Angel - film Ernsta Lubitscha

Film Angel z Marlene Dietrich v glavni vlogi si je najbolje ogledati ne da bi pred tem sploh kaj vedeli o filmu. Tako je bilo v mojem primeru. Niti napovednika nisem prebrala. Vedela sem edino to, da je film eden pomembnejših iz filmske zgodovine in da je Marlene Dietrich čudovita, čeprav na koncu svoje igralske kariere.
Tako sem zdajle malce nesigurna, kako naj o filmu pišem. Kajti – pisati pa moram! Film se me je globoko dotaknil in me prevzel.
Torej bom pisala previdno, izogibala, se bom podatkom, ki bi takšnim, kot sem sama, lahko pokvarili užitke, ki  jih film nudi. Na spojlerje vas bom pa tudi jasno opozorila.

Pa začnimo. Film je bil posnet leta 1937 in v tem času se tudi dogaja.

Začetek je tak, kot začetki morajo biti. Obetajoč in zanimanje vzbujajoč.
V pariškem salonu ruske aristokratinje Anne, ki slovi po tem, da pomaga svojim varovancem poiskati skrivnosti in užitke pariškega nočnega življenja, se srečata moški in ženska – Angleža. Ne poznata se, a že deset minut po tistem, ko se srečata, se odločita, da skupaj preživita večer. Sama. V Parizu. Tekom večera drug drugemu ne povesta prav ničesar o sebi – ne tega, kako jima je ime, kaj delata in ali sta mogoče poročena. Nič. Zadostuje prisotnost drugega z drugim - in bližina, ki jo kaj hitro zgradita. On njo – ker jo vendar mora nekako poimenovati, potem ko ga je tako zelo prevzela – imenuje Angel.

Nato nastopi drugi del filma. Tukaj je prostor za odlične dialoge in za to, da vidimo, kako dobra igralka je bila Marlene Dietrich. No, v tem filmu igra dokaj togo, ampak – v njeno opravičilo – mogoče je to zato, ker je taka tudi družba, v kateri živi njena junakinja.
Dialogi so tisto, zaradi česar je ta drugi del filma čudovit. Trije se pogovarjajo med sabo: Maria, oz. Angel, njen mož in neznanec iz Pariza, za katerega se izkaže, da je možev stari vojni tovariš.
Polno je namigovanja in polresnic. Le redko si glavni junaki direktno in konkretno kaj povedo. Pogosto se izražajo v simbolih in prikrito. Njihove besede si lahko poslušalec -  ali pa tisti, ki se z njimi pogovarja, razlaga na različne načine. V tem tiči lepota, a tudi velika nevaranost za vsakega od nastopajočih.

Gledalec filma ve, da junaki vedo, za kaj se gre, a tega drug drugemu naravnost ne povedo. Ponavadi ne lažejo, a vendar tudi nihče ne govori jasno, in s tem – se zdi - tudi ne prevzema nobene odgovornosti – ne za svoje besede in tudi ne za svoja dejanja.

V tem drugem delu filma je veliko prostora za osnovna človeška čustva in naše potrebe po varnosti; po tem, da nas kdo vidi in ceni, ljubi. Jasno je predstavljano tudi to, kako se človek prilagodi družbenim normam in se nauči vedenja, ki ga ta od njega zahteva. In jasno je naslikana tudi ena najpomembnejših človekovih potreb -  želja po tem, da človek čuti in se počuti živega.

Marlene Dietrich je predstavila žensko, ki je prisiljena, da na zunaj kaže nekaj, česar v svoji notranjosti nima, in obenem skriva tisto, kar res občuti. S tem je njena junakinja postala univerzalna in neodvisna od časa. Gledalce filma nagovarja še 90 let v prihodnost.

Pozor! Pokvarki!

Ob koncu filma vsa namigovanja in sprenavedanja dosežejo svoj vrhunec in se potem na skoraj hladen in čustveno neprizadet način izpojejo v happy end. Ta happy end pa vseeno ni klasični srečni konec. Gledalec si že oddahne, na nek način, a v tej sreči je tudi nekaj žalosti.

