Tomo Podstenšek: Površinska napetost

Detektivi pravijo, da je pošiljatelje anonimnih pisem, ki jih včasih dobijo poročene ženske, in iz njih izvedo, da jih mož vara, prav lahko odkriti, saj jih v veliki večini napišejo kar moževe ljubice same. Naveličane čakanja in neizpolnjenih obljub o ločitvi s takim pismom poskušajo pospešiti - iz njihovega vidika - logičen potek dogodkov, ta namreč, da bo moški končno le naredil odločilni korak, zapustil svojo ženo in prišel tja, kamor sodi - v objem ženske, ki jo ljubi. Da moški potem ne postopajo vedno po takšni vrsti logike, kot so si jo zamislile njihove ljubice, pri vsem skupaj pravzaprav ni pomembno.

Tudi glavna junakinja v romanu Površinska napetost, slovenskega pisatelja Toma Podstenšeka, napiše takšno pismo.

A ji je potem žal.

Pismo ženi svojega ljubimca, v kateri jo obvešča, da ima njen mož afero z mlajšo žensko, je napisala v trenutku užaljenosti in jeze ter ga odposlala malo iz maščevanja in nekaj iz ljubosumja, vsekakor pa iz iskrenega prepričanja, da ne dela nič slabega, ampak samo pomaga dvema, ki sta nesrečna v zakonu, da se rešita svojega trpljenja. Potem pa ugotovi, da je postopala povsem napačno in začne ukrepati.

Roman se začne z enim boljših začetnih stavkov:

Stojim na križišču, skrita za časopisnim kioskom, in oprezam za moškim, od katerega je odvisna moja prihodnost.

Ta pomembni moški ni njen ljubimec, ampak poštar - ravno tisti, ki ima v torbi anonimno pismo za ljubimčevo ženo. Anja poštarja prestreže in ga želi na vsak način prepričati, da ji pismo vrne. A tako seveda ne gre. Pravila so pravila in tudi tista, ki veljajo za pošto, so zelo stroga. Poštar pisma ne vrne, privoli pa v to, da ga Anja spremlja pri raznašanju pošte in mu ob tem pripoveduje, zakaj je pismo napisala in zakaj ga zdaj hoče nazaj - češ mogoče se bo pa potem, ko bo izvedel vse podrobnosti povezane s pismom, le premislil.

Ko Anja pripoveduje svojo življenjsko zgodbo, s poštarjem hodita mimo različnih hiš in blokov ter srečujeta zelo raznovrstne ljudi. Eni so ju veseli, drugi sploh ne; eni so pomilovanja vredni, zaradi drugih bi bilo potrebno poklicati na policijsko postajo. Takšen poštarski sprehod po mestu je hvaležna tema za stranske odvode glavne zgodbe, ki so s svojo tematiko včasih še pomembnejši in bolj resni kot osrednja zgodba. Med njimi sta nasilje za stenami domače hiše in težave pri vročanju priporočenih pošiljk s sodišča, če naštejem samo dve.

Glede Anjine življenjske zgodbe pa naj povem samo to, da tekom pripovedi postane jasno - kakor pravi njena prijateljica Nataša, ki je plezalka - da ima Anja pri plezanju na steni življenja premalo opornih točk, na katere bi se lahko zanesla. Če smo natančni, ima samo dve; svojo poklicno kariero in svojega ljubimca - kar pa je občutno premalo za to, da v primeru, če ena od njiju odpove, ne bi zgrmela v globino.

Ali pa - če uporabimo primero iz naslova romana: samo še površinska napetost preprečuje, da bi se tekočina iz prekomerno napolnjene skodelice, ki predstavlja življenje, prelila preko robu in povzročila katastrofo. Tako nekako.

