Frankfurtski knjižni sejem 2018

Letos na Frankfurtskem knjižnem sejmu ni bilo - kot sicer običajno - nevarnosti, da se obiskovalci prehladijo. Tokrat je obstajala nevarnost sončnih opeklin :)

Tako lepo vreme smo imeli!

Tukaj je nekaj mojih osebnih vtisov.

Kot veteranka Frankfurtskega knjižnega sejma - tako se počutim po tretjem zaporednem (vedno uspešnem in navdušujočem) obisku sejma;) lahko rečem, da sem prišla do tiste stopnje "sejemskega" razvoja, ko mi sprehajanje med številnimi knjižnimi policami z neštetimi knjigami ne predstavlja nikakršnega stresa več. Ob tako velikanski množici razstavljavcev in knjig, ter seveda tudi obiskovalcev, lahko človeka stisne pri srcu od strahu, da se bo izgubil (fizično ali pa psihično), vsekakor pa kaj pomembnega spregledal.

Iz izkušenj prejšnjih let vem, da je najboljša strategija obiska tega sejma majhen listič, kamor v tednih pred sejmom zapišem nujne točke obiska - stojnice in dvorane sejma, ki jih je potrebno na vsak način obiskati. Dovolj jih je le nekaj. Če jih je preveč, sprehajanje med knjižnimi policami postane naporen in stresen dogodek - nenehna bitka s časom, ki obiskovalca sejma prav lahko pusti ne samo utrujenega, ampak tudi izredno nezadovoljnega. 

Ob obisku sejma je potrebno pustiti dovolj praznega časa in prostora, da se lahko napolnita s slučajnimi dogodki in ogledi - prijetnimi presenečenji.

Slovenska stojnica

Prvi nujni postanek na Frankfurtskem knjižnem sejmu je bila tudi letos slovenska stojnica. Poleg številnih, že lansko leto razstavljenih knjigah, sem opazila tudi nekaj novih, recimo roman Branke Hrastelj, Prva dama (o njenem prvem - znanem in nagrajenem, romanu Igranje ste že lahko brali na mojem blogu) in ponatis izredno uspešne zbirke kratkih zgodb Polone Glavan, Gverilci. Prevodi v nemški jezik verjetno še pridejo. Vsaj do leta 2022, ko bo Slovenija častna gostja Frankfurtskega knjižnega sejma. Do takrat verjetno dobimo tudi nemški prevod kriminalnega romana Tadeja Goloba, Jezero, ki smo ga tudi lahko videli razstavljenega na letošnjem sejmu. 

Zelo me je razveselilo, ko sem na knjižni polici slovenske stojnici videla v nemščino preveden slovenski strip Zorana Smiljanića in Marijana Pušavca, Meksikajnarji. To je odličen strip, ki pripoveduje zgodbo slovenskih prostovoljcev, ki so se šli konec 19. stoletja pod vodstvom mehiškega cesarja Maksimiliana (brata našega cesarja Franca Jožefa) borit v Mehiko. Misija je klavrno propadla. Avtorjema je zgodbo o tem uspelo izredno zanimivo oblikovati in lepo predstaviti. Zaradi vsebine bo strip prav gotovo zanimiv tudi za nemške bralce.

Na slovenski stojnici svoje knjige vedno skupaj razstavljajo vse slovenske založbe. No, letos je bilo vseeno videti eno majhno razliko. Opazila sem, da sta na skupnem slovenskem prostoru svoje lastno - od ostalih nekoliko ločeno in zato nekoliko bolj izpostavljeno mesto ali mizo, dobili založbi Sanje in Miš. 

Država gostja

Moj obvezni postanek na Frankfurtskem knjižnem sejmu je tudi obisk paviljona države gostje. To, kar bo Slovenija na Frankfurtskem knjižnem sejmu v letu 2022, je bila letos Gruzija. Država, ki je stisnjena med Črno morje in Kaspijsko jezero, vedno znova maltretirana od svoje mogočne vzhodne sosede; velika kot Bavarska in z le nekaj več prebivalcev kot Berlin, je za moto predstavitve na sejmu izbrala svojo abecedo. Ki je zelo svojevrstna - kot je svojevrstna tudi država Gruzija sama. Vsaka zaobljena črka, menda najbolj izpopolnjene abecede na svetu, je predstavljala svojo zgodbo Gruzije in njenega literarnega sveta - zdaj in v preteklosti. 

Mogoče najbolj zanimiva od teh zgodba je zgodba o Medeji in njenih zločinih, in z njo tudi zgodba o zlatem runu, ki naj bi bil v resnici izredno dragocena knjiga napisana na živalsko kožo. Medeja naj bi izhajala iz starodavnega kraljestva Kolhida, ki se je razprostiralo ravno na področju današnje Gruzije.