Sama sem premišljevala še naprej – kako gre dalje, potem ko je filma že konec. Če se preselim v trideseta leta prejšnjega stoletja....
Pisal bo pisma, sigurno. Jih bo brala? Ali jih bo ignorirala ali celo neodprta pošiljala nazaj?
Dovolite mi moje osebno predvidevanje: Ja, prebrala jih bo. In njihovo vsebino zadržala v sebi. Samo včasih – zelo zelo redko, bo poslala droben signal, ki bo sporočal: »Seveda te vidim. In ni bilo zaman.«

Zgodba je tista, ki ta film dela velik.

Donna Leon: Smrt v beneški operi

Ja, v slavni La Fenice - v odmoru med operno predstavo, v njegovi sobi za preoblačenje, najdejo mrtvega Maestra - enega najbolj znanih in cenjenih dirigentov tistega časa. Zastrupljenega; nedvomno, s cianidom, ki ga je popil skupaj s kavo.

La Fenice je še vedno ena najslavnejših opernih hiš na svetu. Zgrajena je bila leta 1792, ko je vstala kot “Feniks iz pepela” stare opere, ki je nekaj let pred tem zgorela v požaru - od tod tudi njeno ime, La Fenice.
Samo mimogrede, da se spomnimo, kakšni časi so bili to…. V Franciji je v tem času vladal kaos revolucije, ki ga je urejala giljotina. Kako zamazano in brutalno je bilo takrat na Švedskem, pa lahko preberete v kriminalnem romanu Niklasa Natta och Daga - pisala sem o tem.
V Benetkah pa so v tem času odprli razkošno opero, ob kateri še danes zastane dih. Kako bleščeča je njena notranjost, lahko vidite, če si ogledate, na primer, letošnji novoletni koncert, ki se je odvijal tam - bolj prefinjen je bil kot tisti iz dunajskega Musikvereina, z opernimi arijami - italijanskimi, itak. Kot na Dunaju ne sme manjkati skladbe Na lepi modri Donavi, v La Felice na novoletni dan ne sme umanjkati napitnice iz Traviate.

La Fenice - Novoletni koncert 2026

In tako se lahko spet vrnemo h kriminalki Donne Leon. Kajti tudi maestro Helmut Wellauer umre v Benetkah, medtem ko dirigira prav opero Traviata. Dogajanje tega kriminalnega romana je postavljeno v 80. leta prejšnjega stoletja, ko so v Italiji še vedno plačevali z lirami in ko so kriminalisti informacije, ki bi jim pomagale razrešiti umor, iskali v časopisnih novicah in pogovorih z novinarji. Očarljivo nostalgično. In to je bil tudi čas, ko je bila homoseksualnost nekaj povsem drugega, kot je to danes - še posebno v Italiji.

Dirigentova smrt je za Benetke precej neprijeten dogodek, kajti v tem mestu je kriminal pravzaprav zelo redka stvar. Zakaj? Ja, ker tuji nepridepravi enostavno ne znajo pobegniti iz labirinta kanalov in uličic mesta; za domačine pa je še vedno značilna tradicionalna poštenost in spoštovanje življenja ter osebne lastnine, kar je bila ena od pomembnih vrednot Beneške republike.

Commissario Guido Brunetti je zadolžen za razrešitev Maestrove smrti. Komisar, ki ga naslavljajo tudi Dottore, mi je bil všeč! Zelo italijanski je - n.pr. vedno elegantno oblečen, in rad ima svoje mesto. Zelo simpatična je tudi njegova žena Paola, ki predava angleško literaturo na beneški univerzi. Izhaja iz plemiške družine, ki ima v svojem rodovniku kar nekaj imen beneških dožev, pa tudi trgovcev in umetnikov. To dejstvo, pričakovano, prinaša nekaj napetosti v odnos med komisarjem in njegovim tastom ter taščo. Naj navedem samo enega - finančnega. Brunettijeva plača, ki jo zasluži kot kriminalni komisar, znaša le nekaj več, kot tasta stane privez za čoln pred palazzom, kjer živi skupaj s svojo ženo.

