Andy Weir: The Martian

Na vsake toliko časa si zaželim nekaj znanstvene fantastike. Tokrat sem bila ob izbiranju primerne knjige tega žanra v prijetni dilemi. Odločala sem se med romanom Dana Simmonsa The Fall of Hyperion - nadaljevanjem romana Hyperion, o katerem sem pred časom že pisala, in med romanom kitajskega pisatelja Liu Cixina z naslovom 三体 ali Sān tī. Pisatelj je za v angleškem jeziku izdano različico svojega romana - naslov je The Three-Body Problem, leta 2015 prejel najprestižnejšo nagrado za znanstveno - fantastični roman, nagrado Hugo. S tem se je zapisal v literarno  zgodovino kot prvi Azijec, ki je kadarkoli prejel to nagrado. Mimogrede, knjiga je navdušila tudi bivšega ameriškega predsednika Baracka Obama. 

No, pa zaenkrat nisem prebrala ne ene in ne druge od obeh knjig. Odločila sem se za nekaj tretjega - roman, ki ga je priporočil Randy Bresnik.

Randy Bresnik v Narodni galeriji v Ljubljani
(vir: Ameriško veleposlaništvo v Ljubljani
foto: Luka Dakskobler)

Randy Bresnik je eden od ne tako redkih Nasinih astronavtov slovenskih korenin. Ameriško veleposlaništvo v Sloveniji ima zelo lepo, dobrodošlo in pohvale vredno navado, da astronavte, ki imajo prednike iz naših krajev, povabi v Slovenijo, kjer imajo potem vrsto predavanj in intervjujev - vse za promocijo znanja in napredka. Na takšnem obisku v Sloveniji je bil v začetku letošnjega leta tudi Randy Bresnik.

V enem od intervjujev z njim je beseda nanesla tudi na knjigo Andyja Weira, The Martian - v slovenskem prevodu z naslovom Marsovec. Randyju Bresniku, ki je prebral kar nekaj ZF knjig, je bilo pri tej knjigi všeč to, da je avtor odlično ujel bistvo in način razmišljanja večine astronavtov.

Ha, če nekaj takšnega reče pravi astronavt, ki je bil izbran med tisoči kandidatov, ki želijo potovati v vesolje, ki je prestal naporni večletni trening in ima izkušnje življenja v vesolju, mu pa že lahko verjamemo! In knjigo, ki je obetala, da bo verodostojno pokazala razmišljanje in življenje astronavtov, sem z veseljem vzela v roke in začela brati.

Roman pripoveduje o ameriškem astronavtu Marku Watneyu, ki je bil član tretje odprave na Mars s človeško posadko, imenovano Ares 3, in tako 17. človek, ki je kdajkoli stopil na planet Mars - samo toliko, da veste, kako daleč v prihodnosti smo;)
Odprava Ares 3 pa je imela veliko smolo. Že 6. dan po pristanku na Marsu, je bila posadka zaradi peščenega viharja primorana zapustiti rdeči planet. Med vkrcavanjem v MAV (Mars descent vehicle) pa se je Mark Watney poškodoval in ostali člani posadke so upravičeno predpostavljali, da je umrl ter zato brez njega zapustili Mars.

Pa je, seveda, preživel.

A za kako dolgo? Do takrat, ko bo na negostoljubnem planetu še imel dovolj kisika, vode in hrane ter zaradi mraza ne bo zmrznil, bo še lahko živel. Vse te za življenje nujno potrebne stvari pa bi mu morale biti na voljo vse do prihoda naslednje človeške odprave na Mars, Aresa 4, čez približno 4 leta. Markov boj za preživetje na Marsu se tako lahko začne.

Mark Watney se mora znajti. Da preživi, mora uporabiti vse znanje, ki ga ima; prav mu pridejo vse ročne spretnosti, ki jih je pridobil med urjenjem. Daleč najpomembnejši za preživetje pa je - po mojem mnenju - njegov način spopadanja s težavami in reševanjem problemov. In to je tisto, o čemer je Randy Bresnik govoril v intervjuju - to naj bi bil način razmišljanja, ki ga ima večina astronavtov. Mark Watney pri reševanju težav obira tehniko "step by step" - probleme rešuje "korak za korakom", najprej tiste, ki so najpomembnejši in pri katerih se mudi, šele pozneje ostale. In pri tem se ne pusti zmesti in nikoli ne podleže malodušju. 

Tako se, na primer, dokaj hitro izkaže, da šibki člen v verigi njegovega preživetja - presenetljivo - ne bo pomanjkanje kisika, ampak premalo hrane in Mark se nemudoma loti reševanja tega problema. Koncentracije pri ubadanju z vprašanjem, kako naj si zagotovi potrebne kalorije za preživetje, pa mu ne zmanjšuje težka rešljivost naslednje težave, ki ga čaka - namreč, četudi mu uspe zagotoviti dovolj hrane do prihoda reševalcev, ni jasno, kako bo zmogel premagati razdaljo 3200 km, ki ga loči od mesta, kjer bo pristala naslednja odprava na Mars, Ares 4. Večina običajnih ljudi bi na njegovem mestu zaradi nerešljivosti problema glede razdalje, obupala tudi pri reševanju zagotavljanja hrane, a pri Marku ni tako. Tehnika "korak za korakom" se izkaže za zmagovito.

Branje o spopadanju osamljenega astronavta s krutimi razmerami na Marsu, pa ni bilo samo zanimivo (in poučno), ampak tudi zabavno. Mark Watney je namreč izredno pozitiven in vesel človek z velikim smislom za humor, njegova razmišljanja in komentarji pa vzrok za smeh pri bralcih knjige. No, zaradi takšnega, prijetnega značaja, je bil pravzaprav tudi izbran v posadko Aresa 3.

Knjiga je pisana na različne načine - večinoma v prvi osebi, v obliki izsekov iz Watneyevega dnevnika ali njegovih pisem ostalim članom posadke, nekaj pa tudi v tretji osebi neprizadetega zunanjega opazovalca (tako so opisani neprijetni pripetljaji oz. nesreče, ki jih Mark doživi na Marsu; kar nekaj jih je in hude so); dogajanje pa se seli z Marsa v Houston, Cape Canaveral, tudi na Kitajsko in seveda na plovilo Hermes, s katerim ostali člani posadke Ares 3 po nesrečnem dogodku na Marsu potujejo nazaj na Zemljo.

Ostali člani posadke imajo v knjigi bolj stransko vlogo, a so vseeno tako posrečeno orisani, da so več kot zanimivi in je bilo tudi o njih prav prijetno brati. Vsi so inteligentni in vsak premore dvoje specialističnih znanj. Mark Watney je na primer botanik in strojni inženir, kar je pri boju za preživetje na Marsu zelo posrečena kombinacija;)
Poveljnica Lewis je pragmatična ženska, vojakinja, ki je obsedena z vsem, kar izhaja iz 70-ih let 20. stoletja, pa naj bodo to filmi in televizijske serije iz tistega časa ali pa disko glasba. Beck je zdravnik odprave in Watneyev dober prijatelj. Na skrivem je zaljubljen v Johanssen - računalniško strokovnjakinjo odprave. Martinez je pilot, tudi vojak in predan katoličan. Šesti član odprave, Vogel, pa poskrbi za to, da ima misija Ares 3 mednarodni značaj. Kadar je Vogel, ki govori angleščino z naglasom (lahko si mislite, kateri akcent je to;), oblečen v vesoljsko obleko, se od ostalih članov odprave loči le po tem, da je na njej všita zastava Evropske Unije, ne pa Združenih držav Amerike kot pri ostalih. Zanimivo in pomenljivo se mi je zdelo, da ni imel všite zastave Nemčije.

Acidalia Planitia, Mars,
področje, kjer je pristala odprava Ares 3
(vir: NASA/JPL/University of Arizona)

Odlični prvenec Andyja Weira, Marsovec, ni značilna znanstveno - fantastična knjiga. V njej namreč ni prav nič fantastičnega, a je zato toliko več znanstvenega. Mark Watney namreč pri svojem boju za preživetje - znanstveniki na Zemlji ter preostanek posadke pa, da mu pri tem pomagajo, uporabljajo znanje in tehnologijo, ki nam je v današnjem času že na voljo - ničesar fantastičnega ne boste našli. To, kar se dogaja v knjigi, bi se prav lahko dogajalo že danes.
Knjiga bo posebno všeč vsem tistim bralcem, ki imajo radi naravoslovne vede - ki radi izvajajo kemijske poskuse, občudujejo logiko fizikalnih zakonov in računajo. A vsa ta naravoslovno matematična tehnologija v knjigi je vendarle le ozadje za izredno napeto zgodbo, ki jo doživlja izredno simpatičen junak. 

V reševanje Marka Watneya  so se vključili nešteti vrhunski znanstveniki in strokovnjaki s celega sveta, ki so uporabili vse svoje znanje; tistim, ki odločajo, pa ni bilo žal za to priskrbeti velikanskih količin denarja. Ob tem sem se hočeš nočeš spraševala, ali bi se takšna splošna mobilizacija znanja, volje in zagnanosti zgodila tudi v resničnem življenju. Bi na Marsu zapuščenega astronavta res poskušali na vsak način rešiti ali pa bi ga raje nekako tiho in stran od oči javnosti prepustili njegovi usodi? 

Na zadnjih straneh knjige je Mark Watney razložil svoj pogled na to vprašanje in me prepričal, da bi se veliko reševanje prav verjetno zgodilo tudi v resničnem svetu.