V lično urjenem paviljonu Gruzije - lesenih strukturah, ki so upodabljale posamezne črke gruzijske abecede, so ves čas potekali najrazličnejši pogovori z gruzijskimi pisatelji in pisateljicami ter predstavitve njihovih knjig.
Povsem spontano in nenačrtovano sem se vsedla ne eno od teh predstavitev in v simultanem prevodu poslušala simpatičnega ter zgovornega gruzijskega pisatelj Zuraba Karumidze, ki je predstavljal svoj, pred kratkim v nemščino prevedeni roman, Dagni oder ein Fest der Liebe. Roman pripoveduje o Norvežanki Dagni Juel, fatalni ženski z začetka 20. stoletja, ki je bila ljubica številnim umetnikom tistega časa, tudi slikarju Edvardu Munchu, in je orala ledine ženske emancipacije ter svobode. Bila je nekaj takšnega kot Lou Andreas-Salome v Nemčiji - o njej sem že pisala.

Gruzijska predstavitev na Frankfurtskem knjižnem sejmu mi je bila zelo všeč. V redu je bila ureditev razstavnega prostora, zanimivi so bili pogovori s številnimi gruzijskimi umetniki, dobre so bile spremljajoče publikacije. Če bo tako čez štiri leta, ko se bo v tem istem prostoru predstavljala Slovenija, bom izredno vesela. 

Toda, pozor! Tukaj lahko nastopi problem, ki ga lepo oriše naslednji pripetljaj. Na razstavišču države gostje smo med našim obiskom sejma srečali moževega sodelavca, ki izhaja iz Gruzije. On je imel o predstavitvi svoje države povsem drugačno mnenje od nas. Z ureditvijo razstavnega prostora sploh ni bil zadovoljen. On bi to naredil drugače. Poleg tega naj bi bila hrana v bližnji restavraciji, kjer naj bi servirali tipične gruzijske jedi, slaba in prav nič gruzijska. In tako dalje.
No, tako je to :) Domači obiskovalci smo pri predstavitvah svojih držav vedno najbolj kritični opazovalci. Temu se verjetno ni mogoče izogniti, saj svojo državo poznamo bolje od naključnih tujih obiskovalcev. A iz tega istega razloga naše kritike tudi ni potrebno vzeti smrtno resno.

Liu Cixin

Ugotovila sem že, da je dobro, da ima moj obisk tako velikega knjižnega sejma kot je to frankfurtski, neko osrednjo točko, oziroma dogodek, okoli katerega se vse vrti in kateremu se podrejajo vse ostale moje aktivnosti in ogledi na sejma - nekaj takšnega, po čemer bi se obisk sejma leta 2018, razlikoval od vseh ostalih obiskov tega knjižnega sejma. No, takšen dogodek je bil gospod Liu Cixin. Ali pa Cixin Liu. Oboje je mogoče.

55 letni kitajski pisatelj Liu Cixin je, preden je postal svetovni fenomen, delal kot računalniški inženir v eni izmed jedrskih elektrarn na Kitajskem. Potem pa je začel pisati znanstveno fantastične kratke zgodbe in romane. Z njimi je zaslovel najprej na Kitajskem, potem pa postal svetovna senzacija. Njegove knjige priporočata v branje bivši predsednik ZDA Barack Obama in ustanovitelj Facebooka Mark Zuckerberg. Svetovno slavo je dosegel s svojim romanom The Three-Body Problem (v nemškem prevodu Die drei Sonnen), ki je prva knjiga v znanstveno-fantastični trilogiji Remembrance of Earth's Trilogy (v nemščini Trisolaris-Triligie). Leta 2015 je za to knjigo kot prvi kitajski pisatelj prejel najpomembnejšo nagrado za znanstveno-fantastični roman, Hugo. 

Roman se začne v času kitajske kulturne revolucije konec 60-ih let prejšnjega stoletja, ko skupina kitajskih znanstvenikov in inženirjev - pa tudi politkomisarjev, v vesolje pošlje signal, s katerim želi vzpostaviti kontakt z izvenzemeljskimi bitji. Čez 50 let pride odgovor, ki naj bi imel za Zemljo nepredstavljive posledice.

Knjiga Die drei Sonnen je že nekaj časa na mojem seznamu Must-read. Torej si lahko predstavljate, kako vesela sem bila, ko sem med brskanjem po internetni strani Frankfurter Buchmesse, ugotovila, da bo Liu Cixin na knjižnem sejmu ravno na dan, ko se bomo tudi mi podali tja. 

