke Kawakami, Vsa moja poletja, se mi je zdel nekako surrealističen ali celo futurističen, obenem pa zelo realen. Poln je čiste ženske energije. Pisateljica je z njim osvetlila najglobje predele ženske duše - tudi tiste temačne, ki nas strašijo in s katerimi se težko soočimo, a nas označujejo in oblikujejo, mogoče celo bolj kot bi si želele. 

Knjiga je najboljši približek dobremu sodobnemu feminističnemu romanu, kar jih poznam. Splača se jo prebrati, tudi če ne delite Natsukijinega pogleda na materinstvo in nimate tako slabih izkušenj z moškimi, kot jih imajo ona in njene prijateljice ter sorodnice. S svojo neposrednostjo je roman brutalen, a s prijazno, prijetno in pozorno glavno protagonistko tudi nežen in občutljiv, mestoma celo romantičen. Sem se pa ob njem vedno znova spraševala, kako je le mogoče, da si ljudje tako kompliciramo življenje in da takšno vedenje, kot ga opisuje Mieko Kawakami v svojem romanu, vendarle pomeni konec zahodne civilizacije, kot jo poznamo - zato tisti futurizem na začetku odstavka. Kakorkoli že, ženske se v tem romanu najdemo; ne predstavljam pa si moškega, ki bi ga bral z veseljem in ga pravilno razumel.

Ja, pa še to, kakšen otrok, ki ga imajo nastopajoče v knjigi, pa bi bil tudi lahko fantek, a ne?

★★★★☆

Mieko Kawakami

Borut Kraševec: Agni

Roman Boruta Kraševca, Agni, je dokaz, da so pisatelji (pisatelji moškega spola, da bo jasno) v zadnjih stopetdesetih letih le naredili korak naprej v razumevanju in opisovanju ženske narave. Knjiga bi bila lahko tako prelomni roman v slovenski književnosti, saj čepi na (ruralni) tradiciji, a se pogumno in odločno ozira v prihodnost. V njem najdete  feminizem - in woke!, v njunem najžlahtnejšem bistvu.

V romanu sta večkrat omenjeni Emma Bovary in Ana Karenina. Jasno je, kakšno usodo sta jima namenila Flaubert in Tolstoj. Ni šlo drugače. Tako je bilo zacementirano v (moških) možganih 19. stoletja in nič se ni dalo spremeniti. Samo smrt je lahko nekako častno zaokrožila njuni življenjski zgodbi in razrešila ljubezenski trikotnik.

O ljubezenskem trikotniku piše tudi Borut Kraševec. O mnogih ljubezenskih trikotnikih! - takšnih in drugačnih in o razumevanju le teh. Preberite si naslednji dialog iz romana:

"In kaj narediš, če se znajdeš v trikotniku?"

"Lahko izstopiš, lahko ostaneš in skušaš izrinit tretjega, lahko se pa seveda sprijazniš in živiš v trikotniku. Tudi take imaš. Sploh če sta v trikotniku dve pametni ženski in če so vsi bolj ali manj zadovoljni."

"A če sta dva moška, pa ne gre?"

"Moški so preveč petelinasti in se takoj zravsajo. Taki trikotniki ne trajajo."

Vsi trikotniki, ki so omenjeni v citatu, in reakcije njihovih oglišč so v romanu natančno predstavljeni.

Emma in Ana sta bili v tistih z dvema moškima in taki trikotniki ne trajajo. Sto petdeset let pozneje se je marsikaj spremenilo. A vendar tudi ne tako veliko, kot bi mogoče pričakovali ali si želeli. O tem se gre v romanu Agni. Trikotnik z dvema moškima in žensko je v romanu sicer osrednji, a nikakor ne edini. Imamo celo morje trikotnikov z enim moškim in dvema ženskama in ti trikotniki so stabilnejši. Ali pa ne razpadajo tako dramatično kot tisti drugi, kajti ženske so pametnejše. Ali pa bolje nadzorujejo svoje čute in niso tako nasilne.

Dogajanje je postavljeno v neko tradicionalno slovensko vas. Ivan in Katja živita na kmetiji in imata dve hčerki, petnajstletno Mašo in štiriletno Klarico. Družina živi v hiši, kjer je lastnica enega od nadstropij tudi Katjina sestra dvojčica Brina. Brina je igralka v ljubljanski Drami, a se vrne v svojo domačo vas, potem ko je izstopila iz trikotnika in posledično izgubila vlogo v pomembni dramski uprizoritvi. Osrednji trikotnik se tako že nakazuje. Potencialna oglišča starih in novih pa se pojavljajo na vsakih nekaj poglavij. To so poleg Ivana, Katje in Brine še učitelj telovadbe na Mašini osnovni šoli Dušan, ki je bil nekoč fant tako Katje kot Brine, novopečeni umetniški direktor mariborske Drame Lojze, Brinina lezbična prijateljica Karin in še in še.