Seznam možnih morilcev je dolg - tudi zato, ker Maestro ni bil ravno prijetna oseba. Na prvem mestu moramo omeniti njegovo več kot trideset let mlajšo ženo, ki je z moževo smrtjo podedovala ogromno premoženje. Potem je tu prvi sopran in njena partnerica - la americana, izredno bogata Američanka, ki govori “beneško” brez akcenta, arheologinja po poklicu, ki sodeluje pri izkopavanju glinenih kitajskih vojščakov - senzacionalna arheološka najdba iz tistega časa, se spomnim. Seznam se nadaljuje z imeni drugih opernih pevk in pevcev, njihovih sorodnikov, umetniških direktorjev. Pomembno vlogo igrajo tudi povezave z nacizmom in fašizmom iz druge svetovne vojne.

Benetke so čudovito ozadje za dogajanje romana. Ker je dogajanje postavljeno v zimske mesece, turistov skoraj ni, mesto pa je pogosto zavito v meglo, kjer se ne vidi pet korakov daleč, in kjer so ljudje kot fantasme.
Komisar Brunetti med svojim raziskovanjem obišče tudi manj znane predele Benetk - npr. otok Giudecca, ki leži ravno nasproti San Marca, na katerega se od tam razprostira tudi čudovit razgled. Na tem otoku živijo najrevnejši prebivalci Benetk, med njimi tudi nekdanja operna diva, ki je odklonila, da bi pela Mussoliniju in tako uničila svojo pevsko kariero. In svoje življenje…

Kriminalni roman Smrt v beneški operi je prva knjiga v seriji romanov s komisarjem Guidom Brunettijem iz Benetk. Donna Leon je po uspehu tega prvega, ki je izšel leta 1992, napisala še 32 drugih romanov z Brunettijem v glavni vlogi, ki se dogajajo v njenem najljubšem mestu, zadnjega leta 2024.

Zelo v redu. Priporočam.

Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost

Sem mislila, da nikoli več ne bom brala te knjige.

Tisti, ki dokaj redno berete moj blog, se mogoče spominjate, kaj sem napisala o filmu, ki je bil posnet po tem romanu Jane Austen. Ja, film me je navdušil, knjiga pa sploh ne - zakaj bi jo torej še enkrat vzela v roke.
Pa je prišla 250-letnica rojstva pisateljice, ki smo jo zabeležili pred nekaj dnevi, in vse radijske postaje so obletnico želele vsaj nekako proslaviti. Nemška državna radiotelevizija ARD, na primer, z zvočno knjigo prav tega romana. In tako sem se lotila poslušanja, kajti - če kdo, je Jane Austen tista, ki si zasluži še eno priložnost. 

Ker berete tale prispevek, boste že takoj uganili, da je bilo ob tokratnem branju / poslušanju drugače. Občudovanje - bi napisala, če bi morala samo z eno besedo opisati svoje občutke ob romanu. Občudovanje do Jane Austen zaradi njenega pretanjenega občutka za človeška čustva in medsebojne odnose ter njene sposobnosti vse to tudi primerno ubesediti in zaviti v prijeten, kratkočasen roman.

V romanu nastopate dve sestri, ki zelo rezlično dojemata svet okrog sebe in se nanj tudi zelo različno odzivata.
Elinor je razumna in razsodna, previdna pri sodbah in zaključkih, vsaka njena odločitev je premišljena. Odziva se samo na jasna dejstva in svoji fantaziji - nekaj jo vseeno ima, ne pusti prostih kril.
Marianne pa je povsem drugačna: neposredna in impulzivna, strastna in vihrava, odprta in sanjava, z izredno pretanjenim občutkom za estetiko. Čuti hitro in globoko. Ne ozira se (preveč) na družbene konvencije.

Ti dve sestri se potem že kmalu po začetku romana zaljubita vsaka v svojega kavalirja, ki sta kot ustvarjena za vsako od njiju. Oba jima tudi vračata čustva, tako da skoraj ne bi moglo biti bolje. No, pa se zaplete, seveda. Elinor in Marianne njuna izbranca ranita - čustveno; nenadoma in povsem nepričakovano ter zelo zelo globoko.
Potem - kakor tragično je že vse skupaj - nastopi najboljši del romana. Jane Austen natančno opiše, kako sestri prebolevata svoj Liebeskummer (je to ena lepa nemška beseda za razočaranje v ljubezni!) - spet vsaka na svoj način, kakor sta si pač različni. Marianne javno na očeh vseh ljudi - tistih, ki so ji blizu in tistih, za katere je bolj ali manj le znanka in prikladen material za obrekovanje; Elinor tiho, sama s seboj. Trpljenje obeh je globoko. Obe se prebijata skozi vse faze žalovanja od zanikanja do sprijaznitve z izgubo, a vsaka na svoj način.

