John Steinbeck: O miših in ljudeh

Nekatere knjige so kot dragi kamni. So sicer bolj ali manj natančno obdelane, a dragi kamni so tako ali tako. Roman Johna Steinbecka O miših in ljudeh, je kakor diamant - majhen sicer, a izredno natančno izbrušen. Brez ene same napake. Dragocen in izjemen.
Da je tako, se opazi že na prvih straneh knjige.

Zgodba se začne z opisom narave - bolj natančno, obrežja globoke in zelene reke Salinas v Kaliforniji.
Voda je topla, ker v soncu lesketajoče polzi po rumenem pesku, preden doseže ozek tolmun. Na enem bregu zlato gričevje zlagoma prehaja v mogočno skalnato Gabilansko gorovje; na drugi strani, kjer se razprostira dolina, breg prekrivajo drevesa - vrbe, vsako pomlad sveže in zelene,...
Na ta kraj, ki ga zaradi izvrstnega opisa začutimo s skoraj vsemi čutili (resnično; skoraj sem vohala močvirnate zaplate tam blizu in šumenje posušenega listja na peščenem bregu pod drevesi) neko poletno popoldne prideta dva moška. Postopno - stavek za stavkom, katerih sporočilnost je natančno odmerjena, že v prvem poglavju izvemo, kdo sta ta moška, kakšna sta, kam sta namenjana in kaj sta že doživela. Lahko tudi domnevamo, kaj se bo zgodilo. Vsi ti podatki so skriti v namigih in pogosto pridejo do nas neposredno iz Georgejevih in Lenniejevih ust - tako se namreč glavna junaka naše zgodbe imenujeta, v dialogih med njima. Tudi pogovorni jezik, ki ga uporabljata, nam veliko pove. Enkratno. To prvo poglavje me je začaralo s svojo dovršenostjo. Iznad besed in stavkov sem čutila še marsikaj več kot le suhoparni slovarski pomen posameznih izrazov. Takšne knjige imam rada.

Lennie je velik in močan, George je bolj majhen. George je pameten, Lennie je kratke pameti. Prijatelja sta in skupaj potujeta od ranča do ranča, kjer poprimeta za delo in tako kaj malega zaslužita. Pogosto morata na hitro zapustiti delovno mesto, ker Lennie zaide v težave. Kar udari koga ali pa ga stisne, ne da bi se tega dobro zavedel. Velika stvar, ki ju druži, je želja, da bi nekoč imela svoj lasten kos zemlje, na katerem bi se lahko preživljala.

Naslednja kmetija, na katero George in Lennie prideta, je za njiju, seveda, usodna. Že od vsega začetka je jasno, da se bo zgodilo nekaj tragičnega. Dramatičnost se stopnjuje od strani do strani, dokler tik pred koncem ne doseže svojega vrhunca, ki ga bralec obenem pričakuje in ugane, a vendar tudi ne. V vsakem primeru pa dogajanje vzbudi sočutje in ganjenost. Tudi žalost, ker se upi - četudi preprosti in majhni, ne morejo uresničiti.

Osebe v tem kratkem romanu so dobro predstavljene. So verodostojne, čeprav v veliki meri črno-belo zaznamovane. Bralec ponavadi razume, zakaj so takšne kakršne so, in je zato prizanesljivejši do njihovih slabih lastnosti. Tako na primer gospodarjeva snaha na koncu ni le spogledljivka in pokvarjenka - verna podoba Eve, ki je s svojo zapeljivostjo in zvijačnostjo zakuhala vse človeško zlo in trpljenje (O, kako radi pisatelji moškega spola uporabljajo to prispodobo!), ampak preprosto dekle, ki na najboljši (in najlažji) možni način išče svoje mesto pod soncem. Njen mož je kliše bojazljivca in nasilneža, preddelavec Slim pa razumnega in dobrega človeka. S črncem Crooksom je pisatelj dobil nekaj prostora za obračun z rasizmom. Vse osebe skupaj pa nazorno orišejo življenje preprostih in revnih ljudi brez varne prihodnosti, v Ameriki v času velike gospodarske krize v tridesetih letih prejšnjega stoletja.

Čudovito se mi je zdelo prepletanje opisov narave z ostalim dogajanjem. Pisatelj pogosto začne z popisom pomembnega dogodka s tem, da najprej pogleda na okolico dogajanja, najraje na naravo, potem pa od nekod v prizor vstopijo še osebe. Tisto, kar je strašljivo, je to, da je narava tako zelo ravnodušna do dogodkov, ki so za nastopajoče usodni; nekako vzvišena je in neprizadeta v svoji lepoti.

Veliko je tudi simbolizma, predvsem v povezavi z živalmi. Lennie bi rad imel zajčke, a je zadovoljen tudi z mišmi, samo da lahko boža nekaj mehkega. Mehek pa je tudi žamet na ženskih oblekah in mehki so negovani ženski lasje.
Starega psa ustrelijo, ker "Kaj pa še ma od življenja? Ne more jest, ne vid, še hodit ne more, ne da bi ga bolel... In smrdi ko kuga." Usoda starih onemoglih delavcev na ranču na žalost ni veliko boljša od usode starih psov.

Roman Johna Steinbecka, O miših in ljudeh bi bil prav lahko le družbeno-politično angažirana pripoved, ki izpostavlja težki položaj ameriškega kmečkega prebivalstva v preteklosti, pa je mnogo več. Krivice, ki so se dogajale revnim in zapostavljenim in se jih začuti iz romana, so po mojem mnenju samo ozadje za nekaj še pomembnejšega - za prikaz odnosov med ljudmi. S tem ne mislim samo na prijateljstvo med dvema zelo različnima človekoma, glavnima junakoma, ki je verjetno osrednja tema romana in tako še posebno poudarjena. V romanu so izpostavljeni tudi osamljenost, zapuščenost in brezup - stanja, ki jih lahko razrešijo in potešijo le iskreni medosebni odnosi.

Roman se konča tam, kjer se začne - na obrežju zelene in globoke reke Salinas. Tragično, a ne povsem brezupno. Namiguje na to, da je človeku konec koncev le omogočeno, da vsaj v določeni meri, sam odloča o svoji usodi. In v ljudeh, ki so razumni in dobri, najde tudi razumevanje in uteho.

Vzemite si popoldne ali večer in preberite ta drobni dragulj ameriškega klasičnega leposlovja. Ne bo vam žal. Lahko uživate že samo v mojstersko napisani zgodbi.

Jaz sem ga prebrala na veliki petek. Vsebina je kar primerna dnevu.

★★★★★

John Steinbeck
(1902-1968)
(vir: TheAmericanreader.com)

Steinbeck, John: O miših in ljudeh
prevedla: Danica Čerče
naslov originala: Of Mice and Men
Maribor, Mariborska literarna družba, 2007, Zbirka Antares; 29
102 strani
ISBN 978-961-6483-63-6

Na Leipziškem knjižnem sejmu

(foto:h.)

Zdaj vem, zakaj je Leipziški knjižni sejem tako zelo priljubljen!