Ja, bil je tam:) Sila zaposlen. Sodeloval je na več pogovorih, ki so jih organizirale časopisne hiše in bral je iz svoje knjige. Potrpežljivo je odgovarjal na vprašanja novinarjev in povedal marsikaj zanimivega. Čeprav je pogovor potekal izredno počasi, saj je bilo potrebno prevajanje v eno in drugo smer, kar je bilo tako za poslušalce kot za sodelujoče v pogovoru malce neprijetno, se je na vseh prireditvah, kjer je bil Liu Cixin navzoč, trlo ljudi. Višek njegovega obiska na knjižnem sejmu - vsaj zame, pa je bilo vsekakor podpisovanje knjig. Hja, sem se pripravila na to in že teden pred tem v domači knjigarni kupila njegovo knjigo, ki sem jo potem cel dan našega obiska sejma pridno nosila v nahrbtniku. Ni mi žal. Zdaj imam v prvem delu trilogije, pisateljev avtogram, napisan - predvidevam, vsaj tako izgleda -, s pisanimi kitajskimi pismenkami. Če kaj takšnega obstaja...

Liu Cixin (v družbi prevajalke) podpisuje knjigo Die drei Sonnen

Das blaue Sofa

Ker je Liu Cixin začel podpisovati svoje knjige šele ob 18. uri, je bil naš dan na Frankfurtskem knjižnem sejmu izredno dolg. Saj ne, da bi se pritoževala, ampak človek vseeno postane utrujen. V takšnih primerih je fino kam sesti. Sedeti in kaj zanimivega poslušati. Idealni za kaj takega so pogovori na modri sofi. Z možem sva se tako udeležila dveh pogovorov, povsem slučajno, ne da bi pred tem preverjala, o čem in s kom bo potekal pogovor. In bila prijetno presenečena. Ob koncu prvega polurnega intervjuja sem že vedela, da se bo moj seznam knjig, ki bi jih rada prebrala, podaljšal za en naslov. Poslušala sva pogovor z najuspešnejšim slovaškim pisateljem, leta 1976 rojenim Michalom Hvoreckyjem, ki je predstavljal svoj roman z naslovom Troll. 

Dogajanje v romanu je postavljeno v bližnjo prihodnost in sicer v eno od vzhodnoevropskih držav. Evropska unija je razpadla, nadomestila jo je Utrdba Evropa, splošno prepričanje ljudi in njihovo mnenje pa je manipulirano s strani internetnih trolov. Sila zanimivo.

A še bolj kot vsebina romana, je bilo zanimivo pisateljevo mnenje o dogajanju v njegovi domači deželi Slovaški. Izkazalo se je, da ljudje, ki vedno znova zamenjujejo Slovenijo s Slovaško (in obratno) pravzaprav ne delajo velike napake. Slovaška in Slovenija si nista podobni samo po imenu in zastavi, ampak tudi po razpoloženju ljudi in njihovi miselnosti. Tudi na Slovaškem se ljudje delijo na tiste, ki so prozahodno orientirani in cenijo svobodo, ki jo imajo - tudi za to, da lahko potujejo; in na tiste, ki se nostalgično ozirajo v preteklost in hrepenijo po drugačni politični ureditvi - po soft-komunizmu, kot bi rekel Slavoj Žižek. Tudi na Slovaškem se, prav tako kot v Sloveniji, podira zdravstveni sistem, ker slabo plačani medicinske sestre in zdravniki odhajajo na tuje. In ker so zdravstvene storitve večini prebivalcev vedno težje dosegljive, le-ti vedno pogosteje iščejo rešitve svojih zdravstvenih težav na internetnih kvazi zdravstvenih portalih raznih zdravilcev in mazačev ter nasedajo kampanjam kot je n.pr. tista poti cepljenju.

Michal Hvorecky na modri sofi

Ostalo

Oh, še bi lahko pisala o mojem letošnjem obisku Frankfurtskega knjižnega sejma. Lahko bi pisala o prijetnem posedanju na razstavišču švicarske  založbe Diogen, ki izdaja že na pogled takoj prepoznavne knjige - z vsebino, ki uspešno lovi ravnotežje med lahkotnim in zahtevnejšim branjem, vedno pa izdaja kakovostno in zanimivo literaturo. 

Lahko bi pisala o ženi Pierra Brice-ja - svetovno znanega filmskega igralca, ki ga nikoli ne bomo pozabili po njegovi filmski upodobitvi Winnetouja, ki je podpisovala knjigo z do sedaj neobjavljenimi fotografijami, pismi in razglednicami svojega moža. Da sta bila tako Winnetou kot Pierre Brice všeč tudi meni, ste lahko že brali.

