sreda, 08. februar 2017

Natsume Soseki: Koprnenje

Roman Natsumeja Sosekija Koprnenje je kot počasna reka, ki se vije preko (japonske) pokrajine in le sem ter tja kdaj - ko naleti na kakšen zaobljen, iz vode štrleč kamen, poustvari slikovito brzico. Njena gladina je gladka in mirna; a če se ozremo v globino, vidimo bogastvo, ki površnemu opazovalcu ostane skrito. Mirna gladina reke je lahko dolgočasna. Ko nestrpni opazovalec čaka na novo igro vode, ki si utira pot mimo kamna na njeni poti, prav zlahka spregleda zaklade, ki se skrivajo v globini reke in so pravzaprav njena glavna dragocenost.
Na koncu svoje poti se ta reka ne izlije v neko drugo, večjo reko ali celo morje, mirno in brez pretresov; nasprotno - njen tok je naenkrat ostro prekinjen, kot da bi jo zagradili z jezom...

Z jezom mislim na konec romana. Ta je v maniri modernizma - takšen, kot ga imajo pogosto romani in kratke zgodbe pisateljev iz prve tretjine 20. stoletja. Na misel mi prideta Virginia Woolf in Katherine Mansfield. Konec romana Koprnenje je namreč popolnoma nedorečen. Odprt. Obvisi v zraku. Pustil me je osuplo in nepotešeno. Želela bi si nadaljevanje, rada bi izvedela še kaj. Mogoče vsaj kakšen komentar.
A ko je minilo nekaj časa, sem seveda ugotovila, da je takšen konec romana čisto v redu. Z branjem sem dobila povsem dovolj podatkov, da si ustvarim svojo sliko. In ta podoba romana je prav lahko drugačna od tiste, ki si jo bo ustvaril kakšen drug bralec. Kar je nekaj čudovitega.

Več stvari je pripomoglo k temu, da je roman Koprnenje prišel v moje roke. Želela sem prebrati nekaj japonskega, a ne Murakamija. Pravijo, da Murakami ni tipičen japonski pisatelj, jaz sem pa za začetek raziskovanja japonske literature želela nekaj tipično japonskega. Lahko bi poskusila z dvema od japonskih Nobelovih nagrajencev za literaturo. Mogoče pozneje. Lahko bi se po dvajsetih letih ponovno lotila Murasaki Šikibu ter njenega Princa in dvornih gospa - najstarejšega romana na svetu. Ne, roman je bistveno predolg in pitje vina iz ženskih čevljev..., na ja... Želela sem prebrati roman običajne dolžine, ki ga je napisal cenjen japonski pisatelj (ali pisateljica), ki je preveden v slovenščino neposredno iz japonskega jezika, ima zanimiv naslov in vsebino ter je dostopen kot elektronski vir za izposojo iz knjižnice.
Vse te prednosti ima roman Natsumeja Sosekija, Koprnenje.

Dogajanje romana je postavljeno v leto 1912, pretežno v Tokio. To je bilo za Japonsko prelomno obdobje, saj je v poletju tega leta umrl cesar Meiji - vladar, ki je končal večstoletno izolacijo države od ostalega sveta in začel uvajati vrsto reform, ki so Japonsko približale zahodnemu svetu in jo popeljale na pot velikega gospodarskega razvoja. V senci cesarjeve smrti in smrti njegovega generala, ki je svojemu vladarju skupaj z ženo sledil v smrt (na dan cesarjevega pogreba sta oba z ženo opravila obredni samomor) potekajo življenjske zgodbe treh moških: prvoosebnega pripovedovalca - mladega študenta, senseja in sensejevega prijatelja K. Sensej je poslovenjena beseda za sensei, ki pomeni učitelj, intelektualec, starejši moški, dostojanstvenik ali avtoriteta.

Zgodba se začne z naključnim srečanjem prvoosebnega pripovedovalca s sensejem. Spoprijateljita se - kot se lahko spoprijateljita mladenič in malo starejši, bolj izkušen ter dobro izobražen mož. Ob postopnem, zelo počasnem razvoju njunega poznanstva, je mladenič vse bolj navdušen nad svojim učiteljem; vse bolj pa ga zanima tudi njegova življenjska zgodba. Ta namreč ni preveč jasna. Nekaj je v njej, kar meče senco na senseja; nekaj je, s čemer sensej v svojem življenju ni poračunal in ga teži. Ta bol je povezana skrivnostnimi sensejevimi obiski tokijskega pokopališča Zoshigaja.

Zaradi dogodka v preteklosti trpi tudi sensejev odnos z ženo, pa čeprav na zunaj izgleda vse srečno, mirno in urejeno - gladko kot površina mirne reke. 
Sensejeva ne preveč zgovorna žena je poosebljena lepota in vdanost - a tudi naivnost in otroška nedolžnost, ki jo je potrebno varovati pred krutim svetom in pokvarjenimi ljudmi. Vsaj tako je bil prepričan sensej in takšno prepričanje je bilo - po mojem mnenju, vzrok za njegovo največjo napako v življenju.

