Margaret Atwood: Cat's Eye

(vir: AwwwwCats via Tweeter)

Čeprav knjiga Margaret Atwood, Cat's Eye, nima prav nič opraviti z mačkami, bi bila zgornja fotografija čisto primerna za njeno naslovnico. Zaradi mačjih oči, seveda. Te izgledajo kot velike frnikole, s katerimi so se nekoč igrali otroci. Stekleni kroglici, ki ima barvasto sredico, se pravzaprav celo reče mačje oko. Ena izmed takšnih frnikol je bila za glavno junakinjo knjige, Elaine Risley, izredno pomembna.

Da nekdo piše tako, kot je pisal Marcel Proust, so zapisali že marsikateri literarni kritiki za marsikaterega sodobnega pisatelja. In se vedno znova tudi zmotili. Težko je namreč ustvariti takšno umetnino, kot je Iskanje izgubljenega časa. Pa vendar sem ob prebiranju romana Cat's Eye prvič v življenju začutila, da v rokah mogoče držim knjigo, ki bi se lahko vsaj primerjala s Proustovim delom, če ga že doseči ne more. Pisateljica se namreč na podoben način kot Proust ukvarja z raziskovanjem spomina in njegovo nezanesljivostjo; ravno tako natančna opazovalka je in svoja razmišljanja predstavi bralcem jasno, v gladko tekočih stavkih.

Kar je prvoosebnemu pripovedovalcu v romanu Combray oz. V Swannovem svetu vonj sveže magdalenice namočene v lipov čaj, je Elaine v romanu Cat's Eye frnikola z modro sredico. Nekoč, ko je že odrasla, jo je našla v stari razpadajoči otroški torbici. I look into it, and see my life entire. Ta frnikola ji je povrnila spomine na otroštvo, ki jih je dolga leta podzavestno odrivala nekam v ozadje, ker so bili prekruti, da bi se lahko soočila z njimi in preživela.

Ko se roman začne, je Elaine stara blizu petdeset let, drugič poročena in mati dveh odraslih hčerk. Priznana slikarka je in v Toronto - mesto, kjer je odraščala, se vrne po več desetih letih, da bi se udeležila retrospektivne razstave svojih del. Prebiva v ateljeju svojega prvega moža, sprehaja se po Torontu in obuja spomine na svoje dosedanje življenje.

Oseba, h kateri se vedno znova vračajo njene misli in okoli katere se vrtijo vsa njena razmišljanja, je Cordelia - sovrstnica, s katero je preživela večino otroštva in mladosti. Išče jo med mimoidočimi Torontčani in ljudmi, ki ji naključno križajo pot; sprašuje se, če bo prišla na otvoritev njene razstave. 

Cordelia naj bi bila nekoč njena najboljša prijateljica. Vendar samo na zunaj. V resnici je ta deklica Elaine trpinčila na tako krut, a obenem prefinjen način, da si je težko zamisliti. Fantje, stari devet, deset let, se tepejo med seboj, deklice pa psihično maltretirajo druga drugo, kar je večinoma še precej huje. 

Poglavja, v katerih Cordelia zasmehuje Elaine zaradi njenega videza in vedenja, v njej vzbuja sram in nesigurnost, jo kaznuje z osamitvijo, češ da se bo le tako lahko "poboljšala"; Elaine - ki pogosto sploh ne ve, kaj je naredila narobe in kako bi lahko kaj storila bolje, pa vse to potrpežljivo prenaša - tudi na račun bolečin v želodcu in omedlevic, samo zato, da bi obdržala prijateljstvo in družbo, je bilo izredno težko brati. Če bi opisi trajali še kakšno stran ali dve več, bi z branjem prenehala in knjigo za vedno odložila. Tudi zato, ker so za trpinčenje vedeli tudi odrasli, a niso hoteli - ali pa niso znali, pomagati. 

No, pa knjige vseeno nisem zalučala v kot :), kajti Elaine nekoč le zbere moč in se upre. To je najveličastnejši trenutek knjige. Kako nama je obema odleglo! Elaine in tudi meni. Občutek svobode in moči, ki se je z Elaine stekel tudi name, je bil veličasten.

Roman Cat's Eye pa še zdaleč ni samo pripoved o medvrstniškem nasilju. Je tudi roman o umetnosti, bolj natančno o slikarstvu. Slike, ki jih ustvarja Elaine in z njimi predeluje svoja doživetja, so opisane tako natančno in jasno, da sem si jih zlahka predstavljala. Bilo je še bolje, kot da bi stala pred njimi in si jih ogledovala na kakšni od razstav. Elaine naj bi slikala v slogu "naive surrealism with twist of feminist lemon", kakor so njena dela označili ob prvi razstavi, a takšno je bilo le mnenje likovnih kritikov. V knjigi je izredno lepo in nazorno prikazano, kako večplastna so resnična umetniška dela in kako različno se jih lahko interpretira. 

