Mohammad Al Murr: The Wink of the Mona Lisa

Knjigo sem kupila pred desetimi leti v največji knjigarni v Dubaju - na priporočilo prodajalke, potem ko sem ji razložila, da bi rada brala nekaj, kar je prišlo izpod peresa domačega pisatelja in ni ravno Chik Lit s puščavskimi princesami in trebušnimi plesalkami v glavni vlogi. Zdaj, ko sem knjigo (končno) prebrala, vem, da je bil njen predlog pameten in premišljen.

Knjiga The Wink of the Mona Lisa je zbirka kratkih zgodb. Tradicija pripovedovanja zgodb je na Arabskem polotoku izredno močna. Saj poznate Šeherezado in njene zgodbe, s katerimi si je podaljševala življenje. A zgodbe si stoletja dolgo niso pripovedovali samo na dvorih. Tudi beduinski način življenja z večeri, ki so jih puščavski popotniki preživljali ob ognju pod zvezdnim nebom, so klicali k pripovedovanju in poslušanju kratkih zgodb.
Dobra odločitev, torej, da mi je bilo v branje ponujeno nekaj tako značilnega za Srednji Vzhod. 

Prodajalkina izbira pa je bila dobra še zaradi nečesa. Knjigo je namreč napisal preverjen in priznan, tudi izven meja Združenih arabskih emiratov znan pisatelj. Trenutno je predsednik organizacije Dubai Culture and Arts Authority.

Ko je Mohammed Al Murr leta 1994 izdal svojo drugo zbirko v angleščino prevedenih kratkih zgodb z naslovom The Wink of the Mona Lisa, so v Dubaju ravno začeli z gradnjo umetnega otoka, na katerem bo stal Burj al Arab - hotel v obliki jadra in zaščitni znak mesta, znan tudi kot "edini hotel na svetu, ki ima sedem zvezdic". O Burj Kalifa - najvišji zgradbi na svetu, takrat verjetno še niso razmišljali; možno pa je, da so že načrtovali Ski Dubai - v nakupovalno središče postavljeno pokrito smučišče. A tudi brez teh, za mesto tako zelo značilnih zgradb, je imel Dubaj že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja vse značilnosti in posebnosti, ki jih ima tudi danes in so tako zelo znane po vsem svetu.

Že takrat je bilo to mesto svojevrstna zmes tradicionalnega muslimanskega načina življenja (z ženskami oblečenimi v aba' in bolj ali manj zakritimi obrazi) ter modernega, za Evropo in Ameriko značilnega življenja (in ženskami v mini krilih z razkritimi dekolteji). To razklanost, a tudi sožitje med različnimi kulturami, ki živijo na skupnem prostoru mesta, poskušajo opisati in včasih tudi globlje razložiti kratke zgodbe Mohammada Al Murra.

V zgodbah so me v prvi vrsti zanimale tiste značilnosti dubajskega življenja, ki se razlikujejo od načina življenja, kakršnega smo vajeni v naših krajih. Kar nekaj jih je. 

Ene izmed njih so na primer dogovorjene poroke - tudi danes še vedno bolj pravilo kot izjema na področju Srednjega Vzhoda.
Tudi poročne zabave tam potekajo precej drugače kot pri nas. Moški proslavljajo in se zabavajo ločeno od žensk. Vsi povabljenci na poroko se srečajo samo enkrat in sicer pri skupnem fotografiranju. Takrat nastopi trenutek, dolg le nekaj minut, ko je mogoč bežen flirt med svati. Takrat se lahko pogledi žensk, oblečenih v čudovite obleke in obute v elegantna obuvala z visokimi petami, brez rut na glavah in z odkritimi obrazi, srečajo s pogledi moških, ki še iščejo svoje neveste. 

Bolj ali manj dogovorjene poroke med mladimi ljudmi, ki pred poroko nimajo možnosti, da bi se dobro spoznali, seveda pomenijo večje tveganje za to, da zakon ne bo uspešen. A muslimanska družba je za dogovorjene poroke razvila protiutež. To je možnost, da se zakonca, če ne gre, dokaj lahko ločita - kar se mi zdi malo presenetljivo za tako tradicionalno družbo.