V tem popisovanju človeške duše tiči potem tisto občudovanje do Jane Austen, ki sem ga omenila na začetku pisanja. Psihologija v najčistejši in najlepši obliki - bi lahko rekla. Jane Austen je že kot mlada ženska dojela marsikaj, kar se dogaja v človeški duši; tako natančno in tako globoko kot le redkokdo tudi potem, ko ima za sabo že skoraj celo življenje. Posebno izrazito je opisala samoobrambni mehanizem - ko globoko prizadeta oseba ščiti sama sebe s tem, da si dopoveduje, da je prišlo do nesporazuma, da tisti, ki jo je prizadel, ni sam prav nič kriv - ni vedel vsega, ali pa ga je nekdo zavedel. S tem ranjena človeška duša kupuje čas, da se lažje spoprime z izgubo, kajti nemogoče je, da bi takoj nosila vso težo zavrnitve - to bi bilo preveč tudi za najmočnejše in čustveno stabilne.

Takšna razmišljanja so me prevevala med branjem. Spraševala sem se, katera od obeh sester se bolje spoprijema s težavami, ki so ju doletele. Je bolje biti razsoden ali rahločuten? Ali sem sama bolj prvo ali drugo? Ha, še pred dvema letoma bi rekla, da vsekakor prvo ;)

A tudi pri tej dilemi je tako, kot je z vsem v življenju. Pomembno je ravnotežje. Človeška bitja imamo tako srce kot možgane in za najboljšo pot skozi življenje, ki nam bo prinesla kar največ zadovoljstva in miru, moramo uporabiti oboje - tako svoja občutja in čustva kot tudi razum. Samo pravo razmerje med njima moramo najti - in to je različno pri vsakem od nas. Paziti moramo pa tudi na to, da se kateri izmed teh vidikov preveč ne razraste. Če se to zgodi, se prav lahko izgubimo in težko spet najdemo pravo pot do sebe in do ljudi okrog sebe. Preveč razuma škoduje enako hudo kot preveč čutnosti.

Roman Jane Austen, Razsodnost in rahločutnost, je seveda še kaj več kot samo razmišljanje o tem ali je pametneje slediti srcu ali razumu - a to je bilo tisto, kar je mene v tem trenutku najbolj nagovorilo. Sicer pa je zgodba kratkočasna, družba iz začetka 19. stoletja je prikazana zabavno, z ravno prav humorja in ironije - tako kot to zna opisovati le Jane Austen. Tudi nekateri od moških karaktarjev so čudovito predstavljeni. Sicer pa - pričakovano, tisti, ki se vedejo neprimerno, dobijo svojo lekcijo in obžalujejo svoja dejanja, tisti, ki jih vodijo čisti in dobri nameni, pa so seveda nagrajeni - najpogosteje z dobro poroko in visokimi letnimi dohodki, ki so zelo natančno izraženi v številkah. Tako je to v romanih Jane Austen.

Knjigo je vredno brati tudi več kot dvesto let po njenem izidu. Kajti ljudje danes čutimo enako kot so čutili v času, ko je živela Jane Austen. Priznam, da razmišljamo za kanček drugače, kot so razmišljali takrat, ampak to so le majhne razlike, ki nimajo velikega vpliva.

Drage bralke mojega bloga! Preberite roman in mi prosim povejte: Ste bolj Marianne ali bolj Elinor? 

Fernando Pessoa: Knjiga nespokoja

Naj vam povem, kako sem knjigo brala.

Kdor ima težave s spanjem, poskuša najrazličnejše stvari, s katerimi bi se izognil uspavalnim tabletam. Ena od mojih idej je bila tudi ta, da poslušam zvočne knjige. Ampak ni vsaka knjiga dobra za uspavanje. Ob nekaterih lahko nespečnež med poslušanjem sicer malce zadrema, ampak ponavadi samo toliko, da izgubi rdečo nit romana. Ta nespokojneš tako ostane brez knjige in brez spanja. 