Trikotniki pa se oblikujejo tudi v naslednji generaciji. Tukaj ima pomembno vlogo Maša. Dialog, ki sem ga zgoraj citirala je med njo in teto Brino. Maša riše svoj lastni trikotnik, spoznava trikotni svet okrog sebe in na koncu knjige vemo, da je odrasla, kajti na dogodke reagira tako, kot naj bi nanje reagirala pametna odrasla ženska.

No, v knjigi pravzaprav sploh ni nespametnih žensk, kar pa je z ozirom na resnični svet precejšnje pretiravanje - poudarjanje te pravljice pa ena redkih slabosti ali pomanjkljivosti knjige.

Roman Agni bi bil lahko prelomni ne samo zaradi žlahtnega in neprisiljenega feminizma, ampak tudi zaradi nekonvencionalnega pogleda na svet. Včasih smo bil ljudje prepričani, da smo v središču vesolja. Potem smo si priznali, da se Zemlja vrti okrog Sonca in ne obratno. V romanu Agni Zemljo naseljujejo najrazličnejša živa bitja - med katerimi so tudi ljudje. Tako že na samem začetku knjige opazujemo osrednji prizor patriarhalne organizacije sveta skozi oči naključnega živalskega opazovalca; živali pa imajo pomembno aktivno ali pasivno vlogo tudi v nadaljevanju romana. Tudi v živalskem svetu se rišejo trikotniki - pomenljiv je tisti z raco in dvema racmanoma, ki podpira osrednji človeški trikotnik v romanu. S pomočjo živali - v tem primeru kuncev, pa se razčiščujejo še druga medčloveška razmerja ali trikotniki - tudi takšni, na katerih sta dve oglišči zasedeni z očetom in hčerko.

Živalske in človeške zgodbe so v knjigi zelo lepo povezane. Pri tem ima velik pomen tudi simbolika. Ta je že v naslovu. Mašina zajklja se imenuje Agnes, ali Agni; Agni pa je v indijski mitologiji bog ognja. Ogenj srečamo že na začetku romana, ko ta žari skoz oči, kot da bi v glavi gorelo sonce. Moški protagonist romana na teh začetnih straneh romana ogenj celo izbruha, a ga to ne ohladi. Ko roman beremo, vemo da je to tisti ogenj, ki ga (moški!) ne more obvladati in ga sili v početje, ki si ga pravzaprav ne želi, a se mu obenem ne more upreti in odreči.

Roman Boruta Kraševca, Agni, je odličen prvenec, ki po mojem mnenju nakazuje smer, v katero bo šlo sodobno literarno ustvarjanje - ampak ne katerokoli, samo tisto, ki ga bomo čez leta, ko čas pospravi s smetmi, imenovali kvalitetno. Vsebuje nove poglede na svet in nove poglede na medčloveške oz. medvrstne odnose, a se ob tem ne ujame v past cenenega aktivizma za vsako ceno.

★★★★★

Paula Hawkins: Pod gladino

Beckford je zakotno mestece nekje v Angliji. Skoraj mistično je zaznamovano z reko, ki teče skozenj in s tragičnimi dogodki, ki so se pripetili na njeni obali in pod njeno gladino. Del reke, pomenljivo imenovan Drowning Pool, je kraj, kjer so se številne prebivalke mesta utopile, ponavadi zaradi samomora. Začelo se je že v 17. stoletju in se nadaljuje vse do današnjih dni. 

Nel Abbott, mlada ženska, odrasla v tem mestu, je raziskovala te smrti in prišla do zanimivih zaključkov, ki marsikateremu od prebivalcev Beckforda niso bili prav nič všeč. 

In zgodi se, da nek avgustovski dan v letu 2015 tudi njeno truplo potegnejo iz struge reke. Vse kaže na to, da je bila njena smrt posledica samomora.

Ob nepričakovani in sumljivi smrti Nel Abbott se v Beckford po dolgih letih vrne tudi njena sestra Jules. Za Jules je to izredno težko, saj jo na rodno mesto vežejo zelo neprijetni spomini. Neporavnani računi s sestro, ki so vodili v dolgoletno zamero in skoraj popolno prekinitev stikov med njima, pa vse skupaj še dodatno zaostrijo.

V kratkih poglavjih, ki so pisani z vidika različnih prebivalcev mesta, pa tudi policistke, ki je prišla v mesto od drugod, da bi lokalnemu inšpektorju pomagala pri razjasnitvi smrti, se pred nami razvijajo različne zgodbe prebivalcev Beckforda; zapleteno in usodno povezane med seboj, pogosto umazane in pritlehne, polne zamer in drobnih maščevanj - vse kot se za takšno majhno in zakotno mesto, kjer ljudje kljub slabim izkušnjam vztrajajo od rojstva do smrti, tudi spodobi.

Pisateljica v roman bolj ali manj uspešno vpelje številne osebe, ki pripomorejo k temu, da se ustvari primerno vzdušje, ki hoče biti takšno kot v psiholoških trilerjih. Dodano je tudi nekaj mističnosti, a osebe kljub temu skoz in skoz ostanejo plitke, njihova dejanja pa večinoma neprepričljiva in prisiljena. 

