petek, 8. februar 2019

Cixin Liu: Die drei Sonnen

Cixin Liu je bil rojen leta 1963 v rudarskem mestu Shanxi v Ljudski republiki Kitajski. Bil je čas kulturne revolucije. Starša - intelektualca, sta delala v rudniku. Da bi sina zavarovala pred nasiljem, sta ga komaj triletnega poslala k sorodnikom v več kot tisoč kilometrov oddaljeno mesto.
Tam je potem 25.4.1970 lačen, a s čevlji na nogah - kar ga je postavljalo v privilegiran položaj glede na ostale otroke, zrl v zvezdnato nebo in opazoval prelet prvega kitajskega umetnega satelita, imenovanega Dongfanghong I (ali Vzhod je rdeč I). Takrat se je začel zanimati za vesolje in kmalu za tem je vzljubil tudi znanstveno fantastiko. Bral je, kar mu je bilo dostopno - predvsem očetove knjige iz časa pred kulturno revolucijo, začenši s Potovanjem v središče zemlje, Julesa Verna. Potem pa je začel tudi pisati.
Ko je končal študij, je 20 let delal kot računalniški inženir v eni izmed elektrarn. Ni se preveč trudil za napredovanje, saj ga inženirska kariera ni zanimala. Raje je imel svoj mir in čas za pisanje znanstveno-fantastičnih del, ki so na Kitajskem dosegle izjemen uspeh.

Njegovo najbolj znano delo - brala sem ga v nemškem prevodu, kjer ima naslov Die drei Sonnen - je kot prvo dosegljivo tudi bralcem izven meja Kitajske. Leta 2015 je bilo nagrajeno z najpomembnejšo literarno nagrado za znanstveno-fantastiko, Hugo.

Kitajska leta 2005. Dogajajo se nenavadne stvari. Znanstveniki s področja naravoslovja so zmedeni. Eden za drugim delajo samomore - iz obupa, ker se zdi, da naravni zakoni ne veljajo več. Znanstveni eksperimenti izvedeni na enak način, pod enakimi pogoji in z enakimi stvarmi, namreč ne dajejo več enakih rezultatov. 
Yang Dong - mlada teoretična fizičarka iz romana, je v svojem poslovilnem pismu napisala: 
Vse, resnično vse, vodi k enakemu rezultatu: Fizika ni nikoli obstajala in tudi v prihodnosti je ne bo več.
Fizik Wang Miao, ki se ukvarja z raziskavo nanomaterialov, in je eden izmed glavnih junakov romana, na pobudo policijskega inšpektorja Shih Qianga in z njegovo pomočjo raziskuje ozadje teh smrti in pri tem naleti na številne presenetljive stvari.
Kot prvo - tudi njemu se začnejo dogajati nenavadne stvari; na vsaki fotografiji, ki jo posname, se izpisujejo številke, ki se odštevajo v sekundnih intervalih. Ta countdown se pozneje zarisuje tudi na njegovi mrežnici. Kakšno odštevanje je to in kaj se bo zgodilo ob njegovem koncu, ne ve nihče. Countdown postane nemoteč, oz. popolnoma izgine, samo v primeru, če Wang Miao več ne opravlja svojih raziskav.

Večina oseb v znanstveno - fantastičnem romanu Die drei Sonnen je fizikov, matematikov ali astronomov. Ponavadi se ukvarjajo s teoretično znanostjo. In ti znanstveniki prav pogosto igrajo računalniško igrico z imenom Three Body. Igrica je prav posebna; za običajne ljudi večinoma povsem nezanimiva, a izredno vznemirljiva za naravoslovno-matematično orientirane znanstvenike. V igrici je namreč potrebno rešiti t.i. Three Body Problem (takšen je tudi naslov angleškega prevoda romana). Gre za znan fizikalni problem, ki ga poskušajo rešiti že od časa Isaaca Newtna dalje - potrebno je opisati nepredvidljivo gibanje treh nebesnih teles, ki s svojo gravitacijo vplivajo drug na drugega.
Ta igrica ima za razvoj zgodbe velik pomen. Razvita je bila s prav posebnim namenom in za točno določene ljudi.

