nedelja, 13. maj 2018

Haruki Murakami: Die Ermordung des Commendatore II

Želela bi slišati mnenje nekoga, ki se spozna na Harukija Murakamija in njegove knjige, da bi mi povedal, ali je njegov najnovejši roman - v nemškem prevodu z naslovom Die Ermordung des Commendatore, eden njegovih tipičnih romanov. Ali Murakami vedno piše bolj ali manj tako in na takšen način kot v tem romanu? Sama po tem, ko sem prebrala njegov prvenec (ta tako ali tako ne šteje) in še dva njegova romana (Ljubi moj sputnik - daleč nazaj, ter Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja) tega (še) ne zmorem in ne znam soditi. 

Če se izkaže, da je zadnji roman, ki ga je napisal ta znani japonski pisatelj, eden njegovih značilnih, je zame namreč napočil čas ne samo za to, da z navdušenjem čakam na njegove nove knjige, ampak tudi čas, da se lotim sistematičnega prebiranja še vseh njegovih, do sedaj že izdanih knjig.

 "Umor komandanta" sem namreč prav rada brala in nekaj podobnega bi si želela prebirati tudi v prihodnje :)

Vendar pa moje zadovoljstvo ob branju tega drugega dela romana še zdaleč ni bilo tako samo po sebi umevno in jasno kot pri prvem delu. Branje je bilo precej bolj tvegano. Če sem  ob prvem delu, ki nosi naslov Eine Idee erscheint, imela občutek, da je vse na pravem mestu in skoraj idealno - osebe, zgodba, kraj dogajanja in način pisanja, je v tem drugem delu - ki nosi naslov Eine Metapher wandelt sich, Murakamijevo pisanje postalo visoko tvegano početje. Vsaj kar se mene in mojega počutja tiče ;)

Kar precejšen kos knjige se mi je namreč zdelo, da hodim na robu še sprejemljivega. Nadrealistične prvine zgodbe so se namreč začele pojavljati tako pogosto in so postajale tako zelo pomembne, da me je začelo rahlo motiti. Zdelo se mi je, kot da bi se pisatelj poigraval z mano in preizkušal mojo potrpežljivost. Kot bi se spraševal: Bo tole še zmogla prebaviti ali pa bo knjigo zalučala v kot? 
Ja, mestoma je bilo tako hudo, da sem že razmišljala o tem, da bi prenehala z branjem. A sem zdržala. In bila za to nagrajena. Haruki Murakami je imel (tokrat) občutek za pravo mero in s suprarealnostjo ni pretiraval - vsaj kar se mene tiče. Še več. Na koncu se vse niti pripovedi lepo povežejo - logično in razumsko, pa čeprav veliko stvari ostane nepojasnjenih. 

Zaradi neodgovorjenih vprašanj - predvsem tistih, povezanih z nacizmom, sem sicer za nekaj trenutkov občutila veliko razočaranje, a potem prav hitro ugotovila, da ima ravno zaradi te nedorečenosti knjiga - predvsem pa njen zaključek, tako zelo življenjski in človeški značaj, da jo je bilo več kot užitek brati.

Roman v tem drugem delu pridobi na dramatičnosti in akciji. Junakom se pripeti marsikaj - tako naravno logičnega, kot tudi magično nerealnega. Glavni junak se zaradi teh dogodkov spremeni. Postane ponižnejši in hvaležnejši. Iz njegovega vedenja izginejo še zadnji drobci oholosti in arogance. Tudi ponosa, ki mu je preprečeval, da bi se vrnil k osebi, ki ga je prevarala in prizadela, a je kljub temu tista, ki jo ima rad.

Zgodba se še vedno odvija v prelepem okolju hribovite pokrajine v okolici Odaware.
Glavni junak ima - kot se za slikarja spodobi, še vedno odličen občutek za opazovanje. Zaradi tega so izredno natančno opisane vse podrobnosti oblačil, ki jih nosijo ostali nastopajoči - od barve in vrste tkanin, iz katerih so obleke sešite do načina njihovega krojenja. Zaradi njegovega občutka za prostor in lepó je natančno opisana notranja arhitektura bivališč. Različni avtomobili, s katerimi se vozijo ti ali oni junaki romana, pa zaživijo pred bralcem tako živo, da si lahko predstavljamo celo to, kakšen je zvok ob odpiranju okna na voznikovi strani vozila.
A to še ni vse. Za mehko in domače ozadje napeti in vznemrljivi zgodbi služijo tudi opisi pripravljanja hrane. Kuhanje je tako nazorno predstavljeno, da sem si od glavnega junaka sposodila kuharski recept in na takšen način kot on pripravila pasto iz paradižnikov. Ki je bila zelo okusna :)
Takšni obsežni opisi na videz nepomembnih stvari in dogodkov, bi se mogoče nekaterim bralcem lahko zdeli dolgovezni in odveč. Sama sem daleč od tega mnenja. Ravno ti opisi so tisto, kar v romanu ustvarja pravo ozračje in pripomore k temu, da se glavni junak pokaže v vseh svojih značilnostih.

Haruki Murakami me je z romanom Die Ermordung des Commendatore prepričal, da je velik pisatelj, ki si zasluži vse priznanje. Množice bralcev, ki jih ima po vsem svetu, ne presenečajo. Pridružila se jim je še ena navdušenka ;)

Haruki Murakami
(foto: Ole Jensen/Corbis via Getty Images)

Murakami, Haruki
Die Ermordung des Commendatore, Band II
DuMont, 2018
naslov izvirnika: Kishidanchõ goroshi. Killing Commendatore
iz japonščine v nemščino prevedla: Ursula Gräfe
496 strani
ISBN 978-3-8321-8989-1

2 komentarja:

  1. Tudi zame je bila knjiga navdušujoča ravno zaradi vse prepričljivosti sveta, ki je do potankosti opisan do zadnje sence in vtisov tako iz notranjih prostorov, dogodkov, pogovorov, opazovanj kot iz narave .

    Drugi del ( bral sem angleški prevod, ki je celoten v eni sami knjigi) me s svojo hiper-realnostjo in paralelnimi svetovi ni prav nič motil; mogoče le to, da bi bil lahko malo bolj natančno dodelan (ne nujno daljši in ne v obsegu izdatnejši)...

    To kar je "neizgovorjeno" in ne razvito do konca morda res lahko koga malo moti, a nič ni popolnega, še Murakamijevi romani ne . Je pa mogoče bolj zvit od nas bralcev in je to storil namenoma . Po nesreči ali, da bi izgubil stik z vsemi nitmi zgodbe, pa prav gotovo ne.

    Konec je všečen in daje upanje v smisel in dosego ciljev tudi za nesmiselne , neracionalne in na videz povsem izgubljene situacije ...
    Gre za zadovoljstvo in izpopolnitev v nepopolnosti danega . Kako torej očitati knjigi nedovršenost, če jo na nek način na koncu povzdigne na tron ?

    Enkratna bralska izkušnja.


    Prebral sem vse njegove knjige ,ki so kadarkoli izšle v Slovenščini preden sem prebral to o kateri je tu govora. Vedno me je navduševal, a ta se mi zdi, da gre še dlje od drugih. Mogoče sta Kafka na obali in 1Q84 še najbližji tej zadnji ...

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala za komentar. Me veseli, da imava podoben okus:)
      Torej bo moja naslednja Murakamijeva knjiga Kafka na obali ali pa IQ84.

      Izbriši

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)