Vseeno je roman  Paule Hawkins, Pod gladino, čisto prikupno lahkotno branje, ki je kot nalašč - če hočete, za nekaj popoldnevov na plaži ali v vrtni senci. Zgodba je dovolj zanimiva, da vzdržuje bralčevo pozornost; stranske poti kriminalistične preiskave - ki tukaj ni tisto, čemur bi bilo namenjeno največ pozornosti, pa dovolj nevsiljive in inteligentno zastavljene. Prav hudo napenjanje možganov med branjem ni potrebno; vsa pomembna dejstva so jasno (in večkrat) postavljena pred bralca in omogočajo dokaj ležerno spremljanje zgodbe. Ležernost je bila tako huda, da mi je bilo med branjem za vse nastopajoče bolj ali manj vseeno in mi nobeden od njih ni prirasel k srcu.

Kot ženska bralka pa si lahko dovolim (ali pa drznem) o romanu napisati še nekaj. 

Knjiga je tako zelo feministična (v tistem slabšalnem pomenu, ki vodi k izkrivljenemu in nepravičnemu pogledu na svet), da kar boli. V romanu namreč ni najti niti ene same pozitivne moške osebe. Še več: v romanu ni moškega, pri katerem bi pisateljica pokazala na eno samo pozitivno lastnost. Vsi po vrsti so agresivni, perverzni in ženske ponižujejo; če pa to ne, so slabiči in bojazljivci, ki se skrivajo in bežijo ter se ne upajo soočiti z resnico. 

Ženske so nekaj čisto drugega. Petnajstletna najstnica je, na primer, inteligentnejša, prodornejša in pogumnejša kot vsi moški skupaj - s policijskim inšpektorjem in gimnazijskim učiteljem vred. 

Kam pa knjiga meri, je tako ali tako zaobjeto že v samem motu knjige. Od samega začetka je namreč jasno, da je rezultat Nelinega raziskovanja smrti v Drowning Poolu ta, da v njem niso umirale ženske samomorilke, čarovnice in prešuštnice, ampak - kakor jih Nel Abbott imenuje - za družbo (ali bolje rečeno, za moške) neprijetne ali celo nadležne ženske. V 17. stoletju so bile to tiste, ki so se spoznale na zelišča in zdravljenje, pozneje so bile tiste, ki so bile nezadovoljne v zakonu, na koncu pa so to ženske, ki so vsa ta neprijetna dejstva raziskovale in jih poskušale razkriti svetu. Kako dolgočasno in že premnogokrat videno.

Svet pa na srečo še zdaleč ni tako črno-bel, kot ga je pisateljica želela prikazati.

★★★☆☆

Marlen Haushofer: Stena

Na mojem literarnem koledarju je bila prejšnji teden predstavljena avstrijska pisateljica Marlen Haushofer. To bi bilo pravzaprav za pričakovati, saj je leto 2020 pisateljičino jubilejno leto. Prejšnjo soboto smo namreč zabeležili 100-letnico njenega rojstva, tri tedne pred tem pa še 50-letnico njene smrti. Vendar pa pri založbi Aufbau ob izbiranju pisateljev in pisateljic za koledar še niso mogli predvidevati, kako pomenljiva bo uvrstitev Marlen Haushofer v enega od aprilskih tednov njihovega koledarja za leto 2020. Zdaj je namreč čas, ko velika večina Evrope tiči v izolaciji in samoti - najbolj znan in najpomembnejši roman Marlen Haushofer, Stena, pa se vrti ravno okrog teh dveh stvari in je tako še kako aktualen. A podobnosti z zdajšnjim trenutkom s tem še ni konec. V obeh primerih - tako v romanu kot tudi v našem resničnem življenju, imamo opravka še s katastrofo, ki življenje ljudi obrne na glavo. Mi imamo covid-19, prvoosebna pripovedovalka v romanu pa ima Steno. Tako je namreč poimenovala nevidno pregrado, ki je nenadoma zrasla pred njo in jo ločila od ostalega sveta.

Ženska pri nekaj čez štiridesetih skupaj s svojo sestrično in njenim možem prispe na nekajdnevni oddih v lovsko kočo nekje v hribih. Njena gostitelja še isti večer odideta na obisk v bližnjo vas, a se od tam več ne vneta. Ko se naslednje jutro še sama odpravi v vas, da bi ju poiskala, ji pot preseka nevidna in neprehodna pregrada. Ko jo natančneje razišče in označi, ugotovi, da je zaradi nje odrezana od ostalega sveta, izolirana na sicer precej velikem, a nenaseljenem ozemlju v hribih. Resničnih mej Stene in ozemlja, na katerem se lahko giba, ne more določiti. Kako in zakaj je Stena nastala, ne ve. Lahko pa predvideva, da je to nekakšno skrivno orožje ene izmed svetovnih vojaških velesil. Z določenih razglednih točk si lahko skozi steno, ki je popolnoma prosojna, ogleda svet na drugi strani. Pogled ni preveč ohrabrujoč. Na prvi pogled se sicer zdi vse povsem normalno - polja zelenijo, gozdovi šumijo, sonce sije in hiše stojijo nepoškodovane - a vse je zapuščeno. Nikjer ni videti živega človeka ali živali, pač pa le njihove okamnele ostanke - kot bi opazovali ostanke ljudi izkopane v Pompejih. Prvoosebna pripovedovalka tako sploh nima velike želje, da bi odšla v svet na oni strani Stene in ostane v svojem izoliranem svetu - sama. Družbo ji delajo le pes, mačka in krava, ki so se po spletu okoliščin tudi znašli na tej strani Stene.

