Fernando Pessoa: Knjiga nespokoja

Naj vam povem, kako sem knjigo brala.

Kdor ima težave s spanjem, poskuša najrazličnejše stvari, s katerimi bi se izognil uspavalnim tabletam. Ena od mojih idej je bila tudi ta, da poslušam zvočne knjige. Ampak ni vsaka knjiga dobra za uspavanje. Ob nekaterih lahko nespečnež med poslušanjem sicer malce zadrema, ampak ponavadi samo toliko, da izgubi rdečo nit romana. Ta nespokojneš tako ostane brez knjige in brez spanja. 

Knjiga nespokoja je primerna za poslušanje oz. branje pred spanjem. Je bila tako dolgočasna, da človek zaspi ob njej? se boste spraševali. Ne, sploh ne. Naj kar takoj napišem - Knjiga nespokoja je ena od tistih knjig, kjer bi ves čas nekaj podčrtovali in izpisovali, tako modre in globoke misli je Pessoa zapisal vanjo. Vsebina je tista, ki je kot nalašč za branje tam nekje med budnostjo in spanjem, med sanjami in resničnostjo. Idealna knjiga za nespokojneše.

Knjiga je fragmentirana biografija enega najbolj znanih heteronimov - literarnih različic samega sebe, ki jih je Pessoa uprabljal pri pisanju svojih knjig. Mogoče celo najpomebnejši, Bernardo Soares, se imenuje - tisti, ki je najbolj “pisatelj sam” - menda najboljša niansa njega samega; njegovega načina življenja in razmišljanja.

Knjiga je kot zbirka listkov papirja različnih velikosti; nekatere si predstavljam zmečkane - na katere si je Soares zapisoval, kar se mu je motalo po glavi. Včasih je napisal daljše besedilo, včasih le stavek ali dva. Razglabljal je o svojem preprostem življenju knjigovodje ali pa o svojem precej bogatejšem notranjem življenju, filozofskih in eksistencialnih temah. Vsako poglavje je potem kot eden od teh listkov, ki so - kakor se zdi - povsem naključno razporojeni eden za drugim in tvorijo knjigo. Tako lahko bralec, ki knjigo posluša, ob njej tudi brezskrbno zaspi, se ponovno zbudi in posluša dalje, ne da bi izgubil nit pripovedi. Kajti pripovedi pravzaprav ni in je tako čisto vseeno, če se med branjem premika naprej, kaj preskoči, se ponovno vrne nazaj in tako dalje.

Pri poslušanju knjige sem neizmerno uživala. Nekatere dele sem poslušala večkrat in jih potem še prebrala, da sem lahko podčrtala ali izpisala stavke, ki so me posebno globoko ganili. Bilo jih je ogromno. Pessoa je namreč mojster v tem, kako ubesediti čustva, občutke, hrepenenje.
Knjigo sem bolj “občutila” kot “razumela” in to je mogoče tisto najlepše, kar lahko knjiga nudi bralcu.

Stil pisanja je izredno poetičen - knjiga se bere kot dolga prozna pesem, ki je po eni strani izredno precizna, po drugi pa sanjavo zabrisana. Idealna je za bralca, ki ždi nekje med spanjem in budnostjo in ne ve, ali je tisto kar posluša Pessovovo besedilo ali pa so to že sanje ali pa mogoče njegovi lastni občutki in razmišljanja. Če ste introventirana duša, boste ob knjigi vsekakor uživali tudi vi.

Če pa še vedno ne veste ali bi knjigo prebrali ali ne, dodajam nekaj stavkov, ki sem jih izpisala.
Samo za pokušino:

"I wasn’t meant for reality, but life came and found me."

“We never love anyone. What we love is the idea we have of someone. It's our own concept—our own selves—that we love."

"I have to choose what I detest – either dreaming, which my intelligence hates, or action, which my sensibility loathes. Detesting both, I choose neither; but since I must on occasion either dream or act, I mix the two things together.”

"If I write what I feel, it's to reduce the fever of feeling.”

“I like the crucifixion of being considered no different.”

“Only the eyes we use for dreaming truly see.”

“Travel is for those who cannot feel.”

“The argonauts said that it wasn’t necessary to live, only to sail. We, argonauts of our pathological sensibility, say that it’s not necessary to live, only to feel.”

“A poem is the expression of ideas or feelings in a language no one uses, because no one talks in verse.”

