Hilary Mantel: The Assassination of Margaret Thatcher

Te zbirke kratkih zgodb sem se lotila tako "za zraven" - se pravi, da bi brala neko drugo knjigo in potem "zraven" - za malo odmora ali celo za sprostitev, prebrala še kakšno od kratkih zgodb Hilary Mantel. Pa ni šlo tako. Zgodbe so zahtevale vso mojo pozornost - takrat, ko sem jih brala, in še pozneje. Ko sem s katero od njih končala, sem potem še kar nekaj časa strmela v prazno, slepa za vse okrog sebe in razmišljala, kaj se je zgodilo - nekaj osupljivega, vsekakor, in težje razumljivega. A to me ni motilo, tega sem bila celo vesela.

Zbirka kratkih zgodb The Assassination of Margaret Thatcher je izšla leta 2014 - v času, ko smo že imeli pisateljičina prva dva dela trilogije o Thomasu Cromwellu, in smo nestrpno pričakovali še tretjega. A na Mirror&Light je bilo potrebno čakati še kar nekaj let, saj je pisateljica za dokončanje tega zadnjega dela trilogije potrebovala precej več časa, kot smo pričakovali in več kot ga je verjetno predvidevala tudi sama. V tem času se je namreč njeno zdravstveno stanje spet poslabšalo in potrebovala je nove operacije, po katerih je le počasi okrevala. Si je pa v tem času, ko je bila večinoma prikovana na posteljo in so ji v veno skoraj neprekinjeno tekli takšni ali drugačni analgetiki, izmišljevala različne zgodbe ali pa so se zametki nekaterih od njih takrat v njenih možganih dokončno izoblikovali. Ena od njih je naslovna zgodba.

Kratka zgodba The Assassination of Margaret Thatcher se dogaja v paralelnem svetu - v tistem, v katerem britanska premierka kmalu po njenem uspešnem posredovanju v vojni za Falklandske otoke umre v atentatu.  Hilary Mantel je to kratko zgodbo negovala in pilila leta in leta. Točno je vedela, kdaj naj bi se atentat zgodil (6.avgusta 1983), kje (v bližini privatne bolnice, v kateri so Margaret Thatcher takrat operirali oči) in kako bi se zgodil (s strelom ostrostrelca iz ene od sosednjih stavb). Ni in ni pa se mogla domisliti tega, kako naj bi atentator prišel na mesto zločina, se pravi, kako bi prišel v podstrešno stanovanje hiše nasproti bolnice, kjer je živela neka ženska - prvoosebna pripovedovalka zgodbe. Da je razrešila še to nejasnost, so bile potrebne neprespane noči v času rekonvalescence po operacijah in mogoče tudi vpliv analgetikov.

Nastala je kratka zgodba, ki je razburila Britance - tako privržence Margaret Thatcher kot njene nasprotnike. Reakcije so bile dodatno čustvene in razvnete, ker je zgodba izšla le nekaj mesecev po smrti takrat že bivše ministrske predsednice in je jasno kazala, kakšen odnos (da ne rečem gnev) je gojila Hilary Mantel do Thatcherjeve. Zgodbe pa s tem še ni konec. Zgražanje nad pisateljico je bilo veliko tudi zato, ker je zgodba temeljila na nekaterih resničnih dejstvih. Hilary Mantel je namreč nekoč skozi okno svojega stanovanja res opazovala Margaret Thatcher, kako se sprehaja po vrtu sosednjega posestva, in takrat si ji je utrnila misel, kako lahko bi bilo v tistem trenutku izvesti atentat in se znebiti ženske, ki je ni marala.

Čudovito prepletanje resničnega sveta - pisateljičinih resničnih doživetij ter izkušenj - in fikcije je ena od tistih stvari, zaradi katere so te kratke zgodbe literarne mojstrovine. Prepletanje je tako gladko in ubrano, da je razliko med resničnim in izmišljenim skoraj nemogoče opaziti.

Takšne lastnosti ima tudi kratka zgodba z naslovom Sorry to Disturb. Za pisanje te zgodbe je pisateljica uporabila svoja doživetja iz obdobja, ko je bila z možem v Saudski Arabiji. Pripoveduje o tem, kako se na vratih njenega stanovanja pojavi moški, ki jo prosi za pomoč. Rad bi telefoniral. Ko pa mu ženska pomaga in ga spusti v stanovanje, se med njima začne razvijati nek poseben, težaven odnos, v katerem ta moški - s svojimi za arabski svet značilnimi pogledi na zahodne ženske - postaja vedno bolj neprijeten in vsiljiv. 

Hilary Mantel je v osemdesetih leti prejšnjega stoletja res živela v mestu Jeddah, kjer se ta zgodba dogaja, v točno takšnem stanovanju, kot ga opisuje v kratki zgodbi. Če pa jo je nadlegoval tudi podoben moški kot v tej kratki zgodbi, pa ni več povsem jasno.

Še bolj nejasno ali pa nenavadno prepletanje med resničnostjo in fikcijo seva iz zgodbe z naslovom Terminus. V njej pisateljica - ali pa neznana prvoosebna pripovedovalka, na vzporednem vlaku na eni izmed londonskih železniških postaj zagleda svojega očeta, ki je sicer že pokojni. Iz njenih intervjujev in predavanj vemo, da je Hilary Mantel verjela v posmrtno življenje in tudi duhove, tako da ta zgodba izzveni izredno nenavadno. Bralec ne ve, kaj naj bi si mislil. Mogoče pa duhovi res živijo med nami in ni mej med živimi in mrtvimi. It's not generally agreed, it's not much appreciated, that people are divided by all sorts of things, and that, frankly, death is the least of them.