Knjiga nespokoja je primerna za poslušanje oz. branje pred spanjem. Je bila tako dolgočasna, da človek zaspi ob njej? se boste spraševali. Ne, sploh ne. Naj kar takoj napišem - Knjiga nespokoja je ena od tistih knjig, kjer bi ves čas nekaj podčrtovali in izpisovali, tako modre in globoke misli je Pessoa zapisal vanjo. Vsebina je tista, ki je kot nalašč za branje tam nekje med budnostjo in spanjem, med sanjami in resničnostjo. Idealna knjiga za nespokojneše.

Knjiga je fragmentirana biografija enega najbolj znanih heteronimov - literarnih različic samega sebe, ki jih je Pessoa uprabljal pri pisanju svojih knjig. Mogoče celo najpomebnejši, Bernardo Soares, se imenuje - tisti, ki je najbolj “pisatelj sam” - menda najboljša niansa njega samega; njegovega načina življenja in razmišljanja.

Knjiga je kot zbirka listkov papirja različnih velikosti; nekatere si predstavljam zmečkane - na katere si je Soares zapisoval, kar se mu je motalo po glavi. Včasih je napisal daljše besedilo, včasih le stavek ali dva. Razglabljal je o svojem preprostem življenju knjigovodje ali pa o svojem precej bogatejšem notranjem življenju, filozofskih in eksistencialnih temah. Vsako poglavje je potem kot eden od teh listkov, ki so - kakor se zdi - povsem naključno razporojeni eden za drugim in tvorijo knjigo. Tako lahko bralec, ki knjigo posluša, ob njej tudi brezskrbno zaspi, se ponovno zbudi in posluša dalje, ne da bi izgubil nit pripovedi. Kajti pripovedi pravzaprav ni in je tako čisto vseeno, če se med branjem premika naprej, kaj preskoči, se ponovno vrne nazaj in tako dalje.

Pri poslušanju knjige sem neizmerno uživala. Nekatere dele sem poslušala večkrat in jih potem še prebrala, da sem lahko podčrtala ali izpisala stavke, ki so me posebno globoko ganili. Bilo jih je ogromno. Pessoa je namreč mojster v tem, kako ubesediti čustva, občutke, hrepenenje.
Knjigo sem bolj “občutila” kot “razumela” in to je mogoče tisto najlepše, kar lahko knjiga nudi bralcu.

Stil pisanja je izredno poetičen - knjiga se bere kot dolga prozna pesem, ki je po eni strani izredno precizna, po drugi pa sanjavo zabrisana. Idealna je za bralca, ki ždi nekje med spanjem in budnostjo in ne ve, ali je tisto kar posluša Pessovovo besedilo ali pa so to že sanje ali pa mogoče njegovi lastni občutki in razmišljanja. Če ste introventirana duša, boste ob knjigi vsekakor uživali tudi vi.

Če pa še vedno ne veste ali bi knjigo prebrali ali ne, dodajam nekaj stavkov, ki sem jih izpisala.
Samo za pokušino:

"I wasn’t meant for reality, but life came and found me."

“We never love anyone. What we love is the idea we have of someone. It's our own concept—our own selves—that we love."

"I have to choose what I detest – either dreaming, which my intelligence hates, or action, which my sensibility loathes. Detesting both, I choose neither; but since I must on occasion either dream or act, I mix the two things together.”

"If I write what I feel, it's to reduce the fever of feeling.”

“I like the crucifixion of being considered no different.”

“Only the eyes we use for dreaming truly see.”

“Travel is for those who cannot feel.”

“The argonauts said that it wasn’t necessary to live, only to sail. We, argonauts of our pathological sensibility, say that it’s not necessary to live, only to feel.”

“A poem is the expression of ideas or feelings in a language no one uses, because no one talks in verse.”

Edward M. Forster: Soba z razgledom

Zjutraj sta odpotovali v Rim.

Tako se konča prvi del enega najlepših romanov o pogumu, ki je potreben, ko se odločamo, ali bomo živeli svobodno in v skladu z lastnimi željami, ali pa tako, kot to od nas pričakujejo in si želijo drugi. Pogum, ki je potreben tudi za to, da se sploh soočimo z lastnimi željami in občutji.