V Nemčiji sta vsako leto dva velika knjižna sejma - prvi in največji je jeseni v Frankfurtu; drugi, ne veliko manjši, je na začetku pomladi v Leipzigu. Med bralci in bralkami, pa tudi med avtorji je ta zadnji precej bolj priljubljen. Ko sem se pripravljala na obisk letošnjega Leipziškega sejma, ki je trajal od 23. do 26. marca, se nisem mogla načuditi evforiji, ki je v povezavi z njim vladala na socialnih omrežjih. Ljudje so odštevali dneve do začetka sejma, kot otroci odštevajo dneve do svojega rojstnega dne ali pa šolarji dneve do počitnic. Na nemških literarnih blogih so se dnevno vrstili prispevki, ki so se na takšen ali drugačen način lotevali sejma in različnih prireditev povezanih z njim. Kaj je tisto, kar ga dela tako drugačnega od, recimo, Frankfurtskega knjižnega sejma, sem se spraševala. 

A poglejmo najprej, v čem je Leipziški knjižni sejem podoben tistemu v Frankfurtu.

Slovenija

(foto:h.)

Slovenija je imela v Leipzigu podobno stojnico kot v Frankfurtu. Osebje je bilo enako prijazno in pripravljeno pomagati z nasveti. Ko sem v rokah držala najnovejšo knjigo Tadeja Goloba, Jezero, sem zvedela, da je to ena najboljših slovenskih kriminalk. Prebere se na mah.

Večinoma so bile razstavljene iste knjige kot v Frankfurtu, a nekaj razlik sem vseeno opazila. Biografija Tito, Jožeta Pirjevca, ki je pred kratkim izšla v nemškem jeziku in požela precej pozornosti, je stala na vidnem mestu. Ena cela polica je bila rezervirana za knjige Boštjana Videmška. Manjkali pa nista niti knjigi Tine Maze - njena slikanica v nemškem prevodu in biografija Jaz,Tina, ki jo je napisala s pomočjo Vita Divca, v slovenščini.

(foto:h.)

(foto:h.)

Samo nekaj korakov stran od slovenske stojnice v hali 4, je imela svoj lasten, sorazmerno velik razstavni prostor Alma Karlin. No, ne ona sama, pač pa strip o njenem življenju, ki sta ga ustvarila Marijan Pušavec in Jakob Klemenčič. Strip (še) ni preveden v nemški jezik, kar je bil verjetno razlog, da nisem videla prav veliko obiskovalcev sejma, ki bi se ustavili pred povečanimi kopijami posameznih strani stripa nalepljenih na stenah razstavišča. Nemški opis stripa  z nekaj podatki o tej samosvoji ženski verjetno ni dovolj, da sproži zanimanje med mimoidočimi. A strip izgleda super!

Alma Karlin
(foto:h. arhiv.)

Na prizorišču nasproti Almi Karlin je bilo precej bolj živahno  - in tam je sodelovala tudi Slovenija. To je bil prostor društva Traduki, ki povezuje literate srednje in jugovzhodne Evrope. Pri njih se je ves čas nekaj dogajalo. Na odru so sedeli najrazličnejši razpravljavci in na stolih pred njimi je bilo vedno precej poslušalcev. Pogovor se je vil okrog tem združenih pod naslovom Nicht Ost, nicht West - die Alchemie des Balkans (Ne vzhod, ne zahod - alkimija Balkana). Vedno postanem malce živčna, kadar nas Slovence tlačijo v Balkanski lonec (iz lastnih izkušenj lahko povem, da nas Nemci ne doživljajo kot enega izmed balkanskih narodov), a takšne prireditve so verjetno ravno zaradi tega, da pometejo s takšnimi vrstami predsodkov.

Nicht Ost, nicht West - die Alchemie des Balkans
(foto:h.)

Nagrada Leipziškega knjižnega sejma

V Leipzigu vsako leto prvi dan knjižnega sejma podelijo tri prestižne nagrade - za beletristiko, za strokovno knjigo oz. esejistiko in za prevod. Letos ni bilo prav nobene potrebe, da bi kdorkoli tarnal, da so pisateljice zapostavljene in da potrebujejo svojo lastno nagrado (kot je npr. Baileys Womens  prize). Vse tri nagrade so si namreč prislužile ženske.

Nagrado za najboljši roman je dobila Natascha Wodin, ki je v knjigi Sie kam aus Mariupol (Prišla je iz Mariupola) popisuje življenje svoje matere. Verjetno sta na svetu samo še dve osebi - pisateljica in njena sestra, ki se spominjata te ženske, ki je bila v času nacizma kot prisilna delavka pripeljana iz Ukrajine v Nemčijo; prestala je grozote vojne, a se pozneje, leta 1956, ko je bila že svoboda, zlomila in si v enem od nemških mest vzela življenje. Knjiga je svojevrsten spomenik številnim brezimnim žrtvam s podobno tragično usodo.

Nagrado za strokovno knjigo je dobila Barbara Stollberg-Rillinger za avtobiografijo o Mariji Tereziji. Knjiga bi bila prav lahko zanimiva tudi za Slovence, saj je imela ta cesarica velikanski vpliv tudi na življenje v naših krajih.

Tretjo nagrado je dobila Eva Lüdi Kong za prevod enega izmed temeljnih kitajskih literarnih del, Ungewisser Verfasser: Die Reise in den Westen. Gre za več kot 1000 strani obsegajoče delo iz 16. stoletja, ki naj bi ga poznal vsak kitajski otrok. Za prevod je bilo potrebno 17 let trdega dela.

Prizorišöe podelitve nagrade knjižnega sejma
(foto:h.)

Litva

Tako kot Frankfurtski sejem ima tudi Leipziški svojo častno gostjo. Letos je bila država, ki so jo na sejmu posebno natančno predstavili, Litva. No, zdaj končno vem, kam na zemljevid postaviti to baltiško državo in je ne bom več zamenjevala z Latvijo. Malo sicer tudi zato, ker je ena od mojih sodelavk iz te države, predvsem pa zaradi predstavitve na sejmu. Glavno mesto države je Vilnius. Trenutno ga preletavajo vojaška letala, ki so ena izmed oblik ruske provokacije. 

Sicer pa je Litva v marsičem podobna Sloveniji. Ima le milijon več prebivalcev kot Slovenija. Bila je prva sovjetska republika, ki se je leta 1990 namenila odcepiti se od Sovjetske zveze, podobno kot mi od Jugoslavije. Svoj jezik so uspeli ohraniti kljub stoletnim pritiskom potujčevanja in literatura je imela pri tem vedno zelo pomembno vlogo. Prvo knjigo so dobili - podobno kot mi, v času reformacije. "Bratje in sestre, vzemite me in me berite!" se začne prva knjiga v litvanskem jeziku - protestantski katekizem, ki ga je leta 1547 napisal Martynas Mažvydas.

