ponedeljek, 13. maj 2019

Jakob J. Kenda: Apalaška pot

Jakob J. Kenda je pred nekaj dnevi za svojo knjigo Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike prejel literarno nagrado krilata želva. Nagrado od leta 2017 podeljujejo v okviru Mednarodnega lirikonfesta Velenje za najboljši slovenski potopis (preteklega leta). 
Kaj lahko za začetek napišem o tej knjigi? Nič drugega kot naslednje: Potopis je vreden poti, ki jo opisuje.

In ta pot je veličastna.
Prehoditi slovensko planinsko transverzalo (v enem kosu) ni mačji kašelj, a je v primerjavi z Apalaško potjo le kapljica v morje. Tudi vse bolj popularno romanje po Jakobovi poti - pa naj bo izhodišče v katerem koli evropskem kraju, se po zahtevnosti ne more primerjati z Apalaško potjo.

Jakob J. Kenda je Apalaško pot prehodil. Vseh 3500 kilometrov! Po hribih navzgor in potem spet navzdol, gor in dol - kot bi se 16 krat povzpel na Mount Everest z nivoja morja! Kako velik podvig je to, si je težko predstavljati. Ko knjigo preberete, veste.

Apalači so 500 milijonov let staro pogorje na vzhodnem delu severnoameriškega kontinenta; pohodniška pot preko njenih vrhov in prelazov pa se vije od Springen Mountaina v zvezni državi Georgia na jugu, do gore Katahdin v državi Maine na severu. Apalaška pohodniška pot je speljana po divjini. Za pravilno predstavo o tem, kako težavna je, je potrebno navesti še en podatek. Na tej poti ni planinskih koč, ki smo jih sicer vajeni v slovenskih gorah, v katerih se planinec lahko okrepča in tudi prenoči. Največ, kar lahko pričakuje pohodnik na Apalaški poti, so zavetišča - leseni podesti s tremi stenami in streho. Zato mora vse, kar potrebuje na poti, nositi s seboj v nahrbtniku: hrano, filter za vodo, kuhalnik, spalno vrečo, šotor...
O vsem tem in še mnogočem drugem zanimivem glede pohodništva, se boste podučili, ko boste brali knjigo. Tudi o tem, da težki, visoki in nepremočljivi gojzarji kot obutev na poti - pa čeprav je treba hoditi po ostrih skalah in pogosto po mokrem terenu ter v deževnem vremenu, ne pridejo v poštev.

Knjiga pritegne že na samem začetku. Pripetljaj z divjo živaljo - to že lahko napišem, ki preseneti nič hudega slutečega, utrujenega in zaspanega pohodnika - ja, avtorja samega:), ker ji je zadišala vreča s hrano, je idealno izbran za začetno poglavje, oziroma za prolog knjige.
Uf, opis je nazoren in strašljiv - jaz sem bila pa ob njegovem prebiranju presenečena sama nad sabo; češ, kako je mogoče, da me lahko nekaj tako banalnega priklene h knjigi in mi ne pusti, da bi prenehala z branjem. Naja, je že dobro napisano, boste rekli. Kajti - res me je zanimalo, kako se bodo stvari razpletle! Še posebej potem, ko sem prebrala še nekaj naslednjih poglavij z začetka knjige in tam je bil govor tudi o tem, da 'ne, hiše pa ne bomo prodajali', če se možu in očetu, ki gre skušat srečo v gore onkraj oceana, kaj hudega pripeti in zavarovalnica ne bo hotela poplačati vseh stroškov. Saj ne, da bi dvomili, da se bo srečno vrnil v Slovenijo, pa vendar... Blazina se je zarisala kot rešitev problema in na tem mestu se prvič pokaže tudi to, da Jakob J. Kenda zna pisati hudomušno in šaljivo. Na zelo pretanjen način.