Edward M. Forster: Soba z razgledom

Zjutraj sta odpotovali v Rim.

Tako se konča prvi del enega najlepših romanov o pogumu, ki je potreben, ko se odločamo, ali bomo živeli svobodno in v skladu z lastnimi željami, ali pa tako, kot to od nas pričakujejo in si želijo drugi. Pogum, ki je potreben tudi za to, da se sploh soočimo z lastnimi željami in občutji.

Mlada Lucy Honeychurch in njena družabnica, spremljevalka in skrbnica Miss Bartlett tako na vrat na nos odpotujeta v Rim, ker se je zgodilo nekaj sila zoprnega in neprijetnega. Pripetilo se je, seveda, gdč. Lucy, ne njeni ostareli sestrični - ukraden poljub takorekoč, na travniku polnem cvetočih vijolic, na hribu nad Firencami - menda nedaleč od kraja, kjer so skoraj pol tisočletja prej pripovedovali žgečkljive zgodbe Dekamerona.

Italija je v Lucy odprla nevidna vrata, skozi katere so na plan pobegnila in se osvobodila njena najglobja čustva in skrite želje, za katere niti sama ni vedela, da obstajajo. Čeprav so jih nekateri - tisti, ki so ljudi okrog sebe dojemali dovolj pretanjeno, vsakakor začutili že nekaj prej. Odsevale so se v načinu, kako je Lucy igrala na klavir in kašne skladbe je izbirala. Strastne, itak.

Ja, vrata so se odprla in poti nazaj ni bilo več. Vendar pa je pot do notranje svobode težka in dolgotrajna - še toliko bolj, če se na to pot odpravi mlado dekle iz viktorijanske Anglije, kar je bila Lucy Honeychurch.

Na tej poti je lagala sebi, ker si pač ni drznila pogledati v lastno srce. Iz te laži se je rodila zaroka z enim najbolj zanimivih literarnih likov - Cecilom Vyse (ki ima, mimogrede, celo svoj račun na X-u, da lahko stresa svoje duhovito-zoprne komentarje). Lagala je njemu - da ga ljubi. Potem je lagala Georgeju - ja, tistemu, zaradi katerega je bežala v Rim - namreč, da ga ne ljubi. Lagala je njegovemu očetu - ki je imel to “vrlino - če je to vrlina - da je govoril natanko tisto, kar je mislil” - zelo neprijetno ne samo za viktorijanske Angleže. Lagala je svoji mami in bratu, temu in onemu duhovniku.

Vendar pa ji teh laži, seveda, ne gre zameriti, saj so del osebnega dozorevanja - spoznavanja najglobjih čustev in želja - tistih, ki si jih številni celo življenje ne upajo niti priznati, kaj šele živeti. Lucy si je to upala.

A roman Edwarda M. Forsterja ni dragocen samo zato, ker poskuša odkriti in kolikor se le da jasno pokazati najbolj skrite in najglobje plasti človeškega - v tem primeru ženskega, srca, ampak tudi zato, ker je zabaven. Hudomušen, če želite. Človeške lastnosti - slabosti in vrline, naša občutja in razmišljanja so prikazana prisrčno in odkrito, a vedno s kančkom humorja. Ves čas branja sem se smehljala, tako prijetno je bilo, a obenem globoko v sebi čutila resnost napisanega.

To je bilo zdaj tretjič, da sem prebrala roman Soba z razgledom. Vsako prebiranje mi je prineslo nekaj novega, vedno sem uživala. A tokrat je bilo najlepše. Podčrtovala in izpisovala sem si stavke iz romana, tako všeč so mi bili. Prav vse osebe so mi prirasle k srcu - tiste prijetne in one zoprne, kajti orisane so tako odkrito in človeško, da sem se samo čudila, kako je to mogoče. Ponovno sem si ogledala film, ki je bil posnet po knjigi - tudi priporočam! In roman sem odnesla s seboj na potovanje v Firence ter dalje v Rim.

Zdaj se sprašujem, kako je mogoče, da se knjiga ni znašla na mojem seznamu najboljših knjig vseh časov. Napako bom vsekakor popravila.