Ob knjižnem sejmu je bilo v nemški jezik prevedenih 26 litvanskih knjig; posebej pa so izpostavili več avtorjev te baltske države, med njimi dva pesnika. Tomas Venclova je bil leta 1977 zaradi politične nekorektnosti prisiljen zapustiti Litvo. Preselil se je v ZDA, kjer je - zanimivo - zmogel pesnikovati samo v litvanščini. Drugi je Eugenijus Ališanka, rojen leta 1960 v Sibiriji, kamor sta bila izgnana njegova starša, in je danes eden najbolj cenjenih sodobnih litvanskih pesnikov.

Litvanska stojnica - ena najlepših in najizvirnejših
(foto:h.)

Manga-Comic Covention

Das Event für Manga, Comic, Cosplay und Games zur Leipziger Buchmesse

(foto:h.)

Zdaj smo pa že blizu tistemu, kar dela Leipziški knjižni sejem tako zelo všečen in priljubljen:) Če so bili v Frankfurtu ljubitelji mang stisnjeni v majhen prostor in so bili po vrhu vsega tam povsem neuradno, so imeli v Leipzigu čisto pravo konvencijo. Ena od petih sejemskih dvoran - tista prva, je bila samo zanje. Tam so si lahko ogledovali in kupovali mange in vse ostalo, kar spada zraven: blazine, majice, figurice, kostume itd.

Ko sem opazovala navdušene najstnike, - pa tudi tiste starejše, ki so se sprehajali po hali 1, mi je postalo jasno, da se za prihodnost knjige ni bati. Dobre zgodbe bodo vedno nastajale. Knjige se bodo tudi v prihodnje pisale, izdajale in brale. Samo malo drugačne bodo. Ne bodo samo črke na papirju (dobesedno), ampak bodo imele še slike, videe, glasbo in druge multimedijske vložke. Pa zgodbe bodo nekoliko bolj fantastično ali nadnaravno obarvane. Predstavljale bodo pobeg iz resničnega sveta. Je pa prav mogoče. da klasična knjiga z realistično vsebino doživlja svoje zadnje dni.

To se mi je pletlo po glavi, ko sem opazovala cosplaye, ki so se navdušeni sprehajali med stojnicami in se nastavljali fotografskim aparatom. Mogoče se motim. A to, da mange, animacije, računalniške igrice in v svojega najljubšega junaka preoblečeni mladeniči in mladenke najdejo svoj prostor na knjižnem sejmu, mora že nekaj pomeniti.

Mange in ostalo
(foto:h.)

buchmesse: blogger sessions 17

Na Leipziškem knjižnem sejmu so prišli na svoj račun tudi nemški literarni blogerji. Ogromno jih je in v nemškem v literarnem okolju imajo vidno ter pomembno vlogo. Blogerske recenzije knjig imajo veliko težo in so enako cenjene kot kritike uradnih javnih medijev. Založniki se zavedajo njihove vrednosti.

Na sejmu so bila pod skupnim naslovom blogger sessions 17 različna predavanja, ki so jih vodili blogerji sami ali pa uradni strokovnjaki, ki se spoznajo na temo. Govor je bil o tem, kako se blog piše, katere knjige naj se izbere za predstavitev na blogu, kako previden je potreben biti pri izbiri reklam na blogu in podobno. Konkretna in praktična navodila za vsakega literarnega blogerja. Tudi če ne piše v nemškem jeziku;)

Najbolj všeč mi je bila misel enega izmed urednikov Feuilteon v Frankfurter Allgemeine Zeitung - se pravi, enega izmed predstavnikov samega vrha ali jedra uradnih literarnih kritikov v enem najpomembnejših nemških časopisov. Andreas Platthaus je na blogerskem sešnu v Leipzigu povedal: "Wir haben einen gemeinsamen Feind und das sind die Leute, die nicht lesen." - Če prevedem: [Blogerji in uradni kritiki...] Imamo skupnega sovražnika in to so ljudje, ki ne berejo. Drug drugemu pa ne predstavljamo konkurence, bi lahko še dopisali.

Prizorišče Liepziškega knjižnega sejma
(vir:Leselust)

Buchmesse: blogger sessions 17 je bila še ena od stvari, ki dela Leipziški sejem bolj simpatičen in prikupen kot je Frankfurtski. Frankfurtski je pisan na kožo založnikov, ki se na sejmu srečajo, da bi sklenili kakšen dober posel, Leipziški knjižni sejem pa je predvsem za bralce. Zdel se mi je tudi precej bolj živahen kot tisti v Frankfurtu. Na vsakem vogalu se je kaj dogajalo. Nekje so predstavljali novo knjigo, drugje so iz nje brali, spet nekje je pisatelj podpisoval svojo knjigo. Navdušen bralec bi se lahko ves dan sprehajal iz ene v drugo halo in užival ob naključnih dogodkih, na katere bi naletel. Prav res. Če bi se pa utrudil, bi lahko posedel ob kakšnem prigrizku in pijači v impresivni stekleni dvorani ter obenem prisluhnil pogovoru na Modri sofi. Ali pa bi se usedel na ležalnik ob umetnem jezercu zunaj dvoran in se zatopil v branje knjige, ki jo je ravnokar kupil...

Prve tri dni knjižnega sejma se je z branjem knjig nadaljevalo tudi potem, ko so se vrata sejma zaprla. Istočasno kot sejem namreč v mestu poteka tudi prireditev Leipzig liest (Leipzig bere). Globoko v noč, pravzaprav že v jutro, so vsak dan brali različne knjige na 411 različnih prizoriščih v mestu - od knjižnic in knjigarn, do lekarn in gostiln, kakor je pač pristajalo vsebini knjige. 

Leipziški knjižni sejem = bralska Meka. Se ponovno vidimo čez točno 354 dni:)

(foto:h.)

Florian Illies: 1913 (zima)

Leto 1913 je bilo prav posebno leto.
Nemški umetnostni zgodovinar Florian Illies ga imenuje "Poletje stoletja". Leta 1913 se je namreč zdelo, da je vse mogoče. V literaturi, glasbi in likovni umetnosti so nastajale mojstrovine, ki jih cenimo še danes - mnoge od njih veljajo za prelomne in so svet umetnosti usmerile na povsem nove poti.
V letu 1913 je vse cvetelo in evropska kultura je bila na vrhuncu. Proust je začel iskati Izgubljeni čas. Kafka je pisal ene najlepših pisem v literarni zgodovini. Ernst Ludwig Kirchner je slikal mestni vrvež Berlina na povsem nov način. Stravinski je ubiral nove poti v glasbi in še bi lahko naštevala.
A ne samo na področju umetnosti, tudi v znanosti so se dogajale velike spremembe. Sigmund Freud je na Dunaju razvijal povsem novo razumevanje in metodo psihiatričnega zdravljenja.

V tem času je Hans Castorp, ne da bi vedel, preživljal svoje zadnje leto na Čarobni gori in tudi on se - prav tako kot večina ostalih - tistih, ki so v resnici živeli v tistem letu sredi "poletja stoletja", ni zavedel, da se napovedujejo velike spremembe, ki bodo za vedno spremenile podobo Evrope in tudi ostalega sveta. Prva - in nato še druga svetovna vojna, sta bili pred vrati in sta Evropi prinesli jesen ter hladno zimo, ki sta se ponekod zavlekli vse do konca stoletja, povsod pa povzročili globoke rane, ki se dolgo niso zacelile. Veliki diktatorji 20. stoletja, ki so bili v tej evropski tragediji udeleženi in so zanjo v veliki meri tudi odgovorni, so bili leta 1913 že na zgodovinskem prizorišču, a so igrali še povsem nepomembne stranske vloge.