Reševanje astronavta namreč pomeni reševanje nekoga, ki predstavlja napredek, znanost in medplanetarno prihodnost, o kateri smo sanjali stoletja. In to je vedno nekaj takega, kar združuje številne ljudi.

Vendar pa to vseeno ni glavni razlog, da so se ljudje tako zelo potrudili, da bi Marka Watneya rešili. Glavni razlog je ta, da imamo ljudje v svojem jedru težnjo k temu, da pomagamo drug drugemu. Ta instinkt je nekaj tako značilno človeškega, da ga najdemo po vsem svetu in v vseh kulturah, razmišlja Mark Watney, in doda še:"And because of that, I had billions of people on my side. Pretty cool, eh?"

★★★★☆

Andy Weir
(1972)
(vir: goodereader)

Weir, Andy
The Martian
Del Rey, Penguin Random House, 2014
448 strani
ISBN 978-0091956134

P.S. Mislim, da mi ni potrebno posebej poudarjati, da je bil po knjigi posnet tudi film z Mattom Damonom v glavni vlogi. Nominiran je bil za kar sedem oskarjev.

Andy Weir pa se je po uspehu, ki ga je doživel njegov prvenec, povsem posvetil pisateljevanju. Izšla je že njegova naslednja znanstveno - fantastična knjiga, z naslovom Artemis.

Paul Kalanithi: When Breath Becomes Air

Ko dih postane zrak, smo blizu smrti.
Ko dihanje ni več nekaj nezavednega, ampak postane hlastanje po zraku, vemo, da smo blizu konca. To je še posebno jasno takrat, ko nekdo umira zaradi bolezni pljuč.

Ena od najboljših strokovnih spletnih strani za kardiologijo, theheart.org, ob koncu leta svojim bralcem vedno ponudi seznam knjig, ki jih je vredno prebrati ali pa komu podariti. Seznami imajo naslove: Top Books Written by Doctors ali Physician Booklist ali Best Medical Nonfiction Books for Doctors itd. Knjige, ki se znajdejo na teh seznamih niso kar tako.

Na enem izmed teh seznamov za leto 2014 je bila knjiga Atula Gawande, Minljivost. Pisala sem že o njej in o tem, kako zelo mi je bila všeč.
Leta 2015 je bil na seznamu Henry Marsh s knjigo Do no Harm - ali Ne škoduj! -  tudi to knjižno uspešnico imamo prevedeno v slovenščino in čaka, da jo preberem. Knjigo sem dobila v dar in takoj, ko jo prebere oče, se bo znašla tudi na mojem seznamu knjig, ki jih je potrebno prebrati. 

Tretja knjiga, ki jo je napisal zdravnik in je tudi postala svetovna uspešnica -  na seznamu knjig theHeart.com je bila leta 2016, je knjiga nevrokirurga Paula Kalanithija, When Breath Becomes Air. Ravnokar sem jo prebrala in sicer v originalu. Tudi to knjigo imamo prevedeno v slovenski jezik, naslov je Ko dih postane zrak. 

"Rattling, heartbreaking, beautiful" je o knjigi When Breath Become Air, napisal že zgoraj omenjeni Atul Gawande.

"Every doctors should read this book...it helps us understand and overcome the barriers we all erect between ourselves and our patients" je napisal Henry Marsh, avtor uspešnice Ne škoduj!

Ann Patchet pa je še bolj univerzalna. Knjigo bi priporočila "anyone, everyone".

In kaj je tako posebnega in pretresljivega v knjigi Paula Kalanthija, da bi jo moral prebrati vsak zdravnik, če ne kar vsi ljudje?

Gre za tragično zgodbo mladega nevrokirurga, avtorja samega, ki so mu v starosti 36 let - tik pred tem, ko bi zaključil svojo specializacijo, odkrili raka pljuč v terminalni fazi. Svetla in uspešna prihodnost nadarjenega kirurga in znanstvenika, ki se je še malo pred tem zdela samoumevna, se je v trenutku razblinila. Paul Kalanithi se je naenkrat znašel v vlogi bolnika - na drugi strani odnosa, ki ga je sicer dobro poznal in vsak dan doživljal, odnosa zdravnik-bolnik.

Svojo življenjsko zgodbo je v knjigi natančno opisal. Na koncu se opazi, da mu je pri pisanju zmanjkovalo časa. Paul Kalanithi je namreč slabi dve leti po tem, ko je bila postavljena diagnoza, umrl. Da je knjiga vseeno zaključena celota, sta poskrbela predgovor Abrahama Verghesa - tudi zdravnika in pisatelja, zaposlenega na Stanford Medical University; ustanovi, kjer je pred boleznijo tudi Kalanithija čakala dobra služba - in epilog žene Lucy Kalanithi - zdravnice internistke, ki opisuje predvsem zadnje mesece moževega življenja.

O mnogih stvareh piše in razmišlja Paul Kalanithi v svoji knjigi in te so zanimive tako za medicince kot tudi za vse ostale. Mojo pozornost sta pritegnili predvsem dve.

Prva je ta, kako razumsko in zrelo, občudovanja vredno, je dojemal svojo bolezen in kako ni dovolil, da bi kratek čas življenja, ki mu je še preostal, stekel v prazno - ob smiljenju samemu sebi in spraševanju, kako je mogoče, da se je kaj takega sploh zgodilo. Na vprašanje "Zakaj se je to zgodilo ravno meni?", ki si ga v določenem obdobju svoje bolezni zastavljajo vsi oboleli, je odgovarjal z drugim vprašanjem: "Zakaj se pa meni to ne bi moglo zgoditi?" Begala ga je edino negotovost tega, da ni vedel, koliko časa mu je še preostalo: 2, 5, 10 let. Če bi to vedel, bi lažje načrtoval svoje dejavnosti. Vendar pa. Kdaj bomo umrli, oziroma, koliko časa nam je še na voljo, ne ve nihče od nas; pa naj bo zdrav ali bolan.

Paul Kalanithi se je v času po diagnozi, ki ga je zapisala smrti, vrnil v službo in še nekaj časa v polni meri upravljal svoj poklic nevrokirurga. Poleg tega je v času, ki mu je preostal, napisal pričujočo knjigo in si s tem izpolnil dolgoletno željo, da bi se poskusil tudi kot pisatelj. A kar je mogoče najpomembnejše, v tem času je postal tudi oče in ravno hčerka, ki je bila ob njegovi smrti stara komaj 8 mesecev, mu je dokončno osmislila življenje.

Druga stvar, ki se mi je še posebno jasno pokazala ob prebiranju knjige, je pa ta, da v pripovedi težko najdete odgovor na najpogostejše vprašanje, ki se poraja ljudem, ki pridejo v stik z bolnikom, ki je zbolel za pljučnim rakom. Mislim na vprašanje: "Ali je kadil?"

Paul Kalanithi kajenja - najpogostejšega vzroka za pljučnega raka, v svoji knjigi ne omenja in diagnozo raka pljuč tako osvobodi neprijetne stigme, ki jo čutijo vsi oboleli kadilci, "češ, saj je sam kriv, da je zbolel; kaj je pa kadil." Ta manko kajenja v zgodbi bolnika s pljučnim rakom se mi zdi najboljša plat knjige.

Knjiga Paula Kalanithija, Ko dih postane zrak, je presunljiva zgodba mlade družine, ki se mora soočiti s smrtjo, ki je prišla prezgodaj in nepovabljeno. Kakor je ta zgodba tragična, pa vendar tudi ni tako zelo posebna in edinstvena, da bi morali o njej prav posebej razpravljati in se čuditi. Vsak dan se dogaja nešteto podobnih zgodb, ki so mogoče še bolj žalostne in nesrečne. Moje misli in moje sočutje se vedno nekako lažje in bolj iskreno izrazijo ob ljudeh, ki tiho trpijo in svoje nesreče ne obešajo na veliki zvon oz. o njej ne pišejo avtobiografskih knjig.

A da ne bo pomote! Je že prav, da je Lucy Kalanithi spoštovala voljo svojega moža in izdala njegovo knjigo. Tudi to je dobro, da jo še naprej reklamira in približuje ljudem ter tako z njo zbira denar za raziskave pljučnega raka.
Vendar pa si ne morem pomagati - meni je ob knjigi zaradi vsega tega vsaj malo nelagodno.

Paul Kalanithi
(1977-2015)
(vir:Goodreads)

Kalanithi, Paul

When Breath Becomes Air

slovenski prevod: Ko dih postane zrak

Penguin Random House, UK, 2016

228 strani

ISBN 9781847923677

P.S. Paul Kalanithi ni nikoli v življenju kadil.

Marčevski kulturni utrip Dubaja

Emirates Airline Festival of Literature - Van Gogh Alive - Mednarodni mesec žensk

Dubajčani so pametni. Vedejo se tako, kot so se vedle številne zmagovite civilizacije v človeški zgodovini - na primer tiste, ki so pred približno 1500 leti v Evropi nadomestile Rimsko cesarstvo. Ali pa, če se ozremo še dalj v zgodovino: tiste železnodobne kulture, ki so zasedle prostor do takrat cvetočih bronastodobnih - ki v svojem razkošju in prepričanju, da so večne, niti pomislile niso na to, da bodo kdaj propadle in da jih bo nadomestilo nekaj novega. Vse te nove kulture so od starih civilizacij prevzele tisto, kar se jim je zdelo vredno in primerno, ostalo zavrgle; tisto, kar je ostalo so nekoliko nadgradile in obarvale s svojimi značilnostmi, na koncu pa dodale še nekaj tipično lastnega. Na ta način so uspele ustvariti zasnovo za svojo zgodbo o uspehu.