Če vzamete v roko enega od romanov Toma Podstenšeka, veste še preden začnete, kaj boste brali. In to je v redu, kajti prepričani ste lahko, da boste prebirali nekaj simpatičnega in lahkotnega, a z dodatkom resnih tem, ki so premišljevanja vredne. Tudi zgodba nikoli ne razočara. Tokrat je to tipična zgodba klasičnega ljubezenskega trikotnika, ki je povedana na čudovit in zelo izviren način, ki junakom zgodbe daje neko novo dimenzijo, ki jo ponavadi pri takšnih vrstah zgodb ne najdemo. Priporočam.

Zakaj ta roman ni prišel med finaliste za kresnika? Nikoli mi ne bo jasno.

Miriam Drev: Od dneva so in od noči

Knjiga Miriam Drev, Od dneva so in od noči, je roman v pismih. Okvirno zgodbo predstavljajo tista, ki si jih pišeta v začetku devetdesetih let rojen fant in njegova mama. Malce nenavaden način komuniciranja za današnji čas, bi lahko rekli, še posebno, če vemo, da je fant računalnikar. A mama Agata in njen sin Jakob imata svoje razloge, da se dopisujeta na tako staromodni način, kot so na roke, s črnilom na papir, napisana pisma.

Sicer pa njuno dopisovanje tako ali tako ni najpomembnejše.

Pomembna so pisma, ki so jih najrazličnejši ljudje pošiljali Agatinemu očetu, oziroma Jakobovemu dedu - Mihu. Ta pisma potem prebira njegov vnuk in se o njihovi vsebini pogovarja s svojo mamo. Napisana so bila v času od konca druge svetovne vojne pa do začetka šestdesetih let; Mihu pa so jih pošiljali različni prijatelji in kolegi, njegovo dekle in prijateljice. Ta pisma so zanimiv dokument povojnega časa na Slovenskem. To in nič več.

Glavna dragocenost romana - vsaj po mojem mnenju - tiči v drugem delu knjige. V njem so zbrana pisma, ki jih je Mihu iz Londona in Stuttgarta pošiljala njegova žena Pavlina. Pisma so kanček delikatna in spotakljiva ter zato prebiranja vredna. Prva stvar, ki malo preseneti in bralca vrže iz utečenih tirov, je ta, da je ženska tista, ki gre v tujino, da bi zaslužila nekaj več denarja in z njim omogočila svoji družini, da hitreje pride do lastne hiše in avta, ne pa moški. Druga občutljiva stvar je ta, da je doma pustila svojo dveletno hčerko, za katero sta v času njene odsotnosti skrbela - ne Miha, njen oče, ampak Pavlinina starša. To sta dve dejstvi, ki zanimivo zašpičita družinsko zgodbo in odpirata kočljivo temo, ki jo pisateljica zelo lepo predstavi in obdela.

Pavlina gre v London, kjer dela kot medicinska strežnica, in od tam pošilja pisma, ki so polna navdušenja nad življenjem v velikem mestu. Kot je razvidno iz njenih pisem, se je hitro vživela v nov način življenja; s svojo družabnostjo pa je brez težav sklepala nova znanstva in prijateljstva. Spremenila se je - vsekakor na bolje. Zaradi te njene spremembe pa se je neizogibno spremenil tudi njen odnos do moža - tudi tukaj bi vsaka ženska rekla, da na bolje. Pavlinine dileme, ki izhajajo iz sprememb, ki jih je prineslo življenje v Londonu, bralec zlahka občuti in prepozna, čeprav so predstavljene posredno, preko pisem, in so samocenzurirane. Res, lepo izvedeno.

Roman Miriam Drev, Od dneva so in od noči, je zame eden boljših slovenskih feminističnih romanov - če ocenjujem le tisti drugi del knjige. Roman se splača prebrati - če ne celega, pa samo Pavlinina pisma iz Londona. Brez skrbi, tudi če preberete le ta del knjige, boste zgodbi zlahka sledili, saj v pismih iz prvega dela na žalost ni nič takega, kar ne bi mogli pogrešati. Iz Pavlininih pisem v drugem delu knjige pa seva ženska energija, ki je tako čista in jasna ter prav nič popačena, da bi jo bilo škoda zgrešiti. Ženska je predstavljena v svojem najžlahtnejšem bistvu - pogumna je, samozavestna, sposobna in čedna. 