To zadnje leto pred izbruhom svetovne vojne - pred strašnim padcem evropske kulture in civilizacije, si Je Florian Illies namenil opisati v svoji knjigi. In to mu je zelo dobro uspelo! Začne s prvim novoletnim dnem leta 1913 in nato mesec za mesecem sledi svojim junakom - večinoma najrazličnejšim znanim umetnikom, pa tudi drugim, po različnih mestih Evrope, včasih pa ga zanese tudi kam dlje. Opisuje njihovo razmišljanje, različne doživljaje, njihove uspehe in poraze, sprejetost v takratni družbi in podobno. Na ta način dobi bralec svojevrsten vpogled v čas pred več kot stoletjem, ko je bilo marsikaj povsem drugače, kot je danes, a v osnovi, globoko v jedru, vseeno tudi zelo podobno.

Ko sem knjigo zagledala v knjigarni, sem v trenutku vedela, da jo moram kupiti. Knjige, ki na takšen svojevrsten način nudijo vpogled v nek že pretekli čas, so mi že od nekdaj všeč. Raje kot da spremljam usodo ene izmed oseb skozi čas (to je lahko dolgočasno), imam selitev v neko zgodovinsko obdobje, npr. v leto 1913, kjer potem lahko opazujem večjo skupino ljudi skupaj, in preko njihovih usod, ki so pogosto povezane - pa za te povezave sploh nisem vedela, dobim čisto nov vpogled v neko zgodovinsko obdobje in dogajanje.

Ker je Illiesova knjiga pisana strogo kronološko, sem se odločila, da jo bom brala po mesecih. Januar 2017 v mojem življenju in januar 1913 v knjigi, nato februar in marec; mesec za mesecem do konca leta, ko mislim z branjem knjige zaključiti. Prepričana sem, da bo na takšen način doživetje knjige še globlje in intenzivnejše, tudi zanimivejše; množica podatkov o najrazličnejših osebah pa lažje obvladljiva.

Pri nas je že vse pripravljeno za prihod pomladi. Sprehajalne poti so posute s svežim peskom, travnate površine pograbljene, zemlja za gredice z rožami razrahljana - vse čaka na prve poganke pomladi. Preden vse ozeleni in zacveti je mogoče ravno še dovolj časa, da opravim z zimo oz. s prvimi tremi meseci leta 1913.

1913 - ZIMA

Leta 1913 je bila huda zima. Sneg je dolgo in debelo ležal po Evropi, a to ni vplivalo na živahni kulturni utrip Evrope.

Mladi Franz Kafka je v Pragi pisal ljubezenska pisma Felicii Bauer - mladi Berlinčanki, uradnici, ki je rada plesala tango in v katero je bil nesmrtno zaljubljen. Če bi radi prebrali njegova čudovita pisma, posezite po knjigi Pisma Felice Bauer 1912-1913, ki jo je izdala založba Beletrina.

V tem času je bil v Pragi tudi Albert Einstein. Na sveže je bil skregan s svojo ženo Milevo, ki mu je - tudi sama odlična matematičarka, v veliki meri pomagala pri njegovi znanstveni karieri. Hladno se je odmaknil od nje in začel pošiljati ljubezenska pisma svoji sestrični.

V Pragi je bil v tem času tudi Franz Werfel. Mnogo let pozneje je napisal kratek roman Bledomodra ženska pisava, ki je v lanskem letu name naredil velik vtis. Pisal ga je v času, ko sta z ženo, Almo Mahler Werfel, pred nacizmom bežala preko Francije v Španijo. A Alme leta 1913 še ni poznal.

Le-ta je v zimi leta 1913 burila duhove na Dunaju. Bila je v središču pozornosti. Vsi so se spraševali, katerega snubca bo izbrala lepa in inteligentna mlada vdova po slavnem skladatelju Gustavu Mahlerju. Za njeno roko sta se borila najmanj dva. Prvi je bil slikar Oskar Kokoschka, ki je - prepričan v svoj uspeh pri Almi, naslikal Dvojni portret, iz katerega se je dalo sklepati, da je z Almo že najmanj zaročen. Portret je razjezil Almininega drugega snubca Walterja Gropiusa - tudi velikega umetnika, ustanovitelja umetniške skupine Bauhaus.

Rainer Maria Rilke je v začetku leta 1913 pred zimo pobegnil v sončno Španijo in se čudil cvetočim mandljevcem sredi januarja. Nastala je ena njegovih najlepših pesmi, ki so jo vzbudili ravno ti cvetovi mandljevca. Medtem ko je pesnikoval, je redno pisal svoja pisma gospe mami, pa tudi raznim ženskam, katerih ljubimec je kdaj koli bil.

Med njim je bila tudi Lou Andreas-Salome - fatalna ženska, ki je na podvezici svoje nogavice nosila dolgo vrsto skalpov največjih kulturnih duhov tistega časa; med drugim poleg Rilkejevega še tiste od Nietzscheja, Tolstoja in Franka Wedekinda. Temu zadnjemu je bila navdih za njegovo Lulu - o filmu Lulu, ki je bil posnet po Wadekindovem dramskem besedilu, sem že pisala. A leta 1913 je Lou Andreas-Salome bolj od  moških zanimala psihiatrija - z zanimanjem se je udeleževala kolegijskih srečanj, ki jih je na Dunaju za zaprto družbo strokovnjakov prirejal Sigmund Freud.

Kaj vse se je še dogajalo v prvih treh mesecih leta 1913? Nemogoče je o vsem pisati.
Thomas Mann je dobil porazne kritike za svoje dramsko delo Fiorenza. In v Tel-el-Amarni v Egiptu so delili umetnine, ki so jih v tekoči sezoni izkopali nemški arheologi. Doprsni kip kraljice Nofretete je (po pravici ali ne)  odpotoval v Nemčijo. Lahko si ga ogledate v Neues Museum v Berlinu.

Med prebiranjem knjige sem naletela na številna imena umetnikov, za katere sem slišala prvič. Ena od njih je nemška ekspresionistična pesnica Else Lasker-Schüler. Leta 1913 je bila po ločitvi od moža v veliki finančni stiski. Prijatelji umetniki so ji pomagali po svojih najboljših močeh. Med drugim so Oskar Kokoschka, Paul Klee, Franz Marc, Vasilij Kandinski, Ernst Ludwig Kirchner, Emil Nolde - danes vsi cenjeni slikarji, pripravili prodajno razstavo svojih slik in izkupiček od prodaje namenili pesnici. Dobljena vsota je bila 1600 mark, kar ni bilo veliko. Danes bi za te iste slike dobili 200 milijonov evrov.
Je pa Franz Marc, Elsin velik prijatelj, samo zanjo naslikal razglednico z modrimi konji, ki je kmalu za tem postala zaščitni znak umetniške skupine Der blaue Reiter in je danes svetovno znana.

