Connie Palmen: Ti si rekel

Sylvia Plath je prototip mučenice in svetnice; inteligentne mlade ženske in nadarjene umetnice, ki je svoje talente in sposobnosti žrtvovala v dobro svojega moža in družine. Njen mož - Ted Hughes, tudi pesnik, je tisti, ki je bil v največji meri kriv za njeno tragično usodo. Pošast in prešuštnik, celo morilec, ki je svojo ženo pustil na cedilu ravno takrat, ko ga je najbolj potrebovala. V noči, ko je Sylvia Plath delala samomor, je bil v postelji z drugo žensko; ona pa - preudarna in skrbna, je mašila špranje pod vrati, da strupeni plin iz kuhinje ne bi uhajal v spalnico, kjer sta spala otroka.

Malo sicer pretiravam, a takšna nekako je bolj ali manj uradna literarno-zgodovinska in feministična razlaga tragične usode Sylvie Plath. Da je vsaj nekoliko pretirana ali pa celo napačna, kaže že podatek, da so pesmi Sylvie Plath začeli resnično ceniti šele po njeni tragični smrti. Svetovno slavo je dosegla šele potem, ko je glavo "kolikor je mogla globoko potisnila v plinsko pečico". Roman Stekleni zvon je z veliko težavo uspela objaviti komaj en mesec pred smrtjo.

Arthur Miller je ob razmišljanju o samomoru svoje (bivše) žene Marilyn Monroe napisal: "Samomor ubije dvoje ljudi, Maggie, temu je namenjen."

To drži. Samomor Sylvie Plath Hughes je bilo namenjen tudi temu, da ubije Teda Hughsa.

Ljubezenska zveza med dvema pesnikoma je bila strastna, goreča in uničujoča. O njeni plati zgodbe je bilo že vse povedano. O njegovi skoraj nič. Ted Hughes je molčal. Kajti - takole pravi v knjigi Ti si rekel: 

Zadnjih petintrideset let sem bil molčeč talec njenega mita, razstavljen v mavzoleju kot relikvija tragičnega zakona.

Ali pa: 

Ko je bila še živa, sem molčal, da bi jo zaščitil pred predsodki in nerazumevanjem svojih znancev, po njeni smrti sem molčal, da bi pred predsodki in nerazumevanjem njenih obsedenih občudovalcev zaščitil sebe. 

Kajti: 

Dolga leta je mojo javno usmrtitev spremljala množica rjovečih žensk, ki so nad glavami mahale s transparenti, na katerih je pisalo "Morilec!". Vernice so romale na Golgoto v Heptonstall, zatikale svojo jezo kot meče v njen grob in vedno znova uničevale nagrobnik, ko so skušale moj del njenega priimka spraskati proč.

Nagrobnik, Heptonstall
(vir: pinterest; thenikonkid)

Nizozemska pisateljica in filozofinja Connie Palmen je poskušala popraviti (morebitno) krivico, ki se dela njenemu možu, in je Tedu Hughsu dala besedo, da pove tudi svojo plat zgodbe. Seveda je to drugo plat zgodbe napisala sama, v romanizirani biografiji Ti si rekel. Knjiga pa vseeno ni čista fikcija. Pisateljico so pri pisanju vodila številna besedila Teda Hughsa - pesmi, eseji in komentarji, tudi uvodniki za ženine pesmi; največ njegovih razmišljanj in občutkov v zvezi s Sylvio Plath pa je spoznala ob preučevanju 88 pesmi, ki so izšle deset mesecev pred njegovo smrtjo v knjigi z naslovom Birthday Letters.

Roman je en sam monolog. Ted Hughes začne pripoved z opisom njunega prvega srečanja, ki je bilo strastno in boleče. Nisva se objela, drug na drugega sva planila. Ob prvem srečanju ga je kot razdražena kobila do krvi ugriznila v lice. Nato opisuje vse vzpone in padce njunega sedem let dolgega razmerja. Zvemo za njene hude psihične težave - nagnjenost k depresiji in nevrozi, ugotovimo, kako patološko posesivna je bila in bolestno ljubosumna ter s kakšno lahkoto je z vsebino svojih pesmi in romana prizadela ljudi, ki so ji bili najbližje in so jo imeli najraje - ne samo svojega moža. 

Način pisanja je pogosto izredno poetičen in čustven, kar bi ob pripovedovanju pesnika tudi pričakovali. Ko se knjiga približuje koncu, je veliko prostora namenjeno zadnjim tednom Sylvijinega življenja, njenim stiskam - kot jih je videl njen mož in kakor je o njih izvedel iz pripovedovanja znancev.

Prav na koncu pa postane jasen tudi naslov romana. Ti si rekel, reče Jezus izdajalcu Judu Iškarijotu, ko ga ta ob zadnji večerji vpraša, če je on tisti, ki ga bo izdal.

Jaz sem to rekel, jaz, zaključi Ted Hughes ob koncu pripovedovanja, v očeh mnogih prav tako okruten izdajalec kot Juda. Svoje žene in vsega, kar ji je bilo sveto.

Knjiga Connie Palmen me je prepričala. Ted Hughes se mi je zasmilil in mnoga njegova dejanja zdaj precej bolje razumem, kot sem jih. Vsekakor se mu je leta dolgo - pravzaprav do smrti, delala krivica. Zaradi nje pa sta trpela tudi njuna otroka - ob samomoru matere še tako majhna, da nista imela nobenega spomina nanjo, a sta vse življenje živela v senci njenega samomora. Oba sta se mučni zgodbi staršev poskušala čimbolj izogniti - hčerka je živela v Avstraliji, sin na Aljaski. Sin je leta 2009 naredil samomor.

Roman Connie Palmen,
novost tudi na knjižnih policah
nemških knjigarn

Ob koncu romana sem se spraševala, kje tiči prava resnica medsebojnega odnosa med Sylvio in Tedom Hughsom. Je Tedova plat zgodbe verodostojnejša od Sylvijine, oz. splošno priznane različice njune ljubezenske zgodbe? Verjetno je tako, kot je ponavadi v takšnih primerih. Resnica je nekje vmes. Če bi jo resnično radi spoznali, moramo brati  njune pesmi. Tako Sylvijine kot tudi Tedove imamo prevedene tudi v slovenski jezik. To sta pesniški zbirki: Sylvia Plath: Ariel in Ted Hughes: Pisma za rojstni dan. Verjetno jih bom prebrala - a izključno in samo kot pesmi; kot poezijo, ki jo je vredno prebrati.

O pikantnostih njunega medsebojnega odnosa ne bom več razglabljala. To je stvar, ki se me pravzaprav prav nič ne tiče. Kot se ne tiče tudi tistih, ki se fanatično postavljajo na stran enega ali drugega.

Connie Palmen
(vir: Wikipedia)

Palmen, Connie

Ti si rekel

Ljubljana, 2018, Modrijan, Zbirka Bralec

iz nizozemščine prevedla: Mateja Seliškar Kenda

naslov originala: Jij zegt het

260 strani

ISBN 978-961-287-072-0