Knjigo lahko berete kot Robinsona Crusoe-ja ali pa kot roman Julesa Verna, Skrivnostni otok. Tako kot v teh dveh knjigah gre tudi v romanu Stena v prvi vrsti za preživetje. Glavna junakinja knjige mora s pomočjo stvari, ki so ostale v lovski koči, dobrinami, ki jih nudi okolica, predvsem pa s svojim razumom in spretnostjo, preživeti sebe in živali, ki so ji prepuščene v oskrbo. Njeno življenje ni nikakršna idila v stilu "vrnimo se k naravi", ampak je eno samo garanje. Treba je saditi krompir in fižol, treba je kositi seno, molzti kravo in pospravljati hlev. Včasih je potrebno na lov po divjad ali ujeti postrv v potoku. Treba je žagati in sekati les za kurjavo. Roke postanejo ožuljene, koža potemnela od sonca, sklepi in mišice bolijo. Ves ta vsakodnevni boj za preživetje in skrbi, ki so povezane s tem, so opisane izredno nazorno in z njimi lahko dobimo tudi predstavo, kako je še pred le nekaj desetletji izgledalo težaško življenje kmetov.

A težko fizično delo ni bilo tisto najhujše, kar je doletelo glavno junakinjo romana. Precej težje kot trdo kmečko delo, je bilo psihično vzdržati. Zakaj si ne enostavno vzeti življenja in si s tem prihraniti trpljenje? se je včasih spraševala. Temne misli so bile najhujše v zgodnjih jutranjih urah. Dejstvo, ki ji je pomagalo, da ni obupala, je bila skrb za njene živali. Zaradi njih je vztrajala, kajti vedela je, da so brez nje zapisane smrti. Knjiga Marlen Haushofer je tako tudi čudovita pripoved o ljubezni med človekom in živalmi ter njihovi medsebojni povezanosti. Enkratno so prikazani različni značaji - če smem tako napisati, psa in mačke; obnašanje krave, njihova podobnost, pa tudi drugačnost v primerjavi z ljudmi. Deli knjige, kjer imajo živali glavno vlogo (in to so najobsežnejši deli knjige) so najlepši odlomki knjige.

Knjiga je pisana kot poročilo, ki ga pripovedovalka piše med tretjo zimo, ki jo preživlja v izolaciji. Takrat je že izgubila upanje, da bo nekdo prišel in jo rešil - četudi bi bil to zmagovalec neke vojne, ki je za svoje orožje uporabil Steno. Ne piše iz veselja do pisanja, tudi ne zato, da bi njeno pisanje nekoč nekdo bral, ampak iz nuje, da je razum ne bi popolnoma zapustil. Natančno in kronološko opisuje posamezne dneve in mesece svoje samote, ob tem pa včasih zaide tudi v globoka premišljevanja o smislu življenja, smrti in življenju, rasti in odmiranju, ljubezni. Povsem iskrena je, kajti zdaj ni več potrebe, tako kot je bilo to v času pred katastrofo, da bi sebi in drugim lagala in se pretvarjala. Čas v minutah in urah ni več pomemben; pomembni so le letni časi. Ko tako piše, ugotavlja, da se je povsem spremenila in postala povsem druga ženska - drugačna je od tiste pred katastrofo, drugačna je od tiste z začetka osamitve. Zaradi teh sprememb, ki jih je zasledila v sebi, tudi preneha delati daljnosežne načrte in se osvobodi skrbi glede prihodnosti. To, da ji bo nekoč zmanjkalo svetlobe (sveče enkrat pogorijo) in streliva za puško, je ne straši več. Bo že nekako. Znašla se bo in postopala trenutku primerno. In prav mogoče je, da bo takrat spet čisto drugačna ženska kot v tem trenutku in so zato vsa predvidevanja in načrti, ki bi jih delala zdaj, brez pomena. 