Nekaj takega se že nekaj deset let dogaja v Dubaju. Takšen občutek imam. Od Evrope in Amerike so prevzeli tisto najboljše, kar imamo, a vse še nekoliko dopolnili in izboljšali, dogradili v lastnem stilu. Tako je v Dubaju najvišja stavba na svetu, najraznovrstnejši in najrazkošnejši nebotičniki; postaje metroja pa izgledajo kot tiste iz znanstveno-fantastičnih filmov. In vse te novogradnje kot da bi nam govorile: Glejte, vse zmoremo natanko tako kot vi, le da smo v tem še za stopnjo boljši!

Dubaj
(h.arhiv)

Gradbeni dosežki v Dubaju pa niso edino, v čemer zahodni svet izgublja svojo prevlado. Dubajčani so pametni in svoje prihodnosti ne gradijo samo na dohodkih, ki jim ga prinašajo nahajališča nafte. Dubaj postaja trgovsko in poslovno središče za področje srednjega vzhoda. Njihov letalski prevoznik Emirates pa postaja najpriljubljenejša letalska družba tudi izven meja arabskega sveta. Za zmerno ceno nudi odlično storitev.
Zgornji stavek pa velja tudi za številne dubajske hotele, v katerih se gost počuti kot car. Turizem je tako še ena panoga, ki bo Dubajčanom omogočala razvoj in dobiček, tudi potem, ko nafte same - ali potrebe po njej, ne bo več.

V določenih stvareh pa Dubaj v primerjavi z zahodnim svetom vseeno caplja daleč zadaj. Opazila sem vsaj tri. Začnem naj kar s tisto, ki se najbolj sklada z usmerjenostjo mojega bloga.

Literatura

V največjem nakupovalnem središču na svetu, Dubai Mall, med več kot 1300 trgovinami najdemo samo 2 knjigarni, pa še ti dve sta tuji - ena je britanska, druga je japonska. To kaže na to, da ljubezen Dubajčanov do literature ni ravno velika.

(h.arhiv)

Mi smo obiskali Kinokuniyo - podružnico največje in najbolj znane japonske knjigarne. Eno izmed njenih prodajaln sem spoznala že med potovanjem po Japonski. Ta v Dubaju je bila precej bolj lična kot tista v Tokiu. Bila je prostorna z dovolj velikimi razstavnimi površinami za knjige, številnimi sedeži za prebiranje in listanje knjig. Knjige so bile razporejene izredno pregledno, z obveznimi policami za uspešnice ali nagrejenke (v nobeni knjigarni do sedaj še nisem opazila regala z nagrajenkami Man Booker prize zadnjih desetih letih); vse knjige pa so bile razporejene tudi po zvrsti in po priimkih avtorjev. Na eni strani knjigarne so bile knjige v angleškem, na drugi v arabskem jeziku.

Knjige v angleškem jeziku, ki so trenutno najpopularnejše v evropskih knjigarnah, so bile tudi v dubajski knjigarni na policah za uspešnice. Z majhno lokalno posebnostjo; na prvem mestu najbolj priljubljenih ne-fikcijskih knjig je bila domača knjiga in sicer delo šejka Mohammeda bin Rashida -  podpredsednika in premiera Združenih arabskih emiratov ter vladarja emirata Dubaj, z naslovom Reflections on Happiness & Positivity.
Zelo zanimivo. Da se vladar ukvarja s temo sreče in zadovoljstva svojih državljanov, je zelo pohvalno. A njegovo veličanstvo šejk Rashid se ni ustavilo samo pri tem, da bi na temo sreče napisalo knjigo. Šejk strmi za tem, da bi srečo standardiziral kot mero razvoja. V znak truda v tej smeri so eno izmed cest v Dubaju že poimenovali v Happiness Street. Mimogrede, mogoče je le naključje - a bolj verjetno gre za premišljeno potezo - ta cesta je v okolici nakupovalnega središča - ki sodobnemu človeku prinaša največ sreče;) Kakorkoli že, Council of Happiness je že določil šest področij, na katerih bodo delali, da bi državljanom priskrbeli večjo srečo in zadovoljstvo. To so: zdravje, izobraževanje, okolje, osebna sreča, srečno mesto in družbeni standardi sreče.

Mogoče je ta drobna gesta vladarja, da napiše knjigo namenjena tudi temu, da bi se povečalo zanimanje za prebiranje in nakupovanje knjig med lokalnim prebivalstvom. Glede na to, da je knjiga na prvem mestu najbolj prodajanih knjig, pa kaže vsaj na to, da je občutek pripadnosti državi in svojemu emiratu, kakor tudi spoštovanje do svojega voditelja zelo visoko.

Mene so najbolj zanimale knjige domačih avtorjev. Zaradi tega sem se večino časa, ki smo ga preživeli v knjigarni, zadrževala pred knjižnimi policami označenimi kot Local Interest. A prav veliko mi te police niso mogle ponuditi. Še vedno so ponujali kratke zgodbe Mohammada Al Murra - po mojem mnenju daleč precenjene. Od domačih avtorjev pa je bila razstavljena še knjiga The Sand Fish - roman izpod peresa pisateljice Maha Gargash, ki se loteva problemov dogovorjenih porok. Vse ostale knjige so bila dela tujih avtorjev - med njimi precej knjig  francosko - libanonskega pisatelja Amina Maaloufa - večino njegovih knjig imamo prevedenih tudi v slovenščino (Samarkand, Taniosova pečina, Izvori, Leon Afričan in Križarske vojne v očeh Arabcev).

Presenetilo me je pa to, da so na izpostavljenemu mestu še vedno ponujali pred desetimi leti sicer izredno škandalozno, zdaj pa že precej izpeto knjigo, ki je bila v Saudski Arabiji prepovedana, drugod na Arabskem polotoku pa so jo ravno zaradi tega brali še z večjim veseljem.
To je roman v kratkih internetnih sporočilih o življenju mladih deklet v Ryadhu, ki ni čisto v skladu z versko moralo in splošnimi saudskimi vrednotami. Knjigo je napisala Rajaa al-Sanea - naslov je Girls of Ryadh. 

Ob obisku knjigarne v Dubaju sem imela občutek, da literatura ni tisto, kar bi obiskovalce nakupovalnega središča posebno zanimalo. Tudi pretirane želje, da bi pisali daljša prozna dela prebivalci Emiratov, kot kaže, nimajo.

A želja po tem, da bi Dubaj tudi v literarnem svetu ujel korak z zahodnim svetom, je vseeno velika. O tem priča podatek, da je bil v mestu v začetku marca letos že deseto leto zapovrstjo Emirates Airline Festival of Literature. Trajal je kar deset dni in sicer pod okriljem letalske družbe Emirati. Gostil je nekaj znanih literarnih gostov iz tujine (ki so vsi po vrsti hvalili, kako lepo je bilo poskrbljeno zanje v hotelih s petimi zvezdicami;) - poslušala v podcastu na letalu), med njimi pisec kriminalk Mark Billingham in tudi pri nas znana Kate Mosse (romana Labirint in Grobnica). Poudarek festivala pa je bil kljub tujim gostom, ki pišejo prozo, na poeziji. Predstavljali so se tako klasični pesniki kot tudi pesniki, ki kršijo vsa pravila pisane besede. Poezija je pač tista zvrst literarne umetnosti, ki ima na srednjem vzhodu večjo veljavo, ceno in tradicijo kot daljša romaneskna besedila. V zadnjem času pa se je z razmahom socialnih omrežij še posebej razbohotila in postala opaznejša.

d3

Dubai Design District  ali d3 je druga od teženj Dubaja kako ujeti zahodni svet - v dizajnu in likovni umetnosti. Področje d3 leži sicer čisto blizu zgoraj omenjenega Dubai Mall-a, a vendar je to skoraj že v puščavi. Trije bloki zanimive oblike so zgrajeni in nekaj kavarnic je videti - to pa je tudi vse. A Dubajčane ne gre podcenjevati. Prepričana sem, da bo čez nekaj let na tem kraju zbirališče trendovskih umetnikov; umetniško navdihnjeni obiskovalci pa se bodo lahko sprehajali iz ene v drugo od galerij in uživali v najrazličnejših razstavah.

A temelji nove dubajške zgodbe o uspehu so že postavljeni. Dubaj je v času našega obiska gostil razstavo, ki so jo postavili na ogled že v številnih velemestih sveta - od Berlina do Šanghaja in Sydneyja, in povsod je dosegla velik uspeh. Gre za razstavo, ki naj bi uvajala povsem nov način predstavljanja likovnih umetnin obiskovalcem. Slikarske umetnine so prenesene na digitalne nosilce slike, se pravi poslikane z digitalnim fotografskim aparatom visoke ločljivosti in nato projicirane na ogromna platna kot del premišljene multimedijske predstave. Obiskovalec se lahko dobesedno potopi v slike - s tem, ko leži na ležalniku in opazuje spreminjajoče se podobe na platnih, povečane izseke iz slik, ki se izmenjujejo pred njegovimi očmi; lahko pa se tudi sprehodi po upodobitvah, ki tečejo po tleh ali si čisto od blizu ogleda kakšen detajl slike. 

Si predstavljate, kakšni občutki so, ko se čisto od blizu zazreš v slikarjeve oči na avtoportretu ali pa se izgubiš v tihožitju cvetja, s soncem prežeti pokrajini ali pa zvezdnati noči, ki jo je nekoč naslikal? Prečudoviti.