Franz Marc:
Der Turm der blauen Pferde
1913
(vir:www.posterlounge.de)

Naj za konec mojega zapisa o zimi 1913 napišem še nekaj zelo zanimivega. Vsaj zame.

Pozimi leta 1913 so bili  trije bodoči diktatorji 20. stoletja skupaj na Dunaju. Dva od njiju sta se mogoče celo srečala. Če sta se, je bilo to njuno edino srečanje. Tako Hitler kot Stalin sta se namreč izredno rada sprehajala po Schönbrunnskem parku in prav mogoče bi bilo, da sta se tam, na enem izmed sprehodov tudi slučajno srečala. Pa čeprav se (takrat še) nista poznala.
Stalin se je na Dunaju zadrževal po navodilih Lenina in to nekaj tedensko bivanje v avstro-ogrski prestolnici je bila njegova najdaljša odsotnost iz Rusije.
Hitler pa je v tem času, potem ko ga niso sprejeli na Likovno akademijo, na Dunaju slikal razglednice. Tako se je takrat preživljal.
Tretji iz skupine, ki je bil pozimi 1913 na Dunaju, je bil Josip Broz, bolj znan kot Tito. 21-letni nastopač in ženskar je ravno pobegnil iz svoje domovine, kjer je tik pred poroko zapustil mamo svojega prvega otroka in začel na Dunaju opravljati delo poskusnega voznika pri Mercedesu. Pri tem je mirne vesti dopustil tudi to, da ga je kot ljubčka vzdrževala predstavnica zgornjega sloja dunajskega meščanstva, Liza Spuner. No, tudi njo bo, potem ko bo zanosila, zapustil in pobegnil k novi ženski. Na takšen način bo postopal še mnogokrat... Menda kar 17-krat.
Berem in se čudim. O tem do sedaj nisem imela pojma.

Zime je konec.
Marcel Proust pa konec marca 1913 še vedno zavit v krzno postopa po Parizu. Neki večer je dve uri natančno opazoval portal sv. Ane na Notredamski katedrali. Naslednje jutro je zapisal: Kdo vse se je v zadnjih osmih stoletjih zbiral pod tem portalom! Ti ljudje so bili vznemirljivejši od teh, ki jih srečujem v današnjem času. 

Mogoče si nekaj podobnega včasih mislim tudi sama...
Zanima me, kaj bo prinesla pomlad. Le kako se bodo zavrtele usode junakov, ki so mi s knjigo Floriana Illiesa, 1913, postali že zelo zelo domači?

Else Lasker-Schüler

(1869-1945)

(vir: Kulturkenner)

Haruki Murakami: Wenn der Wind singt

Na Japonskem je ravnokar izšel nov roman Harukija Murakamija. Natisnili so točno milijon(!) trdo vezanih knjig, v tiskarni pa se že pripravlja ponatis. Vrste Harukistov so se na dan izida vile pred knjigarnami, ki so prav zaradi te priložnosti izjemoma odprle svoja vrata že opolnoči, da bi dobili svoj izvod knjige - pravzaprav dveh knjig. Najnovejši roman tega slavnega japonskega pisatelja je namreč tako obsežen, da so ga morali izdati v dveh knjigah. Naslov je Kishiancho Goroshi ali Ubiti comendatorja. O vsebini romana ne vem veliko. Šlo naj bi za zgodbo moža živečega v gorah, ki se mu življenje, potem ko sreča "Commendatore"-ja (italijansko za komandant), popolnoma spremeni.

Več kot 35 let nazaj je Haruki Murakami napisal svoj prvi roman. Ravnokar sem ga prebrala in sicer v nemškem prevodu z naslovom Wenn der Wind singt. Roman še ni preveden v slovenski jezik.
Takrat - leta 1978, ko je Haruki Murakami začel s pisanjem tega romana, seveda še ni bilo jasno, da bo nekoč eden najslavnejših in najbolj branih svetovnih pisateljev. Še celo sam ni bil prepričan v to, da se bo kdaj lahko preživljal s pisateljevanjem.

Star je bil 30 let, poročen in lastnik majhnega jazz lokala v Tokiu. Za odprtje lokala, kjer so vrteli glasbo s plošč in v katerem so priložnostno nastopali mladi jazz umetniki; obiskovalcem pa so postregli s kavo, alkoholnimi pijačami in čem malim za pod zob, sta se morala z ženo hudo zadolžiti. Da sta redno odplačevala dolg, sta trdo delala. Imela sta več zaposlitev istočasno in živela sta sila asketsko. V stanovanju nista imela ne televizije in ne ogrevanja, zaradi česar sta v prvih letih svojega samostojnega življenja zime preživljala bolj ali manj le v postelji. Skupaj s svojima mačkama.

Leta 1978 je Murakamijev jazz lokal že dokaj dobro tekel, a še vedno je bilo treba od zore do mraka krepko poprijeti za delo - delati sendviče, mešati koktajle ter odganjati nadležne in pijane goste.
In v tistem času - neko sončno aprilsko popoldne, je prišlo pri bodočem pisatelju do razsvetljenja. Dobesedno razodetja. Bil je na otvoritveni basebolski tekmi svojega priljubljenega moštva in tam je eden od igralcev izredno lepo in natančno odbil žogo. V tistem trenutku je Murakamija - kot strela z jasnega, prešinila misel: "Ja - mogoče pa lahko napišem roman."

Na poti domov se je ustavil v papirnici, kupil pisalo in papir ter takoj začel z delom. Edini čas, ki si ga je lahko privoščil za pisanje, je bilo nekaj ur pred sončnim vzhodom. Tako je pisal približno pol leta in nastal je njegov prvenec z naslovom Kaze no uta wo kike.

A zgodbe o nastanku prvega romana izpod peresa Harukija Murakamija s tem še ni konec. Ko je ob zaključku pisanja pogledal na ustvarjeno, je bil razočaran. Zgodba ga sploh ni navdušila. Prav nič zanimiva se mu ni zdela in ko je bral, ni imel prav nobene želje, da bi besedilo prebral do konca. Če roman ni bil všeč niti njemu samemu, kako bo navdušil šele bralce, se je spraševal. Tukaj je nato spet nastopil eden od pomembnih in usodnih trenutkov v njegovem življenju. Prav zlahka bi opustil pisateljevanje in se zadovoljil z mislijo, da pač nima talenta za pisanje. Toda ne. Haruki Murakami se je lotil problema z drugega konca. Roman je zavrgel in začel na povsem drugačen način pisati novo različico romana. 

Odložil je pisalo in za pisanje začel uporabljati pisalni stroj z latinsko tipkovnico. Tokrat je pisal v angleškem jeziku. Vendar pa njegovo znanje angleščine v tistem času ni bilo posebno dobro. Njegov besedni zaklad je bil skromen in tvorba stavkov je bila lahko le preprosta. Zaradi te omejitve je iz svoje začetne verzije romana moral črtati vse zapletene oblike izražanja in svoje misli poenostaviti na največji možni način. Presenečeno je ugotovil, da se tudi na takšen način lahko izredno dobro opiše občutja in razmišljanja literarnih junakov. "Tako moraš pisati! To bi bil lahko tvoj osebni stil pisanja," mu je šinilo skozi možgane in v svet literature je vstopil nov pisatelj. Angleško besedilo je nato samo še "prevedel" v japonščino - seveda ne dobesedno, in napisan je bil njegov prvi roman, ki je bil leto pozneje že nagrajen s prestižno japonsko literarno nagrado. Začela se je ena najuspešnejših literarnih poti našega časa.