Knjiga je pisana izredno zanimivo. Čeprav je potek dogajanja kronološki, si pisateljica pogosto dovoli, da pogleda nekoliko v prihodnost in nam zaupa kakšno skrivnost, ki bi jo sicer smeli izvedeti šele na naslednjih straneh knjige. To je zelo dobrodošlo in povečuje napetost pripovedi. Tako na primer izvemo, da se bodo pojavile nove živali, ki bodo mladiči tistih prvih treh (Kako je to mogoče?) in da bodo nekatere od živali poginile (Kako le in kdaj se bo to zgodilo?) Prav tako pa lahko predvidevamo, da se bo proti koncu pripovedi zgodilo nekaj izredno tragičnega. Ki pa se bo razrešilo tako jasno in odločno, da bodo zadovoljne tudi najzahtevnejše feministke današnjega časa. No, tega zadnjega se ne more predvideti in je en majhen spojlerček;)

Roman Marlen Haushofer, Stena, ni samo nekakšna robinzijada. Prav tako je mnogo več kot le feministični roman o ženski, ki si je izborila svobodo in novo življenje. Je roman o bistvenih in najpomembnejših stvareh v življenju, ki se razjasnijo šele takrat, ko nas doleti nekaj hudega in povsem nepričakovanega ter nam popolnoma spremeni življenje.

★★★★☆

William Trevor: Love and Summer

Naslov knjige namiguje na poletno ljubezensko romanco. Ali pa avanturo. Koliko romanov je bilo že napisanih na to temo! A tako čudovitega, kot je Love and Summer, verjetno še niste brali. Ali pa že dolgo ne. Zame to vsekakor velja. 

Ona je Elli, najdenka, vzgojena v samostanu, zdaj pa mlada žena pred kratkim ovdovelega farmarja. On je Florian, edini otrok slikarskega para, ki nekaj let po smrti staršev prodaja propadajočo vilo, v kateri je odrasel, da bi z denarjem, ki ga bo dobil, začel novo življenje nekje v tujini.

Smo v podeželskem mestu na Irskem z imenom Rathmoye, some years after the middle of the last century.

William Trevor piše v kratkih stavkih in poglavjih. Še znotraj posameznega poglavja pogosto spremeni perspektivo pripovedovanja. Postopoma uvaja nove osebe in le počasi razkriva njihove skrivnosti. Z opisi njihovih čisto navadnih dnevnih opravil in enkratnimi dialogi, uspe ustvariti osebe, ki so čudovito človeške in bralca ne pustijo ravnodušnega. Za vsakega od njih sem trepetala, za nobenega od njih mi ni bilo vseeno. To so osebe, ki sprejemajo svoje življenje in tragedije, ki jih doletijo, racionalno in zrelo. Ne pritožujejo se in živijo dalje. Ne obupajo, čeprav niso srečne. Vse to in še čudoviti opisi narave, večinoma v zgodnjih jutranjih urah, zvečer ali pa ponoči, pripomorejo k nastanku svojevrstnega razpoloženja. Vzdušje v romanu je melanholično, a še zdaleč ne žalostno. Čeprav bi mogoče pričakovali, tudi pesimistično ni.

Med branjem romana je bilo, kot da bi sedela na klopci na trgu Rathmoya - poimenovanega enostavno The Square, in od tam spremljala usode posameznih prebivalcev okraja, ki se kot nekakšne niti vlečejo skozi mesto. Nekatere od njih mesto tudi zapustijo in sežejo vse do farme, kjer živi Elli s svojim možem, ali pa gredo do vile Shellhanagh, ki jo Florian prodaja; ena pa vodi tudi do ostankov graščine Lisquin. Ta nit je mogoče najdebelejša, saj pelje do kraja, kjer sta se Elli in Florian srečavala; ali pa - če to ni bilo mogoče, v skrivališču pred ruševinami drug drugemu puščala sporočila.

Nekatere od niti se usodno križajo, a s tem ne mislim nujno in samo poti, ki jih ubirata Elli in Florian. Tukaj je družina Connulty, ki poseduje polovico Rathmoya z rudnikom, pubom in Bad&Brakfast nastavitvijo. Po smrti matere - z njenim pomenljivim pogrebom, ki nas s svojim plastičnim opisom v trenutku prestavi v tako značilno irsko povojno okolje - se z vodenjem družinskih podjetij ukvarjata brat in sestra, dvojčka srednjih let. Njun medsebojni odnos lahko opišemo kot ljubeznivo prenašanje drug drugega, ki pa je prepredeno tudi z zamero in razočaranjem, če že o sovraštvu ne moremo govoriti.
Miss Connulty ima v celotni zgodbi še posebej pomembno mesto. Na prvi pogled se zdi, da je le ena izmed dobro znanih zagrenjenih, zoprnih ostarelih žensk, ki so še ljubosumne in maščevalne po vrhu, a ni tako zelo preprosto. Na prav pomenljiv način je povezana z Elli, a ne tako, kot bi mogoče pričakovali.

Tukaj je potem še dementni Orpen Wren, ki živi istočasno tako v preteklosti kot tudi v sedanjosti in je bil pred več leti urejevalec knjižnice pri družini, ki je živela v graščini, ob ruševinah katere se zdaj srečujeta Elli in Florian. V njegovih zmedenih možganih se oblikujejo neverjetni zaključki in bolna predvidevanja, ki pa vendar nosijo zrnca resnice. Te lahko pozoren poslušalec pravilno razbere, lahko pa si jih razlaga tudi tako, da se kar najbolje prilagajajo njegovemu mišljenju in njegovi predstavi o dogajanju v Rathmoyu. Orpen Wren v roman prinese tudi nekaj humorja.

