Marčevski kulturni utrip Dubaja

Emirates Airline Festival of Literature - Van Gogh Alive - Mednarodni mesec žensk

Dubajčani so pametni. Vedejo se tako, kot so se vedle številne zmagovite civilizacije v človeški zgodovini - na primer tiste, ki so pred približno 1500 leti v Evropi nadomestile Rimsko cesarstvo. Ali pa, če se ozremo še dalj v zgodovino: tiste železnodobne kulture, ki so zasedle prostor do takrat cvetočih bronastodobnih - ki v svojem razkošju in prepričanju, da so večne, niti pomislile niso na to, da bodo kdaj propadle in da jih bo nadomestilo nekaj novega. Vse te nove kulture so od starih civilizacij prevzele tisto, kar se jim je zdelo vredno in primerno, ostalo zavrgle; tisto, kar je ostalo so nekoliko nadgradile in obarvale s svojimi značilnostmi, na koncu pa dodale še nekaj tipično lastnega. Na ta način so uspele ustvariti zasnovo za svojo zgodbo o uspehu.

Nekaj takega se že nekaj deset let dogaja v Dubaju. Takšen občutek imam. Od Evrope in Amerike so prevzeli tisto najboljše, kar imamo, a vse še nekoliko dopolnili in izboljšali, dogradili v lastnem stilu. Tako je v Dubaju najvišja stavba na svetu, najraznovrstnejši in najrazkošnejši nebotičniki; postaje metroja pa izgledajo kot tiste iz znanstveno-fantastičnih filmov. In vse te novogradnje kot da bi nam govorile: Glejte, vse zmoremo natanko tako kot vi, le da smo v tem še za stopnjo boljši!

Dubaj
(h.arhiv)

Gradbeni dosežki v Dubaju pa niso edino, v čemer zahodni svet izgublja svojo prevlado. Dubajčani so pametni in svoje prihodnosti ne gradijo samo na dohodkih, ki jim ga prinašajo nahajališča nafte. Dubaj postaja trgovsko in poslovno središče za področje srednjega vzhoda. Njihov letalski prevoznik Emirates pa postaja najpriljubljenejša letalska družba tudi izven meja arabskega sveta. Za zmerno ceno nudi odlično storitev.
Zgornji stavek pa velja tudi za številne dubajske hotele, v katerih se gost počuti kot car. Turizem je tako še ena panoga, ki bo Dubajčanom omogočala razvoj in dobiček, tudi potem, ko nafte same - ali potrebe po njej, ne bo več.

V določenih stvareh pa Dubaj v primerjavi z zahodnim svetom vseeno caplja daleč zadaj. Opazila sem vsaj tri. Začnem naj kar s tisto, ki se najbolj sklada z usmerjenostjo mojega bloga.

Literatura

V največjem nakupovalnem središču na svetu, Dubai Mall, med več kot 1300 trgovinami najdemo samo 2 knjigarni, pa še ti dve sta tuji - ena je britanska, druga je japonska. To kaže na to, da ljubezen Dubajčanov do literature ni ravno velika.

(h.arhiv)

Mi smo obiskali Kinokuniyo - podružnico največje in najbolj znane japonske knjigarne. Eno izmed njenih prodajaln sem spoznala že med potovanjem po Japonski. Ta v Dubaju je bila precej bolj lična kot tista v Tokiu. Bila je prostorna z dovolj velikimi razstavnimi površinami za knjige, številnimi sedeži za prebiranje in listanje knjig. Knjige so bile razporejene izredno pregledno, z obveznimi policami za uspešnice ali nagrejenke (v nobeni knjigarni do sedaj še nisem opazila regala z nagrajenkami Man Booker prize zadnjih desetih letih); vse knjige pa so bile razporejene tudi po zvrsti in po priimkih avtorjev. Na eni strani knjigarne so bile knjige v angleškem, na drugi v arabskem jeziku.