Van Gogh Alive
(h.arhiv)

Razstava, ki jo do srede aprila gosti d3 se imenuje Van Gogh Alive in prikazuje vse pomembne Van Goghove slike. Le-teh si v originalu nikoli ne boste mogli ogledati skupaj, saj jih hranijo različni muzeji po svetu, ki se bodo le težko domenili, da jih razkažejo na skupni razstavi. Na takšen - digitalen način, pri katerem se ne izgubi (skoraj) nobena značilnost ali pa kvaliteta originala, pa si jih lahko ogleda množica ljudi, uživa v njihovi lepoti, obenem pa ni nobene nevarnosti, da bi se originalne slike na razstavi ali na poti do nje poškodovale.
Mogoče so klasičnim razstavam, kjer se obiskovalci pod budnim očesom varnostnikov previdno in s strahospoštovanjem premikajo od ene do druge slike, res šteti dnevi.

Vincentu van Goghu bi bila takšna razstava všeč, zatrjujejo razstavljavci in verjetno imajo kar prav. V teh dneh sem namreč dodobra spoznala življenje tega slavnega nizozemskega slikarja, ki je za časa svojega življenja uspel prodati le eno izmed svojih slik, in lahko bi rekla, da se izgled razstave sklada z njegovim značajem in prioritetami.

Da za to vem,  je poskrbela letalska družba Emirati, ki je na poletu v Dubaj in nazaj omogočala ogled kar dveh filmov, ki govorita o življenje Vincenta van Gogha.
Prvi je slavni, že davnega leta 1956 posnet in z oskarjem nagrajen film Lust for Life z odličnim Kirkom Douglasom v glavni vlogi. Drugi je čisto nov in je nekaj prav posebnega. Loving Vincent je namreč animirani film narejen s pomočjo oljnatih slik, ki jih je štiri leta dolgo ustvarjalo 1500 slikarjev. Pri tem so uporabljali Van Goghovo tehniko slikanja z živimi barvami in grobimi potezami čopiča ter debelo nanošeno barvo na platno. Izdelek je veličasten!
Film pripoveduje o zadnjem letu slikarjevega življenja in namiguje na to, da Vincent van Gogh mogoče le ni umrl zaradi samomora.

Van Gogh Alive
(h.arhiv)

Zgodba Dubaja je zgodba o uspehu. Tako je tudi zato, ker so Dubajčani pametni in se ne obremenjujejo z malenkostmi, ki za razvoj družbe niso pomembne. Ne moti jih multikulturnost in dejstvo, da je 80% prebivalcev njihovega mesta tujcev.
Ne moti jih, da je kljub temu, da je uradni jezik v državi arabski, jezik sporazumevanja angleščina.
Tolerantni so do vseh religij. Katoliško cerkev St. Mary od bližnje mošeje loči le cesta. Na cvetno nedeljo je tam potekala slovesna sveta maša s številnimi verniki, čisto tako kot po vseh ostalih katoliških cerkvah po svetu - mogoče še za kanček pristnejše, saj smo namesto oljkinih vejic, v rokah držali palmine liste.

Sožitje religij
(h.arhiv)

Vendar pa. Dubajška zgodba o uspehu ima tudi temne plati. Precej temne.

Gradbeni dosežki, po katerih je Dubaj tako zelo znan, so možni predvsem zaradi izkoriščanja številnih tujih, krepko podplačanih delavcev. Aroganca domačinov do teh delavcev - pa tudi strežnega osebja v hotelih, taksistov in prodajalcev, je za Evropejce težko predstavljiva. Neprijetno je opazovati služkinje, ki hodijo nekaj korakov za svojimi oholimi, v abaje oblečenimi gospodaricami - tudi same z ruto na glavi, čeprav se že na prvi pogled vidi, da niso muslimanke.

Tudi do okolja se prebivalci Dubaja obnašajo izredno neodgovorno. Smeti ne ločujejo. Z vodo, ki je v puščavi tako zelo dragocena, ne varčujejo. V puščavski klimi vzdržujejo zasneženo smučišče.

In konec koncev tudi toleranca do ostalih religij, s katero se tako zelo radi pohvalijo, le ni tako univerzalna kot se mogoče zdi. Zvonjenje v cerkvah ni dovoljeno (zvon v cerkvi sv. Marije je bil v kletki) in med mašo se prav gotovo vedno zgodi, da verniki zaslišijo glasno imamovo vabilo k molitvi, ki se razlega s sosednje mošeje in moti obred.

Ženske

predstavnica SMCCU Dubai,
mošeja Jumeirah
(h.arhiv)

A to še ni vse. Na vrsto prihaja tista tretja stvar, pri kateri bodo Dubajčani morali še veliko postoriti, da bodo ujeli zahodni svet. Tukaj mislim odnos družbe do žensk. Predstavnica SMCCU Dubai (Sheikh Mohammed Centre for Cultural Understanding) se je sicer ob našem ogledu mošeje Jumeirah v perfektni angleščini z britanskim naglasom trudila razložiti, da so ženske v muslimanskem svetu pravzaprav v privilegiranem položaju, a mene ni prepričala. Presodite sami, takole je povedala:
Ženske, na primer, ne da ne smejo, ampak jim ni potrebno hoditi v mošejo; če pa že gredo, rade ostanejo v ozadju, ker se jim tako ni potrebno mešati z moškimi.
Njihovo črno oblačilo je pa v puščavski klimi pravzaprav primernejše od belega, ki ga sicer nosijo moški, saj je zaradi črne barve lahko tanjše in tako primernejše pri znojenju.
Rute na glavah in zakrite obraze pa imajo v prvi vrsti zaradi zaščite pred soncem, vetrom in peskom (Le zakaj so potem zakrite med zajtrkovanjem?).
Da same vozijo avto, pa tudi ni najprimernejše, kajti: kaj pa če se jim v puščavi pokvari avto - kdo in kako hitro jim bo lahko pomagal. In tako dalje...

Ampak pustimo to. Recimo, da se tudi na tem področju v Dubaju trudijo narediti korak naprej. Mednarodni dan žensk, 8. marec, so raztegnili v mednarodni mesec žensk, ki je trajal vse do konca marca. Slike žensk, ki naj bi bile navdih ostalim - podjetnice, designerice in ustanoviteljice Ladie's Clubs, so prilepili na stebre v nakupovalnem središču. Samo ne vem, če se kdo ustavi pred njimi in jim nameni svojo pozornost. Tudi ženske ne.

Mednarodni mesec žensk,
v Dubai Mallu
(h.arhiv)

Dubaj je vsekakor zgodba o uspehu, a njegov blišč pobledi že takoj, ko se ozremo nekoliko globlje pod njegovo površino. Rada bi verjela, da je tako zaradi pomanjkanja demokracije (Združeni arabski emirati so federalna monarhija), a nisem prepričana, da to drži. Po običajni (zahodni) logiki brez demokratične ureditve dubajska družba sploh ne bi smela biti takšna, kot je - se pravi uspešna in konkurenčna zahodnemu svetu. Pa je in to zelo. V nekaterih pogledih nas celo prekaša.

A jaz kljub temu še vedno najraje živim v Evropi:)

Leipziški knjižni sejem 2018

Leto je naokoli in spet je napočil čas za najboljši knjižni sejem v Nemčiji. Leipziški knjižni sejem je vedno v marcu, ko je v deželi že pomlad. Ne, letos to ne drži. V Leipzigu je v času letošnjega sejma - od 15. do 18.3. - vladala zima s snežnimi meteži in temperaturami krepko pod ničlo. Pot do Leipziga se je zaradi prometnih nesreč in gneče na cestah - tudi tistih, ki so vodile do zasneženih parkirnih prostorov sejmišča, zavlekla kar za nekaj ur. 

A ko je navdušeni bralec končno v veličastni stekleni hali sejmišča, ki povezuje razstavne dvorane, pozabi na vse nevšečnosti, preko katerih se je moral prebiti, da je prišel do knjig. In začne uživati v tistih nekaj kratkih uricah, ki so mu na voljo...

Ker sem bila na sejmu v Leipzigu že lansko leto, sem se v petih dvoranah, v katerih so bile razstavljene knjige, dokaj dobro znašla - z listkom, na katerem sem imela označene pomembne točke ogleda, seveda. Takole je bilo:

Slovenska stojnica

Slovenska stojnica je vedno prva točka mojega ogleda. Zdaj mi je že prijetno domača, z znanim spremljevalnim osebjem in podobno arhitekturno zasnovo knjižnih polic kot na Frankfurtskem sejmu. Na policah so bile vse slovenske knjige, ki trenutno nekaj pomenijo - nekatere v slovenskem, druge v nemškem jeziku. Tudi poskusni prevodi ali " Leseprobe" določenih še neprevedenih knjig, so se našli. Lepo. 

Tisto, kar me je pa letos na slovenski stojnici še posebno prijetno presenetilo, je bilo to, da je bil tam tudi eden izmed slovenskih pisateljev, ki je bil pripravljen spregovoriti o svoji, pred kratkim v nemški jezik prevedeni knjigi. To je bil Sebastijan Pregelj, ki je predstavljal svoj roman Chronik des Vergessens. Knjiga je v slovenskem jeziku izšla leta 2014 z naslovom Kronika pozabljanja. Bila je med nominiranci za kresnika 2015. 