In na koncu - tukaj je še Ellin mož Dillahan, ljubezniv moški, ki je najbolj srečen (to je sicer le redko), kadar je na polju ali pa sam z Elli. Še vedno ni prebolel tragične smrti svoje prve žene in otroka, še posebno zato, ker je prepričan, da je za njuno smrt kriv on sam. Zakon med njim in Elli je dogovorjeni zakon, ki temelji na prijateljstvu in razumevanju - kot idealna rešitev za oba od njiju. Prav veliko ljubezni pa v njunem odnosu ni.

Te "stranske poti" romana Love and Summer so enako pomembne kot ljubezenska zgodba med Elli in Florianom. Zanimive in ganljive so. Približajo nam ljudi iz Rathmoya tako zelo, da jih vzamemo za svoje. Poleg tega pisatelju uspe v vsakem od njih poiskati nekaj dobrega in to na primeren način, ki ni patetičen ali pretiran, še dodatno poudariti. Tako dobimo jasen občutek, ki budi upanje, da so ljudje v svojem bistvu vendarle dobri in drugim ne želijo nič slabega. Iz tega potem veje tisti optimizem, ki ga klub vsej tragiki, ki spremlja prebivalce Rathmoya, v knjigi jasno začutimo.

A osrednja nit romana vseeno ostaja zgodba o Elli in Florianu ter njuni ljubezni. Je nežna in lepa, ne da bi bila sentimentalno osladna. Ljubezni ne čutita na enak način, a ob njej oba dozorita in odrasteta. Dogodki tistega poletja ju zaznamujejo za vedno. Pozitivno in prijetno, čeprav ne preveč srečno. 

Roman Love and Summer je tipično Trevorjevo delo - nežno in tiho, krhko in dragoceno. Spet enkrat so nepomembni, vsakdanji ljudje s svojimi običajnimi življenjskimi zgodbami iztrgani pozabi, ki jih sicer vedno doleti. Čudovito delo, ki ob poplavi novodobnih romanov, deluje nekoliko starokopitno, a zadane v srce. Priporočam.

Lahko pa poskusite tudi kakšno drugo knjigo enega mojih najljubših avtorjev. Vse so si dokaj podobne. V slovenščini je pred letom dni izšla zbirka Trevorjevih kratkih zgodb z naslovom Po dežju; preveden pa imamo tudi njegov roman Lucy Gault.

★★★★★

William Trevor
(1928-2016)
(vir: LitHub)

Bernhard Schlink: Olga

Leipziški knjižni sejem so letos odpovedali. Bila je to pametna odločitev, ki pa sredi februarja, ko smo izvedeli zanjo, še ni zgledala tako zelo primerna in nujna. Veliko razstavljavcev, pa tudi prireditelji sami, so se nad odločitvijo pritoževali. Potencialni obiskovalci smo bili žalostni. A zdaj je že več kot jasno, da bi poleg knjižnega sejma morali odpovedali tudi karnevale in nogometne tekme. Tako število okuženih s covid-19 v Nemčiji v tem trenutku ne bi tako strmo naraščalo in sejalo strah celo med tistimi, ki se sicer tako radi pohvalijo, da imamo drugo največje število intenzivnih postelj na število prebivalcev na svetu in se nam torej ni potrebno ničesar bati.

Pred dvema letoma je bilo drugače. Z Lepiziškim knjižnim sejmom, mislim. Takrat je na modri sofi sedel Bernhard Schlink in predstavljal svojo novo knjigo z naslovom Olga. Bila sem navdušena tako nad njim kot nad knjigo, ki sem jo takoj uvrstila na svoj seznam must-read. A vendar je knjiga morala počakati še nekaj časa, da sem jo res prebrala. Morala se je zgoditi letošnja Fabula, na kateri je bil eden najpomembnejših gostov (tudi eden redkih povabljenih, ki se ni ustrašil covid-19 in obiskal Ljubljano) prav Bernhard Schlink. Ko sem preko podcasta poslušala intervju z njim, sem se ponovno spomnila na to, kako zelo simpatičen je ta gospod, kako umirjeno in prijazno se zna pogovarjati, kako lucidno odgovarja na vprašanja in kako fajn bi bil lahko njegov, ravnokar v slovenščino preveden roman Olga. In sem si knjigo naložila na kindla in prebrala:)

Roman Olga je sestavljen iz treh delov.

