nedelja, 05. marec 2017

Svetlana Makarovič: Zima vezilja

Zima se nezadržno poslavlja in daje prostor pomladi. Če bi radi ujeli še zadnje sledi žledu, ivja in snega; žvenket  ledu in steklenih niti, ki jih veze zima; pa tudi snežne rjuhe, ki skrivajo vse mogoče človeške smeti, preberite zbirko haikujev Svetlane Makarovič, Zima vezilja.

Haiku je tradicionalna japonska pesniška oblika, ki je danes razširjena po vsem svetu. Po vsebini in obliki sledi jasnim pravilom. Haikuji našega, zahodnega sveta so trivrstični in če le morejo sledijo pravilu 5-7-5 zlogov za posamezno vrstico. Haikuji vedno govorijo o nečem konkretnem, tesno povezanem s sedanjostjo. Konec je lahko odprt in šele v bralčevih mislih dobi dokončno obliko in pomen. Glavna ideja dobrega haikuja je ponavadi presenetljiva in se mora globoko zarezati v bralčevo razmišljanje in njegovo podobo sveta. Vsaj ena beseda v haikuju ponavadi označi to, v kateri letni čas je postavljeno dogajanje pesmi.

V drobni, lični knjižici Svetlane Makarovič je 45 haikujev. Odlični so. Večinoma.
Osupnejo, presenetijo in pretresejo. Vedno znova dajo misliti.

Nekateri so kristalno čist odsev zimske podobe narave.

Ledena sveča.
Na konici sončni sij.
Potlej se zjoče.

Drugi se z veliko naklonjenostjo, simpatijo, sočutjem in pretresenostjo obračajo k živalim.

Smrčki v brlogu.
Mrtva lisica v snegu.
Leskeče se žled.

Živali bi bile lahko tudi prispodoba za ljudi:

Zlomljena perut.
Jata je odletela.
Krik se ni slišal.

Nekateri razkrinkavajo sebičnost in ravnodušnost do bolečine drugih:

Deček negiben.
Rdeča lisa na snegu.
Jaz nisem mati.

Obsojajo vojno...

Meč je zarjavel.
Primrznjena je na njem
človeška solza.

... našo brezbrižnost in samozadostnost, ki se nam v haikuju neusmiljeno vrne kot bumerang.

Daleč so vojne.
Sekaj, sekaj smrečico.
Božični puran.

V drugih se razkriva zadrega, ki smo jo čutili ob beguncih, ki so potovali skozi našo državo.

Tujkino dete.
Ta zima ga bo vzela.
Potlej bo lažje.

S sarkazmom je obsodba krivice še hujša.

Nag in premražen.
Hišo bodo zrušili,
vija vaja ven.

In na koncu prav nič optimistično.

Ptički, vprašam vas.
Al' bo že skoraj pomlad.
Ko nas več ne bo.

Želela bi napisati, da je knjižica lahko odlično darilo prijateljem in sorodnikom. Tudi zaradi opreme in čudovitih risb Andreja Brumna Čopa. Pa ne morem. Zbirke haikujev s tako ostro vsebino se nekako ne spodobi podarjati ljudem, ki jih imaš rad. Prebrati se jih pa splača! In o vsebini premišljevati...
Tudi če menite, - tako kot jaz - da pisateljica, ki na smrt sovraži vse ljudi, ki se ne strinjajo z njo in njenim svetovnim nadzorom ter ob vsakem javnem nastopu preklinja in žali, nima pravice razsojati, kaj je zlo in kaj ne; ter poučevati ljudi kako bi se morali vesti drug do drugega.

★★★★☆

Makarovič, Svetlana
Zima vezilja
ilustriral Andrej Brumen Čop
Ljubljana, Mladinska knjiga, 2016
86 strani
ISBN 978-961-01-4470-0

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)