Še enkrat: proslavi lep dan, ne naveličaj se ga!

Thomas Mann je biblijskega Jožefa za potrebe svojega romana postavil na dvor faraona Ehnatona. To je razumljivo, saj je na ta način lahko vlekel vzporednice med krščanstvom in prvo monoteistično vero, ki jo je v Starem Egiptu za kratek čas uvedel ravno ta faraon. Literarno je takšno postopanje povsem sprejemljivo ali celo zaželeno; zgodovinsko gledano pa povsem zgrešeno. Svetopisemski Jožef je namreč v resnici živel vsaj 800 do 1000 let pred tem časom. Takrat je bilo v Starem Egiptu t.i. Srednje kraljestvo.

Vsi dobro poznamo egipčanske piramide in sfingo, ki so bile zgrajene v Starem kraljestvu. Večina ljudi je slišala za Tutankamonovo grobnico, lepo Nofretete, slavno faraonko Hačepsut ali prvega političnega propagandista Ramzesa Velikega, ki so vsi živeli v času Novega kraljestva. Toda kaj se je dogajalo v času Srednjega kraljestva? Katere zgradbe so bile zgrajene in kateri pomembni faraoni so vladali v tem času? Tega ne ve veliko navdušencev nad Starim Egiptom. Tudi ustaljene turistične poti po Egiptu ponavadi ne peljejo po krajih, ki jih je zaznamovalo to obdobje staroegipčanske zgodovine. Pa vendar je tako, da Srednje kraljestvo velja za klasično ali celo zlato obdobje Starega Egipta. Staroegipčani so se namreč vedno znova ozirali na to obdobje, ga občudovali in ga imeli za vzor v vseh pomembnih vidikih njihovega življenja.

Za nekoga, ki piše literarni blog, je takšno občudovanje več kot razumljivo:) Srednje kraljestvo je bilo namreč obdobje, v katerem se je vse vrtelo okrog pisanja in jezika. Takrat je razvoj hieroglifske pisave dosegel svoj višek. Postavili so pravila, kako se hieroglifi pišejo, kako se določi smer branja, hieroglife so začeli pisati v preglednih skupinah in še marsikaj drugega. Če bi se srečala Egipčana iz Starega in Novega kraljestva, se med seboj ne bi mogla pogovarjati v svojem materinem jeziku, saj sta se njuna jezika bistveno razlikovala; lahko pa bi se - če bi bila primerno izobražena - sporazumevala v jeziku, ki so ga uporabljali v Srednjem kraljestvu. Ta jezik je bil namreč nekakšen staroegipčanski knjižni jezik. V tem jeziku so napisana vsa pomembna besedila Starega Egipta - tudi literarna dela.

V času Srednjega kraljestva je nastala večina staroegipčanskih literarnih del. Nastala je Brodolomčeva zgodba, ki je prototip vseh poznejših zgodb o pomorščakih - Odisej ali mornar Sinbad sta samo dva, ki sta bila navdihnjena po tej zgodbi. V tem času je nastala Zgodba o Sinuheju - avtobiografska zgodba enega od dvorjanov na dvoru faraona Amenemhata I, ki je po kraljevi smrti pobegnil na Bližnji vzhod, ker se je bal, da ga bodo povezali z umorom faraona.

Amenemhat I - začetnik najpomembnejše in izredno uspešne 12. dinastije iz časa Srednjega kraljestva, ki je prebivalcem Egipta prinesla mir, blagostanje in vsesplošen napredek - pa nastopa v še enem literarnem delu. To delo so Nauki kralja Amenemhata. Bili so obvezno branje v osnovnem šolanju vseh pisarjev še stoletja po nastanku. Ohranilo se je več sto kopij teh zapisov - največ iz časa Ramzesov, kar je skoraj osemsto let pozneje.

Ti nauki naj bi bili kraljeva oporoka, navodila, ki jih oče daje svojemu sinu - novemu faraonu, da bi ta z njimi dosegel potrebno krepost in modrost. V resnici jih ni napisal kralj sam, ampak pesnik Keti.

Ne išči prepira s človekom hude krvi

in ne zbadaj ga z besedami.

Obmolkni pred hudobnežem, skloni se pred napadalcem,

prespi, preden odgovoriš.

Vihar, ki kot ogenj plane po slami,

tak je razjarjen človek, ko divja v svoji jezi.

Umakni se mu, pusti ga samega,

bog že ve, kako mu odgovoriti.

(3.poglavje)

Denar je past, ki jo je bog nastavil na zemljo za brezbožneža,

da ga vsak dan tare skrb.

(15.poglavje)

Ne pusti skrbem cveteti, ali pa ti bodo skalile duha.

Če je srce zaskrbljeno zaradi svojega lastnika, mu pokliče bolezen.

Ko pridejo skrbi, srce išče le še smrt.

