Tone Partljič: Ljudje z Otoka

Pozimi, ko je vse sivo in zatohlo, si človek zaželi, da bi šel nekam drugam - na sonce, k morju, pod borovce. Če to fizično ne gre, si lahko pomaga s knjigo. O tem sem premišljevala, ko sem se odločala, kateri roman z mediteransko tematiko naj vzamem v roke in si z njim skrajšam zimo. 

Roman Ljudje z Otoka, Toneta Partljiča, ni prinesel toliko sonca in morja, kot sem pričakovala, a mi je dal marsikaj drugega, za kar se je izkazalo, da je vredno precej več kot kičasta in idealizirana podoba hrvaških otokov v Kvarnerskem zalivu.

Pravzaprav se ve, kateri otok je to. Kdor je že kdaj počitnikoval na Cresu ali Lošinju, ga bo prepoznal, pa čeprav mu je pisatelj nadel ime Otok in prikril njegovo pravo ime. Je tisti od Apsirtovih otokov, ki je po legendi o Medeji nastal iz prsta njenega brata, ki ga je z Jazonovo pomočjo ubila, njegovo telo razkosala in pometala v morje. Kateri otok je nastal iz Apstirovega telesa in kateri iz njegove glave - vse to zveste že v prvi zgodbi zbirke ali v prvem poglavju romana Ljudje z Otoka. Vzemite pač to knjigo, kakor hočete - kot zbirko kratkih zgodb ali kot roman.

V knjigi je osem zgodb o ljudeh z Otoka - vsaka od njih je dokaj samostojna enota, ki preživi brez ostalih, a vendar so vse skupaj tudi ohlapno povezane med seboj. Povezuje jih kraj dogajanja, povezujejo jih osebe; najbolj pa jih medsebojno povezuje svojevrstno vzdušje ali ozračje, ki se lahko razvije samo v takšnih majhnih in dokaj zaprtih skupnostih, kot so prebivalci Otoka. Prav posebno je in pisatelj ga je uspel ujeti, začutiti, ubesediti in prenesti na bralca. Mojstrsko.

Ljudje z Otoka so, seveda, malo posebni. Po eni strani so to preprosti ljudje, ki ves dan garajo samo za to, da preživijo; obdelujejo nerodovitno zemljo, gojijo ovce in ribarijo, hodijo k spovedi in maši, le redki od njih končajo kaj več kot osnovno šolo. Po drugi strani pa so to presenetljivo svetovljanski ljudje, ki so preko svojih izseljencev, ki jih je bilo vedno veliko, okusili širni svet vse do New Yorka. Ta dvojnost - nasprotje med življenjem na robu sveta, kamor ne pride vsaka noviteta, tista, ki pa le, pa z veliko zamudo - in življenjem v največjem mestu na svetu, ljudem z Otoka daje poseben pečat, ki ga je pisatelj zelo dobro predstavil. 

K njihovemu svetovljanstvu bi lahko pripomogli tudi turisti, ki jih je z leti vedno več, vendar to ni tako. Ti, kakor tudi vsi ostali prišleki, ljudem na Otoku ne pomenijo veliko več kot le zoprna, a obenem prikladna možnost za zaslužek. Kdor ni rojen na Otoku, nikoli ne bo pravi Otočan.

Morje in sonce in burja in borovci in skale - in posebne orhideje, ki rastejo samo na tem otoku - vse, kar sem v knjigi iskala, sem tudi našla, a ne v taki obliki, kot sem pričakovala. Nič hudega, potovanje je bilo vseeno prijetno. Zgodbe o ljudeh so pomembne, ne ozadje, na katerem se dogajajo. 

Zgodbe so v svojem jedru resnične. Napisane so na staromoden, rustikalen način, kar bi kakšnega sodobnega bralca lahko motilo, a takšni malce staromodni so tudi ljudje na Otoku. Njihove zgodbe je pisatelj spoznal med svojimi številnimi obiski otoka. Pripovedovali so mu in bral je o njih, opazoval je prebivalce otoka in raziskoval. To je bilo potem ogrodje vseh njegovih pripovedi, na katerih je s pomočjo domišljije gradil dalje - dobrohotno in s ščepcem humorja. Včasih je s svojim pripovedovanjem nevarno zavil in obral nepotrebno bližnjico, a je zgodbe v večini primerov vedno lepo izpeljal. Pri zapolnjevanju praznine med enim in drugim resničnim dogodkom so mu pomagale dolgoletne pisateljske in gledališke izkušnje ter modrosti, ki se ob tem naberejo. Nastalo je svojevrstno delo, ki je v prvi vrsti velik poklon prebivalcem Otoka; obenem pa bralcu nudi še zelo poseben pogled na celotno 20. stoletje. Dogajanje se namreč vije od časa pred prvo svetovno vojno, pa vse do konca stoletja. Ta pogled je takšen, od strani, skozi oči ljudi, ki so predstavljali najmanjša, skoraj nevidna kolesca zgodovina in je zato mogoče še dragocenejši.

★★★★☆

Otok
(vir: visitlosinj.hr)