Kako bi lahko ob vsem zgoraj napisanem ostala neprizadeta? Murakamijev prvenec sem morala na vsak način prebrati.
Bila je to prav zanimiva izkušnja. Knjiga je Murakamijeva in ni Murakamijeva.

V romanu prvoosebni pripovedovalec opisuje dogodke med fakultetnimi počitnicami, ki jih je preživel v domačem kraju. Čas dogajanja je natančno določen - od 8. do 26.avgusta 1970.

Glavni junak skupaj s svojim prijateljem, imenovanim "Podgana", poseda v lokalu, pije pivo in razpravlja o najraznovrstnejših temah, ki so v tistem času zanimale mlade ljudi: o študentskih protestih, o bogatih, ki živijo na račun revnih ("Bogati bi morali drek žreti!" "Veš, zakaj ne maram bogatih? Ker ne znajo misliti.") o smislu življenja, o smrti, ki izbriše spomin na večino ljudi ("Sto let po smrti, se me nihče več ne bo spominjal."), o ženskah, pa tudi o pisanju romanov ("Kakšni romani so to, če v njih nihče ne umre in ne seksa?").  Ne manjka tudi ljubezenski podobna zgodba.

Roman je strogo realističen in ne vsebuje nobenih magičnih prvin - v tem se razlikuje od poznejših in za Murakamija bolj značilnih romanov. Glavni junak pa že kaže lastnosti, ki jih ima večina moških junakov v Murakamijevih romanih: pozoren, umirjen in zanesljiv je; le da v tem romanu popije ogromne količine piva, ne pa, tako kot v poznejših romanih (npr. v Brezbravnem Tsokuruju) kave;) in še ni čisto odraslo uglajen in brez robov. Prikupen 21 letni mladenič.

Iz romana se lahko jasno razbere, v kakšnih okoliščinah je nastajal. Murakami svoj prvenec ljubkovalno imenuje "Roman kuhinjske mize". Pisal ga je namreč za kuhinjsko mizo, v nemogočih urah dneva. Roman je sestavljen iz 40ih kratkih poglavij, ki so še dodatno razdeljeni v manjše, z zvezdicami označene dele. Prav lahko si predstavljam, kako je pisatelj vsak dan napisal enega od teh delov. Vsak dan je lahko začel s pisanjem novega, saj posamezni odlomki med seboj niso tesno povezani - kar nametani so eden zraven drugega in ne sledijo posebno tesno glavni temi. Prav nič narobe ni bilo, če se je s pripovedjo odmaknil od osnovne zgodbe in se potem čez nekaj dni, oz. čez nekaj poglavij, ponovno vrnil k njej - kot sta mu razpoloženje in energija za kuhinjsko mizo to dovoljevali.
Stil pisanja je pričakovano preprost. Stavki so kratki in jasni. Veliko je dobesednega govora.

Roman Harukija Murakamija Wenn der Wind singt je odličen prvenec, iz katerega kipita mladostna lahkotnost in svoboda. Življenje mladih protagonistov še ni obremenjeno s težo dogodkov odraslega, zrelega življenja in je zato še posebej simpatično. Roman ni idealno zasnovan in dodelan, a prvencu tega ne bomo zamerili. Nasprotno. Zaradi tega je očarljiv - še posebno, če gledamo nanj s perspektive poznejših Murakamijevih romanov.
Knjiga mi je bila všeč. Nakazuje eno izmed možnih literarnih poti, po kateri bi se Haruki Murakami prav lahko podal, pa se ni. Odločil se je za nekaj drugega - nekaj bolj magičnega in manj realističnega. Kljub mojim povsem drugačnim željam;) Je že vedel zakaj.

★★★★☆

Haruki Murakami leta 1982
(vir: haruki-murakami.com)

Murakami, Haruki
Wenn der Wind singt, Pinball 1973: zwei Romane
iz japonščine v nemščino prevedla: Ursula Gräfe
originalni naslov: Kaze no uta wo kike, 1973-nen no pinboru
Köln: DuMont Buchverl 2015
266 strani
ISBN 978-3-8321-9782-7

Svetlana Makarovič: Zima vezilja

Zima se nezadržno poslavlja in daje prostor pomladi. Če bi radi ujeli še zadnje sledi žledu, ivja in snega; žvenket  ledu in steklenih niti, ki jih veze zima; pa tudi snežne rjuhe, ki skrivajo vse mogoče človeške smeti, preberite zbirko haikujev Svetlane Makarovič, Zima vezilja.

Haiku je tradicionalna japonska pesniška oblika, ki je danes razširjena po vsem svetu. Po vsebini in obliki sledi jasnim pravilom. Haikuji našega, zahodnega sveta so trivrstični in če le morejo sledijo pravilu 5-7-5 zlogov za posamezno vrstico. Haikuji vedno govorijo o nečem konkretnem, tesno povezanem s sedanjostjo. Konec je lahko odprt in šele v bralčevih mislih dobi dokončno obliko in pomen. Glavna ideja dobrega haikuja je ponavadi presenetljiva in se mora globoko zarezati v bralčevo razmišljanje in njegovo podobo sveta. Vsaj ena beseda v haikuju ponavadi označi to, v kateri letni čas je postavljeno dogajanje pesmi.

V drobni, lični knjižici Svetlane Makarovič je 45 haikujev. Odlični so. Večinoma.
Osupnejo, presenetijo in pretresejo. Vedno znova dajo misliti.

Nekateri so kristalno čist odsev zimske podobe narave.

Ledena sveča.
Na konici sončni sij.
Potlej se zjoče.

Drugi se z veliko naklonjenostjo, simpatijo, sočutjem in pretresenostjo obračajo k živalim.

Smrčki v brlogu.
Mrtva lisica v snegu.
Leskeče se žled.

Živali bi bile lahko tudi prispodoba za ljudi:

Zlomljena perut.
Jata je odletela.
Krik se ni slišal.

Nekateri razkrinkavajo sebičnost in ravnodušnost do bolečine drugih:

Deček negiben.
Rdeča lisa na snegu.
Jaz nisem mati.

Obsojajo vojno...

Meč je zarjavel.
Primrznjena je na njem
človeška solza.

... našo brezbrižnost in samozadostnost, ki se nam v haikuju neusmiljeno vrne kot bumerang.

Daleč so vojne.
Sekaj, sekaj smrečico.
Božični puran.

V drugih se razkriva zadrega, ki smo jo čutili ob beguncih, ki so potovali skozi našo državo.

Tujkino dete.
Ta zima ga bo vzela.
Potlej bo lažje.

S sarkazmom je obsodba krivice še hujša.