Marjan Žiberna: Dedič

Po prvih nekaj poglavjih romana sem se spomnila na francosko televizijsko serijo En therapie ali Na terapiji. Glavni junak romana Dedič, neimenovani prvoosebni pripovedovalec, bi bil prav lahko dr. Philippe Dayan iz serije. 

Dayan ima v Parizu svojo ordinacijo in sprejema najrazličnejše bolnike s psihičnimi težavami. Bolniki se mukoma, korak za korakom, pod psihoterapevtskim vodstvom soočajo s svojimi problemi in jih počasi rešujejo. Eni so uspešnejši od drugih. Pri spopadanju s težavami bolnikov pa tudi psihoterapevt ne more ostati neprizadet. Ob pogovoru s svojimi strankami se spopada z lastnimi težavami in dilemami, tako iz osebnega kot poklicnega življenja. 

Serija je posneta tako, da je vsakemu od bolnikov namenjena ena dvajsetminutna epizoda - za vsakega od njih ena seansa na teden, lepo v vrstnem redu eden za drugim, vsak na določen dan v tednu. V naslednjem tednu pa potem na enak način dalje, spet eden za drugim nadaljujejo s svojo zgodbo in s težavami, ki jih imajo. Zgodbe bolnikov so napete in se občasno prepletajo; seanse pa se končajo, ko je najbolj zanimivo. S časom se problemi razjasnijo in možnost, da se jih bo dalo rešiti, postaja vse bolj verjetna. Ali pa tudi ne. Potek psihološkega pogovora je nepredvidljiv in lahko vodi tudi v napačno smer.

Knjiga Marjana Žiberna, Dedič, ima to smolo, da so zaradi te serije moji standardi glede tega, kako mora izgledati takšne vrste psihološki roman - ali roman s psihologom in njegovimi klienti v glavni vlogi, postavljeni zelo visoko. Psiholog iz romana na žalost ni niti senca dr. Dayana, saj ga bolniki ali stranke pravzaprav sploh ne zanimajo. Do njih se vede vzvišeno in jih celo zaničuje. Svoj poklic opravlja brez veselja. Nekaj koncentracije zmore le pri seansi z enim samim klientom, s Stanetom Lavtižarjem, pa še pri njem bi ga lahko nadomestil kdorkoli - spovednik recimo, kajti Stane Lavtižar si želi samo to, da bi ga nekdo poslušal. O kakšnih psihoterapevtskih srečanjih tako v romanu ni niti sledu. Seanse s psihologom so le literarni okvir za to, da Stane Lavtižar pove svojo tragično življenjsko zgodbo.

Da pa knjiga vseeno ne bi bila prekratka, je pisatelj v roman vključil še številna poglavja, kjer pripoveduje o kolesarstvu. Psihoterapevt je namreč navdušen kolesar in je v mladosti obetal, da bo v tem športu še veliko dosegel. Poglavja o kolesarjenju so pravzaprav najboljši del knjige, saj je kolesarstvo predstavljeno izredno nazorno in zanimivo. Pisatelj se spozna na to - tukaj ni dvoma. So pa ta poglavja namenjena tudi temu, da spoznamo psihoterapevtovo življenjsko zgodbe in njegove težave, ki jih mora rešiti - no, to pa ni tako fino; vse preveč predvidljivo je in dolgočasno. V nasprotju z glavnimi junaki iz romana Krasni dnevi, Andreja E. Skubica, ki menijo, da bi bilo dobro, da bi ljudje manj govorili, pa psiholog iz romana Dedič meni, da je treba tudi "kričati in tuliti" na ljudi, jih "obtoževati in žaliti, pa čeprav po krivici", le molčati ne. Hm...