V prvem delu spoznamo večino Olgine življenjske zgodbe in sicer od njenega zgodnjega otroštva nekje ob prelomu 19. v 20. stoletje pa do njene smrti v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Čeprav ima slovansko ime, je Olga Nemka. Pametno dekle je bila, ki se je rada učila in če bi živela v današnjem času, bi šla študirat, tako pa je dosegla maksimum, ki je bil v tistem času mogoč za žensko, in postala učiteljica. Zaljubila se je v fanta, ki je bil povsem drugačen od nje. Ne samo da je izhajal iz bogatejše in pomembnejše družine kot ona, tudi po značaju in mišljenju se je zelo razlikoval od nje. Olga je stala in opazovala, Herbert pa ni zdržal pri miru. Kot otrok je neprestano tekel, pozneje, ko je odrasel pa potoval in iskal nove in nove, pogosto življenjsko nevarne pustolovščine.

Ta prvi del romana je površen in luknjast. Dejanja oseb so težko razumljiva, če ne celo neverjetna; njihovo obnašanje pogosto klišejsko in predvidljivo. Pojavijo se stranske osebe, za katere ni jasno, kakšno povezavo imajo s potekom zgodbe in z Olgo samo. 

V nadaljevanju romana se sicer razjasni, zakaj je pisatelj pisal tako površinsko. To je storil povsem namerno, saj je na takšen način sam sebi pripravil priložnost, da nam v drugem in tretjem delu romana, kaj dodatno razloži - pokaže na drugačen način in skozi druge oči. Čisto zanimiv način pisanja, ki pa po mojem mnenju ni najbolje uspel. Prvi del romana kljub vsemu ostane plitek in dolgočasen. Dolg je 110 strani.

V drugem delu nastopi prvoosebni pripovedovalec Ferdinand. Z Olgo se je srečal, ko je bil še otrok, saj je prihajala k njegovi družini, kadar so potrebovali, da jim kdo kaj zašije ali sešije. Pripovedovala mu je zgodbe in ob tem tudi o svojem življenju in življenju njenega Herberta. Ta del romana je najboljši. V tem delu Olga skozi Ferdinandove oči zažari v povsem drugačni luči, veliko bolj polno. Postane človeško bitje, ki bi bilo lahko resnično. Človeško topla je in modra. Nekatere luknje pripovedi iz prvega dela romana se lepo zapolnijo, nekatera vprašanja dobijo odgovore. A še zdaleč ne vsa. Kar me je najbolj motilo, je bilo to, da se niti globoka ljubezen med Olgo in Herbertom, ki naj bi bila vendarle glavno gonilo pripovedi in njeno središče, sploh ne začuti. Vsaj jaz je nisem. Ostane nekako neverjetna in nejasno je odkod črpa svojo moč, ki je vendarle velikanska, kot  nas pisatelj prepričuje v skoraj vsakem poglavju svoje knjige.

No, tukaj je potem še tretji del. Mogoče bo tretji del le prinesel nekakšen vrhunec pripovedi in zapolnil pomanjkljivosti dosedanjega poteka zgodbe, sem premišljevala in upala do zadnjega. No, saj ni bilo slabo. V tretjem delu marsikaj iz preteklega dogajanja dobi primeren poudarek in se razjasni. Celo eno presenečenje nas čaka, ki pa konec koncev mogoče sploh ni presenečenje, saj ga je dokaj lahko predvideti. Pisatelj ga je tako jasno skrival, da postane zelo očiten. 

Ta zadnji del knjige sestavljajo pisma, ki jih je Olga leta dolgo pošiljala Herbertu. Polna so močnih čustev s tako ene kot z druge skrajnosti in skoraj bi morala zapolniti Olgino lukenj polno življenjsko zgodbo, ki smo jo spremljali do sedaj, ji dati globino in človeško verodostojnost. Pa ni ravno tako. Meni so pisma delovala kanček patetično in - kar je še bolj obžalovanja vredno - ne skladajo se z osebo Olge, ki sem jo spoznala do takrat. 

Poleg tega je način, kako je Ferdinand prišel do teh pisem, tako malo verjeten in vse preveč naključen ter prisiljen. Prav neprijetno sem se počutila, ko sem brala o tem. Kakor mi je bilo neprijetno tudi ob svetlobni hitrosti poteka Ferdinandove življenjske zgodbe, ko le-ta na le nekaj straneh knjige odraste, se zaposli, poroči, dobi otroke, postane vdovec, se upokoji in na novo zaljubi. Spet preveč površno za moj okus. Pametneje bi bilo o tem molčati, kot pa takole pisati, saj za potek glavne zgodbe nima posebnega pomena.

Ne, Olga ni nekaj, kar bi se dalo primerjati z Bralcem - pa čeprav knjiga na določenih mestih spominja na Schlinkovo svetovno uspešnico, ali pa celo vzbuja občutek, da je pisatelj poskušal napisati nekaj podobnega, kot je bil njegov roman Bralec.