Nag in premražen.
Hišo bodo zrušili,
vija vaja ven.

In na koncu prav nič optimistično.

Ptički, vprašam vas.
Al' bo že skoraj pomlad.
Ko nas več ne bo.

Želela bi napisati, da je knjižica lahko odlično darilo prijateljem in sorodnikom. Tudi zaradi opreme in čudovitih risb Andreja Brumna Čopa. Pa ne morem. Zbirke haikujev s tako ostro vsebino se nekako ne spodobi podarjati ljudem, ki jih imaš rad. Prebrati se jih pa splača! In o vsebini premišljevati...
Tudi če menite, - tako kot jaz - da pisateljica, ki na smrt sovraži vse ljudi, ki se ne strinjajo z njo in njenim svetovnim nadzorom ter ob vsakem javnem nastopu preklinja in žali, nima pravice razsojati, kaj je zlo in kaj ne; ter poučevati ljudi kako bi se morali vesti drug do drugega.

★★★★☆

Makarovič, Svetlana

Zima vezilja

ilustriral Andrej Brumen Čop

Ljubljana, Mladinska knjiga, 2016

86 strani

ISBN 978-961-01-4470-0

Haruki Murakami: Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja

Trije citati iz knjige Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja se mi zdijo pomembni in po mojem mnenju zaobjemajo vsebino celotnega romana.

Prvi odlomek je tisti, ki sem ga že navedla v svojem prejšnjem razmišljanju o Harukiju Murakamiju. Služi za zasnovo pripovedi in je osnovna ideja romana. Nič hudega, če ga citiram še enkrat:

Tsukuruja Tazakija je smrt privlačila iz povsem določenega razloga. Štirje prijatelji, s katerimi si je bil do tedaj zelo blizu, so mu nekega dne povedali, da ga nočejo več videti, da nočejo več govoriti z njim. Jasno, odločno, brez sence dvoma. Poleg tega mu niso povedali, zakaj so se tako odločili. On pa tudi ni vprašal.

Drugi pomembni citat iz romana lahko preberete na naslovnici slovenskega prevoda knjige, saj služi za podnaslov. Glasi se:

Lahko prikriješ spomine, ne moreš pa spremeniti preteklosti.

To je modrost, ki jo več kot deset let let po nesrečnem razhodu s prijatelji, Tsukuruju zaupa ženska, s katero se izredno rad videva in pogovarja.

Tretji citat je (verjetno po izboru urednika) na zadnji strani slovenske knjige:

...človeških src ne druži samo ujemanje. Najmočneje jih povežejo rane, vzajemna bolečina in ranljivost.

Ti trije odlomki bolj ali manj povzemajo celotno dogajanje romana. Iz njih se da sklepati, za kaj bo v romanu šlo.

Tsakuruja Tazakija ob koncu srednje šole zapustijo štirje dobri prijatelji, s katerimi je tvoril nerazdružljivo skupino - dokončno in jasno, ne da bi mu povedali zakaj. Zaradi tega je obupan in na robu smrti. Razmišlja o samomoru. Čez 16 let sreča žensko, Saro po imenu, ki mu je izredno všeč in s katero bi bil rad kaj več kot samo prijatelj. Ona mu svetuje, naj razčisti s svojo preteklostjo, sicer ne bo imel nikoli mirnega in normalnega življenja. Tsakuru - čeprav nerad, se spopade z neprijetnostjo iz preteklosti in se sooči z vzroki za dogodek, ki je imel tako velik vpliv na njegovo življenje. Takrat ugotovi, da ljudi bolj od veselja in sreče povezujejo skupne rane in bolečina.

Odlično. Zasnova in glavna ideja romana sta mi bili zelo všeč.
Simpatičen mi je bil tudi glavni protagonist romana. Umirjen in zanesljiv Tsukuru Tazaki, urejen in pozoren 36-letni moški. Delal je v poklicu, ki si ga je vedno želel - gradil in prenavljal je železniške postaje - in bil zaradi tega zadovoljen ter uspešen.
Imel je občutek za modo in ljubil je urejene, lepe in samozavestne ženske. Rad je bral in enkrat tedensko je hodil plavat. Bil naj bi dolgočasen in brezbarven, a jaz (in tudi nekatere ženske iz romana) ga nikakor nismo dojemale na takšen način. Zaradi takšnega razmišljanja je v romanu tudi precej prostora za romantiko.

Slog pisanja je preprost in jasen; lahko bi rekla tudi suhoparen, a nekako ustreza. Zdi se pravi za tako vsebino in za take osebe, kot si jih je zamislil pisatelj.
Kot se za Murakamija spodobi se v romanu najdejo tudi magični in fantastični dogodki. Bralci in oboževalci Murakamija bodo že vedeli, kaj mislim. Ni me motilo. Nenavadnosti niso bile tako izrazite, niso bile tako zelo neverjetne in pojavljale so se v takšni količini, da sem jih lahko v svojih možganih zadovoljno predelala.

Do sem vse lepo in prav. Potem pa nastopi problem, zaradi katerega Tsukuru Tazaki ne bo moja najljubša knjiga leta.
Ko se glavni junak loti razčiščevanja preteklosti, vse skupaj postane za kanček preenostavno. Problemi se rešijo skoraj sami od sebe. Vzroki, ki so privedli do nesrečnega dogodka, so vsaj nekoliko za lase povlečeni. Zaključki so prehitro izpeljani in dokončani. Primanjkuje globine. Celoten roman, čeprav izredno lepo zasnovan in domišljen, postane nekoliko površinski; velike teme, o katerih se razpravlja, pa skoraj plehke.

V romanu je poleg Tsukureja še ena moška oseba, ki je izredno lepo orisana. To je njegov prijatelj iz študentskih let z imenom Haita. Ob skupnem poslušanju glasbe, branju in pogovoru sta preživela veliko lepih ur. Njuno prijateljstvo (vključno z namigi na homoseksualnost) sijajno zaživi pred bralcem in odseva pisateljevo veliko mojstrstvo. A kaj ko - vsaj po mojem mnenju - odnos med Tsukurejem in Haitom nima kakšne hude povezave z glavno zgodbo romana in sploh ne vpliva na njen potek, - tako da nekoliko neprijetno štrli iz osnovne podobe romana.

Kljub vsemu sem vesela, da sem knjigo prebrala. Odlomki, ki sem jih navedla (in še nekaj drugih), ki predstavljajo ogrodje, okrog katerega se zgodba razvija, so me navdušili. Tudi brezbarvni Tsukuru mi je bil všeč. Prav rada bi skupaj z njim v kakšni tokijski kavarni popila skodelico kave. Kave je Tsukuru v romanu popil res veliko.
A glejte, no! Pišem na enak način kot sem pred nekaj leti pisala o nekem drugem Murakamijevem romanu... Kaj naj bi to pomenilo?
No, kakorkoli že, zanimanje za Harukija Murakamija še vedno obstaja. V knjižnici sem si  že izposodila nemški prevod njegovega prvenca z naslovom Wenn der Wind singt; kupila pa sem tudi zbirko njegovih esejev, Von Beruf Schriftsteller.