Jonas Jonasson: Wie die Schweden das Träumen erfanden

Knjigo sem poiskala, ker sem želela biti dobre volje – ker sem se želela smejati in malce pobegniti iz resničnega sveta. Nisem bila čisto prepričana, da bo knjiga izpolnila mojo željo – kaj pa vem, Jonas Jonasson je že pisatelj posebne vrste, zame vedno malce sumljiv s svojimi neverjetnimi zgodbami – in tako sem izbrala njegov najkrajši roman, ki je bil dosegljiv za moj Kindl. Pa da vidimo, mogoče mi ga uspe prebrati do konca, sem si mislila.

Na žalost roman ni preveden v slovenski jezik – kar zaradi svoje specifične zgodbe verjetno tudi nikoli ne bo – pa vendar: tukaj je moje razmišljanje o knjigi in na koncu tudi nekaj spodbudnega za slovenske bralce, ki berejo romane Jonasa Jonassona. In moj blog.

Zakaj roman verjetno nikoli ne bo preveden v slovenski jezik? 

Ker pripoveduje zgodbo, ki je bolj ali manj namenjena le Švedom in Nemcem. Pripoveduje o nemško-švedskem prijateljstvu. Jonas Jonasson ima menda zelo prijetne izkušnje z nemškimi bralci svojih knjig. Verjetno le-ti pokupijo kar precej njegovih knjig. In v nemirnih časih, v katerih živimo, ko se skoraj na vsakem koraku srečujemo z vojno in nedolžnimi žrtvami med civilisti – celo otroki! – je želel napisati roman o prijateljstvu med narodi. V romanu gre za prijateljstvo med Švedi in Nemci, a vse skupaj bi prav lahko posplošili in bi čisto lepo funkcioniralo tudi za druge narode.

A roman se začne takole - nič kaj v duhu prijateljstva med Nemci in Švedi: ”Verdamte Skandinavier. Vor allem die Schweden!” (”Ferdameni Skandinavci. Predvsem Švedi!”)

Tako zakliče CEO nemškega podjetja Traumbett, ki svoje sanjske postelje prodaja že po celem svetu, samo na Švedsko jim še ni uspelo prodreti. Pa se sin tega razburjenega Nemca – bodoči CEO ali pa CEO junior, kakor želite – odloči, da bo ta problem rešil in na Švedskem postavil tovarno, kjer bodo izdelovali sanjske postelje za Skandinavijo. Začne se dogovarjati s švedskimi sogovorniki in vse kaže, da bo najbolj logična odločitev ta, da tovarna začne delovati v Stockholmu.

Potem pa v igro vskoči mlada in ambiciozna novoizvoljena županja majhnega in nerazvitega švedskega mesteca Halstaholm in vse postane zelo zanimivo. Že veste kako, a ne?

Zgodba je tipično »jonassonovska«, čeprav mogoče vendarle ne tako »zmešana« in »utrgana« – če smem tako napisati – kot so zgodbe drugih njegovih romanov. Obilo je humorja, ob tem pa tudi tistega prijetnega občutka, "saj bo vse v redu" in "vse se bo dobro končalo". Ta občutek ima bralec ves čas v glavi in ne gre iz njegovih misli – to je nekakšno ozadje, na katerem poteka zgodba. Bralcem, ki od romanov pričakujejo globino, to ne bo preveč všeč. Če pa si od romana nadejamo le nekaj sprostitve, ki pa je vseeno začinjena s kar precej modrostmi, vezanimi na naše življenje v prav tem času in obdobju človeške zgodovine, bomo več kot samo zadovoljni.

Meni je bil roman všeč – tudi zaradi oseb. Mogoče – ne čisto pričakovano – sem bila najbolj navdušena nad najbolj negativno predstavljenim nastopajočim. To je bil narcistično egoistični in arogantni zapiti svetovalec pogajalske skupine iz Stockholma, ki se je boril za to, da bi skandinavska franšiza podjetja Traumbett stala v glavnem mestu Švedske, ne pa v nekem zakotnem mestu, kjer se zdi, da vse propada. Morda je mojo pozornost pritegnil zato, ker se zdi, da je v zadnjem času takšnih ljudi vse več. Ali pa so vse bolj glasni. Ali pa se jim posveča preveč pozornosti. Ali pa so na položajih, kjer ne bi smeli biti.

Roman Wie die Schweden das Träumen erfanden (Kako so Švedi izumili sanjanje) me je prepričal, da je knjige Jonasa Jonassona vredno brati. Mogoče zdaj še bolj kot kadarkoli prej. Smeh in dobra volja v hudih časih nikoli nista odveč. Če pa v njiju odmeva še zaskrbljenost za današnji svet – za smer, v katero bomo mogoče šli (ali pa že gremo) – je to skoraj nekaj idealnega, kar si od knjige lahko želimo.