A vendar knjiga Apalaška pot še zdaleč ni "samo" zanimivo in zabavno napisan pohodniški potopis z obilo pustolovščine. Knjiga je še mnogo več. 
Naj omenim le dialoge. O, ja, na Apalaški poti se veliko pogovarjajo, saj se vedno znova sestavljajo različne popotovalne druščine - bolj ali manj naključne. Če naključja obstajajo...
Skupaj začnejo potovati pohodniki, ki so se približno ob istem času podali na pot in ki hodijo približno enako hitro. In se nekako duhovno ujamejo - to je seveda tudi potrebno napisati. V ekstremnih razmerah Apalaške poti, ko sta pomoč in podpora drug drugemu, če že ne nujno potrebna, pa vsaj zelo zelo dobrodošla, se stkejo globoka prijateljstva in medsebojno zaupanje, kar je odlična osnova za potek najrazličnejših pogovorov. 

Avtorji potopisnih knjig želijo vsebino svojih del pogosto popestriti z dialogi. Pa bi bilo ponavadi bolje, da tega ne bi počeli, saj pogovori v njihovih knjigah vedno znova potekajo prisilno in nesproščeno.
Ne, za potopis Jakoba J. Kenda to ne velja. Tako zabavnih, tekoče potekajočih, sproščenih, a tudi globoko premišljenih pogovorov v nekem literarnem delu, ki ni čista beletristika, še nisem brala - težko pa jih je najti tudi v leposlovnih delih številnih slovenskih avtorjev.
Popotniki avtorjeve popotne druščine drug drugemu pripovedujejo o svojem preteklem življenju, o vzrokih, zaradi katerih so se podali na Apalaško pot, o načrtih za prihodnost, o življenju v Ameriki, o spremembah, ki jih je le-to doživelo v zadnjih letih; nekateri pogovori pa so zasnovani tudi transcendentalno. Zelo zanimivo in prav nič dolgočasno.
Mene je od vseh pripovedi v knjigi najbolj navdušila zgodba Vodnjak spomina. Zgodovino Amerike od njenih začetkov pred približno 15 000 leti pa do danes, ni mogoče povedati na krajši, jedrnatejši in bolj jasen način, kot je to narejeno v tej zgodbi. Čudovito.

Prvo polovico Apalaške poti je pisatelj prehodil skupaj s svojo popotno druščino. Potem se je odločil za samosvoj korak in se iz no-boja - pohodnika, ki se na pot poda z juga, spremenil v flip flopperja - pohodnika, ki menja smer pohoda po Apalški poti.
Nekako na sredini poti se je namreč odločil, da si privošči počitnice in to skupaj s svojo družino, ki ga ja prišla obiskat v Ameriko. Ta odlomek njegovega pohodništva je izredno pomemben in pomenljiv. Zaradi njega celotna čezoceanska pustolovščina izgubi nekaj na svoji sebičnosti (mislim... za 6 mesecev zapustiti ženo in dva majhna otroka ter se napotiti na tvegano raziskovanje Amerike in meja svojega telesa, duše in srca...), ki sicer preko celotne knjige ždi in preži nekje v ozadju ter grozi, da bo simpatičnega in inteligentnega pohodnika spremenila v še enega od vase zagledanih egoističnih osebkov, ki jim je mar le za njih same.

Po pojedini jastogov in potem ko se družina začne odpravljati proti domu, se je avtor povzpel na severni konec poti - na impozantno, 1606 m visoko goro Katahdin, ki no-bojem predstavlja veličasten zaključek Apalaške poti, in se napotil nazaj proti jugu. 

Na tem delu poti je hodil večinoma sam, kar je razkrilo nov vidik njegovega pohoda. Bil je sam in bil je skupaj z divjo naravo. 
K še intenzivnejšemu doživetju je pripomogel prav določen odsek tega severnega dela poti, t.i. Sto milj samote. Na tem delu poti v dolžini stotih milj ni bilo računati na nikakršen stik s civilizacijo; ni bilo hostlov, kjer bi se dalo umiti in oprati obleke, ni bilo trgovin, kjer bi se dalo obnoviti zaloge hrane in popraviti opremo.
Tukaj je hodil in razmišljal, hodil in hodil, hodil in opazoval naravo. Zaradi sproščanja endorfinov, ki so po tisočih prehojenih kilometrov preplavili njegovo telo, pa je postal skoraj evforičen - vsekakor pa zaljubljen: v naravo, v Ameriko, v glasbo, ki jo je ob večerih poslušal, v knjige, ki jih je bral, v slike, ki jih je pred tem videl v National Gallery of Art in seveda v ljudi - tiste, njemu najbližje in v ljudi kar na splošno, v samega sebe. Razkrila se mu je tudi kakšna od življenjskih resnic, ki se tiče samo njega samega - na primer tista, od kod izvira njegova velika ljubezen do angleškega jezika. 