★★★★☆

Haruki Murakami
1949
(foto: promocijski material) 

Murakami, Haruki
Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja
iz japonščine prevedel: Aleksander Mermal
naslov originala: Shikisai o motanai Tazaki Tsukuru to, kare no junrei no toshi
Mladinska knjiga, 2016, zbirka Roman
354 strani
ISBN 978-961-01-3675-0

Haruki Murakami, - in jaz

Najin medsebojni odnos je sila težaven.
Tisti, ki redno spremljate moje zapise, veste, da se zadnja leta ob podeljevanju Nobelove nagrade za književnost vedno znova zadovoljno oddahnem. Zakaj? Ker nagrade ne dobi že vrsto let glavni favorit - Haruki Murakami. Ja, takšna sem. Vse je boljše od Murakamija! Alice Munro, Patrick Modiano, Svetlana Aleksijević in Bob Dylon. Kaj potem, če od Aleksijevićeve nisem še nič prebrala. In kaj potem, če sem Dylonove pesmi prepevala pri tabornikih, a sploh ne vedela, da so njegove. Glavno, da Murakami ne dobi nagrade.

Tako hudi predsodki in skoraj zlonamerne želje, ki se jih kar malo sramujem - ampak samo malo - so posledica ene same Murakamijeve knjige, ki sem jo prebrala. Če ne bi bilo arhiva literarnega foruma Knjižni molji, sploh ne bi vedela, za katero knjigo gre in kaj je bilo tisto, zaradi česar od takrat dalje tega slavnega in priznanega japonskega pisatelja ne maram preveč.

Leta 2011 še nisem pisala literarnega bloga, - sem pa z velikim veseljem prebirala literarni forum Knjižni molji. Takrat je bila ta internetna stran izredno živahno stičišče navdušenih bralcev, ki so svoje mnenje o prebranih knjigah radi delili tudi z drugimi. Zdaj tam ni več tako živo. Razprave o prebranih knjigah so bile zanimive, argumentirane in vljudne; (skoraj) nikoli žaljive. Mnenje drugih se je poslušalo in spoštovalo.

14.06.2011 sem na Knjižnih moljih napisala naslednje:

======================

Haruki Murakami: Ljubi moj sputnik

To ste že tako vsi prebrali.
No, vredno je bilo prebrati, kakšna huda knjiga pa to ni. Prizori, ko ljudje in živali skrivnostno izginjajo in prehajajo iz realnega v nek drug svet, mi sede samo v strogo znanstvenofantastičnih delih.
Pritegnil me je naslednji odstavek iz knjige:
"Pravijo, da je v zgodbo, ki jo pišeš, nevarno vpletati sanje (resnične ali izmišljene). Le peščici pisateljev - in govorim o najbolj nadarjenih - je uspelo izpeljati nekakšen iracionalen spoj, kakršnega je najti v sanjah."
Se strinjam. In H.M. - po mojem mnenju - ni eden od njih. Je pa to, recimo, William Trevor.
Všeč mi je bil pa glavni moški lik s svojim umirjenim in brezbarvnim življenjskim slogom.

=======konec citata======

(Mimogrede, v zapisu je  omenjen William Trevor. Zanj sem si vedno želela, da bi dobil Nobelovo nagrado za književnost. Pa je ob koncu lanskega leta žal postalo jasno, da se to ne bo zgodilo. Wililam Trevor - po mojem mnenju najboljši sodobni pisatelj kratkih zgodb, je umrl. Kot v zadnjem letu še mnogo drugih velikih literarnih ustvarjalcev.)

Kakorkoli že, iz zapisa zgoraj je več kot jasno, zakaj mi roman Ljubi moj sputnik ni bil všeč. Običajni realizem (alá Tolstoj, recimo) imam še vedno precej rajši kot magični realizem. Torej, za moj okus preveč magičnosti in nadrealizma v Murakamijevih delih.

Pa vendar. Samo to še zdaleč ne more biti razlog, da je Murakami izpadel iz vseh mojih bralnih želja. Konec koncev se mi knjiga Ljubi moj sputnik kljub vsemu ni zdela tako zelo slaba. Celo glavni moški lik mi je bil všeč.

In sem začela raziskovati dalje.

Leta 2013 se je na forumu Knjižni molji razvila zanimiva debata o Harukiju Murakamiju. Začela jo je Kerstin, ki je razočarana, po več kot 200 prebranih straneh, odložila njegov roman 1Q84. Ni ji bil všeč. Nato so se oglasili še ostali: Katja10, Enka in insajder, pozneje tudi Toro, ter izrazili podobno mnenje; da so nekateri od Murakamijevih romanov čisto v redu knjige, kakšni hudi presežki pa nikakor ne in da je pisatelj prav gotovo precenjen.
Tako. To je bilo dovolj, da se knjig Harukija Murakamija nisem več dotaknila.

Haruki Murakami
(1949)
(vir: Wikipedia)

A svet je širok in okusi ljudi so različni. V teku let se tudi spremenijo.
Obstaja več kot milijon Harukistov - tako oboževalci Murakamija in njegovih knjig imenujejo sami sebe. Navdušeno pričakujejo izid vsake nove knjige izpod njegovega peresa. Veseli bi bili, če bi se lahko srečali s pisateljem in mu dali v podpis svoj izvod knjige.
Povsod so. Največ jih je seveda na Japonskem. Veliko jih je v Nemčiji, kjer je pred kratkim izšla zbirka Murakamijevih esejev Von Beruf Schriftsteller (Po poklicu pisatelj), ki je požela veliko zanimanja. V teh esejih zadržani in skromni pisatelj piše o knjigah, branju ter seveda pisateljevanju in to na zelo intimen in oseben način.

V slovenski jezik je prevedena večina Murakamijevih romanov. Zaradi tega ne preseneča dejstvo, da je tudi pri nas veliko njegovih zvestih oboževalcev. Ena izmed njih je tudi moja prijateljica, skupaj s svojo hčerko. Ko je le-ta svojo mami vprašala, zakaj na hermioninem blogu ni napisanega nič o Harukiju Murakamiju, je prijateljica odgovorila: Tega avtorja se vzljubi morda počasi, a za vedno. Ta stavek mi je dal misliti...

Prijateljičino darilo, najnovejši v slovenščino prevedeni roman Harukija Marukamija, Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja, sem že začela brati. Po prebranih prvih 100 straneh moram priznati, da mi je knjiga prav všeč. Mogoče zaradi brezbarvnosti glavnega junaka;) takšnega, ki se mi je dopadel že v Ljubem sputniku.
Ne. Tale odstavek iz romana je tisti, ki me je prikoval h knjigi:

Tsukuruja Tazakija je smrt privlačila iz povsem določenega razloga. Štirje prijatelji, s katerimi si je bil do tedaj zelo blizu, so mu nekega dne povedali, da ga nočejo več videti, da nočejo več govoriti z njim. Jasno, odločno, brez sence dvoma. Poleg tega mu niso povedali, zakaj so se tako odločili. On pa tudi ni vprašal.

Mega! Poročam, kako bo šlo dalje :)