Gostujoče pero: Normalen

Danes sem pripravila nekaj posebnega.
V branje vam priporočam kratko zgodbo moje dobre prijateljice, predane zdravnice in filantropistke, tudi pisateljice.
V njeni zgodbi se odseva marsikaj - v prvi vrsti pa spoznanje, kako težak, a tudi izredno lep je zdravniški poklic.

NORMALEN

Telefon sredi dopoldneva. Številka urgence. Jao, to pomeni, da mi hočejo nekoga sprejeti ali pa si spet kaj zamočila.

Na drugi strani je zaslišala glas enega svojih najljubših kolegov, s katerim je delala v intenzivi.

'Hej, tukaj imam gospoda z infarktom, ki gre na kateter, pa iščem monitor zanj.'

'Saj veš, da lahko naredim eno posteljo. Kaj misliš s tisto gospo od zjutraj, ki ne more dihati?'

'Tega ti sedaj ponujam. Verjemi mi, všeč ti bo.' Zaradi gneče povsod v bolnici včasih res barantamo kot branjevke na tržnici.

'Aja?'

'Normalen je.'

Kaj sedaj pomeni normalen? Da nekdo verjame, da ga nočeš ubiti, da morda celo zaupa tvojim odločitvam in predlogom o obravnavi, da je nasplošno prijazen in pogovorljiv ter da imaš občutek, da mu lahko pomagaš in bo šel vsaj približno zadovoljen in bolj zdrav domov.

'Če ti tako rečeš, dragec. Ko ga bodo peljali na koronarografijo, mi sporoči, da pripravimo prostor.' Itak da ni poklical. Ko se je uspešno zmenil, je v tistem trenutku to pozabil in se posvetil novemu bolniku. Bilo je v resnici vseeno, saj so imeli vsaj eno uro, da uredijo vse potrebno.

Ja, bil je srčni infarkt, razširili so eno arterijo in mu vstavili še dve žilni opornici. Nič pretresljivega. Nekoliko zdolgočasena je stopila h gospodu v poznih petdesetih in se mu predstavila. Za dobro mero je dodala nasmeh. Ki ji ga je vrnil z olajšanjem. Močno ji je stisnil roko in prva beseda, ki jo je izrekel, je bila zahvala.

Počakala je, da so sestre opravile svoje in se usedla poleg njega. Že prej je ocenila, da je njegovo stanje stabilno in da nima več posebnih težav. Vitalni znaki so bili dobri in čestitala si je za lahek sprejem.

Povedal ji je, da je zdrav, da ne jemlje zdravil, da ne kadi, da lahko dela vse kot običajno in da je imel v zadnjem tednu občasno bolečine v prsih, za katere ni vedel, čemu jih pripisati. Odločil se je za pregled pri svoji zdravnici, ki mu je posnela EKG in ga takoj z rešilcem napotila na urgenco. 'Veste, ni me več bolelo, ampak EKG naj bi bil čuden in se je ustrašila. Za vsak slučaj.' Ehm, pogosto gre to tako, ja.

Simpatičen ji je bil. Primorec. Z vnuki. Zadovoljen z življenjem. Pozorno jo je poslušal, ko mu je razlagala, kaj ga je doletelo in kaj ga čaka dalje. Postavil je prava vprašanja in ni ga bilo več strah. Zaupal jim je ter zaključil, da je imel srečo in da verjame, da bo vse v redu. Zazrla se je v vodjo zdravstvenikov, ki se ji je nasmehnil in rahlo pokimal. Oba sta pomislila isto. Normalen.

Bila je že na poti domov, ko ji je še zadnjič tisti dan zazvonil dekt. 'Pridite hitro. Krvavi.' Kdo sedaj krvavi? Bosa je stekla v intenzivno enoto in zagledala mlako krvi na postelji. Drobna sestra je slonela na njegovem trebuhu in pritiskala na vbodno rano. Hitro si je nataknila rokavice in jo zamenjala.

'Gospod, ste v redu? Halo!'. 'Vrti se mi, vroče mi je v glavo.' Izgubljal se je, krvni tlak je padel in srčna frekvenca se je hitro nižala.

'Dajmo infuzijo na polno. Miro, pripravi atropin. Vesna, dvigni posteljo.' Saj bo, saj bo. Tole moram ustaviti in bo ok.

'Gospod, ste z nami?' Mižal je in bil je bled kot stena. Pod prsti je čutila toplo tekočino in razmišljala je, ali bo potrebovala kirurga. Juš je dežuren, pokliči ga.

'Dohtarca, kaj se dogaja?' Zazrla se je v miren obraz  in velike, nekoliko prestrašene oči. 'Zakrvaveli ste iz vbodnega mesta. Močno tiščim, da bi ustavila krvavitev. Malo ste odtavali, ampak ste zdaj spet tukaj. To je dober znak.'