Jakob J. Kenda, doktor literarnih ved, je namreč v svojem poklicnem življenju (tudi) prevajalec iz angleškega v slovenski jezik. Zdaj bom napisala nekaj, kar ste slišali že tisočkrat; pa naj bo še tisoč enkrat - namreč to, da je Jakob J. Kenda v javnosti najbolj znan po tem, da je prevedel vse dele Harryja Potterja. Na hermioninem blogu je to pač potrebno omeniti;) Zanj se je nekoč zavzela celo sama J. K. Rowling, ko so za prevajanje ene od Harryjevih knjig  v slovenščino angažirali drugega prevajalca.

J.S. Sargent
Gospodična Beatrice Townsend
(vir: NGA, Washington)

Knjiga Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike ni samo potopis - je potopisni roman in to takšen kot se šika.
Zgradba romana je skoraj dramaturško zasnovana, vsekakor pa takšna, da bralca pritegne že na samem začetku in ga ne izpusti iz svojega prijetnega objema vse do zadnjega stavka.
Osebe verodostojno in živo stopijo v ospredje.
Knjiga je tudi izredno pregledna. Za boljšo orientacijo poskrbijo shematski zemljevidi posameznih odsekov poti z oznako krajev, ki so omenjeni v knjigi. Preprosti in ravno pravšnji so. Čisto fletne pa so tudi vinjete, ki so z obilo okusa razporejene po posameznih straneh knjige. Fotografij pa v knjigi ne boste našli - in to je, po mojem mnenju, njena velika prednost.
V branju knjige sem uživala od prve do zadnje strani. In se naučila tudi marsičesa novega. Recimo o ameriških transcendentalistih. No, in zdaj končno razumem, da si je Theodor Roosevelt svojo upodobitev v gori Rushmore prav gotovo zaslužil tudi zaradi svojih okoljevarstvenih podvigov.

Bega me samo ena stvar. Na drugi strani knjige, v čisto majhnem tisku lahko preberete tisto znano: Vse v tem literarnem delu je plod avtorjeve domišljije. Še posebej, a ne zgolj, imena, liki, poslovni subjekti, kraji, dogodki, poti in dežele so izmišljeni... in tako dalje. Saj razumem, da so junaki tega potopisnega romana fikcijsko obdelani in prilagojeni, ampak že možnost, da Marnie, Hansel, Kevlar in Bullett, ne obstajajo, me straši... A bom tudi to preživela;) saj je knjiga tudi na takšen način na vseh nivojih, na katerih se razprostira, veličastna. Kot je veličastna Apalaška pot sama.

Se zgodi, da mi prava knjiga pride v roke ravno v pravem trenutku. Slučajno. Če naključja obstajajo...
V času, ko se pripravljamo na naš road- trip med tremi velikimi mesti severo-vzhodnega dela severnoameriškega kontinenta; ko berem romane, ki se dogajajo v New Yorku, Washingtonu in Torontu, je bila knjiga Jakoba J. Kenda kot nalašč, da jo vzamem v roke. 
Ne, ne bomo se podali po Apalaški poti - tej "materi vseh poti", jo pa bomo - če se bomo natančno držali načrta poti, ki ga je pripravila hči - dvakrat prečkali: enkrat na sredi poti, približno tam, kjer je avtor knjige zamenjal smer svojega pohoda, drugič pa na najnižjem delu poti, ob reki Hudson. 
Pa da vidimo, kako bo:)

Jakob J. Kenda
(foto: Jože Suhadolnik)

Kenda, Jakob J.
Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike
zemljevidi, vinjete: Nina Čelhar
Ljubljana, ISPO, 2018
360 strani
ISBN 978 961 288 707 0

Ni komentarjev:

Objava komentarja

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)