Škoda, da pisatelja nisem zaprosila za en skupni selfi. Bi ga lahko prilepila v tale blog;)

Sebastijan Pregelj
ob slovenski stojnici

Država gostja

Nedaleč od slovenske stojnice je bila stojnica države gostje na letošnjem Leipziškem sejmu - Romunije. Vedno znova so jo predstavljali kot drugo največjo državo Vzhodne Evrope (le katera je prva največja?;), gostovala pa je pod sloganom Zoom In. Pod drobnogledom razstave so bile številne knjige v romunskem jeziku, ki mi na žalost niso velike pomenile. Izstopale so le knjige Herte Müller, ki so bile v nemščini. Ta nemška pisateljica, ki je leta 2009 dobila Nobelovo nagrado za literaturo - nekaj njenih knjig pa imamo prevedenih tudi v slovenski jezik - je bila namreč rojena v romunskem Banatu in je  predstavnica nemške manjšine v Romuniji. Leta 1987 je prebegnila v Nemčijo. 

Nekaj let pozneje, po padcu komunističnega režima v Romuniji,  je tako postopalo še veliko drugih romunskih Nemcev. Dva moja sodelavca, na primer,  izhajata iz družin, ki so se v devetdesetih letih prejšnjega stoletja preselile v Nemčijo. V tujino pa tudi danes še vedno odhaja veliko, predvsem mladih ljudi, ki v vse bolj revni in koruptivni državi ne vidijo svoje prihodnosti.

Romunska stojnica je izgledala izredno zanimivo in praktično tako za razstavo knjig kot tudi za udobno posedanje obiskovalcev. Bila je v obliki amfiteatra, zasnoval pa jo je eden najbolj cenjenih romunskih arhitektov.

Desne založbe

Do začetka letošnjega Leipziškega sejma nisem vedela, da obstajajo tako imenovane "desne založbe". Predstavniki levice bi jih imenovali "skrajno desne založbe", a njihova uradna označba, ki so jo uporabljali tudi organizatorji sejma, je vendarle le "desne založbe". No, do zdaj nisem vedela, da obstajajo - čeprav bi si lahko mislila, da ima stranka AfD - in njej podobna združenja - svoj časopis in da izdaja tudi knjige. Pa me to pravzaprav tudi ni preveč zanimalo. 

A tokrat sem si šla njihove stojnice ogledat - in to kljub kratko odmerjenemu času, ki sem ga imela letos na razpolago za ogled sejma.
Reklamo za njihov ogled so naredila levo usmerjena politična gibanja, ki so že pred odprtjem sejma protestirala proti temu, da so tem založbam sploh dovolili, da razstavljajo na sejmu. Po njihovem mnenju bi tako skrajnim gibanjem morali prepovedati udeležbo na sejmu. A direktor Leipziškega knjižnega sejma je bil ob teh protestih že od vsega začetka skrajno jasen: Pravico do izražanja svojega mnenja imajo prav vsi - vse dokler ne zadenejo ob meje zakona. In tako so tudi sporne založbe dobile svoje razstavno mesto na sejmu.

Motiv založbe Antaios

Ko sem si ogledovala njihove stojnice - iz varnostnih razlogov postavljene v skrajni kot dvorane, tesno druga ob drugo kot v kakšnem getu, z varnostniki in policisti v neposredni bližini, se mi niso zdele nič posebnega in bi jih - če ne bi bila opozorjena nanje - zlahka spregledala. 

A reklame za desne založbe s tem še ni bilo dovolj. V soboto proti večeru so se protesti ponovili. Protestirali so eni in drugi, vsak s svojimi transparenti. In zanimivo. Pravzaprav nisem mogla točno ugotoviti, kateri so kateri. To je bil znak, da so vsi skupaj dobili več kot dovolj moje pozornosti in odšla v dvorano številka 1, kjer je je bila Manga konvencija.

Protesti

Manga-Comic-Con

Tukaj je prekipevalo od življenja. Mladi - oblečeni v svoje priljubljene stripovske junake ali pa tudi ne, so se zabavali, poslušali predavanja in kupovali ter brali mange. Letos so na Leipziškem sejmu proslavljali že peto obletnico spremljevalne prireditve knjižnega sejma, ki pokriva mange, anime in cosplaye. Ob tej priložnosti sta z Japonske prispela dva slavna ustvarjalca mang, vse skupaj pa je bilo še posebej slovesno.

V sejemski hali številka 1 je bila naša prihodnost in tudi prihodnost literature. Med mladimi, ki še vedno radi berejo - pa čeprav so to mange.

Alma M. Karlin: Ein Mensch wird

Na mojem romanju po Leipziškem knjižnem sejmu me je čakala še ena prijetna točka za postanek. To je bil obisk tistega dela sejma, kjer imajo svoj prostor neodvisne založbe. Tam je Jerneja Jezernik predstavljala knjigo Alme M. Karlin: Ein Mensch wird. Karlinova je biografijo prvih trideset let svojega življenja - od rojstva pa do predvečera njenega odhoda na svetovno potovanje - napisala leta 1931, tri leta po svoji vrnitvi v Slovenijo, ko je bila stara 42 let in je bila v Evropi zaradi svojih del slavna ter prepoznavna. V tej svoji biografiji je pisala predvsem o svojem težkem odnosu z materjo. 

Knjiga je v slovenskem prevodu izšla že leta 2010 z naslovom Sama. Zdaj je izšla tudi v originalnem, nemškem jeziku, pri neodvisni založbi Aviva Verlag.

Zame je bila predstavitev knjige še posebno zanimiva, saj je knjigo predstavljala Jerneja Jezernik - zavzeta raziskovalka življenja Alme Karlin. Zaradi njenih člankov, ki so prav vsi na strokovno izredno visokem nivoju, Almo Karlin v Sloveniji dobro poznamo. Meni pa so njene spremne besede k različnim Alminim knjigam pomagale tudi pri načrtovanju potovanja po sledeh Alme Karlin na Japonskem (prvi in drugi del), za kar sem ji izredno hvaležna. Na prireditev sem na žalost prispela malce prepozno, da bi se ji lahko za to tudi osebno zahvalila.

Jerneja Jezernik podpisuje knjigo

Das blaue Sofa

Letos tako nisem imela veliko časa in se nisem mogla udeležiti nobenega od pogovorov s pisatelji, ki nenehno potekajo na razstavnih prostorih sejma. Sem pa zato odkrila nepričakovano bogastvo, ki ga skriva medioteka ZDF programa, in s tem zlahka nadoknadila zamujeno.

Eni najzanimevejših pogovorov z avtorji, ki jih povabijo na sejem, so tisti, ki potekajo na modri sofi. Te pogovore sem si lahko, zahvaljujoč televizijski hiši ZDF, ki jih je posnela, ogledala kar doma; potem ko smo se po zasneženih poteh vrnili v domače mesto, vsi še vedno polni prijetnih vtisov s sejma.

Ogledala sem si pogovor z Bernhardom Schlinkom, avtorjem velike uspešnice in čudovite knjige Der Vorleser, po kateri je bil posnet tudi odmeven film s Kate Winslet v glavni vlogi. Roman imamo seveda preveden tudi v slovenski jezik (to je roman Bralec) in ga prav gotovo poznate.

Bernhard Schlink se je z moderatorko pogovarjal izredno simpatično in zanimivo. Hudomušno je odgovarjal na njena malce provokativna vprašanja in me tako povsem navdušil za svojo novo knjigo z naslovom Olga. 

Zanimivost: Bernhard Schlink je svoj prvenec Bralec napisal šele pri petdesetih letih. Prej je bil polno zaposlen kot profesor na različnih pravnih fakultetah.

Druga gostja na modri sofi je bila izredno uspešna britanska pisateljica, ki proda po 30 milijonov izvodov vsake od svojih knjig - od tega 10 milijonov samo v Nemčiji. Vse njene knjige so velike uspešnice. Jaz pa še nisem prebrala nobene od njih!

Govorim o Jojo Moyes, ki je na Leipziškem sejmu predstavljala svoj novi roman - v nemščini z naslovom Mein Herz in zwei Welten, v angleščini Still me. Gre za tretjo knjigo o njeni junakinji Lou. Prvi dve imamo prevedeni tudi v slovenski jezik. To sta knjigi Ob tebi in Brez tebe. Lou v tretji knjigi trilogije začne novo življenje v New Yorku - med bogataško elito, ki pa ni tako srečna, kot si to običajno predstavljamo.

Isti moderator, ki se je pogovarjal z Jojo Moyes, je na Modri sofi gostil tudi Pop Star moderne filozofije - tako ga je namreč imenoval, Slavoja Žižka, ki je predstavljal svojo novo knjigo Disparitäten. Še preden pa sta začela s pogovorom, je Žižek v nemščini razložil, da trenutno preboleva ohromitev obraznega živca, zaradi česar njegov obraz izgleda nekoliko iznakaženo. In to parezo n. facialisa je potem uporabil kot prispodobo za sodobno družbo. Ljudje (obrazne mišice) so ohromljeni, če nimajo pravega nadzora (pravega delovanja živcev), se pravi prave teorije, ki bi jih vodila. Ta prava teorija je leva teorija, je še poudaril. Ljudje so ploskali in se smejali. Primerjava je res originalna!

Slavoj Žižek
eden izmed avtorjev založbe wbg

Na modri sofi je sedela tudi Connie Palmen, a ni govorila o svojem romanu Ti si rekel, o katerem sem pred kratkim pisala, pač pa o svoji novi knjigi Die Sünde der Frau. V tem najnovejšem delu piše o štirih ženskah, ki so naredile greh (die Sünde) in sicer s tem, da se niso odločile za to, da bi prevzele svoje zgodovinske, tudi darwinistične vloge, ter rodile otrok, ampak so stopile po neobičajni življenjski poti. Na tej poti so bile na žalost večinoma nesrečne. Te štiri ženske so bile: Marylin Monroe, Marguerite Duras, Jane Bowles in Patricia Highsmith.