Knjige v angleškem jeziku, ki so trenutno najpopularnejše v evropskih knjigarnah, so bile tudi v dubajski knjigarni na policah za uspešnice. Z majhno lokalno posebnostjo; na prvem mestu najbolj priljubljenih ne-fikcijskih knjig je bila domača knjiga in sicer delo šejka Mohammeda bin Rashida -  podpredsednika in premiera Združenih arabskih emiratov ter vladarja emirata Dubaj, z naslovom Reflections on Happiness & Positivity.
Zelo zanimivo. Da se vladar ukvarja s temo sreče in zadovoljstva svojih državljanov, je zelo pohvalno. A njegovo veličanstvo šejk Rashid se ni ustavilo samo pri tem, da bi na temo sreče napisalo knjigo. Šejk strmi za tem, da bi srečo standardiziral kot mero razvoja. V znak truda v tej smeri so eno izmed cest v Dubaju že poimenovali v Happiness Street. Mimogrede, mogoče je le naključje - a bolj verjetno gre za premišljeno potezo - ta cesta je v okolici nakupovalnega središča - ki sodobnemu človeku prinaša največ sreče;) Kakorkoli že, Council of Happiness je že določil šest področij, na katerih bodo delali, da bi državljanom priskrbeli večjo srečo in zadovoljstvo. To so: zdravje, izobraževanje, okolje, osebna sreča, srečno mesto in družbeni standardi sreče.

Mogoče je ta drobna gesta vladarja, da napiše knjigo namenjena tudi temu, da bi se povečalo zanimanje za prebiranje in nakupovanje knjig med lokalnim prebivalstvom. Glede na to, da je knjiga na prvem mestu najbolj prodajanih knjig, pa kaže vsaj na to, da je občutek pripadnosti državi in svojemu emiratu, kakor tudi spoštovanje do svojega voditelja zelo visoko.

Mene so najbolj zanimale knjige domačih avtorjev. Zaradi tega sem se večino časa, ki smo ga preživeli v knjigarni, zadrževala pred knjižnimi policami označenimi kot Local Interest. A prav veliko mi te police niso mogle ponuditi. Še vedno so ponujali kratke zgodbe Mohammada Al Murra - po mojem mnenju daleč precenjene. Od domačih avtorjev pa je bila razstavljena še knjiga The Sand Fish - roman izpod peresa pisateljice Maha Gargash, ki se loteva problemov dogovorjenih porok. Vse ostale knjige so bila dela tujih avtorjev - med njimi precej knjig  francosko - libanonskega pisatelja Amina Maaloufa - večino njegovih knjig imamo prevedenih tudi v slovenščino (Samarkand, Taniosova pečina, Izvori, Leon Afričan in Križarske vojne v očeh Arabcev).

Presenetilo me je pa to, da so na izpostavljenemu mestu še vedno ponujali pred desetimi leti sicer izredno škandalozno, zdaj pa že precej izpeto knjigo, ki je bila v Saudski Arabiji prepovedana, drugod na Arabskem polotoku pa so jo ravno zaradi tega brali še z večjim veseljem.
To je roman v kratkih internetnih sporočilih o življenju mladih deklet v Ryadhu, ki ni čisto v skladu z versko moralo in splošnimi saudskimi vrednotami. Knjigo je napisala Rajaa al-Sanea - naslov je Girls of Ryadh. 

Ob obisku knjigarne v Dubaju sem imela občutek, da literatura ni tisto, kar bi obiskovalce nakupovalnega središča posebno zanimalo. Tudi pretirane želje, da bi pisali daljša prozna dela prebivalci Emiratov, kot kaže, nimajo.

A želja po tem, da bi Dubaj tudi v literarnem svetu ujel korak z zahodnim svetom, je vseeno velika. O tem priča podatek, da je bil v mestu v začetku marca letos že deseto leto zapovrstjo Emirates Airline Festival of Literature. Trajal je kar deset dni in sicer pod okriljem letalske družbe Emirati. Gostil je nekaj znanih literarnih gostov iz tujine (ki so vsi po vrsti hvalili, kako lepo je bilo poskrbljeno zanje v hotelih s petimi zvezdicami;) - poslušala v podcastu na letalu), med njimi pisec kriminalk Mark Billingham in tudi pri nas znana Kate Mosse (romana Labirint in Grobnica). Poudarek festivala pa je bil kljub tujim gostom, ki pišejo prozo, na poeziji. Predstavljali so se tako klasični pesniki kot tudi pesniki, ki kršijo vsa pravila pisane besede. Poezija je pač tista zvrst literarne umetnosti, ki ima na srednjem vzhodu večjo veljavo, ceno in tradicijo kot daljša romaneskna besedila. V zadnjem času pa se je z razmahom socialnih omrežij še posebej razbohotila in postala opaznejša.

d3

Dubai Design District  ali d3 je druga od teženj Dubaja kako ujeti zahodni svet - v dizajnu in likovni umetnosti. Področje d3 leži sicer čisto blizu zgoraj omenjenega Dubai Mall-a, a vendar je to skoraj že v puščavi. Trije bloki zanimive oblike so zgrajeni in nekaj kavarnic je videti - to pa je tudi vse. A Dubajčane ne gre podcenjevati. Prepričana sem, da bo čez nekaj let na tem kraju zbirališče trendovskih umetnikov; umetniško navdihnjeni obiskovalci pa se bodo lahko sprehajali iz ene v drugo od galerij in uživali v najrazličnejših razstavah.