Mlada Lucy Honeychurch in njena družabnica, spremljevalka in skrbnica Miss Bartlett tako na vrat na nos odpotujeta v Rim, ker se je zgodilo nekaj sila zoprnega in neprijetnega. Pripetilo se je, seveda, gdč. Lucy, ne njeni ostareli sestrični - ukraden poljub takorekoč, na travniku polnem cvetočih vijolic, na hribu nad Firencami - menda nedaleč od kraja, kjer so skoraj pol tisočletja prej pripovedovali žgečkljive zgodbe Dekamerona.

Italija je v Lucy odprla nevidna vrata, skozi katere so na plan pobegnila in se osvobodila njena najglobja čustva in skrite želje, za katere niti sama ni vedela, da obstajajo. Čeprav so jih nekateri - tisti, ki so ljudi okrog sebe dojemali dovolj pretanjeno, vsakakor začutili že nekaj prej. Odsevale so se v načinu, kako je Lucy igrala na klavir in kašne skladbe je izbirala. Strastne, itak.

Ja, vrata so se odprla in poti nazaj ni bilo več. Vendar pa je pot do notranje svobode težka in dolgotrajna - še toliko bolj, če se na to pot odpravi mlado dekle iz viktorijanske Anglije, kar je bila Lucy Honeychurch.

Na tej poti je lagala sebi, ker si pač ni drznila pogledati v lastno srce. Iz te laži se je rodila zaroka z enim najbolj zanimivih literarnih likov - Cecilom Vyse (ki ima, mimogrede, celo svoj račun na X-u, da lahko stresa svoje duhovito-zoprne komentarje). Lagala je njemu - da ga ljubi. Potem je lagala Georgeju - ja, tistemu, zaradi katerega je bežala v Rim - namreč, da ga ne ljubi. Lagala je njegovemu očetu - ki je imel to “vrlino - če je to vrlina - da je govoril natanko tisto, kar je mislil” - zelo neprijetno ne samo za viktorijanske Angleže. Lagala je svoji mami in bratu, temu in onemu duhovniku.

Vendar pa ji teh laži, seveda, ne gre zameriti, saj so del osebnega dozorevanja - spoznavanja najglobjih čustev in želja - tistih, ki si jih številni celo življenje ne upajo niti priznati, kaj šele živeti. Lucy si je to upala.

A roman Edwarda M. Forsterja ni dragocen samo zato, ker poskuša odkriti in kolikor se le da jasno pokazati najbolj skrite in najglobje plasti človeškega - v tem primeru ženskega, srca, ampak tudi zato, ker je zabaven. Hudomušen, če želite. Človeške lastnosti - slabosti in vrline, naša občutja in razmišljanja so prikazana prisrčno in odkrito, a vedno s kančkom humorja. Ves čas branja sem se smehljala, tako prijetno je bilo, a obenem globoko v sebi čutila resnost napisanega.

To je bilo zdaj tretjič, da sem prebrala roman Soba z razgledom. Vsako prebiranje mi je prineslo nekaj novega, vedno sem uživala. A tokrat je bilo najlepše. Podčrtovala in izpisovala sem si stavke iz romana, tako všeč so mi bili. Prav vse osebe so mi prirasle k srcu - tiste prijetne in one zoprne, kajti orisane so tako odkrito in človeško, da sem se samo čudila, kako je to mogoče. Ponovno sem si ogledala film, ki je bil posnet po knjigi - tudi priporočam! In roman sem odnesla s seboj na potovanje v Firence ter dalje v Rim.

Zdaj se sprašujem, kako je mogoče, da se knjiga ni znašla na mojem seznamu najboljših knjig vseh časov. Napako bom vsekakor popravila.

Jonas Jonasson: Wie die Schweden das Träumen erfanden

Knjigo sem poiskala, ker sem želela biti dobre volje – ker sem se želela smejati in malce pobegniti iz resničnega sveta. Nisem bila čisto prepričana, da bo knjiga izpolnila mojo željo – kaj pa vem, Jonas Jonasson je že pisatelj posebne vrste, zame vedno malce sumljiv s svojimi neverjetnimi zgodbami – in tako sem izbrala njegov najkrajši roman, ki je bil dosegljiv za moj Kindl. Pa da vidimo, mogoče mi ga uspe prebrati do konca, sem si mislila.

