torek, 22. maj 2018

Alina Bronsky: Nenn mich einfach Superheld

Ker nisem adrenalinska zasvojenka, mi razni vlakci smrti ne pomenijo veliko. Poleg tega me vožnja z njimi namesto tega, da bi mi prinašala zadovoljstvo in veselje, navdaja z vrtoglavico in slabim počutjem. Z njimi res nimam velikega veselja. Menda to ni znak staranja? ;)

In tako sem zadnjič, ko smo se spet odpravili v enega izmed zabaviščnih parkov, s seboj vzela knjigo, ki bi mi priskrbela prijetnejšo zabavo od adrenalinske vožnje na takšnih ali drugačnih tračnicah. Nisem prav natančno izbirala med tem, kaj naj vzamem. Knjiga je morala biti le čim priročnejša - se pravi najbolje broširana, da ni tako težka; takšna, za katero mi ne bi bilo preveč mar tudi če bi se zmečkala, natrgala ali pomočila; ki pa bi bila kljub vsemu toliko zanimiva, da bi mi lahko krajšala čas, ki se v čakalnih vrstah za najpopularnejše vlakce meri tudi v urah.

Roman Aline Bronsky, Nenn mich einfach Superheld ali po slovensko Reci mi preprosto superjunak, se je izkazal za primerno izbiro.


Pri romanih te v Rusiji rojene, a že dolgo v Nemčiji živeče mlade pisateljice, se namreč vedno ve, kaj bo bralec s prebiranjem knjige dobil - lahkotno, pogosto tudi humorja polno pripoved, ki pa se vendarle ukvarja s težjimi in globljega premišljevanja vrednimi temami. Tako je bilo pri dosedanjih dveh njenih knjigah, ki sem ju prebrala (Baba Dunjas letzte Liebe ter Scherbenpark) in tako je bilo tudi s tokratno knjigo.

Ko sem sedela na eni izmed klopi v parku in opazovala navdušeno mladino, ki je nasmejano hodila mimo mene - od enega vlakca vrtoglavih višin in grozljivih pospeškov do drugega, pa mi je postalo jasno še nekaj. Da pravzaprav berem knjigo, ki govori o skupini mladih ljudi, ki pri takšni zabavi, kot jo ponujajo zabaviščni parki z vlakci smrti, nikakor ne bi uživali. Če bi se sploh lahko podali nanje. No, vsaj na začetku knjige ne...

Šest mladostnikov, ki nastopajo v knjigi, je starih tam okrog 18 let (eden malo več, ostali nekaj manj) in so vsi po vrsti na nek način telesno ali duševno prizadeti. Eden je slep, druga je na invalidskem vozičku, tretji ima umetno nogo, četrti ima težave s svojo spolno opredelitvijo in tako dalje. Kaj je narobe z glavnim junakom, Marekom, vam ne bom zaupala; lahko pa napišem, da sem tudi zaradi takšnih stvari, kot so se zgodile Mareku, vesela, da spadam med Cat- in ne Dog People.

Ti mladi ljudje se spoznajo v nekakšni skupini za samopomoč, ki jo vodi malce nenavaden, vsekakor pa v več pogledih sumljiv "guru". Na srečanjih skupine potem pride do raznih zanimivih in tudi smešnih pripetljajev. Da bi bilo medsebojno spoznavanje še intenzivnejše, skupina celo skupaj odpotuje in se naseli v udobni vili sredi gozda.
Zvemo, kako se vsak od protagonistov spoprijema s svojimi težavami, kako se zaradi svojih pomanjkljivosti odziva v družbi z drugimi - večinoma napadalno, spoznamo tudi njihove družine in tako dalje.
Največ pozornosti je v romanu namenjeno Mareku - nekoč izredno priljubljenemu fantu, ki je bil glavna zvezda šolskega gledališča, vedno deležen velike pozornosti vseh deklet, po nesrečnem dogodku pa je zagrenjen in nesrečen mladenič, ki pa vendar poskrbi tudi za razne zabavne pripetljaje in s svojimi pronicljivimi komentarji skrbi za dobro voljo bralca.

Knjiga je namreč dobra predvsem zato, ker se ob vseh tragičnih in žalostnih okoliščinah, v katerih so se mladostniki znašli in so opisane v knjigi, lahko bralec pogosto na glas smeje, skoraj vedno pa vsaj nasmiha, čeprav pa mu - to je tudi res - nekje v ozadju kljub vsemu odzvanja misel na to, kakšno smolo so ti mladi ljudje imeli in kako zelo žal mu je zanje.

Ob koncu zgodbe pride do velikega preobrata, ali povedano drugače, težko verjetnega presenečenja. Zaradi takšnih pisateljskih prijemov, kot je to presenečenje, knjige Aline Bronsky ne sodijo v skupino visoko kakovostne literature, pač pa v žanr ne tako zahtevnega branja. A s tem pravzaprav ni nič narobe. Pri romanih, ki so vredni branja, se zgodba lahko zaplete tudi na takšen način in mogoče tako celo vzbudi zanimanje pri dodatnih skupinah bralcev. 

Roman Aline Bronsky, Nenn mich einfach Superheld, bi v prvi vrsti priporočila predvsem mladim bralcem - z namenom, da bi se lažje zavedali, kakšno bogastvo imajo že s tem, da so zdravi in kaj vse jim je prihranjeno, če imajo to srečo, da se lahko pomešajo med sovrstnike in ne izstopajo s svojo prizadetostjo oz. prikrajšanostjo. Knjiga je poleg tega pisana na način, za katerega obstaja vsaj nekaj možnosti, da bi pri mladih bralcih vzbudil zanimanje in ga uspel tudi vzdrževati do zadnje strani romana. To pa je v današnjem času že zelo veliko.

★★★
Alina Bronsky
(vir: Wikipedia)

Bronsky, Alina
Nenn mich einfach Superheld
Köln 2015, KIWI
238 strani
ISBN 978-3-462-04754-7

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)