'Rekli ste prej, da se to lahko zgodi in vem, da me boste rešili.' Normalen.

Po pol ure kompresije je kri le nehala teči, gospod je bil za nekaj odtenkov bolj rožnat ter njegove življenjske funkcije v želenih vrednostih in ponovno je sedela na stolu ob postelji, le da ga je tokrat držala za roko…ali pa je bilo obratno. Vmes je v sobo pokukal kirurg Juš, ki je takoj nato odhitel na drugo operacijo, potem ko si je oddahnil, da je še ena nevarnost novega urgentnega posega zanj mimo.

'Mogoče bo tole za kak dan podaljšalo vaše bivanje tukaj.' 'Ni problema. Kot boste rekli.' Pa kaj je temu človeku, da vse razume in se ne jajca za vsako stvar? Jp, normalen.

Zvečer je poklicala dežurno kolegico in se pozanimala, kako mu gre. 'On je super. Tako in drugače. Tak, normalen.'

Vendar ni mogla spati. Po glavi se ji je podilo, zakaj je danes tako nenavadno, da z bolnikom komuniciraš in sodeluješ brez sumničenj, pritoževanja ter bolj ali manj odkrite agresije…občasno vse to z obeh strani. Pred petnajstimi leti, ko je začenjala svojo pot zdravnice, jo je prizadelo, če se ji je le zazdelo, da sodelovanje z bolnikom ne gre, kot bi moralo. Zavedala se je, da jo je služba utrdila, toda vedela je tudi, da se je v vsem tem času veliko spremenilo v družbi in ljudeh. Prijaznost pomeni šibkost in spoštljivost slabost. Avtoritete so padle in vsak je lahko za vse sam svoj mojster. V zdravstvu odločajo starci, ki so izgubili stik z resničnostjo in se za vsako ceno oklepajo svojih privilegijev. Skoraj ni meseca, ko se ne bi poslovila od kakšnega kolega, ki je imel tukaj vsega dovolj in si je poiskal priložnost za delo drugje. Sama se prijavlja na razpise humanitarnih organizacij, čeprav še ni pripravljena na ta korak. V bolnici je zrak postal zatohel in nezadovoljstvo se je zažrlo v vsako poro stavbe. Seveda to začuti vsakdo, ki vstopi. Potem pride strah. Občutek nemoči. Jeza in žalost. Ter boj za preživetje. Klinični center je popolna odslikava stanja duha v državi.

Zjutraj ga je videla jesti zajtrk. Ponavadi najprej naredi obhod, pozdravi svoje bolnike, malo pobrska po temperaturnih listih in se nato požene v skupni prostor na svojo prvo kavo v dnevu. Ne tisto jutro. Stol. Vleklo jo je k njemu, hranila se je z njegovo svetlo energijo. 'Dobro se počutim. Kaj bi dal za pravo kavo…' Zvonko se je zasmejal. Prejšnji dan jim je skoraj izkrvavel in zdaj jo je vprašujoče gledal, ali mu dovoli nekaj črne božanske tekočine. Sodelavci jo imajo radi in še preden se je uspela skobacati na noge, sta se na mizici znašli dve skodelici dišeče sveže kave. Pomežiknila mu je in skoraj sta trčila.

'Sosed je bil včeraj zvečer razburjen in žalil je osebje. Potem sva govorila o vnukih in nogometu, da se je pomiril.' O moj bog, od kje si se ti vzel?

Bil je pri njih nekaj dni. Naučil se je imen vseh zdravil, ki jih bo moral jemati, in razumel, zakaj. Rehabilitacija je potekala brez zapletov in zapomnil si je, kako ravnati s hematomom na vbodnem mestu. Zanimalo ga je vse o prehrani in gibanju. Kar je izvedel, je preveril in po potrebi naslednji dan še enkrat razčistil nejasnosti. Ni sitnaril sestram in študentom je potrpežljivo odgovarjal na vse podrobnosti, ki so se jim zdele neobhodno nujne za popolno anamnezo. Z njo je vsako jutro spil kavo. Ni več izkoristil gostoljubnosti hiše, pač pa jo je kavalirsko povabil na kavomat pred oddelkom. Normalen.

Ko mu je v roke potisnila kuverto z odpustnico, je njeno dlan resno podržal v svoji. 'Upam, da se tukaj ne srečava več. Hvala vam za vso skrb. Držal se bom vaših navodil, saj želim še nekaj časa tlačiti ta svet.'

Gledala je za njim, ko se je odpravil proti drsnim vratom. Postal je vmes, da bi se še zadnjič ozrl k njej. Pomahala mu je v pozdrav in zašepetala: 'Hvala vam.'

=======================
O avtorici:
Urška Bregar je zdravnica, specialistka kardiolgije, vaskularne medicine in interne medicine ter doktorica znanosti