A temelji nove dubajške zgodbe o uspehu so že postavljeni. Dubaj je v času našega obiska gostil razstavo, ki so jo postavili na ogled že v številnih velemestih sveta - od Berlina do Šanghaja in Sydneyja, in povsod je dosegla velik uspeh. Gre za razstavo, ki naj bi uvajala povsem nov način predstavljanja likovnih umetnin obiskovalcem. Slikarske umetnine so prenesene na digitalne nosilce slike, se pravi poslikane z digitalnim fotografskim aparatom visoke ločljivosti in nato projicirane na ogromna platna kot del premišljene multimedijske predstave. Obiskovalec se lahko dobesedno potopi v slike - s tem, ko leži na ležalniku in opazuje spreminjajoče se podobe na platnih, povečane izseke iz slik, ki se izmenjujejo pred njegovimi očmi; lahko pa se tudi sprehodi po upodobitvah, ki tečejo po tleh ali si čisto od blizu ogleda kakšen detajl slike. 

Si predstavljate, kakšni občutki so, ko se čisto od blizu zazreš v slikarjeve oči na avtoportretu ali pa se izgubiš v tihožitju cvetja, s soncem prežeti pokrajini ali pa zvezdnati noči, ki jo je nekoč naslikal? Prečudoviti.

Van Gogh Alive
(h.arhiv)

Razstava, ki jo do srede aprila gosti d3 se imenuje Van Gogh Alive in prikazuje vse pomembne Van Goghove slike. Le-teh si v originalu nikoli ne boste mogli ogledati skupaj, saj jih hranijo različni muzeji po svetu, ki se bodo le težko domenili, da jih razkažejo na skupni razstavi. Na takšen - digitalen način, pri katerem se ne izgubi (skoraj) nobena značilnost ali pa kvaliteta originala, pa si jih lahko ogleda množica ljudi, uživa v njihovi lepoti, obenem pa ni nobene nevarnosti, da bi se originalne slike na razstavi ali na poti do nje poškodovale.
Mogoče so klasičnim razstavam, kjer se obiskovalci pod budnim očesom varnostnikov previdno in s strahospoštovanjem premikajo od ene do druge slike, res šteti dnevi.

Vincentu van Goghu bi bila takšna razstava všeč, zatrjujejo razstavljavci in verjetno imajo kar prav. V teh dneh sem namreč dodobra spoznala življenje tega slavnega nizozemskega slikarja, ki je za časa svojega življenja uspel prodati le eno izmed svojih slik, in lahko bi rekla, da se izgled razstave sklada z njegovim značajem in prioritetami.

Da za to vem,  je poskrbela letalska družba Emirati, ki je na poletu v Dubaj in nazaj omogočala ogled kar dveh filmov, ki govorita o življenje Vincenta van Gogha.
Prvi je slavni, že davnega leta 1956 posnet in z oskarjem nagrajen film Lust for Life z odličnim Kirkom Douglasom v glavni vlogi. Drugi je čisto nov in je nekaj prav posebnega. Loving Vincent je namreč animirani film narejen s pomočjo oljnatih slik, ki jih je štiri leta dolgo ustvarjalo 1500 slikarjev. Pri tem so uporabljali Van Goghovo tehniko slikanja z živimi barvami in grobimi potezami čopiča ter debelo nanošeno barvo na platno. Izdelek je veličasten!
Film pripoveduje o zadnjem letu slikarjevega življenja in namiguje na to, da Vincent van Gogh mogoče le ni umrl zaradi samomora.

Van Gogh Alive
(h.arhiv)

Zgodba Dubaja je zgodba o uspehu. Tako je tudi zato, ker so Dubajčani pametni in se ne obremenjujejo z malenkostmi, ki za razvoj družbe niso pomembne. Ne moti jih multikulturnost in dejstvo, da je 80% prebivalcev njihovega mesta tujcev.
Ne moti jih, da je kljub temu, da je uradni jezik v državi arabski, jezik sporazumevanja angleščina.
Tolerantni so do vseh religij. Katoliško cerkev St. Mary od bližnje mošeje loči le cesta. Na cvetno nedeljo je tam potekala slovesna sveta maša s številnimi verniki, čisto tako kot po vseh ostalih katoliških cerkvah po svetu - mogoče še za kanček pristnejše, saj smo namesto oljkinih vejic, v rokah držali palmine liste.