Tako ostajam pri Jonasu Jonassonu – in naslednja njegova knjiga, ki jo bom prebrala, bo ena izmed tistih, ki so prevedene tudi v slovenski jezik. Mogoče bo to že kar naslednja knjiga. Mogoče bo to tista z naslovom Tik pred koncem sveta :)

Barve med vrsticami - Dante Rossetti: Pandora

Pandorina skrinjica

Ko je Pandora odprla skrinjico, so iz nje ušli bolečina, bolezen, dvom in vse ostale človeške nadloge – čisto na dnu je ostalo le upanje. Ste se kdaj vprašali, kako je sploh mogoče, da se je upanje znašlo v isti skrinjici, skupaj z vsemi nesrečami. Jaz sem se že večkrat.

Ali ni upanje nekaj dobrega in tolažilnega? Ali ni upanje darilo človeku?

Ali pa je to vseeno še eno prekletstvo za človeštvo - podobno kot sta to bolezen in bolečina?

Pravijo:

Upanje je luč, ki nam omogoča, da gremo naprej. Pomaga nam, da ne obupamo, tudi ko je temno. Je tiha obljuba, da je nekaj dobrega še vedno mogoče.

Pa vendar:

Upanje je lahko tudi nekaj težkega. Lahko nas veže na stvari, ki se nikoli ne bodo zgodile. Ali pa so že davno minile. Drži nas ujete v privide in iluzije - v brezplodno čakanje, ki nam preprečuje, da bi zaživeli svobodno.

Upanje slika prihodnost v barvah, ki jih sedanjost ne pozna.

Upanje ima dve plati: svetlo in temno. Upanje lahko krepi. In upanje lahko veže v okove.

Učim se videti oboje.

Pride čas, ko je najbolje, da nehamo upati. In začnemo zaupati. Ne v to, kar bo mogoče prišlo, ampak v to, da bomo zmogli nositi tisto, kar pride.

Zaupanje je tišje od upanja - a tudi globlje od njega. Ne obrača se navzven – temveč navznoter.

Morda je bil prav to pravi zaklad Pandorine skrinjice. Ne upanje, ampak moč, da gremo naprej – tudi ko je skrinjica prazna.

---

Die Hoffnung in der Büchse

Als Pandora die Büchse öffnete, entwichen Schmerz, Krankheit, Zweifel und Verlust – und ganz zuletzt blieb dort: die Hoffnung.

War sie ein Trost? Oder ein weiterer Schatten?

Manche sagen:

Hoffnung ist das Licht, das uns weitergehen lässt. Sie ist das leise Versprechen, dass etwas Gutes noch möglich ist.

Andere spüren:

Hoffnung kann täuschen – sie hält uns fest an einem Vielleicht, das längst gegangen ist. Sie malt Zukunft in Farben, die unsere Gegenwart nicht kennt.

Und vielleicht ist beides wahr.

Denn Hoffnung kann stärken. Und Hoffnung kann fesseln.

Ich lerne, beides zu sehen:

Dass ich Hoffnung nicht verteufeln muss. Aber auch nicht alles in ihre Hände legen darf.

Manchmal ist es Zeit, nicht mehr zu hoffen. Sondern zu vertrauen. Nicht darauf, dass es kommt, sondern darauf, dass ich tragen kann, was kommt.

Vertrauen ist stiller. Aber tiefer. Es blickt nicht nach außen – sondern nach innen.

Vielleicht war genau das der wahre Schatz in Pandoras Büchse. Nicht die Hoffnung, sondern die Kraft, weiterzugehen – auch wenn die Büchse leer ist.

 

Hope was the last thing in Pandora's box. 

Strange, how it sat among all the sorrow. 

Maybe it's not always a gift - 

sometimes it keeps us waiting long after we should have let go.

=====================================================

P.S.

Vsa naslednja sentimentalna (ali pa poetična) razmišljanja, ki se mi porajajo ob opazovanju različnih umetniških del, od sedaj dalje najdete v posebnem blogu z naslovom Zwischen Farben, ki ga pišem v nemškem in slovenskem jeziku (ter včasih angleškem).

Hermionin blog ostaja še naprej literarni blog - in ob tem kolikor se le da racionalen in pragmatičen.