Poleg zgodbe, ki se dogaja v sedanjosti, pa v knjigi sledimo tudi zgodbi iz leta 1967. To je bil na Kitajskem čas kulturne revolucije, ko je bilo ubito mnogo ljudi - predvsem izobražencev. Ko sem brala ta del romana, se nisem mogla načuditi zrelosti sodobne kitajske družbe, ki je dovolila objavo takšne knjige, kot je to roman Die drei Sonnen - četudi gre le za znanstveno-fantastično delo. V knjigi je namreč zelo natančno in tudi kritično opisano fizično in psihično maltretiranje ljudi; nasilje, ki so ga v tistem času ob spodbujanju oblasti izvajali številni ideološko zavedeni mladi ljudje. Da je Cixin Liu o grozotah kulturne revolucije lahko pisal tako brez zadržkov, in za roman dobil celo najprestižnejšo nagrado za znanstveno-fantastiko, ki jo podeljujejo na Kitajskem, Galaxy, je občudovanja vredno. Zame je to znak, da se je kitajska družba sposobna soočiti s svojo temno preteklostjo, priznati svojo zmoto in poravnati krivice, ki so se zgodile. Do sedaj sem bila v svoji nevednosti nekako prepričana, da na Kitajskem kaj takega še ni mogoče.

Roman se namreč začne z opisom zaslišanja univerzitetnega profesorja fizike, ki se mora pred svojimi študentkami - rdečegardistkami, zagovarjati zaradi tega, ker verjame v Einsteinovo teorijo relativnosti in ker je prepričan, da je vesolje nastalo z velikim pokom. Ubijejo ga pred očmi njegove hčerke Ye Wenjie.
Ye Wenjie - astrofizičarka po poklicu, in druga pomembna junakinja romana, se po smrti očeta in zato, ker je tudi sama  sumljiva, umakne na sever Kitajske, čisto na mejo z Mongolijo in Rusijo. Tam dela v nekakšni delavni brigadi, ki seka drevje v gozdu - po srečnem naključju in ker nujno potrebujejo njeno specifično fizikalno znanja, pa jo kmalu zaposlijo v bližnji vojaški bazi. 

Ta vojaška baza je ovita v gosto tančico skrivnostnosti. Kdorkoli se ji nepovabljen približa, je po drugem opozorilu stražarjev ustreljen. Zaradi ogromne radarske antene, imajo ljudje, ki živijo v okolici, glavobole in se slabo počutijo. Izpadajo jim lasje. Živali v gozdu so nemirne in sneg se, preden pade na tla, spremeni v dež. Vsi predvidevajo, da v bazi prisluškujejo "imperialističnim silam" Sovjetske zveze in Združenih držav Amerike, a naloga zaposlenih je širša.

Ye Wenjie se z olajšanjem naseli v tej izolirani in od sveta odrezani vojaški bazi. Vesela je, ker lahko v miru opravlja svoje delo in ji več ne grozi stalna nevarnost s strani politike. Vendar pa je zaradi svojih neprijetnih izkušenj iz preteklosti vseeno za vedno izgubila zaupanje v ljudi in je vse bolj prepričana, da so le-ti v svojem bistvu - ne dobri, kot misli večina od nas, ampak izredno slabi in pokvarjeni. Za takšno prepričanje naj bi bilo dovolj že to, da se pogleda, kaj ljudje počnemo z naravo. Zaradi tega - nad človeško družbo razočarana znanstvenica, Ye Wenjie, naredi nekaj groznega - nekaj, kar ne zaznamuje samo njenega osebnega življenja, ampak zapečati usodo celotnega človeštva in njegovo prihodnost...

