petek, 08. junij 2018

Djuna Barnes: Nočni gozd

Sam Jordison, urednik in vodja bralnega kluba v časopisu Guardian, je odločil, da bo knjiga meseca maja 2018, modernistična. To je pomenilo, da se bo bralo in razpravljalo o eni izmed tistih knjig, ki so bile napisane tam od prvih let 20. stoletja pa vse do začetka 2. svetovne vojne. Pisatelji tega obdobja so razvili čisto nov pripovedni slog, ki je jasno in odločno prekinil povezave z realizmom in naturalizmom.

Hm, obdobje literarnega modernizma je bilo pri meni vedno precej kočljiva tema. Knjige, ki jih uvrščajo v to literarno zvrst, so mi bile vedno ali zelo všeč ali pa jih sploh nisem  prenesla (- ker jih mogoče niti nisem razumela). Rado se je zgodilo tudi to, da so me protislovna občutja prevevala pri enem in istem avtorju. Tako mi je bil roman Gospa Dalloway, ki ga je napisala Virginia Woolf izredno všeč in mi še vedno pomeni enega izmed vrhuncev literarne umetnosti; njenega prav tako visoko cenjenega romana K svetilniku, pa nisem dojela in ob koncu branja mi je bilo žal vsake minute, ki sem jo prebila ob tej knjigi.

Knjižni klub časopisa Guardian temelji na avtokratski ureditvi, a je v njej tudi nekaj prostora za demokracijo. Vodja bralnega kluba je tako izbral samo literarno obdobje, iz katerega naj bi bila knjiga meseca maja; katera točno pa naj bi to bila, je bilo prepuščeno bralcem samim. Vsak od spremljevalcev kluba je lahko predlagal svojo kandidatko. Sam Jordisan je vse predloge napisal na listke in le-te potem zbral v klobuku (dobesedno). Iz klobuka je potem pod budnim očesom kamere povlekel zmagovalko - knjigo meseca maja. 

Zmagovalka je bila knjiga Nightwoods ali Nočni gozd, pisateljice Djune Barnes. Nikoli še nisem slišala ne za knjigo in ne za avtorico, čeprav naj bi šlo za eno temeljnih romanesknih del modernizma.

Odzivi bralcev na izbor so bili ambivalentni kot je ambivalenten moj odnos do modernističnih romanov. Nekateri so menili, da je to enostavno čudovita knjiga, drugi so bili mnenja, da je krepko precenjena in pripravna le za mučenje študentov in članov raznih bralnih krožkov.

Da sem napisala tako dolg uvod k predstavitvi knjige je slab znak. Pravzaprav to pomeni, da nimam veliko snovi, o kateri bi zmogla kaj napisati.
Edino, kar mi je pri branju knjige vzbudilo zanimanje, je bil bogat in bohoten (ali pa nabrekel), malce posmehljiv stil pisanja. Da boste razumeli, za kaj gre, navajam prvi stavek v knjigi:
V začetku leta 1880 je Hedvika Violbein, krepka in vojaško lepa Dunajčanka, na postelji z baldahinom žive bahavo rdeče barve in z obeskom, na katerem sta bili odtisnjeni viličasto razcepljeni kreljuti hiše Habsburških, pokrita s pernico iz atlasa, v katero je bil vtkan Volkbeinov grb iz masivnih in potemnelih zlatih niti, kljub močno utemeljeni slutnji, da ne bi bilo priporočljivo zagotavljati nadaljnjega obstoja rase, ki si jo je Bog izvolil, ljudje pa zavrnili, v starosti petinštiridesetih let rodila edinega otroka, sina, sedem dni zatem, ko je njen zdravnik napovedal, da bo dobila popadke.
Če vam je takšen stil pisanja všeč ali pa ne - v obeh primerih je to, vsaj kar se mene tiče, edini razlog, da je roman vredno prebrati. V vsebini knjige namreč ni ničesar, kar bi bilo omembe vredno. Junaki romana se premikajo iz enega v drugo veliko evropsko mesto in razpravljajo o težavah svojih bolj ali manj zavoženih življenj. Kar je skrajno dolgočasno in zaradi pesimizma, brutalnosti, grdote in umazanije tudi neprijetno.

Poleg tega se zdi, da je pisateljica vsaj v določeni meri knjigo uporabila kot sredstvo za osebno maščevanje. Enega izmed likov v romanu je namreč upodobila po resnični ženski - tisti, ki ji je v resničnem življenju prevzela ljubico - in roman je uporabila za izliv vsega gneva, ki ga je čutila do te ženske. Poslušajte:
Imela je štrlečo glavo in drobno, neukročeno telo, ob katerem je človek nehote pomislil na lutko; nista spadala skupaj. Samo če bi jo raztelesili, bi lahko kateremukoli njenemu delu rekli, da je "pravi"... Videti je bila stara, vendar svojim letom primerno; zdelo se je, kot da uhaja iz nje para neke druge osebe, nekoga, ki bo vsak čas umrl;... Na prstancu je imela poročni prstan, ki je pripadal neki drugi ženski;... Glede prihodnosti je bila neučakana; zaradi nje je postala brezobzirna. Bila je med najbolj sprijenimi, a nepomembnimi ženskami svojega časa - zato ker ni mogla pustiti, da bi čas tekel sam po sebi, pripadati mu pa tudi nikakor ni mogla. Hotela je biti tista, zaradi katere se vse dogaja, a prav zato se zaradi nje ni nič zgodilo...Kadar se je zaljubila, je zaradi nakopičene nespodobnosti v sebi čisto podivjala; v trenutku je postala prekupčevalka s čustvi iz druge roke, tedaj brez prave vrednosti.
In tako naprej, cele štiri strani knjige samo o tej ženski.
Djuni Barnes je vsekakor treba priznati, da je imela bogato domišljijo (mogoče ne samo takrat, ko jo je poganjalo sovraštvo) in da jo je znala briljantno preliti na papir.

Z romanom Djune Barnes, Nočni gozd, je drugače kot je bilo z drugimi modernističnimi romani, ki sem jih prebrala. Te knjige ne morem imeti rada, a tudi popolnoma zoprna mi ni. Nekako vseeno mi je zanjo, saj me je pustila hladno in neprizadeto. Stvari, o katerih pripoveduje, me ne zanimajo in ne ganejo.
Stil pisanja pa je izviren in kaže na pisateljski talent! Ki pa je na žalost ostal neizkoriščen, oziroma je bil usmerjen v napačno smer.

★★☆☆☆

Djuna Barnes
(1892-1982)
(vir.Wikipedia)

Barnes, Djuna
Nočni gozd
iz angleščine prevedel: Filip Robar-Dorin
naslov originala: Nightwood
140 strani
spremno besedo napisala: Nataša Velikonja
ISBN 961-231-302-4

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)