(17.poglavje)

Te nauke naj bi duh faraona Amenemhata v sanjah pripovedoval svojemu sinu Senusratu, še enemu pomembnemu faraonu 12. dinastije. Ker je Amenemhat umrl nasilne smrti, ki je bila verjetno posledica tega, da so ga izdali ljudje, ki so mu bili blizu - tisti, ki  jim je popolnoma zaupal, so nauki tudi malo posebni, drugačni kot bi mogoče pričakovali. Sinu priporočajo zadržanost, molčečnost in nobenih tesnih ter zaupljivih odnosov s svojimi podrejenimi.

Kot drevo, zraslo na travniku, je ta, ki je čisto tiho in živi sam zase.

Zelenja, plodov ima za dvoje dreves,

stoji pred svojim gospodom.

Njegov sadež je sladak, njegova senca je prijetna,

svoj konec pričaka v vrtu.

(4.poglavje)

Za mogočno Staro kraljestvo, v katerem so faraoni gradili velike piramide, se je zdelo, da nikoli ne bo propadlo. Pa je. Strašljivo je, kako zlahka propadejo tudi velike civilizacije, pa čeprav se ljudem, ki živijo v tistem času, to zdi nekaj povsem nemogočega. Po propadu Starega kraljestva je sledilo vmesno obdobje, ki je bil čas državljanjskih vojn in kaosa, ko so se lokalni voditelji borili za moč in prevlado. Po približno stotih letih nemirov pa je bil potem ravno faraon Amenemhat tisti, ki je ponovno zavladal celotnemu Egiptu in prebivalcem prinesel mir.

A ljudje in z njimi pesniki so se pod njegovo vladavino in vladavino njegovih naslednikov še vedno spominjali hudih časov vojne in bede. Nastale so žalostinke in pesmi dvoma, ki so jih napisali klasiki Srednjega kraljestva, kot sta bila Neferti in Ka-kepere. Meni zvenijo izredno aktualno.

Deželo rušijo do tal,

in nihče se ne vznemirja ali govori o tem,

niti solze ne potoči zanjo!

Kako je kaj z deželo?

Sonce je zastrto in ne sije več,

da bi ljudje lahko videli...

(Neferti)

Premlevam o stvareh, ki se odvijajo,

o stvareh, ki se dogajajo po deželi:

spremembe se vrstijo, nič ni več, kot je bilo,

in vsako leto je težje kot leto prej.

(Ka-kepere)

Literarna dela, ki so nastala v Srednjem kraljestvu, nam prebivalce Starega Egipta kažejo v povsem drugi luči, kot smo vajeni, in v drugačni podobi, kot smo si jo naslikali pod vtisom velikih kamnitih spomenikov in poslikav po grobnicah, ki so nam jih zapustili. Literatura nam jih kaže bolj človeške, kot so njihove v kamen vklesane podobe - bolj nam podobne.

Ko opazujemo njihove grobove in se čudimo nad trudom, ki so ga vložili v njihovo izdelavo, ko vidimo njihova skrbno mumificirana telesa, se nam zdi, da so bili obsedeni s smrtjo in onostranstvom. Pa tudi to ne drži povsem. Stari Egipčani so radi živeli tudi na tem svetu in uživali v dnevu, ki se jim je ponujal. Tudi v tem se niso razlikovali od nas. Dokaz za to je Harfistova pesem, prototip Horacijevega motiva carpe diem. Ob tej pesmi, za katero je kar težko verjeti, da je prišla izpod pisala Staroegipčana, vsi bogati grobni dodatki zbledijo ob preprostem spoznanju, da gremo na oni svet nagi in bosi, da se od tam še nihče ni vrnil in da nam zato preostane le to, da uživamo v življenju, dokler ga imamo.

Že od časov naših dedov en rod premine, drugi ostane,

Bogovi (=kralji), ki so prišli prej, počivajo v svojih piramidah,

tudi plemeniti in zveličani počivajo pokopani v svojih grobnicah.

Nihče ne vrne se od tam, da bi povedal, kako jim gre,

da bi povedal nam, kaj jim manjka, da bi pomiril naša srca,

dokler ne pridemo sami tja, kamor so oni odšli.

Ampak ti, naj ti bo srce prešerno in ne misli preveč o tem!

Dobro ti dene, da slediš svojemu srcu, dokler živiš.

Premaži glavo si z miro, zavij v najboljše blago,

natri se s pravim oljem iz božje zakladnice,

poskrbi za ugodje in ne pusti srcu, da se utrudi.

Še enkrat: proslavi lep dan, ne naveličaj se ga!

Poslušaj: nikomur ni dano, da bi s seboj vzel svoje bogastvo!

Poslušaj: nihče od tistih, ki odšli so, nikoli ni se vrnil!

=========================================================

Prevodi pesmi so iz knjig:

• Egipčanska modrost, izbrala Naomi Ozaniec, prevedla Nina Drstvenšek
• Faraonska renesansa, zbornik ob razstavi v Cankarjevem domu, leta 2008; Sylvia Schoske: Srednje kraljestvo, zlata doba Egipta