Po tem začetnem delu se zgodba preseli ven iz Tokia, saj se pripovedovalec umakne na podeželje, na obisk k svojim staršem. Njegov oče je hudo bolan in umira. Po mišljenju je povsem drugačen od senseja; prav tako kot on, pa tudi pripovedovalčev oče veliko razmišlja o minevanju in smrti.
Ta del pripovedi je zanimiv tudi zato, ker z njim bralci dobimo natančen vpogled v način življenja na Japonskem. Zvemo, kakšni odnosi vladajo ali so vladali med zakonci, med otroki in starši, med sorojenci... Mirna reka se vije dalje... Potem pa naenkrat pride do preobrata - tiste hude brzice na reki - ko pripovedovalec zaradi več strani dolgega pisma, ki mu ga je poslal sensej, na vrat na nos zapusti domačo hišo in umirajočega očeta ter se z vlakom odpelje proti Tokiu. Kako neverjetno in obsojanja vredno je to njegovo dejanje, se bralci, ki smo brali o medsebojnih družinskih odnosih v pripovedovalčevi domači hiši, prav dobro zavedamo.

Tretji del romana je potem vsebina sensejevega pisma. V njem učitelj mladeniču zaupa svojo življenjsko zgodbo. Zdaj je čas, da nastopi tudi sensejev mladostni prijatelj, imenovan K (tudi v originalu napisano s tiskanim K, ne pa s kakšno od pismenk). To je tisti del romana, ki vsebuje največje dragocenosti in opisuje tisto, za kar se v tem romanu sploh gre. Imamo ljubezensko zgodbo, imamo hrepenenje po znanju in duhovnosti, imamo prijateljstvo; na drugi strani pa prevaro, sebičnost, ki vodi v osamljenost, a tudi slabo vest in željo po kesanju, ki pa se ne more uresničiti tako, kot bi si to želeli. Enkratno. Vse te težnje in občutja so izražena zelo jasno in tako mojstrsko zložena skupaj, da se lahko pisatelju samo poklonim v globokem spoštovanju.

Občudovanje je še toliko večje zaradi sloga pisanja, ki ga je izbral pisatelj. Stavki so kratki in jedrnati, brez dodatnega okraševanja, jasni in precizni, skoraj sterilni. Iz njih pogosto veje hlad; lahko bi rekli tudi brezčutnost ali trdosrčnost. Na takšen način je težko pisati o tako globokih in gorečih občutkih, ki prevevajo glavne protagoniste. A kakor sem že večkrat omenila: Mirna vodna površina še zdaleč ni vse, kar ta romaneskna reka ponuja bralcu, ki zna biti potrpežljiv.

V romanu je veliko avtobiografskih elementov. Najzanimivejši je mogoče primer posvojitve otroka. Tako Natsumeja Sosekija kot tudi enega od glavnih protagonistov romana Koprnenje so starši dali v posvojitev. Kaže, da je bil to na Japonskem dokaj pogost in običajen dogodek - tudi v družinah, ki niso bile v finančni ali kakšni drugi stiski. Natsumeju Sosekiju sta se starša odrekla, ker sta se sramovala njegovega rojstva. Menda sta bila že prestara za to, da bi bilo še spodobno, da se jima rodi otrok - ona je bila pri štiridesetih, on pa v petdesetih letih starosti.
Zgodba se pogosto navezuje tudi na politične dogodke tistega časa. Tako pripovedovalčev oče umira za isto boleznijo kot je umrl cesar Meiji - za odpovedjo ledvic kot zapletom sladkorne bolezni. Obredni samomor cesarjevega generala zaradi krivde in za poravnavo v preteklosti storjene napake, pa je imela tudi na senseja velikanski vpliv.

Roman Natsumeja Sosekija, Koprnenje opisuje življenje človeka, ki je zaradi prevare izgubil zaupanje v svet in v ljudi okrog sebe, a je kljub temu uspel živeti dalje, ker je verjel, da mu je v tem sebičnem svetu individualizma uspelo ostati dober človek. Ko pa se tudi ta vera izkaže za napačno, skoraj ni več možnosti za srečen konec.

Odličen roman, ki ga priporočam iz vsega srca*.

★★★★★

Natsume Soseki
1867-1916
(vir: Wikipedia)
Natsume, Soseki
Koprnenje
iz japonščine prevedel Iztok Ilc
naslov originalnega dela: Kokoro: Sensei no Isho
El. knjiga, Sanje 2014, Ljubljana
288 strani
ISBN 978-961-274-261-4

*V izvirniku in tudi v mnogih prevodih ima knjiga naslov Kokoro, kar v japonščini pomeni srce - lahko pa tudi duša, čustvovanje - ali pa kar vse to skupaj.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)