V romanu Marjana Žiberna, Dedič, se prepletata dve življenjski zgodbi. Ena izmed njiju je izredno tragična in zasluži, da jo sliši širši krog ljudi, še posebno, ker je - kakor piše v spremni besedi - biografska. A samo zgodba, ob kateri se bralcem solzijo oči - pa naj bo še tako verjetna in resnična, ne zadostuje za dobro literarno delo. Dober vtis, ki ga je sicer povzročila, bi lahko okrepila druga zgodba - zgodba psihoterapevta, ki pa je preveč predvidljiva, da bi ji to uspelo. Pomagalo bi tudi bolj psihoterapevtsko začinjeno dogajanje, saj bi se na ta način znebili te zoprne in povsem nepotrebne melanholije, ki se vleče preko cele knjige. Tragične zgodbe pa ne zaslužijo tega, da bi bile dolgočasne.

A glejte, z romanom je pisatelj mislil le dobro - to pa je v današnjem času tudi veliko.

Frederic Pierrot kot
dr. Philippe Dayan
v seriji En therapie
(vir: Les Films du Poison)

Andrej E. Skubic: Krasni dnevi

Dušan in Leja sta oče in hči. Med njima se kreše in bliska, čeprav pogosto pritajeno. On je star blizu osemdeset let, je upokojen nevrolog in živi v domu za ostarele. Ona je na pragu štiridesetih let in dela kot dramaturginja v mestnem gledališču. 

Odnos med njima je osnova romanu, a na njuno razmerje se potem navežejo še druge osebe: žena, oz. mama Neža - že pokojna, pred smrtjo je bolehala za hitro napredujočo demenco, Juntez ali Janez - Lejin ljubimec, voznik kamiona - njegova žena Ignacija in sin Božo; pa potem še Dušanov oče Marjan - predan komunist, ki je bil po vojni interniran na Goli otok. Usode glavnih nastopajočih so zanimive že same po sebi, a je roman še bolj napet in prijetnejši za branje, ker je v njem tudi kriminalna zgodba, ki protagoniste še tesneje poveže med seboj. Zaradi kriminala določene stvari, ki so bile dolga leta potlačene, planejo na dan in zahtevajo, da se razjasnijo.

Krasni dnevi, Andreja E. Skubica, so roman o nerazumevanju in napačnih predstavah. Zdi se, da nihče od nastopajočih - še posebej pa to velja za Dušana in Lejo - ne razume oseb, ki so mu blizu. V svoji samozadostnosti in vzvišenosti si v glavah ustvarjajo povsem drugačne predstave o ljudeh, kot pa so ti v resničnosti. To počnejo zato, ker se takšen način razmišljanja pač bolje sklada z njihovo lastno predstavo o svetu in ker je tako lažje živeti. Brskanje po lastni  notranjosti, kjer se skriva tudi marsikaj neprijetnega in slabega, v takšnih primerih potem ni potrebno. Vendar pa takšen način hoje skozi življenje ne prinese nič dobrega. Povzroči krivico in rani ljudi - tiste, ki so nam najbližje, najbolj. To je v knjigi zelo lepo predstavljeno.

Leja postopa lahkomiselno in izzivalno, vse, kar počne je za hec in zajebancijo - tako jo vidi Dušan. Za Lejo pa je oče s svojo vestnostjo in zanesljivostjo nič več kot egoistični malomeščan, ki so mu vsi ostali malo mar. Ob prvem, površnem vtisu se nam zdi, da imata oba prav, a potem, ko se zgodba razvija, ko začnemo dojemati bolj globoko, seveda ugotovimo - tako bralci kot tudi glavna nastopajoča, kako sta se motila. In kako malo bi bilo potrebno, pa bi se stvari razvijale v povsem drugo, boljšo smer. Včasih bi bil dovolj objem ali dotik; včasih bi bilo pametno manj govoriti, saj besede lahko globoko ranijo in celo morijo.