V zgodbah Mohammada Al Murra nastopa veliko ločenih in potem ponovno poročenih oseb. Moški pa imajo lahko tudi več žena - če so dovolj premožni, da si jih lahko privoščijo. A takšni zakoni ženam - tako prvim kot drugim, ponavadi niso preveč všeč.

Glavna junakinja zgodbe The imoprtant decision pa vseeno ne bi imela nič proti temu, da bi bila druga žena moškemu, s katerim ima razmerje. Ta zgodba sicer opisuje čisto drugačno življenje, kot je tisto iz zgornjega odstavka. Dogajanje bi bilo zlahka prestavljeno iz Dubaja v eno izmed evropskih mest. Aisha je namreč mlada, samostojna, nezakrita, samska ženska s svojim avtomobilom in s službo - ki pa je tudi ljubica poročenemu moškemu. Ker to razmerje nikamor ne vodi, ga poskuša prekiniti, a ji nikakor ne uspe. Kot ne uspe mnogim ženskam v zahodnem svetu.

Dogajanje v kratkih zgodbah zbirke je večinoma postavljeno v sedanji čas, a se občasno raztegne tudi v bližnjo preteklost. Recimo v šestdeseta leta 20. stoletja - v čas odkritja nahajališč nafte na področju emirata Dubaj. Nafta je bila tista, ki je omogočila izjemen razvoj mesta in ustvarila njegovo podobo, kot jo poznamo danes. Obenem pa je vplivala na usodo velikega števila družin, ki so takrat živele na tem področju. Nekatere so osiromašile - kot na primer družina iz zgodbe The Awsome Lady, ki se po začetku črpanja nafte ni mogla več preživljati z nabiranjem in preprodajo biserov - glavno zaposlitvijo večine prebivalcev s področja Dubaja pred odkritjem nafte. Druge družine so v prelomnem trenutku dubajske zgodovine obogatele - kot družina iz zgodbe A rainy night, ki je prodala do takrat nič vreden kos zemlje ob reki Creek, ki je ob gradbenem bumu v Dubaju kar naenkrat gromozansko pridobil na svoji vrednosti.

Zgodbe Mohammada Al Murra pa se dotaknejo tudi temnih plati bleščečega in bogastva polnega dubajskega življenja - stvari, ki v zadnejm času vse bolj jasno prihajajo na dan. Ena izmed njih je hudo - skoraj suženjsko izkoriščanje delavcev - migrantov iz Indije, Pakistana, Šri Lanke..., ki so pogosto vredni manj kot živali. Tudi o tem v zgodbi The Awsome Lady.

V knjigi najde prostor tudi pedofilija - v zgodbi The secret. Pedofilija je predstavljena indirektno, a zaradi tega nič manj jasno.

Toliko o vsebini kratkih zgodb. In pozitivni strani knjige.

Zdaj pride tisto, kar mi v knjigi ni bilo všeč. In to je vse ostalo.

Vse zgodbe so namreč napisane na enak način. Pisatelj z razvijanjem dogajanja poskuša graditi napetost in na koncu - v zadnjih vrsticah ali celo v zadnjem stavku - bralca osupniti z nekakšnim presenečenjem, ki naj bi ga vrglo iz ravnotežja in zgodbi dalo globji pomen. Pa mu vse skupaj ne uspeva najbolje. Zgodbe delujejo površno in so pogosto dokaj dolgočasne. Tehnika pisanja, ki jo ima pisatelj rad, so dialogi - lahko telefonski pogovori, še pogosteje pa naivna vprašanja otrok, ki terjajo odgovore in odrasle spravljajo v zadrego - predvsem zato,  ker naj bi razkrivala krivičnost družbe, njene ureditve in medsebojnih človeških odnosov. A ta vprašanja vedno znova kar nekako obvisijo v zraku, nodgovorjena in nejasna - spremljana z ugibanjem bralca, kaj je z njimi pisatelj pravzaprav želel povedati.