Na žalost roman ni preveden v slovenski jezik – kar zaradi svoje specifične zgodbe verjetno tudi nikoli ne bo – pa vendar: tukaj je moje razmišljanje o knjigi in na koncu tudi nekaj spodbudnega za slovenske bralce, ki berejo romane Jonasa Jonassona. In moj blog.

Zakaj roman verjetno nikoli ne bo preveden v slovenski jezik? 

Ker pripoveduje zgodbo, ki je bolj ali manj namenjena le Švedom in Nemcem. Pripoveduje o nemško-švedskem prijateljstvu. Jonas Jonasson ima menda zelo prijetne izkušnje z nemškimi bralci svojih knjig. Verjetno le-ti pokupijo kar precej njegovih knjig. In v nemirnih časih, v katerih živimo, ko se skoraj na vsakem koraku srečujemo z vojno in nedolžnimi žrtvami med civilisti – celo otroki! – je želel napisati roman o prijateljstvu med narodi. V romanu gre za prijateljstvo med Švedi in Nemci, a vse skupaj bi prav lahko posplošili in bi čisto lepo funkcioniralo tudi za druge narode.

A roman se začne takole - nič kaj v duhu prijateljstva med Nemci in Švedi: ”Verdamte Skandinavier. Vor allem die Schweden!” (”Ferdameni Skandinavci. Predvsem Švedi!”)

Tako zakliče CEO nemškega podjetja Traumbett, ki svoje sanjske postelje prodaja že po celem svetu, samo na Švedsko jim še ni uspelo prodreti. Pa se sin tega razburjenega Nemca – bodoči CEO ali pa CEO junior, kakor želite – odloči, da bo ta problem rešil in na Švedskem postavil tovarno, kjer bodo izdelovali sanjske postelje za Skandinavijo. Začne se dogovarjati s švedskimi sogovorniki in vse kaže, da bo najbolj logična odločitev ta, da tovarna začne delovati v Stockholmu.

Potem pa v igro vskoči mlada in ambiciozna novoizvoljena županja majhnega in nerazvitega švedskega mesteca Halstaholm in vse postane zelo zanimivo. Že veste kako, a ne?

Zgodba je tipično »jonassonovska«, čeprav mogoče vendarle ne tako »zmešana« in »utrgana« – če smem tako napisati – kot so zgodbe drugih njegovih romanov. Obilo je humorja, ob tem pa tudi tistega prijetnega občutka, "saj bo vse v redu" in "vse se bo dobro končalo". Ta občutek ima bralec ves čas v glavi in ne gre iz njegovih misli – to je nekakšno ozadje, na katerem poteka zgodba. Bralcem, ki od romanov pričakujejo globino, to ne bo preveč všeč. Če pa si od romana nadejamo le nekaj sprostitve, ki pa je vseeno začinjena s kar precej modrostmi, vezanimi na naše življenje v prav tem času in obdobju človeške zgodovine, bomo več kot samo zadovoljni.

Meni je bil roman všeč – tudi zaradi oseb. Mogoče – ne čisto pričakovano – sem bila najbolj navdušena nad najbolj negativno predstavljenim nastopajočim. To je bil narcistično egoistični in arogantni zapiti svetovalec pogajalske skupine iz Stockholma, ki se je boril za to, da bi skandinavska franšiza podjetja Traumbett stala v glavnem mestu Švedske, ne pa v nekem zakotnem mestu, kjer se zdi, da vse propada. Morda je mojo pozornost pritegnil zato, ker se zdi, da je v zadnjem času takšnih ljudi vse več. Ali pa so vse bolj glasni. Ali pa se jim posveča preveč pozornosti. Ali pa so na položajih, kjer ne bi smeli biti.

Roman Wie die Schweden das Träumen erfanden (Kako so Švedi izumili sanjanje) me je prepričal, da je knjige Jonasa Jonassona vredno brati. Mogoče zdaj še bolj kot kadarkoli prej. Smeh in dobra volja v hudih časih nikoli nista odveč. Če pa v njiju odmeva še zaskrbljenost za današnji svet – za smer, v katero bomo mogoče šli (ali pa že gremo) – je to skoraj nekaj idealnega, kar si od knjige lahko želimo.