Roman ima poleg tega, da razjasnjuje intimne medčloveške odnose, še nekaj drugih dobrih plati. Potek demence je opisan izredno pretanjeno in občutljivo, tako s strani obolelega kot tudi njegovih sorodnikov. Opisana je negotovost bolnice; predstavljena je zadrega tistih, ki so okrog nje in ne vedo, kako bi se bilo najbolje odzvati; vsi pa trpijo.

Čudovito je predstavljen način dela v gledališču in kaj vse je potrebno postoriti, da se določeno dramsko delo postavi na oder in tam dokončno zaživi - kako pomembno vlogo pri tem ima dramaturg.

S knjigo sem dobila tudi vpogled v povojno dogajanje na Golem otoku. Od tam so ljudje prišli zlomljeni - niti ne tako fizično kot predvsem psihično. Potem, ko sem knjigo prebrala, mi je postalo jasno, zakaj so si le redki od njih opomogli. Usoda Golega otoka jih je spremljala dalje - pa ne samo v obliki udbe.  Večina je sikala in sovražila naprej. Samo cilj njihove razdraženosti je bil nekdo drug.

Roman Andreja E. Skubica, Krasni dnevi, je roman o očetu in hčerki - dveh trmastih in vase zaverovanih sebičnih ljudeh, ki strupeno udrihata drug po drugem, vsak na svoj prefinjen način - dokler jima življenje kot tako v obliki tragičnega in nenadejanega dogodka ne odpre oči še za drugo plat človeka, ki ga imata pravzaprav rada.

Komisija za podelitev nagrade kresnik je letos naredila drzno in pogumno potezo. Pred približno desetimi leti bi se zaradi tega hudovala - le preberite. Dandanes - v času najrazličnejših obveznih kvot, pa je izključno moška peterica finalistov (in to brez Vojnovića) nekaj, kar je pravzaprav dobrodošlo. Obuja upanje, da se bo nagrado kresnik podelilo najboljšemu romanu lanskega leta, ob čemer spol, spolna naravnanost, svetovni in politični nazor pisatelja ne bodo prav nič pomembni.

In roman Andreja E. Skubica, Krasni dnevi, vsekakor zasluži, da je med finalisti.

===================================================

Aja, pa še nekaj! Zaradi tega imam rada knjige. Ker me vedno znova prijetno presenečajo. Sploh nisem vedela, da je tudi ta knjiga povezana s Hamburgom - mestom, ki me trenutno tako zelo fascinira. Tale moj zapis bi lahko podobno kot recenzije drugih romanov, ki se tudi dogajajo v tem mestu, podnaslovila kot Hamburg, leta 2008 (se mi zdi, da se roman dogaja takrat, Elbphilharmonie še ni bilo).

Juntez je namreč na eno od svojih fur s seboj vzel tudi Lejo. S tovornjakom sta se odpeljala v Hamburg. Ko on pretovarja svoj kamion, se Leja sprehaja po mestu, tudi tukaj:

HafenCity
Hamburg

Potem se ji je odprl razgled na nabrežja znamenitih starih hamburških pristaniških skladišč. Za trenutek je kar obstala... Tam so stara, opečnata zgodovinska skladišča že nadomeščale moderne poslovne in stanovanjske stavbe, kompleksi. Spet je obstala in strmela. Ni se ravno spoznala na arhitekturo, ampak tole se ji je zdelo drugače kot vse, kar je videla po pristaniščih dotlej.

Tudi ona je navdušena nad Hamburgom:)

===============================

Sicer pa - najboljši citat iz knjige je zadnji stavek romana:

Tako za popizdit težko je preživeti življenje in nikogar izdati, niti samega sebe.

In najboljša izjava finalista za nagrado kresnik:

Občutek je prijeten. Če dobim nagrado, bi si rad kupil nov računalnik.

Ja, tole nagrado jemljemo vse preveč resno;)

Borut Golob: Šala

Smešno, žalostno in še kako resnično.