Sožitje religij
(h.arhiv)

Vendar pa. Dubajška zgodba o uspehu ima tudi temne plati. Precej temne.

Gradbeni dosežki, po katerih je Dubaj tako zelo znan, so možni predvsem zaradi izkoriščanja številnih tujih, krepko podplačanih delavcev. Aroganca domačinov do teh delavcev - pa tudi strežnega osebja v hotelih, taksistov in prodajalcev, je za Evropejce težko predstavljiva. Neprijetno je opazovati služkinje, ki hodijo nekaj korakov za svojimi oholimi, v abaje oblečenimi gospodaricami - tudi same z ruto na glavi, čeprav se že na prvi pogled vidi, da niso muslimanke.

Tudi do okolja se prebivalci Dubaja obnašajo izredno neodgovorno. Smeti ne ločujejo. Z vodo, ki je v puščavi tako zelo dragocena, ne varčujejo. V puščavski klimi vzdržujejo zasneženo smučišče.

In konec koncev tudi toleranca do ostalih religij, s katero se tako zelo radi pohvalijo, le ni tako univerzalna kot se mogoče zdi. Zvonjenje v cerkvah ni dovoljeno (zvon v cerkvi sv. Marije je bil v kletki) in med mašo se prav gotovo vedno zgodi, da verniki zaslišijo glasno imamovo vabilo k molitvi, ki se razlega s sosednje mošeje in moti obred.

Ženske

predstavnica SMCCU Dubai,
mošeja Jumeirah
(h.arhiv)

A to še ni vse. Na vrsto prihaja tista tretja stvar, pri kateri bodo Dubajčani morali še veliko postoriti, da bodo ujeli zahodni svet. Tukaj mislim odnos družbe do žensk. Predstavnica SMCCU Dubai (Sheikh Mohammed Centre for Cultural Understanding) se je sicer ob našem ogledu mošeje Jumeirah v perfektni angleščini z britanskim naglasom trudila razložiti, da so ženske v muslimanskem svetu pravzaprav v privilegiranem položaju, a mene ni prepričala. Presodite sami, takole je povedala:
Ženske, na primer, ne da ne smejo, ampak jim ni potrebno hoditi v mošejo; če pa že gredo, rade ostanejo v ozadju, ker se jim tako ni potrebno mešati z moškimi.
Njihovo črno oblačilo je pa v puščavski klimi pravzaprav primernejše od belega, ki ga sicer nosijo moški, saj je zaradi črne barve lahko tanjše in tako primernejše pri znojenju.
Rute na glavah in zakrite obraze pa imajo v prvi vrsti zaradi zaščite pred soncem, vetrom in peskom (Le zakaj so potem zakrite med zajtrkovanjem?).
Da same vozijo avto, pa tudi ni najprimernejše, kajti: kaj pa če se jim v puščavi pokvari avto - kdo in kako hitro jim bo lahko pomagal. In tako dalje...

Ampak pustimo to. Recimo, da se tudi na tem področju v Dubaju trudijo narediti korak naprej. Mednarodni dan žensk, 8. marec, so raztegnili v mednarodni mesec žensk, ki je trajal vse do konca marca. Slike žensk, ki naj bi bile navdih ostalim - podjetnice, designerice in ustanoviteljice Ladie's Clubs, so prilepili na stebre v nakupovalnem središču. Samo ne vem, če se kdo ustavi pred njimi in jim nameni svojo pozornost. Tudi ženske ne.

Mednarodni mesec žensk,
v Dubai Mallu
(h.arhiv)

Dubaj je vsekakor zgodba o uspehu, a njegov blišč pobledi že takoj, ko se ozremo nekoliko globlje pod njegovo površino. Rada bi verjela, da je tako zaradi pomanjkanja demokracije (Združeni arabski emirati so federalna monarhija), a nisem prepričana, da to drži. Po običajni (zahodni) logiki brez demokratične ureditve dubajska družba sploh ne bi smela biti takšna, kot je - se pravi uspešna in konkurenčna zahodnemu svetu. Pa je in to zelo. V nekaterih pogledih nas celo prekaša.

A jaz kljub temu še vedno najraje živim v Evropi:)