Tako ostajam pri Jonasu Jonassonu – in naslednja njegova knjiga, ki jo bom prebrala, bo ena izmed tistih, ki so prevedene tudi v slovenski jezik. Mogoče bo to že kar naslednja knjiga. Mogoče bo to tista z naslovom Tik pred koncem sveta :)

Barve med vrsticami - Dante Rossetti: Pandora

Pandorina skrinjica

Ko je Pandora odprla skrinjico, so iz nje ušli bolečina, bolezen, dvom in vse ostale človeške nadloge – čisto na dnu je ostalo le upanje. Ste se kdaj vprašali, kako je sploh mogoče, da se je upanje znašlo v isti skrinjici, skupaj z vsemi nesrečami. Jaz sem se že večkrat.

Ali ni upanje nekaj dobrega in tolažilnega? Ali ni upanje darilo človeku?

Ali pa je to vseeno še eno prekletstvo za človeštvo - podobno kot sta to bolezen in bolečina?

Pravijo:

Upanje je luč, ki nam omogoča, da gremo naprej. Pomaga nam, da ne obupamo, tudi ko je temno. Je tiha obljuba, da je nekaj dobrega še vedno mogoče.

Pa vendar:

Upanje je lahko tudi nekaj težkega. Lahko nas veže na stvari, ki se nikoli ne bodo zgodile. Ali pa so že davno minile. Drži nas ujete v privide in iluzije - v brezplodno čakanje, ki nam preprečuje, da bi zaživeli svobodno.

Upanje slika prihodnost v barvah, ki jih sedanjost ne pozna.

Upanje ima dve plati: svetlo in temno. Upanje lahko krepi. In upanje lahko veže v okove.

Učim se videti oboje.

Pride čas, ko je najbolje, da nehamo upati. In začnemo zaupati. Ne v to, kar bo mogoče prišlo, ampak v to, da bomo zmogli nositi tisto, kar pride.

Zaupanje je tišje od upanja - a tudi globlje od njega. Ne obrača se navzven – temveč navznoter.

Morda je bil prav to pravi zaklad Pandorine skrinjice. Ne upanje, ampak moč, da gremo naprej – tudi ko je skrinjica prazna.

---

Die Hoffnung in der Büchse

Als Pandora die Büchse öffnete, entwichen Schmerz, Krankheit, Zweifel und Verlust – und ganz zuletzt blieb dort: die Hoffnung.

War sie ein Trost? Oder ein weiterer Schatten?

Manche sagen:

Hoffnung ist das Licht, das uns weitergehen lässt. Sie ist das leise Versprechen, dass etwas Gutes noch möglich ist.

Andere spüren:

Hoffnung kann täuschen – sie hält uns fest an einem Vielleicht, das längst gegangen ist. Sie malt Zukunft in Farben, die unsere Gegenwart nicht kennt.

Und vielleicht ist beides wahr.

Denn Hoffnung kann stärken. Und Hoffnung kann fesseln.

Ich lerne, beides zu sehen:

Dass ich Hoffnung nicht verteufeln muss. Aber auch nicht alles in ihre Hände legen darf.

Manchmal ist es Zeit, nicht mehr zu hoffen. Sondern zu vertrauen. Nicht darauf, dass es kommt, sondern darauf, dass ich tragen kann, was kommt.

Vertrauen ist stiller. Aber tiefer. Es blickt nicht nach außen – sondern nach innen.

Vielleicht war genau das der wahre Schatz in Pandoras Büchse. Nicht die Hoffnung, sondern die Kraft, weiterzugehen – auch wenn die Büchse leer ist.

 

Hope was the last thing in Pandora's box. 

Strange, how it sat among all the sorrow. 

Maybe it's not always a gift - 

sometimes it keeps us waiting long after we should have let go.

=====================================================

P.S.

Vsa naslednja sentimentalna (ali pa poetična) razmišljanja, ki se mi porajajo ob opazovanju različnih umetniških del, od sedaj dalje najdete v posebnem blogu z naslovom Zwischen Farben, ki ga pišem v nemškem in slovenskem jeziku (ter včasih angleškem).

Hermionin blog ostaja še naprej literarni blog - in ob tem kolikor se le da racionalen in pragmatičen.