ponedeljek, 27. maj 2019

Graham Swift: Materinska nedelja

Dobre zgodbe so zelo pomembne.
"There's nothing more powerful in the world than a good story. Nothing can stop it. No enemy can defeat it," je izjavil Tyrion Lannister v zadnji sezoni serije Game of Thrones. Prepričana sem, da bi se z njim prav gotovo strinjala tudi glavna junakinja romana Materinska nedelja.

Jane Fairchild je pisateljica. Piše zgodbe, povesti, štorije in fikcijo. Če ne uganete, kaj je razlika med njimi, naj vam povem, da naj bi bile zgodbe najbližje resnici, se pravi temu, kar se je resnično zgodilo; fikcija, na drugem koncu seznama, pa naj bi bila popolna izmišljotina. Vmes so različni odtenki obeh skrajnosti. Ampak to, kako so pripovedi poimenovane, pravzaprav ni važno, saj so pomembne prav vse. Z njimi se pisateljica "vedno trudi zlesti pod kožo, priti do srca, do jedra, do bistva", pripovedovati resnico.

Precejšen del romana glavna junakinja razmišlja o zgodbah in pripovedovanju, o tem kaj se sme povedati in kaj ne; kako se nekaj lahko napiše in kako se lahko bralce zavaja. Zanimivo. 
A razmišljanje o pisateljskem ustvarjanju je vendarle le čudovit literarni okvir romana. V romanu gre za nekaj več. Gre za zgodbo. Zgodbo, ki je Jane Fairchild povsem spremenila življenje in jo usmerila na čisto novo pot.

Na to, da je Jane Fairchild postala pisateljica, so vplivale tri stvari. Prva je bila ta, da je bila sirota, ki ni poznala svojih staršev, tudi tega ne, kdaj je bila rojena in niti svojega pravega imena ne. Bila je povsem nepopisan list in neobremenjena s svojo preteklostjo ter družinsko zgodovino. Tretja je bila ta, da je v dar dobila pisalni stroj. Druga pa je bila - poslušajte zdaj to! - ta, da se je gola sprehajala po prazni hiši, kjer še nikoli do sedaj ni bila in nikoli več tudi ne bo. Tu tiči tista zgodba.

Zgodilo se je na materinsko nedeljo leta 1924. Nedelja konec marca je bila vsako leto tista, ko so vse služabnice v Angliji imele prost dan, ki so ga izkoristile za obisk svojih mater. 22-letna Jane je bila tudi služabnica. Materinske nedelje ni mogla preživeti pri svoji družini, vseeno pa so ji tisti, pri katerih je delala, omogočili, da si je privoščila prosti dan. 
Preživela ga je pri svojem skrivnem ljubimcu, Paulu Sheringhamu, bogatemu dediču s sosednjega posestva. Z njim je imela ljubezensko razmerje že sedmo leto, a zdaj je vse kazalo, da bo njuno srečanje na materinsko nedeljo zadnje -  poslovilno, saj naj bi se Paul čez dva tedna poročil s sebi primernejšo mladenko. 

Ljubezenska zgodba revne sirote in bogatega mladeniča zveni izrabljeno, že ne vem kolikokrat slišano, kičasto in plehko - še posebno, če je podnaslov knjige, Romanca. A pripoved je takšna samo na površju. Ali pa še to ne. Graham Swift - in z njim Jane Fairchild, razmerje med glavnima junakoma raziskujeta globoko in temeljito, z vseh zornih kotov, s strani tega ali drugega od nastopajočih, kot nekaj, kar se je res zgodilo in kot nekaj, kar bi se lahko zgodilo. Zaradi tega in tudi zato, ker Jane Fairchild ni naivno, nevedno in neumno dekle, se banalna pripoved spremeni v zgodbo, ki spreminja življenja.
Eno od tistih zgodb, o katerih je govoril Tyrion Lannister pred kakšnim tednom.

Knjiga pa ima še eno dobro lastnost. Izredno prepričljivo je predstavljeno družbeno ozračje, ki je vladalo v 20. letih prejšnjega stoletja na Angleškem - verjetno pa tudi v drugih delih Evrope. Bil je to nekako prelomni čas, kjer je novo nadomeščalo staro še na posebej izrazit način. Jane Fairchild, Paul Sheringham in njegova zaročenka Emma Hobday so bili predstavniki nove generacije, ki ni več brezpogojno sprejemala tistega, kar se je njihovim staršem zdelo samoumevno in česar so se še vedno obupno oklepali. Na to namiguje tudi sama materinska nedelja - tradicionalen in zastarel običaj, ki je z vsakim letom, ki so ga mladi pridajali svoji starosti, vse bolj izgubljal na svoji veljavi.
In tu so še posledice, ki jih je pustila prva svetovna vojna. Njihova tragičnost prihaja do bralca neprisiljeno in od strani, a je močna in zaboli. Družini, ki nastopata v romanu, sta izgubili obe po dva sinova; moških služabnikov pa skoraj ni bilo. Moški, ki so ostali, so bili izredno dragoceni...

Čudoviti kratki roman Grahama SwiftaMaterinska nedelja lahko preberete v enem popoldnevu - tako, kot bi ga mogoče prebrala Jane Fairchild na tisto materinsko nedeljo, če bi jo preživela tako, kot jo je nameravala in je ne bi zmotil telefonski klic s sosednjega posestva. Na komaj nekaj več kot stotih straneh knjige so drobne dragocenosti odlične literature posejane na gosto in z občutkom. 
Graham Swift se je kot moški dokaj dobro vživel v žensko dušo (in telo). Škoda, da svojega truda ni vložil še v oris Paula Sheringhama. Ta mladenič je zanimiv. Njegovo zgodbo bi slišala še raje kot Janino. Njegovo počasno oblačenje - pa čeprav se mu je mudilo; na videz prazne, a še kako premišljene besede, ki jih je namenil Jane; njegova dejanja na materinsko nedeljo - vse to me je skoraj uročilo. Brez čustvenih izlivov, pragmatično in skoraj hladno je bilo, a globoko erotično, usodno in vznemirljivo.

Branje, ki se zdi, da bo kratkočasno in lahkotno, a je daleč od tega. 
Priporočam. Če posebej vsem tistim, ki bi radi prebrali nekaj tipično angleškega.

★★★★☆

Swift, Graham
Materinska nedelja, Romanca
iz angleščine prevedla: Katarina Mahnič
naslov izvirnika: Mothering Sunday. A Romance
Ljubljana, Modrijan založba, Zbirka Bralec, 2019
128 strani
ISBN 978 961 287 112 3

Ni komentarjev:

Objava komentarja

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)