Hella Brice ob predstavitvi svoje knjige
...UND ÜBER NACHT WAR ICH WINNETOU

Lahko bi pisala o prijetno urejeni stojnici založbe dvt, kjer je bilo veliko stolov in miz, ter seveda knjig, ki se jih je dalo prebirati, kolikor časa si jih je bralec poželel in ob tem popiti še skodelico kave.

A naj omenim samo še eno stvar - dogodek, ki me je prepričal, da se svet vendarle vrti v pravo smer in da mladi ljudje stopajo po pravih poteh.

V najbolj odmaknjenem delu drugega nadstropja najslabše obiskane dvorane Frankfurtskega knjižnega sejma je skupina mladih ljudi predstavljala projekt 15x4. Gre za nekomercialno mednarodno organizacijo, sestavljeno iz prostovoljcev, ki so si zastavili cilj, sodobno znanost in tehnologijo na razumljiv način predstaviti kar najširši javnosti. To počnejo s pomočjo sklopa štirih predavanj po 15 minut. Kako to poteka, so predstavili tudi na knjižnem sejmu. Z veseljem sem poslušala in se napajala z navdušenjem in energijo, ki je sevala iz predavateljev in ostalih sodelujočih. 

Eden od predavateljev je razlagal o začetku vesolja in Higgsovem buzonu; drugi je na zelo razumljiv in objektiven način razložil, kako in zakaj je Donald Trump uspel zmagati na ameriških predsedniških volitvah. Super, super in še enkrat super. Pri vsem tem pa je bil vseeno najbolj pomenljiv vendarle kontrast med obrobnim prostorom, ki so ga predstavnikom projekta 15x4 dodelili organizatorji knjižnega sejma in med energijo, zanosom in navdušenjem, ki so jih poosebljali mladi strokovnjaki in predavatelji.

Zaključek

Frankfurtski knjižni sejem je bil tudi letos čudovit dogodek. Ali pa, povedano malo drugače - je bil letos še vedno čudovit dogodek. Kajti, da bo vedno tako, ni samo po sebi razumljivo. 

Ljudje namreč preberejo vedno manj knjig - pa čeprav je "branje knjig kot slow-food za dušo", sem prebrala na enem izmed plakatov, razobešenih na stenah. Ljudje kupijo vedno manj knjig in konec koncev tudi založbe na Frankfurtskem knjižnem sejmu vsako leto zakupijo vedno manjšo površino razstavnih prostorov. Organizatorji knjižnega sejma se tega negativnega trenda jasno zavedajo in se že ozirajo drugam. Iščejo nadomestilo za vedno manjše zanimanje za knjige in se poskušajo prilagoditi novim trendom.

Tako so tudi na Frankfurtskem knjižnem sejmu začeli posvečati pozornost Cosplayu, mangam, animem, računalniškim igricam in vsem ostalem, kar zanima mlade ljudi. Če se je še pred dvema letoma, ko sem prvič obiskala Frankfurtski knjižni sejem, zdelo, da so v junake mang in računalniških igric oblečeni mladeniči in mladenke prisotni na sejmu bolj ali manj na črno in izven uradnega programa prireditve, so bili letos obravnavani že povsem drugače. Namenjena jim je bila celotna dvorana razstavišča. Poleg tega so izbirali najboljšega Cosplayerja; zvečer pa je bil organiziran tudi veliki ples - Cosplayball, ki se je menda zavlekel do zgodnjih jutranjih ur. 

Takšni dogodki že nakazujejo smer, v katero se obračata literarna in založniška srenja. V uradnih poročanjih s sejma o teh "dodatnih" ali celo "obrobnih" dogodkih in prireditvah skoraj ne slišite. A vendar je to - po mojem mnenju, izredno pomembna stvar, ki bo v naslednjih letih močno zaznamovala vsako literarno prireditev. In prav je tako:) 

Prepričana sem, da so med mladimi ljudmi, ki so bili letos Cosplayerji v Frankfurtu, tudi tisti, ki bodo čez 15 ali 20 let bedeli nad organizacijo Frankfurtskega knjižnega sejma. In oni bodo razumeli, da mora knjižni sejem ostati prireditev, kjer se srečujejo ljudje, ki kdaj pa kdaj radi zapustijo realni svet - pa naj bo to s pomočjo knjige ali kakšne druge sodobnejše oblike virtualnega prenosa.  

Zaradi tega potem mogoče celo bolje razumejo resničnost, vsekakor pa živijo lepše in zanimivejše.

Cosplayerke