Literarno potovanje po severni Italiji - 4. del

One of the most beautiful love stories in literature begins here, 

on Lago di Lecco.

Which one?

“Lucia was anxious, Renzo resolute—both ready to fight the world for their love.”

Now the mystery of the plague in Milan—and the man searching for one face—becomes clear. 

Answer:

Alessandro Manzoni -

The Betrothed

(I promessi sposi)

Monument to him and his novel in Lecco

-----------------------------------------------------------------------------------------------------

Nekoč sem res verjela - in se neizmerno veselila! - da bo prišel čas, ko bom prebrala vse od stotih romanov. Tiste iz legendarne zbirke Sto romanov.

Zdaj vem, da se to ne bo zgodilo. Ne zato, ker ne bi imela časa, ampak preprosto zato, ker je primeren trenutek za kaj takega minil. Vse ob svojem času, pravijo, in to je še kako res.

Čeprav so romani klasika in mnogi od njih enostavno večni, so med njimi tudi marsikateri, ki nekako ne sodijo več v roke sodobnega bralca. Stil, v katerem so napisani, ali način, kako je predstavljena zgodba, ali tisto neprijetno moralno poučevanje - so stvari, ki večino sodobnih bralcev motijo. Morda. To je moje osebno mnenje, ki ga mogoče ne smem posploševati.

Kakorkoli že, roman Zaročenca, Alessandra Manzonija, je po mojem mnenju ena izmed teh knjig, ki jih je čas povozil. Pa ne prihajam v nasprotje sama s seboj. Še vedno mislim, da je v romanu opisana ena najlepših ljubezenskih zgodb - zgodba dveh mladih ljudi, Lucije in Lorenza, ki se imata rada, ki ostajata zvesta drug drugemu in z ljubeznijo premagujeta vse težave, ki jih usoda postavi na njuno pot. In teh ni tako malo. Pojavljajo se v obliki hudobnih oblastnikov in španskih okupatorjev - tako lepo in enakomerno črnih, kot bi prišli naravnost iz pekla, a tudi v obliki bolezni in drugih bolj snovnih nadlog. Mi bralci pa, - oh, kako dolgočasno! - že od vsega začetka natančno vemo, kako bo vse potekalo in predvsem - kako se bo končalo. Vprašanje je samo, kako hudo in čustveno napeto ter vznemerljivo se bo zapletalo in potem spet odpletalo.

Zaradi lepe ljubezenske zgodbe knjige torej nisem brala. Brala sem jo, ker se dogaja v krajih, po katerih sem potovala. Lucija in Lorenzo izhajata iz kraja v okolici jezera Lago di Lecco. Če vas zanima, kako tam izgleda, oziroma bolje rečeno, kako zelo lepo je tam, si preberite začetne strani romana (in natančneje oglejte mojo fotografijo), pa boste videli, da to res drži. V mestu Lecco, po katerem ima jezero ime, pa je živel tudi pisatelj sam in tako zelo dobro poznal pokrajino in ljudi ob jezeru. Poznal pa je tudi zgodovino tega okoliša. Roman Zaročenca je namreč zgodovinski roman, ki se dogaja v 17. stoletju, in to je bil za severno Italijo zelo razburkan čas.

Glavni razlog, zaradi katerega se roman splača prebrati – vsaj zame – pa tiči še nekje drugje. V romanu je namreč izredno natančno in z zgodovinskimi viri podkrepljeno opisan potek epidemije kuge leta 1630, ki je najbolj prizadela ravno te kraje. In tukaj se je nemogoče izogniti primerjavi z epidemijo covida-19, ki smo jo preživeli pred petimi leti. Primerjava je zastrušujoča – ne zaradi bolezni same, obolevnosti in smrtnosti – tukaj je medicina vendarle močno napredovala; zanimivo je to, kako podobni smo bili ljudem v 17. stoletju. Kako enako smo reagirali – zanikali resnost bolezni, se norčevali iz preventivnih ukrepov in konec koncev tudi iz zdravnikov, ki so se tako takrat kot tudi sedaj edini zavedali resnosti položaja. In da je vse skupaj še posebej pomenljivo, naj napišem še to, da kar doberšen del romana poteka v mestu Bergamo. To je bilo tisto mesto v severni Italiji, ki je bilo prvo, ki ga je koronavirus resnično prizadel in kjer sta bila obolevnost in smrtnost med epidemijo največja. Pet tisoč ljudi v Bergamu je umrlo zaradi covida. Tam so bile razmere leta 2020 zastrašujoče podobne tistim v bližnjem Milanu leta 1630, ko je tam divjala kuga in v lazaretih (ali – beri za danes – v bolnišnicah) ni bilo dovolj prostora za vse obolele. V Bergamu so med korona epidemijo vojaški tovornjaki vozili trupla v krematorije, ker so bili pogrebni zavodi preobremenjeni.