Cixin Liu je s svojim romanom Die drei Sonnen kitajsko znanstveno-fantastiko predstavil bralcem celega sveta in pri tem doživel nepričakovani uspeh. Roman je dobil številne nagrade in je prodajna uspešnica širom sveta. V branje jo je priporočil tudi predsednik Barak Obama.
Tudi jaz sem uživala v branju! Knjigo je bilo zaradi napete in dobro grajene zgodbe, zanimive osnovne ideje, težko izpustiti iz rok. Več kot 500 strani dolg roman sem prebrala na dah in vesela sem, da je to šele prva knjiga trilogije Trisolaris:)

Vedno sem rada brala o možnosti življenja v drugih sončnih sistemih. Dobro se mi zdi, da roman sledi ideji, ki je v zadnjih letih precej aktualna - namreč ta, da smo ljudje izgubili vero v to, da bi bil naš stik z morebitno izvenzemeljsko civilizacijo nekaj brezpogojno dobrega. Ne, to je prav malo verjetno.
Dobra stran romana je tudi ta, da se pripoved strogo drži znanosti in njenih odkritij ter se za razvoj zgodbe ne poslužuje kakšnih sila fantastičnih prijemov. V knjigi tako tudi Nezemljani s svojimi vesoljskimi ladjami ne zmorejo potovati hitreje kot je desetinka svetlobne hitrosti.

z avtogramom :)

No, vseeno pa je treba napisati tudi to, da roman kljub vsemu ni nikakršen literarni presežek. Marsikaj bi si dalo pokritizirati, a naj omenim le osebe. Številne delujejo prisiljeno in neverodostojno. Prehitro drastično spremenijo svoje mišljenje in naredijo stvari, ki se ne skladajo z njihovim značajem. To velja še posebno za glavno junakinjo Ye Wenjie. 
Mnoge osebe so zanimivo zastavljene, a se tekom pripovedi spremenijo v preproste statiste, ki služijo le kulisi dogajanja. Škoda. A ne smem in tudi nočem biti preveč stroga. Cixin Liu je napisal še dve knjigi trilogije in mogoče se v njih določne osebe dodatno razvijejo in dajo zgodbi nov zagon.

Roman skromnega in zadržanega pisatelja, ki je v oktobru obiskal tudi Frankfurtski knjižni sejem, Cixina Liuja, Die drei Sonnen, bi priporočila vsem ljubiteljem hard sci-fi, ki želijo poskusiti nekaj kitajskega, ki pa vendar ni tako zelo eksotično (kot bi mogoče pričakovali), da bi se zaradi tega bali ugrizniti vanj. Z branjem knjige boste dobili dober vtis o tem, kako je zgledala Kitajska v času kulturne revolucije in kako zgleda v današnjem času.
Ljubitelji računalniških igric boste v romanu našli uteho, da le-te sploh niso nekaj slabega in lahko pomagajo pri marsičem. Okoljevarstveniki bodo dobili potrditev svojih prepričanj, a s tem pomislekom, da se nekaj, kar je mišljeno kot dobro, lahko prav hitro sprevrže v nekaj temnega in uničujočega. Jordan B. Peterson bi v knjigi našel potrditev svoje teze o tem, kako nevarno je stopati po poti zagrenjenosti, zamere in maščevanja. Vsi bralci pa se ob prebiranju romana spet lahko zavedamo, kako zelo ranljivo je človeštvo in kako hitro se lahko naš način življenja sesuje v (vesoljski) prah. 
To se bo skoraj gotovo zgodilo, če bomo prišli v stik z inteligentnimi zunajzemeljskimi bitji. Kajti - kot piše Cixin Lui, ti Nezemljani, pa naj se pojavijo kadarkoli, kakorkoli in od koderkoli, nam prav gotovo ne bodo naklonjeni. Za človeško civilizacijo lahko pomenijo samo nekaj izredno slabega in uničujočega.

★★★★☆
Liu Cixin (skrajno desno)
na Frankfurtskem knjižnem sejmu
(oktober 2018)
Liu, Cixin
Die drei Sonnen
Heyne, 2017
545 strani
iz kitajščine v nemščino prevedla: Martina Hasse
ISBN978 3 453 31716 1

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)