Roman je tudi pripoved o povojnem Torontu in njegovem neslutenem razvoju v naslednjih letih in desetletjih. Tukaj je prav gotovo zaslediti mnogo avtobiografskega. Tudi Margaret Atwood je namreč svoje otroštvo in mladost preživela v Torontu petdesetih let prejšnjega stoletja in bila priča sprememb, ki so se zgodile v tem mestu. S to razliko, da je njej to mesto verjetno všeč, saj še vedno živi tam; Elaine pa ge je neizmerno sovražila in se je počutila varno šele tisoče kilometrov stran, za visokimi gorami, ob Tihem oceanu, na samem robu kanadske dežele.

Margaret Atwood je knjigo Cat's Eye napisala leta 1988, samo tri leta po izdaji njene velike uspešnice in verjetno njene najbolj znane in cenjene knjige Deklina zgodba. A nova knjiga Margaret Atwood je marsikoga razočarala - in to najbolj ravno občudovalce Dekline zgodbe. Knjiga Cat's Eye v primerjavi z Deklino zgodbo namreč ni prav nič feministična. Celo nasprotno: ocenjujejo jo za post-feministično (kar je pisateljica sicer odločno zavrnila) ali celo anti-feministično. Trpinčenje je v knjigi Cat's Eye usmerjeno z ženske na žensko, ne z moškega na žensko. V knjigi Elaine vedno znova silijo, da bi se opredelila proti moškim - z besedami (na primer v intervjuju ob razstavi) ali z dejanji, pa tega nikakor ne more. 

They [druge ženske] make me more nervous than ever, because they have a certain way they want me to be, and I am not that way. They want to improve me. 

- Izboljšati jo želijo, ravno tako, kot jo je nekoč v preteklosti želela izboljšati tudi Cordelia...

Elainina razmerja z moškimi so bila sicer daleč od ideala, a vendar je bil odnos z njimi enakopraven, na istem nivoju; izkoriščanje, varanje, zanemarjanje in ignoranca, a tudi ljubezen in razumevanje, pa so bili obojestranski. 

Na tem mestu je potrebno omeniti še prav posebnega moškega - tistega, ki je imel v Elainovem življenju zelo pomembno vlogo, obenem pa je tudi moja najljubša oseba romana - njenega brata Stephana. Bil je nekaj let starejši od nje in zaradi njega se je Elaine vedno dobro počutila v fantovski in pozneje moški družbi; zaradi njega je vedela, kako je potrebno ravnati z moškimi.
Bil je izredno inteligenten in je že v mladosti kazal veliko zanimanje za znanost. Že kot otrok je razmišljal o dimenzijah in sestavi vesolja, raziskoval metulje, delal kemijske poskuse in opazovala z mikroskopom; pozneje pa je postal profesor astrofizike, ki je predaval in potoval po celem svetu. Z Elaine sta imela tesen odnos predvsem v zgodnjem otroštvu, v času druge svetovne vojne, ko je njuna družina živela precej nenavadno življenje. 

Njuna družina se je namreč ves čas selila. Stalnega doma sploh niso imeli, vedno so bili na poti. Prenočevali so v kampih v kanadski divjini okrog Velikih jezer, počitniških bungalovih ali pa v motelih. V začetku se mi je zdelo, da je to zato, ker si stalnega doma niso mogli privoščiti, potem pa je prav hitro postalo jasno, da je bil takšen, nomadski način življenja, posledica očetovega poklica in zaposlitve. Elainin in Stephanov oče je bil namreč biolog, ki se je ukvarjal z raziskovanjem žuželk. Zaradi njegovega raziskovalnega dela pa je morala družina pogosto potovati.
Na teh potovanjih sta si bila brat in sestra pogosto edina družba. Potepala sta se po gozdu, plavala v jezeru, ribarila in ob tem spletla gosto mrežo prijateljstva, ki ju je povezala za celo življenje. Pa čeprav sta v letih odraslega življenja živela ločeno in se sploh nista več srečala! Vendar pa - kdo bi si mislil! takšne banalnosti, kot so bile Stephanove razglednice, ki jih je, popisane samo s stavkom ali dvem, pošiljal Elaine ali pa igrače, ki jih je podaril njeni hčerki, so v svoji preprostosti še naprej izražale njuno veliko povezanost in medsebojno ljubezen. Neverjetno čudovito.

O knjigah, ki me navdušijo in globoko ganejo, vedno rada pišem. Stavki se kar kopičijo eden za drugim in s pisanjem sploh ne morem prenehati. Vendar pa s svojim izdelkom ponavadi nisem zadovoljna. Tako je tudi tokrat. O čudovitih knjigah - umetniških presežkih, ob katerih med prebiranjem tako zlahka začutim, da vsebujejo tisto več, kar v povprečnih knjigah ni in ni najti,  je težko napisati recenzijo, ki bi vsaj delno odražala njeno veličino.

Zato je najbolje, da knjigo Margaret Atwood, Cat's Eye, enostavno preberete. Jaz sem jo, potem ko sem obrnila njeno zadnjo stran, začela brati še enkrat:)

★★★★★ 

Na eni izmed naslovnic knjige je slika, ki naj bi jo naslikala Elaine Risley.  

Prikazan je odločilni trenutek, po katerem je v otroštvu našla moč za upor. 

Gospa, oblečena v črno, drži v rokah velikansko "mačje oko".

Atwood, Margaret

Cat's Eye

Virago, O.W.Toad Limited, 1988

478 strani

ISBN 978 0 7481 1329 3