Roman Alessandra Manzonija, Zaročenca, je roman o nekem drugem času, ki pa vendar pušča odmeve tudi za danes. Nekaj. Če je to dovolj, da roman preberete, pa presodite sami.

Literarno potovanje po severni Italiji - 3. del

"A city silenced by fear. A lazzaret overflowing with pain. 

Thousands of deaths. 

Yet even among the dying, a man searches for one face."

Students:

What’s the city?

Fellows:

Whose plague is this?

Answer:

Milano, 1630. 

One of literature’s most haunting portrayals of plague, mercy, and memory.

The full story? Stay tuned for Stop No.4…

(coming soon...;)

Barve med vrsticami: Wassily Kandinsky - Several Circles

Krogi, ki se ne dotaknejo

Krogi se širijo, vrtijo, vznikajo iz teme. Vsak ima svojo pot in svoj prostor. Krogi, ki se vrtijo. Krogi, ki skupaj živijo – vsak v svoji barvi, vsak na svoj poseben način. Nekateri se skoraj dotaknejo, drugi ohranjajo varen razmik. 

Kandinskijeva slika Several Circles je podoba tihega gibanja. Nič ne hiti, nič ne izstopa – a vse ostaja v kroženju. Slika deluje kot vesolje, kjer ima vsaka tirnica svojo pot.

Ta podoba me spomni na srečanja v resničnem življenju. Na pogovore, ki so kot krožnice – vedno samo naokoli, nikoli zares skupaj. Ljudje smo na podobnih tirnicah, a vsak v svoji orbiti. Opazujemo drug drugega. Vemo drug za drugega. A se le redko zares srečamo. Približamo se drug drugemu, a se le redko zares dotaknemo.

Pa ne bi sodila, samo ugotavljam:

Da bližina ni vedno povezanost. Da vsak krog ne postane del celote. Nekateri se vrtijo naprej – okoli samih sebe. A morda me ravno zaradi tega tako pritegnejo.

Morda mi slika želi povedati, da se dostojanstvo in ponos ohranita –  v oddaljenosti. In lepota – v nedokončanosti. 

Kandinskijevi krogi plešejo tiho pesem – o bližini, ki je ni.

-----

Kreise, die leuchten. Kreise, die sich drehen. Kreise, die nebeneinander existieren – in ihrer eigenen Farbe, ihrer eigenen Ordnung. Einige scheinen sich fast zu begegnen, andere halten sicheren Abstand.

Wassily Kandinskys „Several Circles“ ist ein Bild der stillen Bewegung. Nichts rast, nichts bricht aus – aber alles bleibt in Rotation. Die Komposition wirkt wie ein Kosmos, in dem jede Bahn vorgezeichnet scheint.

Manchmal erinnert mich dieses Bild an Begegnungen im echten Leben. An Menschen, die sich nahe kommen, ohne wirklich zu berühren. An Dialoge, die sich wie Umlaufbahnen anfühlen: immer im Kreis, immer um sich selbst.

Und doch liegt in diesem Bild kein Vorwurf. Eher eine Beobachtung: dass Nähe nicht immer Verbindung ist. Dass nicht jeder Kreis Teil eines Ganzen wird. Manche drehen sich weiter – um sich selbst.

Vielleicht ist es genau diese stille Ehrlichkeit, die mich anzieht. Vielleicht zeigt mir Kandinskys Bild, dass es auch Würde in der Entfernung gibt. Und Schönheit in der Unvollendung.

Not everything that moves is coming closer.

Some things only move in circles - around themselves.

-------------------------------------------------------------------

P.S. Mogoče se sprašujete, zakaj je besedilo tudi v nemščini. Ker je to original. O določenih temah lažje razmišljam in se izražam v nemškem jeziku. Besedilo je potem prevedeno v slovenski jezik - in rahlo prirejeno; da bi lažje in lepše steklo. Pa čutim, da mi ne uspeva najbolje...