Kratke zgodbe iz zbirke The Assassination of Margaret Thatcher pa imajo še mnoge druge značilnosti, ki navdušujejo in zaradi katerih jih je vredno brati. Čudovite so, ker so pogosto osupljive. Njihov pomen in simbolika sta večplastni in pogosto zakriti. Brati je potrebno počasi in zavzeto, da se bralcu izmakne kar najmanj. Marsikatere od zgodb sem prebrala večkrat in ob vsakem ponovnem branju zapazila nekaj novega in pomembnega - kakšen namig ali pa simbol, ki sta moje razmišljanje ob zgodbi obogatila za odtenek ali dva, ali pa celo usmerila na povsem novo pot. Hilary Mantel ima oko za drobne detajle in preko njih njene kratke zgodbe zaživijo v še čudovitejših barvah.

Četudi teme, ki jih opisuje, še zdaleč niso čudovite.

Hilary Mantel piše o rasizmu, o nasilju nad ženskami, o homofobiji, o revščini, o neperspektivnosti, a tudi o slabi vesti, ki jo imajo nekateri od privilegiranih.

Večina od teh pojmov je opisana v zgodbi The School of English. Pripoveduje jo mlada ženska azijskega porekla, ki dela kot služkinja pri eni izmed angleških plemiških družin. Ko je večina družine na smučarskih počitnicah, jo pretepe, oropa in posili domači najstniški sin. V tej zgodbi je orisan večvrednostni odnos ene rase nad drugo, enega naroda nad drugim, moškega nad žensko, bogatih nad revnimi. Najstnikovo vedenje je groba in surova preslikava teh krivičnih odnosov. Če pa si želite ogledati bolj prefinjeno in elegantnejšo obliko krivičnih medrazrednih odnosov, se skoncentrirajte na najstnikove starše. Vljudnost in prijaznost in ljubeznivost so le maske na resničnih obrazih teh ljudi, ki so zaradi tega še bolj pokvarjeni kot njihovi najstniški sinovi.

Slabo vest ima prvoosebna pripovedovalka v kratki zgodbi How shall I know. Pisateljica je, in ko pride predavat v enega od bralnih krožkov, jo nastanijo v zelo zanemarjenem hotelu. Tam sreča dekle, ki je tam zaposleno in je v tem hotelu nekako obtičalo ter je bolj ali manj, na milost ali nemilost prepuščeno lastniku hotela. Njena brezizhodnost in nezmožnost pobegniti iz te situacije postane jasna že po nekaj stavkih. Ji pisateljica lahko pomaga? Lahko bi jo odpeljala s seboj. Jasno je, da je dekle pripravljeno za kaj takega. Toda kako bo šlo potem naprej? Ali slabe vesti ne bi bilo lažje potolažiti z bankovcem za 20 funtov? 

Hilary Mantel v svojih zgodbah pogosto vleče vzporednice med različnimi dogajanji. Ena izmed njih je tudi v tej zgodbi. Ko se pisateljica pozneje, po uspešnem srečanju v bralnem krožku, vrača domov, nekdo postopa z njo zelo podobno, kot je ona postopala z mladim dekletom iz zanemarjenega in z moško toksičnostjo prepojenega hotela.

Moja najboljša kratka zgodba iz zbirke pa je tista z naslovom Winter Break. Dogaja se dobro uro dolgo - toliko, kot traja pot z avtom od letališča do hotela. Peljeta se mož in žena, ki sta prišla na počitnice, vozi pa ju nekoliko čudaški taksist. Spet pripoveduje ženska in iz njenega razmišljanja, gibov in opazovanja pokrajine, ki beži mimo avtomobila, lahko spoznamo, kakšen odnos imata zakonca. Vsekakor je moški dominanten, čeprav prefinjeno in prekrito. 

Potem pa nenadoma pride do prometne nesreče. Nekaj povozijo. Vse kaže, da bo ta nesreča zakonca zbližala, a konec je osupljiv - najosupljivejši od vseh v tej zbirki. Skupaj s prvoosebno pripovedovalko sem zgroženo gledala v prtljažnik avtomobila in se spraševala ali sem res videla, kar se mi je zdelo, da sem videla, ali pa je to le nek privid in odslikava mojih ali pa pisateljičinih domišljijskih predstav. Enkratno.

Hilary Mantel ne zna pisati samo na dolgo in široko, ampak tudi kratko in jedrnato. Njene kratke zgodbe so (skoraj) tako dobre kot njeni več kot tisoč strani dolgi romani. Material, ki bralca sili v razmišljanje, in ga peha iz njegove cone ugodja, je v kratkih zgodbah bolj na gosto vtkan v besedilo, večja pa je tudi dramatičnost. Zaradi kratkosti kratkih zgodb ostane več dogodkov nejasnih in koncev nezaključenih - kar pa, seveda, ni nekaj slabega - pri Hilary Mantel že ne.

Če želite prebrati kakšno od kratkih zgodb iz zbirke The Asssassination of Margaret Thatcher, vam knjige pravzaprav ni potrebno kupiti, saj mnoge od zgodb najdete na spletu, kjer so prosto dostopne.

Jaz pa si želim, da bi jih nekoč lahko brala tudi v slovenskem jeziku:) In v njih našla še kaj novega in dragocenega. 

★★★★★