Ravno prav sem stara, da se še spominjam, kako je bilo, ko smo s papirnatimi zastavicami - slovensko, jugoslovansko ali partijsko, stali ob cesti in čakali, da se pelje mimo. Izredno težko je bilo ugotoviti, v kateri limuzini sedi. Borut Golob ima prav, nemogoče ga je bilo videti, a smo bili vsi kljub temu navdušeni in prepričani, da nam maha nazaj.

Kratek, le okrog sto strani dolg roman z delavskimi očmi zre na socialistično družbo konca osemdesetih let. Skoraj sem prepričana, da so te od alkohola motne in z niško-sarajevskimi cigaretami zakajene oči, oči nekoga, ki na tri šihte dela v tovarni Sava v Kranju. Smrdi že tako in vzdrževalci so velike živine. Gastarbeiterska mladina je bila tam vedno dobrodošla, da opravi poletno tlako, ki so jim jo naložili starši in zbira informacije, ki bodo potem nekoč zaživele v knjigi. 

Vsebina knjige je brutalna in bralca sune preko meje dobrega okusa. Nič zato, kajti svet se v svojem bistvu vendarle prav zares vrti samo okrog človekovih prvinskih potreb in njihovega zadovoljevanja. Ko ta svet preide v drugega, recimo da bolj sofisticiranega -  ko slike nagih bab na notranji strani smrdečih garderobnih omaric obledijo in se namesto črne turške kave začne piti instant brozga iz kavnih avtomatov, izginejo tudi iskrenost in pristnost in mesenost. Diktaturo zamenjata demokracija in kapitalizem - življenje pa se preseli v virtualni svet. Tam so krediti in športne stave in pehanje za dobičkom.

Borut Golob oba svetova - tistega pred in tistega po kratki vojni - vojni, ki pa našega narodnostno izredno raznolikega tovarniškega delavstva presenetljivo prav nič ne razdeli - postavi drugega ob drugega in enako neizprosno secira s kirurško natančno metodo črnega humorja. Izpostavi tisto, kar je najgrše, a tudi najznačilnejše - tisto, na kar bi se morali odzvati, da bi se tok sveta obrnil v boljšo smer.  

Preberite in pustite, da vas pretrese - vse do drobovja. In še čez.

Za mile in občutljive duše belih ovratnikov pa to seveda ni.

★★★★☆

Tomo Podstenšek: Kar se začne z nasmehom

S tole kriminalno zgodbo Tomo Podstenšek svojih bralcev že ne bo držal v prehudi napetosti - meni Feliks Golob, glavni junak romana Kar se začne z nasmehom. Koga pa zanima kriminalka, kjer ni trupel, si misli. Treba je pisati vsaj nekaj takega, kar piše Tadej Golob, bi lahko dodali. To, da se glavni junak romana piše Golob - enako kot eden najprepoznavnejših slovenskih pisateljev kriminalk, ne more biti naključje. 

A lepo počasi. Preden pridemo do kriminalnega žanra,  bomo uživali v nečem drugem - precej aktualnem za današnji čas.

Fake news in neznosna lahkotnost bombastičnega in površnega žurnalizma, ki rojeva nepreverjene novice, z enim samim namenom, da bi pri ljudeh vsaj za kratek čas vzbudile zanimanje, ob vsem tem pa resnica sploh ni pomembna, so osnovna tema romana. Kajti:

...resnica ljudi ne zanimiva. Zanimajo jih trači, senzacije in ekscesi. Že zdavnaj so se, morda celo upravičeno, sprijaznili z dejstvom, da za nobeno informacijo ne morejo zanesljivo vedeti, ali je resnična ali ne. Zakaj torej ne bi verjeli tistemu, kar hočejo, in dvomili o tistem, česar nočejo verjeti.