Tako zanimivo! Še bi lahko pisala, a naj bo dovolj. 

To so le nekateri od utrinkov z letošnjega Leipziškega knjižnega sejma, ki so me še posebej navdihnili in napolnili s pozitivno energijo, ki bo vztrajala še kar nekaj časa:)))

Connie Palmen: Ti si rekel

Sylvia Plath je prototip mučenice in svetnice; inteligentne mlade ženske in nadarjene umetnice, ki je svoje talente in sposobnosti žrtvovala v dobro svojega moža in družine. Njen mož - Ted Hughes, tudi pesnik, je tisti, ki je bil v največji meri kriv za njeno tragično usodo. Pošast in prešuštnik, celo morilec, ki je svojo ženo pustil na cedilu ravno takrat, ko ga je najbolj potrebovala. V noči, ko je Sylvia Plath delala samomor, je bil v postelji z drugo žensko; ona pa - preudarna in skrbna, je mašila špranje pod vrati, da strupeni plin iz kuhinje ne bi uhajal v spalnico, kjer sta spala otroka.

Malo sicer pretiravam, a takšna nekako je bolj ali manj uradna literarno-zgodovinska in feministična razlaga tragične usode Sylvie Plath. Da je vsaj nekoliko pretirana ali pa celo napačna, kaže že podatek, da so pesmi Sylvie Plath začeli resnično ceniti šele po njeni tragični smrti. Svetovno slavo je dosegla šele potem, ko je glavo "kolikor je mogla globoko potisnila v plinsko pečico". Roman Stekleni zvon je z veliko težavo uspela objaviti komaj en mesec pred smrtjo.

Arthur Miller je ob razmišljanju o samomoru svoje (bivše) žene Marilyn Monroe napisal: "Samomor ubije dvoje ljudi, Maggie, temu je namenjen."

To drži. Samomor Sylvie Plath Hughes je bilo namenjen tudi temu, da ubije Teda Hughsa.

Ljubezenska zveza med dvema pesnikoma je bila strastna, goreča in uničujoča. O njeni plati zgodbe je bilo že vse povedano. O njegovi skoraj nič. Ted Hughes je molčal. Kajti - takole pravi v knjigi Ti si rekel: 

Zadnjih petintrideset let sem bil molčeč talec njenega mita, razstavljen v mavzoleju kot relikvija tragičnega zakona.

Ali pa: 

Ko je bila še živa, sem molčal, da bi jo zaščitil pred predsodki in nerazumevanjem svojih znancev, po njeni smrti sem molčal, da bi pred predsodki in nerazumevanjem njenih obsedenih občudovalcev zaščitil sebe. 

Kajti: 

Dolga leta je mojo javno usmrtitev spremljala množica rjovečih žensk, ki so nad glavami mahale s transparenti, na katerih je pisalo "Morilec!". Vernice so romale na Golgoto v Heptonstall, zatikale svojo jezo kot meče v njen grob in vedno znova uničevale nagrobnik, ko so skušale moj del njenega priimka spraskati proč.

Nagrobnik, Heptonstall
(vir: pinterest; thenikonkid)

Nizozemska pisateljica in filozofinja Connie Palmen je poskušala popraviti (morebitno) krivico, ki se dela njenemu možu, in je Tedu Hughsu dala besedo, da pove tudi svojo plat zgodbe. Seveda je to drugo plat zgodbe napisala sama, v romanizirani biografiji Ti si rekel. Knjiga pa vseeno ni čista fikcija. Pisateljico so pri pisanju vodila številna besedila Teda Hughsa - pesmi, eseji in komentarji, tudi uvodniki za ženine pesmi; največ njegovih razmišljanj in občutkov v zvezi s Sylvio Plath pa je spoznala ob preučevanju 88 pesmi, ki so izšle deset mesecev pred njegovo smrtjo v knjigi z naslovom Birthday Letters.

Roman je en sam monolog. Ted Hughes začne pripoved z opisom njunega prvega srečanja, ki je bilo strastno in boleče. Nisva se objela, drug na drugega sva planila. Ob prvem srečanju ga je kot razdražena kobila do krvi ugriznila v lice. Nato opisuje vse vzpone in padce njunega sedem let dolgega razmerja. Zvemo za njene hude psihične težave - nagnjenost k depresiji in nevrozi, ugotovimo, kako patološko posesivna je bila in bolestno ljubosumna ter s kakšno lahkoto je z vsebino svojih pesmi in romana prizadela ljudi, ki so ji bili najbližje in so jo imeli najraje - ne samo svojega moža. 

Način pisanja je pogosto izredno poetičen in čustven, kar bi ob pripovedovanju pesnika tudi pričakovali. Ko se knjiga približuje koncu, je veliko prostora namenjeno zadnjim tednom Sylvijinega življenja, njenim stiskam - kot jih je videl njen mož in kakor je o njih izvedel iz pripovedovanja znancev.

Prav na koncu pa postane jasen tudi naslov romana. Ti si rekel, reče Jezus izdajalcu Judu Iškarijotu, ko ga ta ob zadnji večerji vpraša, če je on tisti, ki ga bo izdal.

Jaz sem to rekel, jaz, zaključi Ted Hughes ob koncu pripovedovanja, v očeh mnogih prav tako okruten izdajalec kot Juda. Svoje žene in vsega, kar ji je bilo sveto.

Knjiga Connie Palmen me je prepričala. Ted Hughes se mi je zasmilil in mnoga njegova dejanja zdaj precej bolje razumem, kot sem jih. Vsekakor se mu je leta dolgo - pravzaprav do smrti, delala krivica. Zaradi nje pa sta trpela tudi njuna otroka - ob samomoru matere še tako majhna, da nista imela nobenega spomina nanjo, a sta vse življenje živela v senci njenega samomora. Oba sta se mučni zgodbi staršev poskušala čimbolj izogniti - hčerka je živela v Avstraliji, sin na Aljaski. Sin je leta 2009 naredil samomor.

Roman Connie Palmen,
novost tudi na knjižnih policah
nemških knjigarn

Ob koncu romana sem se spraševala, kje tiči prava resnica medsebojnega odnosa med Sylvio in Tedom Hughsom. Je Tedova plat zgodbe verodostojnejša od Sylvijine, oz. splošno priznane različice njune ljubezenske zgodbe? Verjetno je tako, kot je ponavadi v takšnih primerih. Resnica je nekje vmes. Če bi jo resnično radi spoznali, moramo brati  njune pesmi. Tako Sylvijine kot tudi Tedove imamo prevedene tudi v slovenski jezik. To sta pesniški zbirki: Sylvia Plath: Ariel in Ted Hughes: Pisma za rojstni dan. Verjetno jih bom prebrala - a izključno in samo kot pesmi; kot poezijo, ki jo je vredno prebrati.

O pikantnostih njunega medsebojnega odnosa ne bom več razglabljala. To je stvar, ki se me pravzaprav prav nič ne tiče. Kot se ne tiče tudi tistih, ki se fanatično postavljajo na stran enega ali drugega.

Connie Palmen
(vir: Wikipedia)

Palmen, Connie

Ti si rekel

Ljubljana, 2018, Modrijan, Zbirka Bralec

iz nizozemščine prevedla: Mateja Seliškar Kenda

naslov originala: Jij zegt het

260 strani

ISBN 978-961-287-072-0

Mohammad Al Murr: The Wink of the Mona Lisa

Knjigo sem kupila pred desetimi leti v največji knjigarni v Dubaju - na priporočilo prodajalke, potem ko sem ji razložila, da bi rada brala nekaj, kar je prišlo izpod peresa domačega pisatelja in ni ravno Chik Lit s puščavskimi princesami in trebušnimi plesalkami v glavni vlogi. Zdaj, ko sem knjigo (končno) prebrala, vem, da je bil njen predlog pameten in premišljen.

Knjiga The Wink of the Mona Lisa je zbirka kratkih zgodb. Tradicija pripovedovanja zgodb je na Arabskem polotoku izredno močna. Saj poznate Šeherezado in njene zgodbe, s katerimi si je podaljševala življenje. A zgodbe si stoletja dolgo niso pripovedovali samo na dvorih. Tudi beduinski način življenja z večeri, ki so jih puščavski popotniki preživljali ob ognju pod zvezdnim nebom, so klicali k pripovedovanju in poslušanju kratkih zgodb.
Dobra odločitev, torej, da mi je bilo v branje ponujeno nekaj tako značilnega za Srednji Vzhod. 

Prodajalkina izbira pa je bila dobra še zaradi nečesa. Knjigo je namreč napisal preverjen in priznan, tudi izven meja Združenih arabskih emiratov znan pisatelj. Trenutno je predsednik organizacije Dubai Culture and Arts Authority.

Ko je Mohammed Al Murr leta 1994 izdal svojo drugo zbirko v angleščino prevedenih kratkih zgodb z naslovom The Wink of the Mona Lisa, so v Dubaju ravno začeli z gradnjo umetnega otoka, na katerem bo stal Burj al Arab - hotel v obliki jadra in zaščitni znak mesta, znan tudi kot "edini hotel na svetu, ki ima sedem zvezdic". O Burj Kalifa - najvišji zgradbi na svetu, takrat verjetno še niso razmišljali; možno pa je, da so že načrtovali Ski Dubai - v nakupovalno središče postavljeno pokrito smučišče. A tudi brez teh, za mesto tako zelo značilnih zgradb, je imel Dubaj že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja vse značilnosti in posebnosti, ki jih ima tudi danes in so tako zelo znane po vsem svetu.