Zgodbe so zelo kratke - le nekaj strani, kar mi je zelo ugajalo, saj sem zaradi tega sploh vztrajala pri branju in vedno znova upala, da bo z naslednjo zgodbo mogoče vseeno bolje in ob njenem koncu ne bom ponovno razočarana.

Še najboljša od vseh zgodb je naslovna - verjetno sta se tega zavedala tudi pisatelj in prevajalec ter sta jo zaradi tega izbrala za naslov zbirke. Zgodba izstopa in ima nekaj, kar jo dela posebno in ob kateri se lahko zakliče nekaj takega kot "no, to pa je v redu". Opisuje praznovanje poroke, na kateri se dva mlada človeka prvič srečata. Srečanje je izredno intenzivno in se konča s poroko. No, potem pa obvezno presenečenje. Ki ga pravzaprav po toliko prebranih zgodbah bralec že pričakuje. Pa vendar. Tokrat je malo boljše zaokroženo. Tukaj je konec za vse nastopajoče osebe resnično grozljiv.

Če so zgodbe Mohammada Al Murra tisto najboljše, kar premore ustvariti pisateljska srenja v Združenih arabskih emiratih, je to bolj uboga literarna scena.

Seveda pa dopuščam zelo verjetno možnost, ki se sicer ponuja kar sama, da literarna dela mladih, četudi nadarjenih in veliko obetajočih avtorjev, težje najdejo pot do prevoda v angleški jezik, kot pa dela pisatelja, ki je visoki funkcionar v kulturnih ustanovah svoje države in mogoče celo odloča o tem, katera dela se bodo prevajala in katera bodo ostala dostopna samo bralcem, ki obvladajo arabščino.

In ko že pišem o prevajanju. Kratke zgodbe, zbrane v zbirki The Wink of the Mona Lisa, je v angleščino prevedel Jack Briggs. Njegova življenjska zgodba je prav gotovo zanimivejša od zgodb marsikatere od oseb iz knjige. 

Jack Briggs se je rodil leta 1920 v Londonu. S 14-imi leti je zapustil šolo in se kmalu za tem zaposlil v škotski gardi. Med drugo svetovno vojno je delal v enotah palestinske policije in se tam izredno hitro naučil arabskega jezika. Ko je bila Palestina po koncu vojne razpuščena, je ostal na Srednjem vzhodu.
Od leta 1965 pa do leta 1975 je bil vodja Dubajske policije. Na pomembnem službenem položaju je bil tako natanko v času, ko so se v Dubaju zaradi odkritja nafte dogajale velike spremembe. Osebno je lahko spremljal zgodbo o uspehu - izjemen napredek Dubaja od majhnega mesta ribičev in nabiralcev biserov do modernega kozmopolitskega velemesta. V tem času je tudi diplomiral iz klasične arabščine na Univerzi London. Njegova arabščina je bila tako dobra, da je lahko v angleščino prevajal dela sodobnih arabskih pisateljev, med njimi tudi kratke zgodbe Mohammada Al Murra.

Med ljudmi v Dubaju je bil zelo priljubljen, cenil pa ga je tudi šejk Rašid - vrh oblasti v Dubaju. Za nasvete so ga prosili tudi po upokajitvi.

Njegova velika ljubezen pa je bilo tudi kolesarstvo. Predvsem zaradi njega je danes kolesarstvo v Dubaju popularen šport. Vendar pa je bilo kolesarstvo tudi tisto, ki je bilo za Jacka Briggsa usodno. V starosti 86 let je namreč med kolesarjanjem v opoldanski vročini doživel srčni infarkt in umrl.

Jack Briggs bi lahko napisal knjigo o svojem razburljivem življenju. Menda so ga mnogi nagovarjali k temu, a je bil za kaj takega daleč preveč skromen človek.

★★★☆☆

Mohammad Al Murr
(roj.1955)
(vir: gulfnews.com)

Al Murr, Mohammad
The Wink of the Mona Lisa
Dubai 1994, Motivate Publishing
iz arabščine v angleščino prevedel: Jack Briggs
200 strani
ISBN 1 86063 076 6