Feliks Golob postane žrtev takšnega žurnalizma in takšnega načina razmišljanja. Po spletu nerodnih okoliščin ga namreč razglasijo za prejemnika nekaj preko osemdeset milijonov evrov vrednega loterijskega zadetka. Novica je seveda lažna, brez trohice resnice, a koga vendar to zanima. Feliksu - ha, ali Srečku - nihče ne verjame, da denarja v resnici sploh ni dobil. Kajti:

V prekrasnem informacijskem svetu, kjer je vse več ljudi prepričanih, da je zemlja ravna plošča, evolucijska teorija in klimatske spremembe pa navadna izmišljotina, je bilo verjeti teoriji zarote, da skuša sosed prikriti svojo zmago na loteriji, pravzaprav še povsem v mejah racionalnega.

Golobu se življenje obrne na glavo. Pojavijo se do sedaj neznani sorodniki, prijatelji, pa tudi povsem neznani ljudje, ki ga prosijo za denarno pomoč, sodelovanje, denarni vložek, posojilo. Ko iz tega potem ni nič, so vsi po vrsti užaljeni in jezni, ker je tako škrt in jim "noče" pomagati. Izgubi službo in celo žena ni več povsem prepričana, da res ni nobenega denarja.

Nesrečni in pošteni Feliks, ki mu življenje vse bolj razpada in se ruši, se potem po sili razmer odloči za drugačno taktiko. Ne preostane mu namreč drugega, kot da potrdi lažno novico, da je zadel na loteriji in postal milijonar. Vendar pa ta poteza, namesto da bi položaj razrešila, vse skupaj še močneje zaplete. In tukaj potem vstopimo v kriminalno zgodbo, ki sem jo omenila v uvodu. Ki pa je drugačna od tistih, ki jih piše Tadej Golob.

V povezavi z romanom je potrebno omeniti še dve zanimivi slogovni potezi. Vsi tisti zoprneži, ki bi bili tudi radi udeleženi pri delitvi denarnega dobitka, so zelo posrečeno orisani v svojih elektronskih pismih, ki jih pošiljajo Golobu. Ta so dodana na začetke posameznih poglavij knjige in s svojim slogom pisanja, ki se razlikuje od enega do drugega, odsevajo najraznovrstnejša človeška bitja, ki pa imajo seveda tudi precej skupnega - če ne drugega to, da hitro zavohajo, kje je denar.

Druga zanimivost romana pa je ta, da v romanu nastopa tudi Tomo Podstenšek. Tudi on bi rad sodeloval s Feliksom Golobom - kar njegovo biografijo bi napisal, če se da. Mogoče pa res, kaj pa veš... Biografije so na Slovenskem trenutno enako popularne kot kriminalke. In tudi te piše Tadej Golob.

Knjigo sem rada brala - tisti del o lažnih novicah malo bolj kot kriminalni zaplet. Bila sem presenečena, ko sem izvedela, da je roman Kar se začne z nasmehom že šesti Podstenškov roman (poleg dveh knjig kratkih zgodb), jaz pa do sedaj za tega, tako prijetno pišočega pisatelja, še nisem slišala - čeprav, ha, v hermioninem blogu, sem ga pa že omenila. Letošnja nominacija za kresnika namreč ni njegova prva in o kresniku sem pred leti na blogu precej veliko pisala.

Roman Kar se začne z nasmehom je lahkoten in humoren, sproščujoč in zabaven, kar pa ga ne ovira pri tem, da ne bi razgaljal tudi tiste bolj grde strani človeškega značaja - pohlep, recimo, in zaradi tega je nasmeh, ki ga knjiga izvablja bralcu, malce krmežljav in kisel - češ, glej kakšni smo le ljudje.

Zgodba se zaključi tako, da vsi dobijo tisto, kar si zaslužijo. Feliks Golob se iz dogodkov, ki se mu pripetijo, veliko nauči in svoje življenje usmeri na nove poti. Pohlepneži pa... njim je pač treba postreči z zgodbo, ki jo potrebujejo in želijo. Potem pa dajo mir:)

★★★★☆