Že takrat je bilo to mesto svojevrstna zmes tradicionalnega muslimanskega načina življenja (z ženskami oblečenimi v aba' in bolj ali manj zakritimi obrazi) ter modernega, za Evropo in Ameriko značilnega življenja (in ženskami v mini krilih z razkritimi dekolteji). To razklanost, a tudi sožitje med različnimi kulturami, ki živijo na skupnem prostoru mesta, poskušajo opisati in včasih tudi globlje razložiti kratke zgodbe Mohammada Al Murra.

V zgodbah so me v prvi vrsti zanimale tiste značilnosti dubajskega življenja, ki se razlikujejo od načina življenja, kakršnega smo vajeni v naših krajih. Kar nekaj jih je. 

Ene izmed njih so na primer dogovorjene poroke - tudi danes še vedno bolj pravilo kot izjema na področju Srednjega Vzhoda.
Tudi poročne zabave tam potekajo precej drugače kot pri nas. Moški proslavljajo in se zabavajo ločeno od žensk. Vsi povabljenci na poroko se srečajo samo enkrat in sicer pri skupnem fotografiranju. Takrat nastopi trenutek, dolg le nekaj minut, ko je mogoč bežen flirt med svati. Takrat se lahko pogledi žensk, oblečenih v čudovite obleke in obute v elegantna obuvala z visokimi petami, brez rut na glavah in z odkritimi obrazi, srečajo s pogledi moških, ki še iščejo svoje neveste. 

Bolj ali manj dogovorjene poroke med mladimi ljudmi, ki pred poroko nimajo možnosti, da bi se dobro spoznali, seveda pomenijo večje tveganje za to, da zakon ne bo uspešen. A muslimanska družba je za dogovorjene poroke razvila protiutež. To je možnost, da se zakonca, če ne gre, dokaj lahko ločita - kar se mi zdi malo presenetljivo za tako tradicionalno družbo.

V zgodbah Mohammada Al Murra nastopa veliko ločenih in potem ponovno poročenih oseb. Moški pa imajo lahko tudi več žena - če so dovolj premožni, da si jih lahko privoščijo. A takšni zakoni ženam - tako prvim kot drugim, ponavadi niso preveč všeč.

Glavna junakinja zgodbe The imoprtant decision pa vseeno ne bi imela nič proti temu, da bi bila druga žena moškemu, s katerim ima razmerje. Ta zgodba sicer opisuje čisto drugačno življenje, kot je tisto iz zgornjega odstavka. Dogajanje bi bilo zlahka prestavljeno iz Dubaja v eno izmed evropskih mest. Aisha je namreč mlada, samostojna, nezakrita, samska ženska s svojim avtomobilom in s službo - ki pa je tudi ljubica poročenemu moškemu. Ker to razmerje nikamor ne vodi, ga poskuša prekiniti, a ji nikakor ne uspe. Kot ne uspe mnogim ženskam v zahodnem svetu.

Dogajanje v kratkih zgodbah zbirke je večinoma postavljeno v sedanji čas, a se občasno raztegne tudi v bližnjo preteklost. Recimo v šestdeseta leta 20. stoletja - v čas odkritja nahajališč nafte na področju emirata Dubaj. Nafta je bila tista, ki je omogočila izjemen razvoj mesta in ustvarila njegovo podobo, kot jo poznamo danes. Obenem pa je vplivala na usodo velikega števila družin, ki so takrat živele na tem področju. Nekatere so osiromašile - kot na primer družina iz zgodbe The Awsome Lady, ki se po začetku črpanja nafte ni mogla več preživljati z nabiranjem in preprodajo biserov - glavno zaposlitvijo večine prebivalcev s področja Dubaja pred odkritjem nafte. Druge družine so v prelomnem trenutku dubajske zgodovine obogatele - kot družina iz zgodbe A rainy night, ki je prodala do takrat nič vreden kos zemlje ob reki Creek, ki je ob gradbenem bumu v Dubaju kar naenkrat gromozansko pridobil na svoji vrednosti.

Zgodbe Mohammada Al Murra pa se dotaknejo tudi temnih plati bleščečega in bogastva polnega dubajskega življenja - stvari, ki v zadnejm času vse bolj jasno prihajajo na dan. Ena izmed njih je hudo - skoraj suženjsko izkoriščanje delavcev - migrantov iz Indije, Pakistana, Šri Lanke..., ki so pogosto vredni manj kot živali. Tudi o tem v zgodbi The Awsome Lady.

V knjigi najde prostor tudi pedofilija - v zgodbi The secret. Pedofilija je predstavljena indirektno, a zaradi tega nič manj jasno.

Toliko o vsebini kratkih zgodb. In pozitivni strani knjige.

Zdaj pride tisto, kar mi v knjigi ni bilo všeč. In to je vse ostalo.

Vse zgodbe so namreč napisane na enak način. Pisatelj z razvijanjem dogajanja poskuša graditi napetost in na koncu - v zadnjih vrsticah ali celo v zadnjem stavku - bralca osupniti z nekakšnim presenečenjem, ki naj bi ga vrglo iz ravnotežja in zgodbi dalo globji pomen. Pa mu vse skupaj ne uspeva najbolje. Zgodbe delujejo površno in so pogosto dokaj dolgočasne. Tehnika pisanja, ki jo ima pisatelj rad, so dialogi - lahko telefonski pogovori, še pogosteje pa naivna vprašanja otrok, ki terjajo odgovore in odrasle spravljajo v zadrego - predvsem zato,  ker naj bi razkrivala krivičnost družbe, njene ureditve in medsebojnih človeških odnosov. A ta vprašanja vedno znova kar nekako obvisijo v zraku, nodgovorjena in nejasna - spremljana z ugibanjem bralca, kaj je z njimi pisatelj pravzaprav želel povedati.

Zgodbe so zelo kratke - le nekaj strani, kar mi je zelo ugajalo, saj sem zaradi tega sploh vztrajala pri branju in vedno znova upala, da bo z naslednjo zgodbo mogoče vseeno bolje in ob njenem koncu ne bom ponovno razočarana.

Še najboljša od vseh zgodb je naslovna - verjetno sta se tega zavedala tudi pisatelj in prevajalec ter sta jo zaradi tega izbrala za naslov zbirke. Zgodba izstopa in ima nekaj, kar jo dela posebno in ob kateri se lahko zakliče nekaj takega kot "no, to pa je v redu". Opisuje praznovanje poroke, na kateri se dva mlada človeka prvič srečata. Srečanje je izredno intenzivno in se konča s poroko. No, potem pa obvezno presenečenje. Ki ga pravzaprav po toliko prebranih zgodbah bralec že pričakuje. Pa vendar. Tokrat je malo boljše zaokroženo. Tukaj je konec za vse nastopajoče osebe resnično grozljiv.

Če so zgodbe Mohammada Al Murra tisto najboljše, kar premore ustvariti pisateljska srenja v Združenih arabskih emiratih, je to bolj uboga literarna scena.

Seveda pa dopuščam zelo verjetno možnost, ki se sicer ponuja kar sama, da literarna dela mladih, četudi nadarjenih in veliko obetajočih avtorjev, težje najdejo pot do prevoda v angleški jezik, kot pa dela pisatelja, ki je visoki funkcionar v kulturnih ustanovah svoje države in mogoče celo odloča o tem, katera dela se bodo prevajala in katera bodo ostala dostopna samo bralcem, ki obvladajo arabščino.

In ko že pišem o prevajanju. Kratke zgodbe, zbrane v zbirki The Wink of the Mona Lisa, je v angleščino prevedel Jack Briggs. Njegova življenjska zgodba je prav gotovo zanimivejša od zgodb marsikatere od oseb iz knjige. 

Jack Briggs se je rodil leta 1920 v Londonu. S 14-imi leti je zapustil šolo in se kmalu za tem zaposlil v škotski gardi. Med drugo svetovno vojno je delal v enotah palestinske policije in se tam izredno hitro naučil arabskega jezika. Ko je bila Palestina po koncu vojne razpuščena, je ostal na Srednjem vzhodu.
Od leta 1965 pa do leta 1975 je bil vodja Dubajske policije. Na pomembnem službenem položaju je bil tako natanko v času, ko so se v Dubaju zaradi odkritja nafte dogajale velike spremembe. Osebno je lahko spremljal zgodbo o uspehu - izjemen napredek Dubaja od majhnega mesta ribičev in nabiralcev biserov do modernega kozmopolitskega velemesta. V tem času je tudi diplomiral iz klasične arabščine na Univerzi London. Njegova arabščina je bila tako dobra, da je lahko v angleščino prevajal dela sodobnih arabskih pisateljev, med njimi tudi kratke zgodbe Mohammada Al Murra.

Med ljudmi v Dubaju je bil zelo priljubljen, cenil pa ga je tudi šejk Rašid - vrh oblasti v Dubaju. Za nasvete so ga prosili tudi po upokajitvi.

Njegova velika ljubezen pa je bilo tudi kolesarstvo. Predvsem zaradi njega je danes kolesarstvo v Dubaju popularen šport. Vendar pa je bilo kolesarstvo tudi tisto, ki je bilo za Jacka Briggsa usodno. V starosti 86 let je namreč med kolesarjanjem v opoldanski vročini doživel srčni infarkt in umrl.

Jack Briggs bi lahko napisal knjigo o svojem razburljivem življenju. Menda so ga mnogi nagovarjali k temu, a je bil za kaj takega daleč preveč skromen človek.