Roman Olga je zgodba o ženski, ki ji v življenju ni bilo dano izživeti vseh svojih ambicij - tako poklicnih kot osebnih. Kriv je bil čas in prostor, v katerih je živela, in kriva je bila tudi sama.
Njena življenjska zgodba teče vzporedno z zgodbo Nemčije od časa vladanja Bismarcka, preko prve svetovne vojne in nato nacizma do časa moderne Nemčije. Dotakne se tudi manj znanih plati nemške zgodovine kot so nemške kolonije v Afriki in raziskovalne ekspedicije nemških pustolovcev. A tudi v tej štreni romana pisatelj ostane zvest sam sebi in celotno zgodovinsko dogajanje preleti hitro in površno, tako da bralec nima časa, da bi se ga posamezni dogodki posebej dotaknili, vznemirili in napeljali h globljemu razmišljanju.

A roman Olga se vseeno splača prebrati. Že zato, da se lovi redke žarke kakovostne literature, pa čeprav se večinoma zdi, da ne prihajajo iz romana samega, ampak so le bledi odsev druge, precej bolj kakovostne in globoko presunljive Schlinkove knjige Bralec.

★★★☆☆

Bernhard Schlink
(1944)
(vir: Wikipedia)

Ingrid Noll: Der Mittagstisch

Ko so njeni otroci odrasli in odšli od doma, je Ingrid Noll začela pisati romane in kmalu postala najuspešnejša pisateljica kriminalk v Nemčiji. Tako preprosto je to:)
Zdaj, ko sem prebrala njen roman Der Mittagstisch, mislim, da vem, zakaj se njene knjige tako dobro prodajajo.

Ingrid Noll piše lahkotno, a kvalitetno; razpoloženje v knjigi je svetlo in optimistično. Kljub težavam in problemom, ki tarejo nastopajoče in se zdijo nepremagljivi, ni strahu in panike; vse se lepo izteče in razplete, čeprav ne nujno srečno. Branje ni zahtevno, a zato še ni plehko. Osebe pa so tako simpatične s svojimi vsakodnevnimi problemi - ki so tako zelo podobni našim vsakodnevnim težavam - da pisateljici zlahka oprostimo tudi kakšno prisiljeno in neverjetno potezo, s katero razreši kakšnega od dramatično zastavljenih dogodkov. Pripeti se veliko, a ne preveč. Med posameznimi dogodki ima bralec tudi nekaj časa, da dojame katero od psihičnih potez nastopajočih.

Glavna oseba romana je nekaj čez trideset let stara Nelly, mati samohranilka z dvema osnovnošolskima otrokoma, ki se preživlja s tem, da kuha kosila za mešano druščino gostov. Ta njena dejavnost poteka na črno, pri njej doma, gostje pa so si zelo različni. Nekaj je učiteljev iz bližnje šole, ki med opoldanskim odmorov izkoristijo čas za okusno kosilo pri Nelly, eden je ovdoveli upokojenec, drugi je obrtnik, ki popravlja gospodinjske aparate, tretja je dermatologinja itd. Vsi se pri Nelly odlično počutijo in njihovo opoldansko druženje je povod za marsikatere zanimive pripetljaje. Veliko prostora je za prijateljstvo, precej tudi za flirt (če že o ljubezni ne moremo govoriti), nekaj za ljubosumje, čisto malo pa tudi za sovraštvo. Kajti kriminalni roman mora nujno vsebovati tudi umore, a tudi ti so v knjigi Der Mittagstisch nekaj precej lahkotnega in skoraj nič strah vzbujajočega, skoraj smešnega, ki se nastopajočih v romanu skoraj ne dotakne. Kar je sicer malce težko sprejeti...

Dogajanje se dodatno zaplete, ko se k Nelly vrne oče njenih otrok, ki je pred leti čez noč poniknil neznano kam. Je kriminalec ali ni? se sprašuje Nelly.
Pomembno vlogo ima Kapitan - bivši natakar na eni izmed  luksuznih križark, ki odlično zaigra vlogo dedka Nellyjinima otrokoma (a obenem vzbuja strah, da mogoče le ni pedofil - saj veste, stari prijazni dedki, ki otrokom prinašajo sladkarije...). 

Dogajanje se iz dolgočasne Nemčije preseli tudi v sončno Italijo in celo na novoletno križarjenje po Indoneziji. Raznobarvno in pestro; zelo zanimivo in raznoliko ter prav nič dolgočasno.

Ljubezensko-kriminalni roman Der Mittagstisch je dokaz, da je lahko tudi žanrska literatura več kot  vredna branja, če je dobro napisana in da je nikakor ne gre podcenjevati ali celo zaničevati.
Roman Ingrid Noll nam nudi čudovit in lahkoten pobeg iz sivega vsakdana, ki pa vendar ni tako eksotičen ali nenavaden, da se ne bi mogli vživeti vanj. Roman ob skandinavskih noir kriminalnih romanih mogoče deluje nemoderno, a tudi oblačnega, meglenega in mrzlega vremena, predvsem pa krvavih in na vsak način čim bolj grozljivih umorov je včasih dovolj ali pa celo preveč.

★★★★☆

Ingrid Noll
(vir: Wikipedija)

Noll, Ingrid

Der Mittagstisch

Diogenes Verlag, Zürich, 2015

220 strani

ISBN 978 3 257 06954 9