★★★☆☆

Mohammad Al Murr
(roj.1955)
(vir: gulfnews.com)

Al Murr, Mohammad
The Wink of the Mona Lisa
Dubai 1994, Motivate Publishing
iz arabščine v angleščino prevedel: Jack Briggs
200 strani
ISBN 1 86063 076 6

Haruki Murakami: Die Ermordung des Commendatore I

Ker nočem biti prevelik tsundoku - tisti, ki ste prebrali moj zapis o obisku japonske knjigarne, že veste, da je to japonska beseda za ljudi, ki nakupijo toliko knjig, da jih vseh v svojem življenju nikakor ne bodo uspeli prebrati - sem razvila posebno varovalno metodo, ki mi vsaj v določeni meri prepreči preveliko kopičenje e-knjig na bralniku.
Preden knjigo, ki me mami, kupim, si namreč na svojega kindla naložim brezplačno "Leseprobe" ali "Sample", ki ga ponuja založnik. Pri Amazonu so to vedno začetne strani knjige. Če mi je potem, ko sem ta brezplačni odlomek prebrala, knjiga še vedno všeč in si jo še vedno želim na vsak način prebrati, napoči čas za njen nakup.

Brezplačni odlomki knjig so različno dolgi.
Pri prvem delu najnovejšega romana Harukija Murakamija, Kishidanchõ goroshi, v nemškem prevodu z naslovom Die Ermordung des Commendatore; po slovensko bi lahko rekli Umor komandanta, obsega okrog 50 strani.

In kaj je bilo na teh straneh tako zanimivega, da me je - sicer ne prevelike navdušenke nad tem znanim japonskim pisateljem - prepričalo, da sem prebrala celotni prvi del romana?

Prva stvar je vsekakor glavni junak romana, ki je tudi prvoosebni pripovedovalec. Po nekaj prebranih Murakamijevih knjigah zdaj že vem, da je to njegov značilni moški junak: umirjen in zadržan, pozoren in ljubezniv, vljuden in z okusom. Prav gotovo je kot takšen tudi prispodoba za pisatelja samega - vsaj tako sem ga jaz spoznala in sicer iz njegovih esejev, zbranih v knjigi Von Beruf Schriftsteller. 

Glavni junak romana pa je tokrat po vrhu vsega še slikar, zaradi česar mi je bil še bolj simpatičen.

In s tem smo že pri drugem razlogu, zaradi katerega so mi bili začetni odlomki romana tako zelo všeč. Likovna umetnost - pa čeprav gre v tem primeru v veliki meri za slikanje portretov, ki vsaj v začetnem delu knjige služijo le dokaj banalnemu načinu preživljanja glavnega junaka, je to vedno tema, ki me pritegne.

Tretja stvar, ki me je navdušila, je bilo življenje v hribih, ki si ga je po sili razmer privoščil glavni junak romana. Odmaknjeno in samotno (a vendar še zdaleč ne osamljeno) je bilo; sredi gozdov, s šintoističnim šrajnom v neposredni okolici in s pogledom na gore - včasih pa tudi na morje v daljavi. Zanimivo in tako zelo prikladno za slikanje ter poslušanje opernih arij. V romanu je namreč poleg likovni veliko pozornosti namenjeno tudi glasbeni umetnosti, še posebej operi.

Vse to se najde že v prvih poglavjih romana in je odlična zasnova za njegovo nadaljevanje. V nadaljevanju se razvije izredno zanimiva zgodba. Usode junakov se skrivnostno povezujejo. Pomembno vlogo imajo slike - posebno tista naslovna, o "umoru komandanta", ki je naslikana v japonskem stilu, z japonskimi figurami, a namiguje na dogajanje v Mozartovi operi Don Giovanni. To o tej usodno pomembni sliki že lahko napišem, ne da bi razkrila kakšne skrivnosti, ki bi vam lahko pokvarila užitek pri branju knjige.

Pomembne so tudi barve, tako na slikah kot v naravi, barve avtomobilov in oblek, pa tudi belina razkošne vile na drugi strani doline skupaj z njegovim skrivnostnim, nesramno bogatim belolasim lastnikom, ki ima na dogajanje v romanu velikanski vpliv. Pravzaprav je Menshiki - njegovo ime bi lahko prevedli v "Brezbarvni"- tisti, ki poganja zgodbo romana; glavni junak je za kaj takega preveč pasiven.

Prvi del najnovejšega Murakamijevega romana ima podnaslov: Eine Idee erscheint ali Ideja se pojavi in v tej Ideji se skriva tisto, kar najdemo v vsakem Murakamijevem romanu - tisto, zaradi česar mi njegove knjige ponavadi niso tako zelo všeč. Mislim na nadnaravno dogajanje.
A glejte no, to nadnaravnost (ali surrealizem ali japonski magični realizem) sem tokrat z lahkoto - da ne rečem skoraj z užitkom - pogoltnila. Pa čeprav se mi ob njej ponavadi spahuje, če ne celo sili na bruhanje, vedno pa povzroča slabost in vzbuja veliko željo, da bi knjigo odložila.

Die Ermordung des Commendatore I -
- trenutno na 6. mestu lestvice Spieglovih uspešnic

V romanu Die Ermordung des Commendatore je v nasprotju s tem, kar obeta naslov knjige, izredno malo akcije. A je zgodba kljub vsemu izredno napeta! Konci poglavij, ki imajo, mimogrede, izredno zanimive naslove, so kot cliffhangerji, in tudi zaradi njih sem knjigo le težko izpustila iz rok.

Poleg tega je zgodba začinjena še s precejšno mero "Geschlechtverkehr"-ja, kakor se s to zanimivo nemško besedo ("spolni promet") označuje spolne odnose, ki jih ima glavni junak z dvema ženskama. Imenuje ju zgolj prijateljici in sta v knjigi, tako kot on sam, brez lastnega imena. Spolnosti je v romanu res veliko, kar pa konec koncev ne bi smelo biti presenetljivo, saj hiša v samoti ni primerna samo za slikanje in poslušanje glasbe, globoke pogovore in razmišljanje, ampak je lahko tudi udobno ljubezensko gnezdece.

Knjigo sem od prve pa do zadnje strani brala z velikim užitkom. Zdelo se mi je, da je vse na pravem mestu - kar mogoče kaže celo na to, da bom na koncu postala še pravi Hurakist. Ha, kdo bi si mislil!

Najbolj mi je bil všeč opis nastajanja likovne umetnine. Bralci lahko preko napisanega spoznamo, kako veliko truda je potrebno, da nastane nekaj lepega in novega. Jasno postane s kakšnimi težavami se rojeva nov stil slikanja. Tukaj ni naključij. Likovni izdelek, ki ga lahko imenujemo umetnina, se človeka globoko dotakne in ga spremeni v nekaj boljšega. Ga ne žali in ne provocira. Vse to postane ob prebiranju Murakamijevega romana (in v luči nedavnih dogodkov na slovenski umetniški sceni) še kako jasno.

O zadnjem romanu Harukija Murakamija torej lahko pišem samo dobro.

Edino, kar me je mogoče nekoliko motilo, je bilo le to, da so se nekatere stvari v pripovedi prelahko in prehitro uredile. Deklica in njeni starši so na primer prehitro privolili v to, da se naslika njen portret. Gradbena firma je kar preveč hitro prišla na odročni kraj in se lotila izkopavanj. Slikar je v sosednjem mestu kar prelahko dobil delo kot vodja slikarske delavnice in učencev, ki so se želeli naučiti slikanja - otrok in odraslih, je bilo glede na odročnost kraja sila veliko. A to so malenkosti in zaradi njih moje zadovoljstvo ob branju knjige ni prav nič manjše.

V vsakem primeru komaj čakam na izid drugega dela knjige! V Nemčiji so se namreč odločili, da obsežni roman na blizu 1000 straneh, izdajo v dveh delih. Prvi del, ki sem ga ravnokar prebrala, in je bil izdan v januarju, se konča brez pravega zaključka. Mnogo v prvem delu zasnovanih odnosov med osebami ostaja zapleteno nerazrešenih, veliko skrivnosti čaka, da se jih razjasni v drugem delu. Že iz tega prvega dela pa je jasno, da gre za izredno kompleksno delo, ki nudi bralne užitke na različnih nivojih dogajanja.

Drugi del romana, s podnaslovom Eine Metapher wandelt sich ali Metafora se spremeni, naj bi v Nemčiji izšel v aprilu 2018. Prej ali slej - tako kot vsi ostali Murakamijevi romani prevedeni v nemški jezik - v 6 milijonski nakladi.

Zanima me, v kakšni obliki bomo roman dobili v slovenskem prevodu. Prepričana sem, da prevajalec že pridno dela. Bo roman izšel v eni ali dveh knjigah? Kaj bo naslikano na prvi strani? Mogoče kar naslovna slika, eden izmed portretov ali pa prečudovita gorska pokrajina, kjer večinoma poteka dogajanje? Lahko pa bi bila upodobljena tudi Ideja.

Kakorkoli že, vse bo v redu, le roman naj čimprej pride na naše knjižne police:) 

V angleškem prevodu bo knjiga izšla v novembru 2018.

★★★★★

Haruki Murakami
(1949)
(www.dumblittleman.com)

Murakami, Haruki
Die Ermordung des Commendatore, Band I
DuMont, 2018
naslov izvirnika: Kishidanchõ goroshi. Killing Commendatore
iz japonščine v nemščino prevedla: Ursula Gräfe
480 strani
ISBN 978-3-8321-8988-4